Solnce pada; kraj potoka
stara mati gleda va-nj,
kaže hrib nje suha roka,
ki zahaja solnce za-nj:
„Dete, tamo za gorámi
veš, je vroča Afrika,
tam ni taka kot med nami,
tam ni znanja božjega;
tam ljudjé so še divjaki
in živé ko divja zver,
Ljudožerci in pesjaki,
malikvavec je vsaktér.
Moli za nje, da usmili
Bog nevednih se sirót,
da jim pošlje v dušni sili
mož, jim kazat pravo pot.“
Vnuček pazi in posluša
z usti, ušesi in očmí;
solnčni žar zemljó zapuša,
val potočni mim šumí. —
Dvajset let in čez obroka
potok že šumljá tistàm,
stara mati kraj potoka
gleda v hrib s prevnúčekam.
Z nova dvajset let obroka
potok le šumljá tistàm,
staro mater kraj potoka
lej jo s preprevnúičekam.
Vas se vsa je spremenila,
zarod je v četerto nov,
mati le je, ko je bila,
in pa val potočekov. —
Kdo prihaja? dva móžáka;
na nogàh jo vsa vsa vas.
Kaj da je zvedavost taka?
Kaj da tak čujénja glas ?
Pervi v škofovi obleki,
on jim daje blagoslov,
drugi je zamurček neki,
on jim je prikazek nov. —
Solnce pada; kraj potoka
mati z vnukom gleda va-nj,
kaže vnuka škofja roka
hrib, ki solnce pada za-nj:
„Tam so taki le človeki,
kakor ta zamurček naš;
daleč tam pri Nilu reki
kerščeval sem vnuk jih vaš.“
Stara mati ga posluša,
v vnuka vperte ’má očí —
Solnčni žar zemljó zapuša,
val potočni mim šumí.
