Matija Smola
| Matija Smola Bert Lakner |
| |||||||||||
»In tako moj dragi je preranja moja smola že od nekdaj. Vrag vedi kako to pride, da se ne morem obračati v boljši družbi. Posebno pred pojedinami imam strašen strah. Če kroži kaka mastna omaka okolu mize, vidim že naprej v duhu, da jo bodem razbil. In ko pride vrsta name se strahu kar potim, posoda klopoče v moji tresoči se roki, se zmaje jaz urno poprimem z drugo roko in – resnično, moje ljubke sosede nova obleka plava v najlepši masti. Če pa naenkrat tako, zame rabeljsko kosilo ali večerja mine, ne da bi razlil omake ali prevrgel kozarca, ali pustil pasti nož na tla, ne da bi stopil domačemu psu na rep ali se neumestno izrazil napram hišni gospodinji, končno gotovo napravim kako neumnost, da odidem osramočen. Prijatelj! Ne imenujem se zastonj Matija Smola! Nomen est omen! Obesim se, pa bo adijo Matija Smola! Gotovo!«
»E, radi tega bi se jaz že ne obesil. Pa ne sprejmi vabila! Reci, da si bolan.«
»Sem že enkrat dal po svoji gospodinji raztrositi vest, da imam kolero. Nič ni zaleglo. Zvabil me je tisti suhi koncipijent Krese, da sem šel k Sodnikovim. Res, prijetno je bilo in globoko se oddahnem po večerji, da je šlo vse po sreči ... Takrat pa menda sam hudič prinese stare tete Marte malega pinča, ki se mi zapodi pod noge. Urno se hočem ogniti ščenetu, pa kaj — smola je smola! Pritisnem s peto rep male pošasti ob tla, da je cvilila kakor dolenjska železnica pri Ponikvah. In, saj veš! Teta Marta ima tisočake, Sodnikovi so pa edini sorodniki. Kdor se pa zameri pinču, se zameri tudi teti Marti in njenim tisočakom. Tako urno sem jo pobral, da sem si med vratmi odščipnil lep kos škricev svoje nove, črne suknje.«
»Tudi jaz sem že slišal o tem tvojem najnovejšem junaštvu. Teta Marta se strašno jezi in le pod tem pogojem ostane še pri Sodnikovih, če ne prideš ti nikdar več tja ...«
»No, s tem mi je storila teta Marta pravzaprav veliko uslugo. Ali, apropos, si že kaj izvedel o tem, da sem se ta predpust ženil?«
»Hm! ...«
»Oprosti. Pozabil sem, da te ni bilo doma. Torej, tega še ne veš! Res je, ženil sem se in tudi oženil bi se, pa kaj — sedaj je že vsa ljubezen adijo! ...«
»Čestitam! Kaj bi ti z ženko!«
»Imaš prav! Sam ne vem več, kaj mi je bilo in zadovoljen sem, da vstanem še samec — samo, če ne bi bil za eno nesmrtno blamažo bogatejši.«
»To je seveda slabo!«
»Še več kot slabo, to je — e, naj bo, kar hoče. Torej, kar naenkrat se zaljubim v plavolaso Pintarjevo Maro. Gotovo jo poznaš. Jako čedno dekletce je! Dostop sem imel v hišo staršev in zdelo se mi je, da sem ji všeč. Da bi ji bolj ugajal, sem se začel skrbneje oblačiti, zvijal sem se krog nje, kadar se je sprehajala, skratka, obnašal sem se zaljubljeno, kakor v dijaških letih. Znano ti bode, da spada tu v našem mestu k bontonu napraviti zjutraj ob devetih pred hišo svoje izvoljenke kratko promenado, če pogleda kraljica tvojega srca skozi okno, se lepo in elegantno pokloni in pozdravi ter nekoliko vzdihni. Seveda sem tako delal in imel veselje, videti vsakokrat svojega angelja na oknu, ki se mi je ljubko smehljal. Neko jutro je pa bilo strašno blatno na cesti. Šel sem, da bi varoval skrbno zlikane štiflete, na prstih in delal korake kakor petelin. Ravno pred hišo moje izvoljenke je bilo blato lepo snažno postrgano in nekoliko vstran nagromadeno v velik kup. Vesel sem bil te snažnosti, ker sem lahko krepkeje stopil, ne da bi se oblatil. Moj angelj je ravno gledal jako milostno name, vesel potegnem klobuk z glave, ga zavihtim lepo v loku po zraku in — moja smola — pokrivalo mi smukne iz roke in odleti naravnost v nagromadeni blatni kup. Stal sem kakor okamenel. Klobuk je bil zarit v blatu in postal seveda neporaben. Nepokrit pa le ne bi rad šel naprej.«
»Pa vse to vendar še ni vzrok, da ...«
»Prosim te pusti, da povem do konca. Torej jaz stojim in premišljujem, kar zaslišiin nad seboj zvonko in veselo smejanje svoje oboževanke. Iz na nasprotni strani ležeče kavarne pa je grmel smeh mnogobrojnih gostov v vseh mogočih glasovih in »aportel Sultan«, zaslišim neki glas. Velikanska doga človeške dolgosti pridirja, zagrabi izgubljeni klobuk z zobmi, leti k meni in se postavi na zadnji nogi ter me potreplja s prednjima tacama po ramah in mi tako slovesno izroči blata kapajoči corpus delikti. Kar ti tukaj z mnogimi besedami pripovedujem moj dragi, se je zgodilo v par trenutkih. Kakor primrznjem sem stal in šele vsiljivost vljudnega psa me je spravila zopet nekoliko k sebi. Krohotajoče smejanje se je glasilo iz kavarne in ko pogledam z zadnjim, nežnim pogledom proti oknu, sem videl, kako si je ona mašila robec v usta. To mi je bilo pa že preveč. Jezno zagrabim klobuk in udarim z njim dogo po nosu. A mrcina ni razumela šale. Prime me za kravato, jaz pa se odtrgam in odbežim, vražja zverjad, par drugih psov in poulična mladina pa za mano. Priletel sem domov ves usapljen in pobit. Lahko si misliš, da je bilo moje ljubezni konec, posebno še, ko sem pozneje zvedel, da je brezsrčna in koketna moja oboževanka poklicala vse svoje častilce na to uro v kavarno, da bi občudovali mojo promenado.«
Iz srca sem pomiloval ubogega prijatelja, on si je pa ravnodušno prižgal cigareto in rekel odhajajoč:
»Vidiš, tako je! Ne kaže drugega, kakor, da se obesim. Pa kar sedaj grem domov in si potegnem vrv okovratu. Zvečer pa, da ne pozabiš, je pri »železnici« ribja gostija. Tam se vidiva. Nazdar!«