Matjažek

Matjažek Lea Fatur

Viri:	Vrtec: slovenski mladini, september 1927, letnik 58, številka 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9 in 10: [1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prvi del: Težko je malemu dečku.

Sedi, Matjažek, sem na prag,« je privedla stara Podkrnka svojega vnučka in ga posadila na visoko pražnico. »Tu imaš, ljubček, mlekce in kruhek, pa jej lepo, in če prideta kača in miška, ji ne smeš poditi. Kača je varuhinja hiše; če jo užališ, pride nesreča v hišo.« »Kaj pa je miška?« je vprašal krepki deček malo nejevoljno, kajti ni šel rad iz izbe, kjer mesi mama kolače in ravna stara niati pražnjo obleko. »Miška je varuhinja zakladov. Zato hodi s kačo. Če boš ostal priden in nedolžen, lahko da ti prinese kača ključ od rakve v kleti gradu, ki jo čuva ajdovska deklica.« »Bom priden,« se je udobrovoljil deček. »Stara mati, kdo je bolj star — vi ali grad ali proštija ali cerkev?« »O ti tepček ti! Prej je bil grad, potem proštija, cerkev in vas. Sto in sto let je od tega, kar se tu pravi: Podkrnos. Cesar Arnulf,¹ tako so pravili gospod prošt, je ustanovil proštijo in dal ji je dosti grajskega posestva. Mi smo bolj pod gradom, pa smo podložni gradu, imamo pa dve njivi tudi na proštijskem, pa smo dolžni tudi proštiji tlako in desetino. Kako se pa pravi tvojemu atu?« »Podkrnec,« se je vzdignil deček ponosno. »In Podkrnčevina, to je naš grunt.« Mati je zmajala z glavo, pokrito z rjavo volneno kapo, in si pogladila gube kratke sive janke: »Naš in ne naš, ljubček. Več stoletij je že preteklo, kar se je naselil tu tvoj praded. Krčil je šumo in iztrebil je grmovje. Kar je pridelal, je bilo njegovo. Pa so prišli Ijudje, ki ne govorijo po naše, in so rekli: To je naše! Ako hočeš ostati tukaj, moraš nam plačevati davke, desetino.« »Ata pravi: trikrat —« Matjažek se je ustavil z odprtimi usti. Spomnil se je, da ne sme majhen deček tako govoriti kakor veliki. Ata je velik, pa lahko zarobanti; če bi pa Matjažek, bi se jokali angelci in šiba bi pela. Kako težko razume Matjažek to ... »Kadar bom velik, pa bom smel, stara mati? To bom rentačil! Kakor stric Lipš.« »Greh je tako govoriti, in kača ti ne bo prinesla ključa. Jej mleko in daj mir z vprašanji! Poglej, kako sije božje solnčece na Podkrnos, pa je vendar skoraj mraz. Že odpada listje, in njive so prazne. Jesen je, Matjažek! Kmalu bo sipal Bogec beli snežec po gorah in rekah, zamrznila bo Glina pod vasjo, in ustavil se bo mlin.« »Stara mati, kdaj mi naredi boter Andraž hlačice?« »Jutri jih dobiš.« »Stara mati, kaj je to: svatba?« »Miza je polna jedi, okoli mize polno božjih ljudi; vsak ima pušeljc, nevesta in ženin imata vence, vsak pa dobi kolačev in medice.« Stara žena se je obrnila, a vnuček jo je vlovil še za jaukin rob: »Stara mati, kaj pa, če pridejo Turki na svatbo?« Zgenila se je žena in zmajala z glavo: »Kaj bo iz tega otroka? "Vse sliši, vse si zapomni in razume. Ubija nas z vprašanji. Lažje bi ves dan mlatil kakor odgovarjal Matjažku, pravi oče.« " Matjažek je ostal sam s kopo nerešenih vprašanj v duši. Zato mu je kmalu omahnila roka z žlico, glava se je naslonila na kame-niti podboj, in deček se je pogreznil v premišljevanje. Nič ni videl, da je smuknila srebrokoža in vitka kača iz luknje pod pragom, in ni videl miške, ki se je vzela za njo. Kača z glavo v mleko, miška pa z zobki na kruh. Pa je težko malemu dečku. Vsak dan vidiš in slišiš kaj, a če vprašaš, ne odgovarjajo radi malemu dečku. Še največ mu pove stara mati: O dedu, ki je umrl, ko je hodila po Koroškem ,Črna smrt. »Samo dahnila je vate, pa si bil bratec mrtev kakor snop.« O Obrih-pasjeglavcih, ki so lovili ljudi z mrežami; o palčku in škratelju, o belih ženah in vilah, ki prinašajo otroke iz velike gore; o škopnjaku in povodnjaku, o lintvernu v jezeru; o Bogcu in malemu Jezuščku ter Mariji in o sveti Hemi in blaženi Lihardi in toliko, toliko drugega, da ne more spati fantič, ko premišljuje vse to. Najtežje pa so svatba in Turki, ki imajo glavo kakor volčji psi, jedo sirove ovce in bašejo male dečke v žakelj, da gleda ubožcu ven samo glavica. Atke polovijo, privežejo konjem za rep, stare matere pobijejo, mlade matere pomečejo na konje, hiše in žitnice požgo, da ni nikjer več ljubega kruhka. Samo, kaj dela Bogec v nebesih, da ne zagrmi nanje, na grde? Mama pravi: »To je pokora za naše grehe.« Stara mati pravi: »Huda leta, Bog se usmili!« Zakaj so leta huda? Matjažku pravijo, da jih ima en prst manj kakor vse na roki; ata jih ima za pet rok. Teta in stric, ki so šli danes v gozd, pa ne povedo, koliko rok let imajo, in so hudi, če jih vpraša Matjažek. Huda leta! Kobilice! Kakor bi pospravili grabci, pravi stara mati. so požrle list in travo. Gospoda. taki. ki imajo grad in pro.štije, so se kregali med seboj: »Grad je šel na grad in mesto na mesto.« Kako naj doume vse to mali deček? In Turek je bil že Podkrnosom, je požgal vas. pa ni našel Podkrnčevine. sicer bi bil vzel Matjažka iz zibei in Matjažek nikdar ne bi bil poznal prave vere. O, in nikdar ne bi bil več videl svoje. mame! Huda leia! Ko je bil nametal Bogec soli, ki se ji pravi snežec, je zapisal ata z ogljem na vrata čudne kavke. Za eno manj kolikor imaš prstov na eni roki. Pa je rekel ata: »Tisoč-štiristo-šestinsedemdeset! Bog ve, kaj nam prinesek Ata zna. Učil se je pri gospodih v proštiji. Tudi boter Andraž, ki ravna sv. Martina, zna; znal bo tudi Matjažek. Slišal bo, kar govore kavke na škrinji, na rovašu, na koži in na kamenu. Sam gospod prošt ga bo učil. Matjažka. ln zdaj svatba ... - V mestu! To je velika, velika vas, kjer se drži hiša hiše, kjer je polno medičarjev in jedo krave kamen. >Pojutrišnjem, « je rekel ata. Včeraj sta prijahala v vežo. Rekli so jima ženin pa svat, pa sta bila stric Markec in boter Lipš iz rnesta pred mestom, tam kjer so velika vrata in visok zid. Lepo sta bila oblečena, v pušeljcih in plaščih. Pa sta pozdravila in rekla: »Vabim vas in prosim... Tudi Jezus je šel v Kano Galilejo...« Mati so prinesli hleb kruha in nož. Boter ženin si je odrezal krajec in ga vtaknil v žep. Ata je povabil na vino, pa so privezali konja pred hišo in sedli k mizi. Ženin je vzel Matjažka na koleno. Razumel je mali deček, da gredo ata in mama in stara mati in teta na svatbo, pa je zahteval: »Tudi jaz grem!« Hudo so pogledali stara mati. Ženin boter pa je rekel: »Seveda tudi Matjažek!« ; »Srajčniki ne smejo ined svate,« je rekla mama vsa rdeča. In boter ženin: »Pa mu odreži kos sukna, Andraž bo hitro stisnil.« »Bo pa sedel za pečjo,« so se zadovoljili stara mati. Pa so govorili «o svatbi, ko je prišel v izbo stric berač Jurij, ki hodi z malho po svetu in pove toliko in zna odgovoriti, če ga kdo vprašuje. Vina so mu dali, pa je rekel bbtru žeiiinu: »Vidiš, lahko se ti zgodi, da pridejo taki, ki jih nisi vabil.« Ustrašili so se, kakor če pride volk" na prejo. Ata jc zakričal: »Pa vendar ni spet turški vrag v deželi?« Stric Markec je vzbruhnil: »Zdaj, ko je pospravil kmet s polja in si je popravil nekoliko, kar je bilo požganega in uničenega? — In je treba poravnati, kar zahtevajo v gradu, v cerkvi, kar gre svetnikom in biričem.« Stara mati so sklenili roke: »Nikar, Markec! Saj veš, da je treba gosposke. Ali boš živel kakor žival v hosti? Ali se boš podal Turku in boš plačeval njemu?« Stric berač Jurij pa se je smejal: »Kaj se jeziš, Markec! Hiti rajsi domov in posvatujte! Turek je že pred trgom Podkloštrom.« (Dalje prihodnjič.)

₁ Cerkev sv. Martina se imenuje že 1. 861. Vojvodina Koroška, 1. zv., str. 109, dr. Potočnik. Koledar Moh. dr. str. 39, 1, 1906., dr. Jan. Arnejc.

Drugi del: Punt bomo naredili.

Kako so vendar počasni ti veliki ljuclje! Stokrat je že vprašal Matjažek: >Kdaj gremo?« »So hlačice?« ln je tekel v hlev h konju in je tekel iz lileva v hišo, iz hiše k cerkovmku. Pa stric se ne zineni, cla bi vpregel danes, niama lika in nabira bele rokave in zobce, stara mati stresa šarteljne na rešeto, boter Andraž pa vleče počasi, počasi šivanko. In vsi pravijo: Jutri! Jutri! Kako težko je Matjažku čakati, da pride v mesto na svatbo! In vsi se mu posiue-hujejo. Samo stara mati prari: »Ne zdi se mi, da tako strašno siliš. Kadar počenjajo otroci tako, se rado kaj zgodi.« A teta zavrača staro mater: »Zmiraj mislite, da se bo kaj zgodilo.« »Turek je v deželi, Marta, c zavzdihne mati. sšarteljne pečem za svatbo, pa se mi zdi, da za sedmino. Nič rada ne grem od hiše; tu smo tik gozda. Pa v božjih rokah smo doma in na potu, in na svatbo ne smeš odreči; prišli so tudi drugi k tebi.« In mama nabira rokave.. pa pravi nakrat: »Bilo bi nemara res bolje. da pustimo otroka doma.« Matjažek zajoka: »Za kaj bodo pa hlačice? In kaj bo rekel ženin boter, in stric Markec kaj bo rekel?« Pa se joče, kakor še nikdar, dasi bi ostal prav za prav rad sam doma. Sanjalo se mu je, da ga je lovil divji črni mož . .. V Matjažkov jok sune v vrata, in z »Hvaljen Jezus in Marija!« vstopita dva možaka. V kmečkih škornjih sta, okovanih kakor na dolgo hojo, čekane in kopje imata v roki, plašč na rami. Manjšega, ki je bolj čokat in črnikast v obraz, ne pozna Matjažek, pač pa večjega, moža s široko glavo in čelom, velikih živogledih oči ter izrazitih ust in nosu, velikih uhljev. »Stric Matjaž,« pozdravi deček prijatelja svojega očeta in mu poda roko. Veliki možak dvigne dečka v naročje in ga poujčka, kakor da je peresce. »Kaka sreča te nosi k nam. Matjaž,¹ in koga imaš s seboj?« »Zaradi teh malih, ki nam jih odpeljava Turek, da bo izginilo kmalu vse moško iz naših dežela,« reče Matjaž in postavi dečka na tla. Prime svojega tovariša za roko in pove: »To je mož-poštenjak, kmečki gospodar Peter Venderlin ali Vnnderlih,² ki je uvidel, kar nas vidi že dosti kmetov: Ne zadošča ne cesarjeva ne stanovska (plemiška) pomoč — sami se moramo združiti in se braniti proti Tnrkom.« »Da,« spregovori Vunderlih z globokim glasom, »zvezo ali punt bomo ustanovili, ne proti cesarju, ne proti gosposki, ampak v bran svete vere in lastnine naše. »Punt?« ponavlja Podkrnski. »Punt,«; vpraša Matjažek, »kaj je je punt, stric Matjaž? Pa brž umolkne deček pred svarečim pogledom stare matere in še bolj radi preplašenih obrazov svojcev. Prva izpregovori stara mati ostro: »Kaj pa gosposka? Ji bo prav, če se bodo kmetje vezali in zbirali na svojo roko? ln kako naj skličejo stanovi kmete k orožju in v bran, če se bodo zbirali drugje? Pa saj se niso radi odzivali, kadar jih je klical graščak ali knez — misliš, da se bodo zbirali zdaj na vaš glas, da bodo kmetu bolj podložni kakor gosposki? »Odložita plašč in sedita k mizi.« povabi prišleca gospodar, »sede teče pogovor lažje. Sta že kaj slišala, kaj je s Turki?« Kaj je s Turki? ponovi Matjažek. ki ne razume dosti ne materinih ne Matjaževih besedi. Vidi pa, ko sta odložila moža plašč, da sta opasana z velikima mečema, kakor ga nosi grajski gospod. »Čas je tak, da moraš imeti še v postelji orožje. Na Hrvaškem ima kmet pri oianju vedno pripravljenega konja in orožje, na Kranjskem in Primorskem delajo na poljn s čekano v roki. Nisi več varen nikjer in nikoli. Vsa zborovanja stanov in cesarja, naj bodo v Lincu ali v Brežah, v Velikovcu ali v Celovcu, vse naklade na prošte in župnike, na samostane in berače in otroke ne pomagajo nič. Denar se kar izgubi nekam. tistih par sto vojakov pa ne koristi dosti: kdor se bojuje za denar, se ne bije iz srca. Za vero se moramo, za našo zemljo! Zato se moramo potegniti sami za svoje pravice! »Pa ne bosta rekla, Matjaž in Vunderlih, da se niso postavljali tudi stanovi v bran.« je vzdignila stara mati glavo. »Sami veste, da je padlo v obrambi mnogo našili odličnih vitezov in da so jih mnogo Turki tudi odvedli, porušili mnogo gradov in mest.« »In zdaj bodo porušili še trg Podklošter,« se je izognil Vunderlili pravemu odgovoru. »Trg« že gori, opat Tomaž pa krepko brani s svojimi redovniki samostan in tržane, ki so pribegli vanj. »Jezus, Marija!« zavzdihne stara mati, oče prebledi, mama pa privije Matjažka tesno k sebi. »In zdaj,« udari Vunderlih po mizi, »moramo po novem cesarskem ukazu tlačaniti še pri zavarovanju mest! Svoje tabore si mora kmet sam postaviti, mora graditi mestne in grajske obrambne zidove, potem pa recite sami, če ne sloni vsa obramba dežele na ramah kmetov, in ako ne bo bolje, če jo vzame sploh v roko kmet?« »Da le poklestimo Turka enkrat pošteno, bo vedel. kaj se pravi hoditi na Koroško požigat in morit!« pribija tudi Matjaž na mizo. »Dva druga in meč počez — kdor stopi podenj, se zaveže z glavo puntu. Velika bo naša moč, nameščali bomo župnike in sodnike, izbrali si bomo kneza, če bo kazalo...« Kako so zagorele atu in mami oči! Ali stara mati spet povzame s trdo besedo: »Kdaj pa je še pri nas ubogal kmet kmeta, domačin domačina? In kako boste vodili vojsko, ko niste vajeni v tem? Gospoda se uči tega že od nekdaj. Pobili vas bodo Turki kakor mesar vole, in kar bo ostalo, bo pobila gosposka. O nesrečni časi! Le pomislita, kako se je godilo kmetom, ki so skočili iz Celovca, da bi ustavili, reveži, odvajanje ujetih, pa so jim posekali Turki glave in jih zložili za svarilo na kupček tam ob Glini? Devetdeset glav...« «Stara mati je zajokala. Marko je rekel Matjaž: »Umrli so za našo sveto vero, za našo Koroško! Umrli so, ker jih je bilo premalo. Kadar pa se ustavi vsa kmečka zveza Turkom, bo drugače. Vzdignilo se bo vse po naših deželah, ob mejah, po Hrvaškem in po Srbskem, in zemlja bo rešena krivic. Kaj bi ne znali voditi vojske! Ali niso bili kmetje prvi, ki so pristali na sveto evangelje, ki jih je gostil naš svetli knez Ingo na zlatih posodah? In ko bomo rešili zemljo Turka, se bomo pogovorili še tudi z našo gospodo. Vprašali bomo: čigava pa je zemlja? Kje so naše stare pravice? Vso svojo moč ste vi, gospoda, prejeli iz rok kmeta, da ga branite, in ne, da ga golite ...« Temno je zagorelo v očeh, jo stisnilo zobe in pesti. In dasi ne razume korenjaški deček, če tudi ima že narejene hlačice in gre na svatbo, vsega tega, vendar preide tudi vanj ogenj, da skoči na stol in zavpije veselo: »Tudi jaz! Na Turka, na grdega!« Matjaž vstane in dvigne dečka do stropa: »Tudi ti, vrli, mali Korošec! Za sveto vero in za našo zemljo! Vsi bomo šli. In če izgubimo glave, vera bo rešena, zemlja bo svobodna Turka!« Iz Matjaževih rok je šel Matjažek v atove in v mamine, ki si je brisala solze. Stara mati pa je rekla žalostno: »Eh!... Gospoda se bo vas bolj bala kakor Turkov! Pobili vas bodo, ker ne bo pravega vodje med vami. In kar bo ubežalo Turkom. bo lahko pobila gospoda ... Naselili bodo na vaša posestva Nemce. In onemela bo naša zahteva po stari pravdi. in Korošci na Koroškem ne bodo več poznali svojega jezika. (Dalje prihodnjič.)

1 Primeri: Dr. Potočnik, Vojvodina Koroška, II. zr.. str. 73. - Dr. Potočnik. Vojvodina Koroška, II. zv., str. 72.

Tretji del: »Ali je tukaj zmeraj svatba?«

To je torej svatba? Prav kakor so pravili stara mati: vse je v pušeljcih. Miza ni, da bi jo pregledal majhen deček: toliko je šarteljnov, boba, pečenih pišk in kopunov, kolačev, medice, vina. Tam je stric starešina: kadar on govori, so vsi tiho; kakor kaže on, izpije vsak svoj kozarec; vsakemu svatovalcu nakaže prostor. Pod sliko svete Trojice — bodi ji Čast in hvala! — sta stric ženin in teta nevesta. Pa še drugi strici in tete — kako bi jih poznal Matjažek vse? Pa si pravijo: Od tam sem, moj oče je bil brat vašega botra, pa se objemljejo. Ata in mama in stara mati sedijo blizu strica ženina. Matjažek na materinem naročju. Mati so ga sicer hoteli posaditi na peč k drugim otrokom (na peči je prijazno, ker sede na klopi-pečnici , godci), toda stric ženin je rekel: »Kaj takega-le fanta, ki ima sabljo in lok? Tak mora sedeti za mizo!« Pa je sedel in opazoval. Čudni so pa ti veliki ljudje. Jočejo se in smejajo se, ko ne veš, zakaj. Stric starešina govori lepo kakor gospod prošt v cerkvi: od nebeške svatbe, od Kane Galileje, od Boga, ki je postavil zakonski stan — in še o drugih rečeh, ki jih ne razume Matjažek. Pa si začne teta nevesta brisati oči, stric ženin pa gleda v svoj pušelc, in tudi mama in stara mati imata oči mokre. Na enkrat se spet smejejo vsi, in teta nevesta je rdeča. Lepo je pri svatbeni mizi, pa skoraj da je še lepše na dvorišču, ki je čisto blizu mestnega zidu. Voz za vozom stoji tu, hlevi so polni konj. po senu so razgrnili rjuhe in koce. Kdor je truden in zaspan. poleže malo. Dolga je svatba; tri dni, pravijo mati, je treba varovati nevesto, da bo več sreče. Pa kaj konji in vozovi! Pobje, ki jih ni videl Matjažek nikoli toliko, se podijo po dvorišču, silijo k vratom in oknom, da bi kaj videli, kaj ujeli. Taki smrkolini! Srajčniki in hlačniki. Vse brez orožja. A Matjažek ima opasano sabljo, obešen lok, za pasom ima tulec s pušicami. In oblečen je kakor veliki, kakor kak žlahtnik. Pa stopi na prag in se pokaže smrkavcem smrkovim. Roko dene na sabljin ročaj in gleda izpod čela izzivalno kakor stric Matjaž, ki tlela »punt«. A pobje mu kažejo dolga ušesa, se mu priklanjajo in vpijejo: »Žlahtni gospod, kje je vaš grad, ki nima ne oken ne vrat? Jeni ani ho! Kapetani ho!« »Vse posekam! Vse postrelim!« grozi Matjažek in jemlje pušico, napenja lok. Srajčniki bežijo, hlačniki mu kažejo jezik. Vsi skup vpijejo: »Sablja lesena, lok vrben, pušica blatna!«  Jokal bi se Matjažek, pa se vrne rajši med svate. Če je sablja lesena, seče pa le — priostril jo je stric Lipš — in če bi ustrelil, bi prebila pušica glave pobom. Pa kaj bi se menil zanje, ko mu je rekel godec tako lepo: »Peruti ptičica ima, plavuti ribica ima, junak z orožjem se obda.« Stisnil se je Matjažek k stari materi in vprašal naveličano: »Ali je tukaj zmiraj svatba?« Botra iz Vetrinj se je nasmejala: »Zmiraj svatba - to bo v nebesih, ljubček! Ta je pa spomin na nebeško.« Torej taka so nebesa? se je predla Matjažkova misel. Kope jedi na mizi; godec, ki pritiska svoj meh; ljudje, ki pojejo ali se vrtijo v kolu in uganjajo stvari, ki so otrokom neumljive. Pa je vendar lepše Podkrnom: tam pojo ptičice božje, v gozdu so jagode, rasto lešniki... Tiho zaprosi mater: »Pojdimo domov!« Stara mati mu zašepeta: »Prej si silil sem, zdaj siliš domov. Ne bomo te več jemali s seboj. Tudi jaz bi bila že rada doma. Pa bi se zamerili vsem svatom. Moramo še nevesto spremiti na njen novi dom.« Matjažku se orosijo oči. Tako rad bi bil že doma! Tako neznansko rad! Zdi se mu, da je dom tako daleč, da ne more priti majhen deček sploh več do njega. In zdi se mu, kakor da plava nad svatbo skrit strah. Večkrat pogledajo možje ven, večkrat šepečejo ženske med seboj. In stara mati vzdihnejo Matjažku v uho: »Ko bi bili le že doma! Tako varni smo tam pod gradom. O ljubi Bogek, spremi nas domov!« »Turki!« se spomni Matjažek. In kakor da je uganil misel, ki se skriva v srcu vseh, je zapel godec: »Turki in zamorci so grdi ljudje, koder ti hodijo solnce stemni, travca nobena več ne zeleni, hiše in cerkve — vse pogori.« Kakor da jim je zapel od srca, se oglasijo svatje: »Vsi Turki in vsi kralji so se vzdignili čez nas, ta črna kraljica pošilja po nas.« In tačas, ko je Matjažek premišljeval prečudno stvar »črno kraljico«, so se pogovarjali svatje o vesteh, ki jih je prinesel sel v ' mesto: da so razdejali Turki Podklošter in da so se razlili po vsej Krški dolini. Da požigajo domove, lovijo ljudi, mečejo dečke v žaklje, da je nevarnost, da bi ne prišli celo do Celovca. Na obzidju po pa že straže. ' Napadli so menda že šentpavelski samostan, pa jim ga je ubranil opat Ivan. Podkloštrom pa se je zadušilo dvesto krščenih duš v dimu. »Kako naj bi bila svatba vesela v tako hudem času?« je razlagala teta rjušnica stari materi. »Ni tako kakor biva ob svatbah pri nas ali — začeli smo, ko še nismo vedeli, da je nevernik v deželi, in morali bomo dovršiti: naj se zgodi volja božja!« »Vse bom posekal, vse boni pobil grde Turke!« se je grozil Matjažek iz materinega naročja. Starešina pa kakor da ga je sram, da ni svatba vesela, pravi banderarju, tistemu, ki je nosil na palici nataknjen facanetelj in ima za vatel dolge trakove za klobukom, pravi mu: »Gledaj na red! Kaj bi se kisali! Svatba je, veseli se vse. Blizu srno mestnih vrat: v sili se kar pobašemo v mesto z vozovi in živino.« In stric banderar miri: »Kam bi odhajali? Lahko vas doleti Turek na potu. Bolj varni ste v veseli družbi kakor na samotni poti. Torej veselimo se, zaigraj godec, zaplešimo!« Godec zapoje: »Kaj ti je, krščanska duša, da si tak žalostna? Al' si grehe premišljuješ. al' se rajtenge bojiš?« Starešina odkima in sam začne: »Marija je prosila za tiste ljudi, ki so v Kani Galileji na ohceti b'li. Prosila je svojega sina, k' je svatom primanjkalo vina.« Zarožljalo je v napeta ušesa in se odrisalo iz pozornih obrazov. Udarilo je ob prag pa razgnalo srajčnike in hlačnike pred pragom. »elika in mrkla sta stopila med svate stric Matjaž in Peter Vunderlih. Onemeli so osupli svatje. Nič nista bila svatovska, vsa taka kakor da prideta z dolge poti. Pa ju je pozdravil stric starešina. in teta družica jima je pripela pušeljc. Silili so ju za mizo. Toda ostala sta sredi sobe, in okoli njiju so se gnetli možje in fantje, ženske iz kuhinje, hlapci iz hlevov, vojaki od mestnih vrat. Stric Matjaž ,je spregovoril z grmečim glasom in udaril s čekano ob tla: »Hvaljeno bodi presveto ime! Zbrali ste se k svatbi, poštena krščanska družba, in pojete lepe stare pesmi po starem običaju. Pa svatujete v hudem času, ko moramo braniti našo vero pred nevernikom — braniti mi sami, ker nje ne brani ne cesar in ne brani gosposka. Zato zapojte, kako je prišel Turek do Železne kaplje, pojte, kako smo ga pobili pri Svetem Lenartu, kako smo naredili okoli cerkve verigo iz uzd turških konj, kako smo okovali cerkvena vrata s turškimi podkvami. Zapojte, kako si zidamo tabore v svojo obrambo, potem ko moramo utrjevati tudi gradove in mesta. »Preljuba naša kremljica, ti naša si zabranica!« »Denar in denar zahteva cesar od nas; denar, da bo prepodil Turka, pa bo kmalu več koroških otrok na Turškem kakor pri nas doma, več izgubljenih duš!« »Zato stopite pod meč in prisezite puntu,« kriče povabi Peter Vunderlih, in Matjaž dvigne svoj goli dolgi meč nad glavami. »Pa ne tukaj, Matjaž in Peter,« branita banderar in starešina. Ženske pa vekajo: »Tukaj je svatba, kraj veselja.« »Stopite iz hiše, pa boste videli, kako svatbeno veselje vam pripravlja Turek,« zavpije Peter Vunderlih. Pa so klicali zunaj: »Nebo se žari!« — »Večerna zarja!« — »To je ogenj!« — »Turek prihaja!« — »Rešimo se!« »Moški vkup! Žene in otroke hitro v mesto, mi pa se postavimo Turkom v bran!« »Kaj bodo zdaj Turki šarteljne pojedli?« je vprašal Matjažek skrbno, ko ga je stiskala mama k sebi in hitela z njim proti mestnim vratom. Ta lepa svatbena miza! . . . A — to je svatba — to! In Turki pridejo, kakor je rekel Matjaž. »Joj!« vzdihuje mama, »kako daleč je do mestnih vrat danes!« In Matjažek čuti, da mama nakrat ne more več, ata pa je skočil h konju in vozu, da pobere vsaj koce, da se bodo zavili ponoči, ko bodo bežali kdo ve kod in kam . . . Strašna so ta mestna vrata! Zijajo, požirajo begunce, pa so nekam zmiraj bolj daleč.. . Zdaj! . . . »Jezus!« zastoče mama, se ozre. »So že tu, in možje jim branijo ... Pa jih je čimdalje več.. . Pri Merharju že gori! ... Ata! Ata!« 38 »Ata! Ata!« ponavlja Matjažek mamin klic. »Vrata!« stokajo stara mati, »vrata — zapirajo!« Pa preden je mogel doumeti Matjažek zaprta vrata, Turke in kaj da bo z mlado in staro mamo in kje je ostal ata — je pridrvel konj, na njem mož s povito glavo, z velikim lokom čez ramo, polno nož za pasom in s sabljo v desnici in vajeti v levici ... Pa je zamahnil s sabljo, popustil vajeti in zgrabil Matjažka pa ga iztrgal mami iz naročja. »Ata! Mama! Stara mama! Stric Matjaž! Turek me je vzel!« je klical na pretege Matjažek, pa Turek mu je vrgel žakelj čez glavo m ga omotal po životu z vrvjo. Povezan kakor snop je ležal Matjažek na tleh, rjul in slišal rjovenje drugih, zvonenje in streljanje, lajanje psov, rezgetanje konj, prasketanje ognja. (Dalje prihodnjič.)

Četrti del: Pumf! Pumf! Bum! Bum!

Zavrtelo se mu je v glavi, dečku malemu, zavrtelo kakor takrat, ko je bil padel — še manjši, kakor je zdaj — raz ognjišče. A takrat je pritekla mama, je pobrala svojega ljubčka, ga poujčkala, pobožala, poljubčkala, mu pihala v čelo, pritiskala ključ nu buško in bila po ognjišču, po grdem, ki je vrglo Matjažka. Zdaj pa je mamin in stare mame deček v žaklju, Ježi na tleh . .. Zdaj pa mama! O mama! Kje si mama, da pobereš Matjažka, da ga rešiš iz žaklja? Kje si.. .? Ne more je doklicati iz žaklja, iz temnega. In ata? Strici? Boter Matjaž, ki pobija Turke? Kaj ne vidi nihče, da je vzel Matjažka Turek? In ni slišal nihče, kako je rrrsknilo ob tla in ob Matjažkovo stegnenico, ko je priletel deček-žakelj na tla? Sablja, lepa sablja se je zlomila, kakor da je iz lončevine. Lok je še na hrbtu in pšice so v tulcu, toda junak, ki se je postavljal še mak> prej, je v žaklju .. . O Jezušček! O mamka božja! Podkrnos! Priden bom! Molil bom . . .! Pumf! Pumf! Bum! Bum! In ata in mama — klici in vekanje ... Matjažek odpre oči, ki jih je bil zaprl v strašnem poletu. Skuša gledati. Žakljevina je redka. Vidi skozi njo, da lete okoli njega drugi deček-žaklji na tla, se zvijajo, bijejo s komolci, kričijo na pomagaj in jokajo. »Bum! Bum!« — to je streljanje ... »Bim — bim — bim . ..« to je zvonjenje. In vse je rdeče ... Vse mesto pred mestom, kolikor more videti mali deček, ki leži v žaklju na tleh, gori, prasketa, se podira. Turki na konjih lovijo dečke in velike ljudi, bašejo dečke v žaklje in vežejo ljudem roke na hrbtu . .. O mama! O ata! Podkrnos! To je svatba! Kaj ni rekel deček mali: Domov! Pa so bili hudi stara mati! »Pumf!« — prileti na Matjažka žakelj, se prevali, vpije: »Pomagajte, kristjani! Rešite nas! « To je glas bolj velikega dečka. Ta že ve, kako se kriči. In Matjažek vpije za njim: »Pomagajte. kristjani! Domov! V Podkrnos! Turki so me vzeli!« »Nikar se ne deri, žlahtni gospod!« se oglasi iz žaklja. In Matjažek ve: to je tisti hudobni deček, ki mu je bil nagajal: »Jeni ani ho! Kavaleri ho!« Sunil bi ga z nogo, pa ne more. Oni pa govori: »Čuješ. Podkrnčev! Sabljo imaš! Prederi žakelj, pa boš ven zlezel in razvezal mojega, pa bomo bežali!« »Bežali? Kako, ko je sablja zlomljena!« zajoka Matjažek. »Ti si junak iz lecta se jezi hudobni deček. »Pobiči! Suvajte v žakelj z nogami in s pestmi! Hitro! Nobenega Turka ni blizu.« Žaklji se razgibljejo — se napihujejo — premetavajo. — Zdaj! — Rrrsssk! — Poleg Matjažka eden, in noga hudobnega dečka v njegovo stegno. Rrrsssk! sledi druga noga... Zdaj! — Viš ga! Že stoji — se otepa — ne dobi rok ven — pa teče deček-žakelj, teče ob mestnem zidu. Drugi žaklji se napihujejo, Matjažek suva in suva v svojega — pa nič rrrreska. .. In že prihaja — top! top! — dva Turka in pomf! pomf! — prileti še par žakljev, in se sliši novi jok in napomagaj! »Mirno, pasje seme!« zarohnita Turka na dečke-žaklje in skočita s konj. Z nogami štejeta žaklje in se smejeta, ko žaklji stokajo. Potem se ustavita ob Matjažku in govorita: . »Allahu hvala! Lep plen smo nagrabili! Do dva tisoč duš imamo zarobljenih. To bomo prodajali, Ibrahim!« »In požigali smo! Od Vrbskega jezera do Velikovca je komaj kaka hiša ušla plamenu.« »Čudim se sam, kak strah je zlezel kristjanom v kosti. Že dva tedna smo v deželi, pa se nam ne postavi nihče v bran.« »Ne poznaš, Ahmed, teh ljudi! Ko so bili nabrali lani nekaj denarja za vojno zoper nas, so nas pustili, da smo požigali po Kranjskem in Štajerskem; oni — vitezi namreč — pa so šli najprej na Urha Besniškega, ki je držal z Baumkirchnerjem, ko se je bil uprl cesarju. To vidiš: zapro se v mesta in gradove, pa počakajo, da odide-mo. Šli bomo z jetniki mimo Celovca, pa nihče nam ne bo branil.« »Če nas ne bodo počakali, kakor že tolikrat, kristjani ob Soči? « »Imajo zadosti od lani, bodi brez skrbi, Ahmed! Ubili smo ob Sotli dosti koroških vitezov, in Jurij Ostrovrški še čaka v Bagnu odkupnine: 4000 goldinarjev, pa jih bo težko dočakal,« se nasmeje Turek Ibrahim.¹ »Ho-ho! Ne marajo vitezi nad nas, rajši nad kmete, ki se puntajo. Mislijo rajši neumne, da bodo ubranile Turku v deželo. In če bi ravno kdo čakal pri Sotli ali kje drugje na nas — pomorimo — kakor navadno — rajši vse ujetnike, kakor da jih pustimo kristjanom.« »Zdi se mi, Ibrahim, da jih pogine že tako polovica na potu. Otrokom je treba dati zraka, odvezati žaklje. To bo vse ob zavest.« »Bič je dobro zdravilo za omedlevico!« se zakrohoče hudi Turek. »Niso tako občutljive te koroške buče. Tudi jaz sem to prestal. Ne vem, odkod so me pripeljali dečka... Ko pridem v te kraje, zažgem mogoče dom svojega očeta in ubijem mater. .. In zato besnim bolj kakor ti, ki te je rodila Turkinja.« Matjažek je trepetal v svojem žaklju. Moriti, ubiti... To je razumel. Bič! Je za konja, pa boš tepel ž njim, hudi Turek, dečke … In ni mame, ni ata, ni stricev ... Kako naj vpije zdaj mali deček, ko ga bo Turek z nogo in bičem! O angelček moj, na strani mi stoj, Matjažku in drugim dečkom... Halali. . . halalo . .. Jej, to so rogovi... »Zbirajo se,« pošepeta večji deček-žakelj, »zdaj nas odvlečejo od doma in nas bodo naredili Turke.« »Jaz ne bom Turek,« mu odgovori iz več žakljev, in Matjažek pritrdi: »Tudi jaz ne!« Rogovi trobijo in kličejo. Pa vse drugače, kakor je trobil podkrnoški črednik, in še drugače, kakor je trobil stric mesar, kadar je prišel iz mesta po živino. Jej, toliko rogov ni slišal mali deček še nikoli. In Turkov hudih se je Habralo po vsem mestu pred mestom, kamor sežejo Matjažkove oči. In ojej! Toliko zvezanih mož in žena, ki jih žene na koncu Turek, kakor mesar, kadar je nakupil živino... In ojej! Na konjski rep privezane gospode, na konja privezane žene ... In vrsta tako dolga kakor več — večkrat mesarjeva vrsta... Ah, zdaj nad dečke-žaklje! Na konja priveže Turek prvega, kakor da je žakelj moke. Deček vpije, Turek tolče... Vsi žaklji vpijejo... Turek Ibrahim tepe, Turek Ahmed pravi: »Zadušili se bodo,« in hoče pomagati dečkom. Turek Ibrahim pravi: »Bolj ko jih bom tepel, bolj bodo oni druge pse kristjanske! Spoznali bodo pravo Mohamedovo vero.« »Pravo vero, ki je ti še nimaš! Prerok nam ukazuje usmiljenje do siromakov, posebno do otrok.« »Nakladaj rajši to pasjeversko zalego!« robanti hudi Turek. — Halali — halalo! pojo rogovi, konji tresejo zemljo, žene in možje vpijejo v mestni zid: »Ljudje božji — rešite nas!« Otroci tulijo: »Ata! Mama! Rešite nas!« zid ostane gluh, vrvi se napno, konji poskakočijo. Zdaj je zgrabil Turek Matjažka. Zavekal je: »Mama!« In že je bila pri njem, že ga je vzela v naročje, ljubčkala in dejala: »Ne dam svojega malega dečka Turku hudemu!« Potem sta pa letela, letela kakor ptička-lastovička visoko gori — in sta priletela v Podkrnos. In ata in stara mati in teta in strici in gospod prošt in mačica in kačica, vsi so se veselili, da se je vrnil Matjažek (Dalje prihodnjič.)

1 Poiočnik: Vojvodina Koroška, II. zvezek, stran 71.

Peti del: Bič je dobro zdravilo.

Zaskelelo je po hrbtu... ln kakor da se koplje iz Gline tam pod mlinom, se jc zdelo Matjažku, ko je vrgel sunkoma roke v vis in skočil na noge. Toda zazibale so se. odrevenele in položile ubogega dečka spet na tla. Pa je zasikalo in zaskelelo po mečih ... Kakor krogla se je skrčil Matjažek in skočil — odprl težke veke — zamižal prestrašen. Kam je spet odšla mama? Zakaj ga je prinesla nazaj Turkom? In dečki v žakljih so še tu, tudi še tu. Hudi Turek pa odpira žaklje, iztrese dečke, kakor da so orehi, in vihali nad njimi vozlati bič. Trdi, premrli so dečki, pa bič jih segreje. Turek se pa veži z zobmi, ki so kakor od zmaja v Vrbskem jezeru in mu molijo izpod brk, ki so kakor stara metla. Tudi Matjažek ni več žakelj-deček. Majhen Turek pobira za Ibrahimom žaklje in otipava dečke, če imajo kaj zanj. Matjažku odtrga trak pri sablji, vzame tul in mu sleče jaketo. Matjažek strmi za njim, potem zavpije: »jaketo mi daj! Ropar turški, malhar!« Ibrahim se obrne in zažuga z bičem. Prestrašen prosi Matjažek: Ne stric Turek, ne! Bom priden!« O Jezusček s Svete gore! Sablja je zlomljena, lok je strt, jaketa je proč, klobuka ni, mame ni, Celovca ni — sami Turki so okrog njega — in ubogi zmrznjeni dečki se stiskajo v kup! In tam naprej odvezujejo moške in ženske raz konj in od konjskih repov. Ljudje stočejo in si tarejo roke in noge. In tam naprej je gozd. Turki tam sekajo drva in jih zlagajo ob vodi, ki teče mimo, kurijo, koljejo jance, mečejo drob psom, ki so se priklatili za Turki, psi se pa tepejo za drob z orli in krokarji, ki se spuščajo z dreves. Kakor mravelj je Turkov. Vse ti mrgoli pred očmi: Svitki, kape, sablje, sulico, vse zbada, reže, boli. Ubogi dečki se stiskajo kakor ovčke Podkrnosom, kadar zatuli volk v gozdu, in kakor mamičine piške, kadar zabrlizgne jastreb. »Ko bi mogli zbežati v gozd, « so ozira največji deček. »Kam?« se stresejo drugi. »Poglej, koliko jih je, poglej pse!« Pa hodi že Ibrahim okoli njih in kaže bič: »Pozdravim vas s tem-le, seme- pasjeversko! Kmalu boste hvalili preroka. Oh! Kakšna je Matjažkova glava! Svatba, punt, sablja, klobuk, hlače, ognjem, žakelj — vse se meša v njej. In zebe ga, dečka ubogega, ker nima jakete. Pa pride dobri Turek z velikim hlebcem kruha. Rože in dajo dečkom: »Jejte, dečki, in ne bojte se! Nič hudega vam ne bo pri nas. Vojaki postanete, in naš mogočni sultan ima sedem stolpov zlata.«  »Jezus naš! Pomagaj nam!« zastočejo dečki in ne marajo kruha, ki jim ga ne reže mama. Pa Ibrahim kaže bič, a Turek, ki ravna janca pri bližnjem ognju, se smeji: »Ne kličite, dečki, vaših svetcev! Jih ni doma. Alah je z nami. Matjažku se povesi otrpla roka s kruhom: Koliko pravi hudi Turek, da ima sultan zlata? Sultan je v proštiji in je priklenjen, zlato je pa v grajski kleti, in kača ima ključe. Nič ne ve Turek. Ali svetniki, ljubi Bogek — pa morda res niso doma? ... Mar znajo Turki tudi moliti? Poglej, kako se umivajo ob vodi, kako razgrinjajo po tleh pisane koče, poklekujejo nanje in bijejo s čelom ob tla! Od ognjev diši po pečenem, diši kakor na svatbi. Umazan Turek kliče; »Hej junaci! Slavite Alaha, ki je dal pravovernim v last črede nevernikov.« Drugi vpije: »Nabrusimo nože! Trde so bile koroške buče!« Pa se krohočejo, posedajo okrog ognja, krešejo nož ob nož, režejo kose kakor štruce z janca, mlaskajo, se norčujejo iz kristjanov in kažejo dečkom meso: Kadar pojdete vi — se boste mastili vi.« Največji izmed dečkov se boji: »Ne bo zadosti jancev za tako velika usta. Še nas bodo! Velikim bodo pa porezali nos in ušesa.«  »Ali jih bodo odrli na meh?« »Kaj pa jim hoče človeška koža?« vpraša manjši deček. »Jako lepo piskajo na tak meh. Tudi čevlje si delajo iz kože, se strese največji.« Pa tudi jermene si režejo z živega telesa. In vpregajo ljudi v oralo namesto živine, kakor so viteza Bojka. »Pa zakaj so jim nos in ušesa?« »Sultanu jih pošiljajo — jih ima za zajtrk.« Globoko se zamisli Matjažek v to uganko. Pa dečki zavpijejo: Že gre po enega od nas — in porivajo drug drugega pred seboj. Matjažek se nima kam skriti. Vidi, da gre oni dobri Turek naravnost proti njemu, in sliši dečka, ki šepeta: »Najbolj okrogel in mehak je ta!« Matjažek prosi Turka, ki ga je prijel za roko: »Ne, stric Turek, ne!« »Kaj se pa bojiš? Pogrel se boš, « mu reče Turek in odnese Mutjažka, ki sliši še: »Pogrel se bo — o ,je! « Zatrepeta Matjažek in gleda, kdaj bo sunil kak nož vanj. Toda Turki režejo janca in se smejejo Matjažku, ki si ga je položil dobri Turek na kolena in mu otipava rebra. Reče: »Močan deček bo, vrl janičar! Nekaj piastrov si upam dobiti zanj.« Hudi Ibrahim pa kakor da dvomi: »Če le ne bo preveč robe na trgu! Pod Muratom smo imeli toliko zasužnjenih, da si dal rad dva za koštrunovo glavo. Zasužnjili smo kar 50.000 Srbov. Za par opank smo dali odrastlo lepo dekle. Po leški bitki si dobil vojaki za polič moke, po nikopoljski so posekali več tisočev vitezov kar na mestu..: »Seveda, skomizgne star Turek, ves opraskan. »Če naletiš na zanikrnost, ki to zadržuje po potu, je bolje, da jo pobiješ na mestu.« V pogovor zakliče nekdo od drugega ognja: »Požurite se, junaki! Nismo še v Bosni! « »Ne, ni Sotla Miljačka! « odgovori tja Ibrahim. »Medina-Saraj!« »Bosna-Saraj! Čuvaj te Alah! » kličejo drugi Turki, in noži škrtajo hitreje po jančevem košu. S strahom opazuje Matjažek može: so zdaj siti? In dečki iz kupa mu kličejo: »Ne bodo te — saj gremo že naprej!« Res se oglase rogovi, in Matjažek steče k dečkom. Uboga mu glava! To trobi, žvižga, vpije, biči sikajo — vozlati biči, ki imajo v vsakem koncu železen kamen! — človek bi zatulil — poskočil. Svitki in kape, sablje in sulice — vse mrgoli pred očmi. Sem in tja švigajo konji, stiskajo se dečki v čredo, tam naprej pa vežejo ženske in moške na debelo vrv v dolgo vrsto kakor konje. Nihče se ne upira, ne prosi. Vedo dečki, da zmore Turek več kakor ata in mama, in vedo veliki ljudje, da zmore Turek več ko gospod prošt in stric Andrej, ki briše svetnike, in več kakor gospod v gradu, ki mu pravijo »gosposka« in ki mu morajo ata nositi tiste preklicane davke ... »Hodi, pasje seme!« zarobanti Ibrahim. Bič napodi dečke — Matjažka je izpodneslo. Pa takoj se vidi spet na visokem in pred seboj polno upognjenih glav in bežečih nog. Dobri Turek je pobral Matjažka. Ah dečki! Kako morajo teči revčki pred konji in biči! Pa pade kateri — in drugi gredo čezenj. Zavrti se v glavi Matjažku — pade spet globoko — pa pride mama, preljuba ... (Dalje prihodnjič.)

Šesti del: Moja mama nosi janko.

O ljubi Bogek! Je li ta deček, ki gleda iz vodnjaka, res Matjažek? Deček, ki ima bel svitek okoli glave, bel svitek z rdčeim vrhom? In tak rdeč jopič kakor mak na vrtu? In prave turške hlače? In turške mehke čeveljčke? Nemara, da so odrli ubogega dečka in naredili Matjažku čeveljčke? In ob pasu te obleke se sveti prava sablja. Taka, ki reže glave. Ko bo začel mahati Matjažek ž njo, bo pobil vse Turke in ušel domov. Zdaj je majhen, in nihče mu ne ve povedati, kod se gre v Podkrnos. Turki so res neumni! Vse vprašuje, a nobeden ne ve za Celovec, ne za proštijo ne za Podkrnos. Ko pa vprašujejo Matjažka, mu pa pravijo Mahmud. Oh, kako je hudo za malega dečka, ki so ga ugrabili Turki! Ne tepejo ga, ne vprezajo ga v plug kakor viteza Bojka — ali povedati ne sme, da je Matjažek, da je kristjan. Govoriti ne sme od svoje ljube mame ne od dobre stare mame. Tista Tnrkinja, ki sedi tam pod drevesom — ni takšnega v Podkrnosu! — pravi, da je ona njegova mama, in tista dva dečka, ki se igrata, da mečeta lesene punčke v vodnjakovo korito, kjer plavajo ribe. kakršnih ni v Glini — tista Hafi in Mufi in Era ih Bera — pravijo, da so mu bratje, pa niso bili še nikdar nikoli Podkrnosom. Ne vedo ne za Liso, ne za rjavca in ne za grajsko kačo, ki hodi k Matjažku mleko pit. Ne vedo, kaj je zvon, ne kaj je sveti Miklavž, ne kaj so božiči. O ljubi Bogek, kako neumni so ti dečki! V Podkrnosu ve še maček, kje je pot v Celovec; tukaj pa še Ali ne ve, tisti šobasti, ki je prijahal z Matjažkom. Deček vzdihne, sede na rob vodnjaka in gleda vase: Ne sme več govoriti o Podkrnosu, ne praviti, da je Matjažek. Zažugal mu je gospod, ki ga je kupil, gospod, ki se mu pravi valjevski beg. Zažugal mu je, dal ga bo ali z bičem. Zato, ker je povedal v isti šoli, kjer se valjajo dečki po tleh in vpijejo: »Mohamed!« — ker je povedal, kako pravijo stara mati. Matjažek ne bo več rekel, da ni Mahmud; Matjažek ve, kako boli bič, in je majhen ubog deček. Pa ve vse: O puntu, o svatbi, o Turkih. Ve, kako je zdravil hudi Turek Ibrahim uboge velike dečke z bičem, da so imeli reveži pisane hrbte in krvava meča.. . In dostikrat, ko je bilo malemu dečku tako hudo, je prišla mama in ga je odnesla. Ali zakaj ga je prinesla nazaj? Vpraševal je Matjažek po poti: »Je to Celovec? — Glina? — Proštija?« — Pa ni bilo doma! Vsak dan je rekel dobri Turek: »Jej, Matjažek, jutri boš doma.« Pa je bilo danes in jutri ... Mama je prihajala, da je ni videl. Potem so prišli nekam, kjer je bilo veliko lesenih hiš. In tenki, tenki zvoniki. »Tam molijo Turki Boga,« je rekel dobri Turek. Gori je bil velik grad, pa ni bil Podkrnos. Matjažek je bil tako truden, da je kar ležal na tleh. Pa so prišle bav-bav ženske v hlačah in so prinesle pogačic in mleka. Pa so prišle prave ženske in so mu prinesle lešnikov in trnulj. Milovale so dečke in govorile: »Če vidite naše, recite jim, da naj ne pozabijo svoje vere. In tudi vi, dečki - ubožci, ne pozabite mater!« Šel je mimo Turek v dolgem kožuhu, z velikim svitkom na glavi, in za pasom se inu je svetilo. Matjažek je razumel, da je to gospod, kakor je oni v gradu, kamor nosi ata tiste trikrat proklete davke. Pa žalosten je bil ta gospod Turek in žalostno je pogledoval dečke. Za gospodom je šel tak, kakor da je izrezan iz zrelega kostanja. Šobasta usta je imel in velike zobe pa rdečo kapo na glavi. Tisti kostanjasti je pogledal Matjažka in pokazal zobe, kakor da ga misli požreti. Pa je poskočil za gospodom in sta se ustavila oba ob Ma-tjažku. Tudi gos])od je delal velike of-i in usta. Kostanjasti je rekel: 85 »Alah te je blagoslovil gospod! Ali ni deček ves tak. kakršen je bil tvoj Mahmud?« Gospod je prijel Matjažka za brado in ga je izpraševal. Začudil se je: »Tudi glas in pogled sta ista! Lahko bi mislila Roža, da je res njen sin. Ali deček bi nas lahko izdal?« »Majhen je še, gospod. Bo kmalu tudi sam verjel, da je Mahmud.« Gospod je ugibal: »Brez otroka ne smem pred svojo ženo. Hči je velikega rezirja in težko gleda, da ima moja druga žena štiri otroke.« Kostanjasti je kimal: »Je res čudno urejeno, da ima vsak nas samo po en vrat.« Oba Turka, hudi in dobri, sta stopila h gospodu. Vprašal je: »Prodaš dečka?« »V Carigradu bi dobil več zanj,« je okleval hudi Turek, dobri pa je silil: »Do Carigrada ne pride. Vedno joče po materi.« »Dobil bo dobro mater,« se je zarežal kostanjasti. Gospod je vrgel Ibrahimu nekaj, kar je cingljalo. Priklonil se je gospodu. Dobri Turek je objel Matjažka: »Alah s teboj, siromaček!« Dečki so klicali: »Z Bogom, Matjažek! Ne pozabi na nas!« Turka sta peljala Matjažka v veliko hišo. Tam so ga ženske okopale in oblekle po turško pa ga opasale s sabljo. Potem ga je vzel kostanjasti Ali v naročje in mu velel: »Če te kdo vpraša, reci: Mahmud sem, sin bega iz Valjevega. Zdaj gremo domov k tvoji mami.« Mislil je, da bo našel res svojo mamo, pa je bila ta beginja, ki pripoveduje zdaj oni, ki je prišla z malo punčko v vas, z malo Leko, ki vpije »Mud! Mud!« To pripoveduje beginja, kar premišljuje Matjažek. Pravi: »Povej, preljuba, kaj mi je storiti? Otroka mi je pripeljal mož domov tako izpremenjenega, da ne pozna lastne matere. Ko sem ga stisnila prevesela k sebi, se je branil divjaško in vpil: ,Ne maram te! Turkinja si!' Rečem mu: Mahmud, srce moje, saj sem vendar tvoja mamica! Kaj ne poznaš več svoje mamice?' Pa se me je branil in kričal: »,Moja mama nosi janko! Ti imaš pa hlače! Ti si turški bav-bav!' "Turški?" sem se mu zasmejala, ,kaj nisi tudi ti Turek, Mahmudek moj?' Pa se je zrepenčil ta malež: Jaz sem kristjan! Moja mama je v Podkruosu.' Vsa izneumljena in prestrašena sem poklicala Alija in ga vprašala, če ni moj otrok občeval v hiši moje svakinje z otroki raje. Pa mi je ta zverina pritrdil ravnodušuo, da je tam dosti takega drobiža in da ne moreš ubraniti otroku do otrok, posebno ker je bilo Mahmudkn dolg čas. In da bo otrok tako kmalu pozabil na to.« »Kaj pa pravi tvoj mož?« je vprašala sočutno Lekina mama. Beginja je pa zamahnila z rokami, ki imajo rjavo dlan in rdeče nohte: »Saj veš, kaj so možaki. Ni, da bi pregovoril pametno besedo ž njimi. Smejal se mi je, da toliko uvažujem vsako otrokovo besedo. Tam mu je stregla sužnja-kristjana, pa se je odvadil turško oblečenih žensk. Pomisli! Videl je kristjanske dečke, ki so jih gnali v Carigrad. Bil je med njimi deček njegovih let, neki Matjažek iz Koroške. Lahko se mu še pritakne, da je on tisti deček; saj veš, kako domišljijo imajo otroci in tvoj Mahmud še posebej, mi je rekel mož. ,Glej samo, da se odpočije in naspi in pusti me v miru; veš, da mi je zastalo mnogo upravnega posla. Otroka pa drži drugič doma; dovolj sitnosti mi je prizadeval.' Kakor da ni silil Mahmud sam ž njim in kakor da se ni hotel oče pobahati pri sestri in sorodnikih z vnukom velikega vezirja sultanovega.« Mama od Leke je našobila usta. Beginja je tožila. »Nimaš so-čutja pri moških . . . Poglej, kako me je prestrašil zvečer, ko sem ga spravljala sama spat! ,Priporočamo se Alahu in Mohamedu,' sem molila. Deček pa, namesto da bi molil z menoj, kakor je bila navada, se je upokončil in hitel: ,Pri nas pa molimo tako: S križem ležem, s križem vstanem. Križ me varuje od polnoči do polnoči. Angelček moj, varuj ti mene nocoj!'« »Glej,« se je začudila Lekina mama, »kako dobro glavico ima tvoj Mahmud, da si je zapomnil toliko pesmic. Treba ga bo poslati v visoke šole; to bo še luč, ki bo svetila turškim deželam.« Zadovoljno se je nasmehnila beginja: »V Carigrad ga pošljemo in še v druge kraje. Bival bo pri svojem starem očetu in videl sultanovo moč. Ah, Ima, ti me znaš potolažiti, ti si moja odkrita prijateljica. Poglej — meni se zdi, da ljubi beg bolj svojo drugo ženo in njene otroke, ko vendar nista Hafi in Mufi pol tako nadarjena kakor moj Mahinud in tudi nista tako odlične rodbine.« »Gotovo da nista,« je zategnila usta Lekina mama. Beginja je pa povzela: »In ravno zaradi moje rodbine... Pomisli, kako bi se slišalo, da hoče biti vnuk velikega Mohamedovega vezirja kristjan! Mislila sem, da spravim ubogo zmedeno glavico na pravo pot in sem ga poslala z dečkoma v šolo k hodži (turškemu duhovniku). Mahmud je bil že večkrat tam. Pa kaj mi naredi! Hodža je narekoval otrokom to, kar ponavlja rad vsak veren Mohamedanec: ,Bog je Bog in Mo-hamed je njegov prerok.' Mahmud pa se oglasi: »Stara mama pravijo tako: Tri osebe en sam Bog — bodi češčena presveta Trojica!' Hodža je bil ves iz sebe; natepsti se ni upal našega, poslal pa je vse tri domov in prišel sam k meni, zakaj pustim otroka med kristjanske. Jaz se pač ne bojim hodže . ..« »Ne, tebi se ni treba bati hodže,« je pritrdila Lekina mama. »Le pridi z Mahmudom k meni, da se poigrata z Leko. — Mahmud, srce moje, te boli kaj glavica?« Matjažek je pogledal zaupno v oči Lekine mame in odgovoril zagonetne besede: »Bič je dobro zdravilo.« (Dalje prihodnjič.)

Sedmi del: Jaz sem begov sin.

Mahmnud leti kakor vihra skozi Valjevo. Komaj da odzdravlja znancem in raji, ki se klanja begovemu sinu. V hrbet se mu zapičijo pogledi, veter nese za njim glasove, ki se mešajo v lahki udar urnih liščevih kopit: »Poglejte begovega Malimuda! Kaj ga je ošinilo? Danes je njegov dvanajsti rojstni dan, zato so ga vsi obdarovali. Teta iz Bosne mi je poslala sužnja, krepkega moža. Lahko je vesel! Jutri gre v Carigrad k svojemu staremu očetu. Hodil bo v visoko šolo; za Valjevo zna že preveč. Čuden dečko to: močan, moder, dober. Ves drugačen je kakor njegova dva brata po očetu, Hafis in Mustafa, ki mu nagajata in ga sovražita. A beg — kakor da ljubi bolj sinove svoje druge žene. In to od takrat — toži beginja — odkar je bil vzel dečka Mahmuda s seboj v Bosno. Prej je bil ves nor nanj. Takrat pa — so pripovedovali dečki in begovi sužnji — se je bil naučil Mahmud v Bosni kristjanskih molitev in je celo zmerjal svojo mater s Turkinjo. Od takrat ni bilo v begovi hiši do danes sužnja-kristjana. od takrat ni smel Mahmnd nikamor sam, da ne bi prišel v družbo kristjanskih dečkov. Danes pa leti sam skozi Valjevo, gotovo jim je ušel. Po slovo gre, pa ne mara, da bi ga poslušala brata. In... kdo ve, kako bo potem s hčerko aginje. z malo Leko ... Hafis in Mustafa sta že dorasla, v par letih ju bo ženila mati. Ko se vrne Mahinud. bo lahko že drugače pri aginji.« Kako bolijo take besede! »Hitreje. Ljubček moj lisasti! Tvoj gospodar bi rad preletel ves svet. Vse bi rad vedel in znal.« Toliko je temnega v njegovi duši in v spominu ... In ta suženj! Pogled nje-gov in beseda... Kaj ni ena tistih oseb, ki se mu prikazujejo v sanjah, in o katerih ne več ničesar, ko se prebudi? Mahmud se ozre nazaj na Valjevo, na očetov dom. Ta velika bogata hiša. polna zanikrnih sužnjev, te mošnje in kopališča se mu ne prikazujejo nikoli v sanjah. Glas muezina, ki oznanja Alahovo slavo, niti glas materin se mu ne oglaša v duši, ko spava telo. Prikazuje se mu pa mesto v zidovju in stolpih, prikazuje se mu nizka hiša, prikazuje poslopje z visokimi izrastki, nad njimi pa znamenje kristjanov. In sliši v sanjah glas kakor sladko brnenje, zmagovito bučanje, in zdi se mu, kakor da izreka nekdo: »Sveti glas božji.« Ko se prebudi, zginejo slike in umolknejo glasovi. "Vprašal je že mater. kaj more to biti. in prestrašila se je: »To je še od takrat, ko te je tako bolela glava. Bilo je to čarovniško delo. To bo minulo, ko prideš v Carigrad. Tam je mnogo svetili dervišev: moj oče bo poskrbel, da te blagoslovi kak svet mož; potem boš imel glavo čisto in dušo veselo.« Da, ko bi ne bilo tega sužnja ... Zjutraj, ko so mu čestitali, mu je povedala mati, da je dobil v dar krepkega sužnja in da ga bo le-ta spremil v Carigrad. Potem se je najbrž vtaknil suženj Ali v to stvar. Kajti oče je rekel: »Ta suženj nam je potreben doma; tudi je bolje. da te spremi Ali, ker je že vajen poti. V Carigradu ti pa podari stari oče sužnjev.« Pokazali so mu potem vsa dragocena darila, pokazali mu pa niso sužnja. Iz tega jo razumel, da je suženj kristjan. Želel si je belega sužnja v hišo, kjer je vse rjavo in črno. In zdaj te skrbi, da bi ne pregovoril suženj-kristjan Mahmnda, naj prestopi k njegovi krivi veri! Res jo vse to neumno, a zdi se mu, da tiči skrivnost za tem. Zakaj stori oče vse, kar hoče suženj Ali? Mati toži, da postaja ta suženj preoblasten; drugi sužnji ne ubogajo več — nered se je Aselil v hišo. Kak pogovor sta neki imela oče in suženj Ali, ko je bil prišel poprej, da se pokloni očetu. Mahmud je slišal očetov vzdih: »Tako naključje!« »Ne skrbi za to, beg; že uredim stvar. Glavno je, da Mahmud odpotuje,« je miril očeta Ali. Umolknila sta potem kakor v zadregi, ko je stopil Mahmud izza prevese vrat. Zamišljen v ta zakaj? je stopil Mahmud na dvorišče. In se razjezil: Zapovedal je bil konja, a sužnja iz konjušnice Sig in Imer ležita pred konjušnico in se pogovarjata s sužnjami, ki tarejo počasi orehe in so razkrile svoje obraze, dasi njegova mama to strogo prepoveduje. Hoče zarohneti nad sužnji — pa glej: pšice letijo preko sužnjev v konjušnična vrata, in glej Hafisa in Mustafo, ki pošiljata strele iz lokov... Ne, Mahmud ne ve, nad kom naj se znese najprej. Ne oziraje se na puščice sune Imra z nogo: »Konja! Urno!« Leno se pretegne zamorec: »Saj vidiš, da streljata begiča v vrata.« »Begiča!« vzroji Mahmud, »kdo sem pa jaz? Počakaj, svojat lena, vse vas poprodam in si kupim kristjanov.« »Ti sam si potuljen kristjan!« zavpijeta njegova brata po očetu. »Znaš še tiste molitvice? Ne, ti nisi najin brat, tebe so zamenjale bosanske čarovnice. In sam se ne boš razkazoval pri aginji z novo obleko in orožjem — s teboj greva kakor navadno, ali pa ostani še ti doma.« »Postrelim vaju in raztrgam v solnčni prah,« se roti Mahraud, pa se zakadi v brata in jima iztrga in polomi loka. »Kak nasilnež!« ga suvata brata. Tečeta k očetu, da zatožita Mahmuda. Sužnja tačas izgineta. Mahmud stopi v konjušnico. Sam si bo osedlal konja. V vrsti stoje plemenite živali vseh pasem, negovane in ljubljene. Kdo ve, od kod je prišla nakrat Malmiudu misel: Za konje tole lepo poslopje, za konje snaga in red, ljubezen in skrb. Kristjani pa čemijo v temnih kočah na ilnatih tleh! Zastane v tej misli in pozabi odgovarjati konjem, ki se ozirajo nanj in ga pozdravljajo po svoje. Tačas zasliši vzdih: »Križani Jezus! Tolaži mi ženo in otroka!« Mahmud se zdrzne: »Kdo je tam?« Od omar za konjsko opremo se nekaj premakne. Čelne kolute držeč v rokah stopi pred Mahmuda plečat mož, močne glave, z gostimi kostanjevimi lasmi, v platneni obleki sužnjev. Mahmndu postane nekam čudno. Iz oči, ki strme vanj, lije toplota in ljubezen — nikdar ne pogleda beg tako svojega sina. Začuden hoče vprašati: »Kdo si?« Pa ga preseneti mož z vprašanjem? »Deček, čigav pa si?« Glas — kaj ni iz nočnih sanj? Trese se kakor v pričakovanju … Neka obmama zvrti Mahmudn glavo. Toda zave se smešnosti položaja: To je njegov suženj, ki izprašuje svojega gospodarja ... Ponosi se: »Jaz sem begov sin — in ti si suženj, ki ga je poslala moja teta.« Oni je razumel. Žar v očeh mu ugasne, skloni glavo in vzdihne: »Begov sin! ... Oprosti! Nisem videl obleke in orožja: videl sem samo obraz in sem mislil, da stoji pred menoj Matjažek. »Matjažek...« Mahmud se strese. Kaj ga ne kličejo osebe iz sanj s tem imenom? Suženj pojasni: »Matjažek je moj sin, ki so mi ga oropali Turki; bil bi ravno tvoje starosti.« V Mahmuda udari nekaj nevidnega: Temu je bil odpeljan deček, on pa je trdil takrat, ko je prišel iz Bosne, da ni Mahmud ... Jeza se dvigne v njem na sužnja, reveža, ki misli, da je sin bogatega bega iz Valjeva njegov sin. Mrko reče Mahmud: »Osedlaj mi, suženj, onega konja!« In odhiti iz konjušnice. (Dalje prihodnjič.)

Osmi del: Bodi češčena presveta Trojica!

To je torej spet tisti vodnjak, ob katerem je premišljeval Mahmudek svoje bosanske doživljaje; to je spet tisti vrt, v katerem se je igral z malo Leko in sta mu nagajala Hafis in Mufi; to so tista drevesa in grede tulipanov, tisti grmi in loki rož ... To je tisto — in vendar je vse drugače: iz malega dečka je zrastel mladenič, ki je že dokončal vojaško šolo v Carigradu; drevesa in grmi so se razkošatili, Hafis je že oženjen, Mustafa ženijo, in mala Leka ne hodi več razkrita. In on, Mahmud? Prosta mu je pot do vojaške in dvorne službe. Sultan, silni Mohamed II., ki je podjarmil Bosno in Srbijo, ki je osvojil Carigrad in polno drugih mest in držav, ta mogočni sultan mu je naklonjen. »Ves je pasji,« pravijo, »pa kogar ima rad, temu gre dobro.« In ded, veliki vezir! Najvišjo stopnjo za sultanom prerokuje vnuku... In roko sultanove hčere! In on, Mahmud? Ni mu za slavo orožja, za krvave bitke in morije, mami ga liho življenje učenjaka. Domov je prišel, da posluša materino in očetovo besedo, preden se mu odloči pot. Doma je spet. Pa kak dom je to? Ni občutka sreče. Kdor se oddalji iz oči, se izgubi iz spomina. Zdi se, da je vzljubil oče tačas še bolj sinova druge svoje žene. Oženjeni Hafis ga prezira, Mustafa bi se rad oženil z Leko — njegova mati dela na to. Iz same nevoščljivosti, pravi Mahmudova mati, ker ve, da je ona namenila Leko svojemu sinu. Bojijo se, da bi hotel ostati Mahmud doma. Senca tega strahu je omračila že sprejem. Hladen je bil oče, sorodniki neodkriti, sužnji potuhnjeni. Samo mati se ga je razveselila. Zdela se mn je postarana in kakor da jo muči neka skrb. Tožila mu je večkrat v pismih radi Alija — ne more mu povedati vsega v pismu, ker ne zna sama pisati in ker pride pismo lahko v druge roke. Zato želi, da govori ž njim na vrtu, ko zaziblje opoldanski počitek harem, seraj in dvorišče. Že je umolknil klic z minareta, ki poziva pravoverne, da slavijo Alaha. Leno plavajo ribice, tulipani in vrtnice so povesili glave. grmičje in drevje zvija liste. Zaspale, poskrile so se ptice, ne ljubi se metuljem in čebelam, obstalo je vse ono drobno in tiho življenje v travi in v pesku. Vrtni zid žari. Žari pesek, žari nebo. Močan vonj rož pritiska. Isti zrak, isti vonj prikliče stare sanje, misli, glasove ... Govorijo ribe, šepeče listje? Kakor iz zemlje, kakor iz zraka, prihajajo besede: »Bodi češčena presveta Trojica!« In glava se nagne pred skrivnostjo, ki jo molijo kristjani, in duša je zavzeta kakor v razodetju ... Glej! Star obraz, poln svete resnobe in spoštovanja, ženski obraz, izgovarja češčenje, vele roke se sklepajo: »Čast bodi Očetu in Sinu in Svetemu Duhu ...« Mahmud se strese. To je privid, delo zlobnega glavarja zlih duhov, ki moti pravoverne v njih pobožnosti! Kristjansko malikovalstvo v vrtu begovem, v ušesu vnuka velikega vezirja Mohame-dovega! Kaj ni prisegel sultan in kaj se ne ravna po tem? Prisegel je, da ne bo miroval, dokler ne razdere in ne pohodi s kopiti svojega konja vse lesene, železne, srebrne in naslikane malike kristjanov, dokler ne izbriše njih pregreh z vsega sveta, od iztoka do zapada. In doslej se je držal svoje prisege veliki osvojitelj ... V trumah prestopajo premaganci k zveličavnemu islamu ... Kdor hoče obdržati svoje posestvo, kdor hoče kaj veljati, se uklone ... »Bodi češčena presveta Trojica!« prihaja spet iz zraka, iz zemlje, v uho, v dušo. In zbode Mahmuda: »Oni, ki hočejo veljati! Kaj pa tisti, ki so ubogi, ki jim je njih vera njih edini zaklad? Ki umirajo zanjo? Ki ostajajo sužnji v jarmu svoje vere? In tisti plemiči in velikaši, ki zapuščajo svoja posestva in jemljejo s seboj samo križ? In tisti, ki zapuščajo domačo udobnost in prihajajo vedno znova, da vznemirjajo Turka, da bi mu vzeli privojevano posest? Vladarji, berači, menihi, kmetje, plemiči, ki umirajo z imenom Jezus na ustih, ki prisegajo pri tem imenu, da bo še svetil križ nad Bosno, Srbijo in Bolgarijo? Križarji, ki se zbirajo iz vseh krajev zemlje? Kakšen je njih dobiček, ko umirajo pod turškim mečem? A tisti, ki so se uklonili zaradi dobička, so ostali v srcu vdani svoji krivi veri. Treba, da prestopajo iz prepričanja ... Zdi se pa, da niso hodže dovolj učeni, da bi prepričali nevernike. Kaj ni ponudil oče tistemu snžnju-kristjanu, da naj prestopi in bo spremil Mahmuda v Carigrad in ostal pri njem? Kristjan pa ne sme v sultanovo vojašnico. Toda oni je odklonil: ,Rad bi spremljal mladega gospoda, zelo rad — svoje vere pa ne popustim.'« Ta suženj! Kolikokrat je priplaval Mahmudu v šoli, na vožnji po morju pred oči njegov obraz, na uho so mu udarjale njegove besede: »... bi mislil, da si Matjažek ...« Kako smešno in zoprno: begov sin tako podoben zarobljenemu kristjanskemu dečku... Ta obraz ga je naravnost mučil. Videl ga je v obrazu vsakega kristjana-sužnja — pri vsakem dečku janičarju njegovih let je pomislil: je to oni Matjažek? Ali mi je podoben? A za čudo, ni našel med tolikimi tisoči dečkov sebi podobnega! Kaj je zdaj z onim sužnjem? Pri sprejemu ga ni bilo. Mogoče bi še zdaj rekel, da je on — Mahmud — podoben njegovemu Matjažku? Mahmud se glasno zasmeje. Sam zase je prepričan, da ne premore krščanska dežela tako zalega mladeniča, kakor je on. V ta smeh pa udari šepet: »Bodi češčena presveta Trojica!« Nato rahlo škripanje peska. V širokih dimijah iz živordečega svilenega blaga, v modrcu iz zlatopretkanega brokata prihaja beginja. Na nogah se ji svetijo zlati metulji, na glavi svetel obroček, obrvi so lepo zarisane, usta in lica pobarvana. Močan vonj prihaja od uje. A kljub barvi se zdi Mahmudu mati v dnevni svetlobi še bolj postarana. Poljubi ji roko in se usede poleg uje pod gosti rožni grm. Neprijetno mu je, ker se mu zdi, da bo mati jokala. In res jo polijejo solze in ji odmakajo barvo z lic. Pa prime sina za roko in se razneži: »Mahmudič moj! Da se te nagledam še enkrat! Da ti potožim ... Nimam prijatelja ... Beg in druga žena in njeni otroci... In Ali ...« »Ali?« vzroji Mahmud. »Ali te žali suženj? »Suženj?« se razsolzi beginja in se obriše z robčkom iz zlatih čipk. »On zapoveduje pri nas. Vse se zgodi, kar on hoče. Tisti suženj-kristjan, če se spominjaš, ki je rekel...« »Veni,« postane Mahmud pozoren, »kaj je ž njim?« »Suženj, ki je rekel, da je moj sin podoben njegovemu! Moj Mahmud, ki je najlepši v vsej Turčiji — ne maram tega človeka v hiši!« se upokonči beginja. Mahmud se začudi: »Zakaj ga ne prodaste?« Beginja stisne usta v jezi. »To je! Beg je tudi za to — toda Ali ne pusti!« »Ali ne pusti?« ponovi ves izneumljen Mahmud. »Pri nas se zgodi samo to, kar hoče Ali. Dobro, da nima beg več hčera, sicer bi jo dal gotovo Aliju. Zdaj se je tako zavzel za tega kristjana — večkrat se pogovarja ž njim,« potoži beginja. »Vidiš, pa bi rada, da ostaneš zdaj doma in da se oženiš. Več nas bo, pa bomo prodali oba: Alija in kristjana. Jaz bi tudi rada imela pomoč, če bo treba bežati... « »Bežati? Pred kom?« vzklikne Mahmud. »Naš sultan si vendar osvaja zmeraj več zemlje, in ko bi ga ne zaustavljala vojna v Perziji, bi kmalu prodrl do srca Evrope ...« »Kar je pridobil meč, vzame zopet meč,« ugovarja mati ponosnemu mladeniču. »Dosti posestva imajo še med nami kristjani — pa se zanašaj nanje! Kadar imamo premoč. se potuhnejo; kakor hitro jim pa razvežeš malo roke, se zbirajo, dogovarjajo, kličejo papeža in cesarja, španskega in druge kralje na pomoč. Kadar se skregajo, prihajajo k nam po pomoč, tožijo drug drugega; kadar se pa spravijo, gredo vsi složno nad nas. Naša sreča je samo to. da je njih medse-bojna zavist večja kakor njih vnema za vero. Toda — zgodi se vendar lahko, da zberejo enkrat moč ...« »Kristjani?« se zasmeje Mahmud. »Saj se skregajo že v misli, kdo bo dobil več plena! Ne, ne boj se, mati, kar je naše, je naše. In kolika je naša vojna moč, naše brodovje, šajke, galeje, ormanice. Toliko nas je, da še kaplja dežja ne more med nas!« »In vendar poje raja o sultanovih bojih s Skenderbegom: Lito prodje i zima dodje, ne mogosmo osvojiti Kroje1, ni na silu, niti na privaru, sve izgine silna naša vojska. — In o sramoti pred Beogradom, kjer je izgubil Mohamed 25.000 mož: Razbi Jankp Sibinjanin janičare in potira careve delije, Memed paši odsiče glavu i njegovom sinu lbrahimu ... »Vem. Tudi v vojašnici smo jih peli. Malo privoščimo sultanu sicer bi bil še bolj mogočen.« »In deklica Marula, ki je pregnala Turke izpred Lemna? In vitezi na Malti in na Rodosu? In Smederevo?« »Bo še vse naše,« se ponese Mahmud. »Če je izpodletelo gospodarju prvič — doseže drugič; z napadi se oslabi krščanski svet. Pravijo, kako da je pretreslo Evropo, ko smo dobili Carigrad. Ali je težje dobiti Dunaj ali Rim?« Mahmud je vstal in razširil v zanosu roke. Beginjin odgovor je prekinil prihod sužnje, ki je javila obisk. »Ah!« se je razveselila beginja in pomenljivo pogledala sina: »Leka z mamo! Sicer ne boš videl Lekinega obraza —- pozdraviš jo pa lahko, saj smo sorodniki. Počakaj tu!« Mahmud je ostal kakor zapanjen. Kaj mu je storiti? Ali ne bi kar ušel nazaj? Ženske so baje najbolj zvijačne in močne v sklepanju zvez za svoje otroke. Nihče te ne vpraša — nakrat imaš ženo na glavi. Pa ne pojde tako lahko, mati! In Mustafa je starejši... Vtaknem se za očetovo drugo ženo ... Ha! Že spet šepet: »Bodi češčena presveta Trojica!« Kaj ne prihaja to izza zidu, ki ograja vrt? Mahmud se vzpne na vrtni zid in razširi oči: na travniku pod vrtnim zidom kleči plečat mož v platneni srajci, golonog, gologlav. Roke ima sklenjene, klanja glavo in izgovarja s svetim strahom skrivnostne besede. (Dalje prihodnjič)

1 Kroja je staro ime za Skader.

Deveti del: Vsega je kriv suženj kristjan.

Po stezi ob travnikih in njivah za begovim vrtom hodi Mahmud, mračen in zamišljen. Vse je razprto v hiši: obe očetovi ženi se prepirati zaradi Leke, vsaka bi jo rada pridobila svojemu sinu. Njega pa ne vprašajo. Oče beg je na strani druge žene, toda boji se očeta prve, in zdi se — da še nekoga. In kar je čudno: Suženj Ali je za to, da se oženi Mahmud in da ostane doma. Mustafa in Hafis kažeta zaradi tega odkrito sovraštvo do Mahmuda. Sužnji in sužnje so tudi razdeljeni v dva tabora. in celo konji in psi in papige v haremu so odločno na tej ali na drugi strani. In kolikor premišljuje Mahmud — vedno pride do istega zaključka: vsega je kriv suženj kristjan, suženj, ki mu ga je bila podarila teta, ko je slavil svoj dvanajsti rojstni dan, in ki so ga skrivali takrat in ga skrivajo še danes pred Mahmudom. In če ni suženj kriv hrupnega nemira v hiši, je pa gotovo samo on kriv vsaj Mahmudove notranje razdraženosti. Odkar je slišal v poletnem dehtenju narave tisto malikovalsko molitev, mu brni naprej v ušesih, mu kliče vedno več obrazov v spomin, da je že ves bolan od tega. Kaj Leka! Kaj to, če se vrne ali ne v Carigrad! Suženj ga vznemirja ... Iskal ga je v konjušnici, iskal v hramih, pri nobenem delu ga pa ni našel. In vprašati noče. Takoj bi vpila Mustafa in Hafis: »Ti potuljeni kristjan!« Takoj bi se zbala vsa hiša, da jim naredi sramoto, saj so izvedeli, da je rad povpraševal svoje tovariše v vojaški šoli, dečke iz krščanskih dežel, po njih veri in običajih. »Jeni ani lio! Kavaleri ho!« Vstajajo nekje iz globine spomina, se razraščajo v dečke, ki se rogaju otroku ... Mahmud se ustavi in posluša v svojo notranjost... »Črna kraljica pošilja po nas,« mu priplava na brnečem trušču ... To je slišal nemara da v Bosni? In dečki so bili tam... Toda drugače so bili oblečeni in drugače so zavijali... Mahmud zagrabi sabljo, da razpodi prikazni, a lepa, svetla sablja ga spomni neke majhne, lesene, zlomljene ... Udar kakor od železa ob kamen! Nekdo koplje, koplje jarek ob travniku, koplje, da šviga kramp kakor blisk in se globi zemlja pod njim. Suženj, njegov suženj! Pot mu teče z gostih las, mu napaja debelo suženjsko robačo, vse mišice so mu napete... Mahmudu je, kakor bi moral odrešiti moža težkega dela — pa se spomni, da bo rekel: »Tak bi bil moj sin in neprijetno bi mu bilo. Nagovori sužnja z glasom gospodarja: »Kako, da nisi v konjnšnici? Si naredil nemara škodo pri konjih?« Kakor da ga je ošvignil bič, se vzravna kopač. Prah in pot, ki sta mu pokrila obraz, ne moreta zakriti začudenja, veselja, ganjenosti. Gleda Mahmuda in ne odgovori. Ta pa nadaljuje: »Odkod si? Kako dolgo si že v sužnosti?« Mož se upre ob kramp in zbere z vidno težavo odgovor: »S Koroškega sem. S Podkrnosa — pravijo mi doma Podkrnec. Suženj? Že sedemkrat se je vrstila zima za letom, kar sem v sužnosti, in ne vem, ali živi moja žena, moj drugi sin Jurij in bratje in stara mati ... In ne vem, kaj je z mojim prvim sinom Matjažkom, ki so mi ga vzeli Turki — ravno v tvojih letih bi bil.« »Že vem,« odbije Mahmud nestrpno. »Pa zakaj se ne odkupiš? Pošljem sela na Koroško.« Bridko zategne Podkrnec krepko zarezana usta: »Odkupujejo se samo plemiči in bogataši. Siromakov ne zmore več bratovščina za odkupovanje. Preveč nas je, in preveč ste opustošili nekdaj tako bogato Koroško.« »Torej nisi plemiškega rodu?« reče nekam razočaran Mahmud, »ti si tudi doma suženj?« Mož ob krampu dvigne ponosno glavo: »Koroška ne pozna sužnosti! Plačujemo gosposki, kar ji gre, zemlja pa je naša, po našem starem pravu. In če pritiska na nas prihajač, se dvignemo za svoje pravice, ki nam jih mora zajamčiti vsak knez, ki dobi od cesarja Koroško, da gleda na red. Iz naših kmetskih rok dobi deželo. To je spomin iz časov, ko si je izbirala svobodna Koroška svobodno svojega vladarja; to je up, ki ga imamo, da bo zmagala še naša pravica in bomo sami gospodje na svoji zemlji.« »Ponosen si!« zatrdi Mahmud. »Slišal sein v Carigradu o vaših puntih. Mi sočustvujemo z junaki.« »Upirajo se pretiranim zahtevam gospode in zahtevamo, da nas brani vaših napadov. Vi se pa veselite, da slabi dežela v domačem prepiru. Ena koča, ena sušilnica in en skedenj so ostali od Rožaka do Mohljič — tako so pospravili oseminsedemdesetega leta vaši ljudje. In posmehovali so se ubogim oropanim: ,Vi nimate pravega boga, vi si delate boga iz lesa in kamena. In zakaj vas ne branijo vaši knezi?'« »To je res,« vpade Mahmud, »vi ste malikovalci, ki so gnus pred Alahom. Vi molite tri bogove, zato vas je dal Alah nam v roko; zato bo padel Dunaj, kakor je padel Carigrad.« »Ne daj Bog!« povzdigne suženj roko in oči v nebo. »Mi častimo presveto Trojico, ki je en Bog. Vi tega ne razumete, kaj bi ti pravil. Kipi iz lesa in kamena so pa samo spomin, podoba, ne pa Bog ali svetnik. Velik je naš Bog, neskončen in pravičen. Za našo mlačnost v veri nas pokori s turško nadlogo, pa ko bo dovolj naše pokore, bo uničil prevzetnost vaših janičarjev in sultanov ...« »Zapadel si smrti!« se raztogoti Mahmud in zgrabi po sablji. Ustavi ga pa pogled iz velikih žalostnih oči. Osramočen se vrne v hišo, ugibaje, kaj naj stori s predrznim sužnjem — in razveseli se misli: »Prodam ga! Moj suženj je.« Pred vrati v seraj dobi Alija. Veli mu: »Takoj boš obvestil nabirača sužnjev Simaba, da mu prodam svojega sužnja Podkrnca.« Ali poskoči, kakor da ga je v peto pičil gad. »Ti boš koga prodajal?« reče začudeno-zaničljivo. Begič vzraste: »Ne bom vprašal tebe za dovoljenje! Konec bora naredil vajinim spletkam!« »Ti?!« Porogljivo ga premeri Ali in gre v seraj k begu. »Tožit me gre,« pomisli Mahmud, »grem pa sam k Sinahu. - Ne da mu, da bi se prepiral z očetom in Alijem, toda obide ga nakrat strah, da izve, kaj je s tem kmetom in Alijem. Ko se vrne od trgovca s sužnji, dobi pred serajem Alija in Podkrneca, oba v živahnem pogovoru. Mahmud postane. Nekaj ga zaskeli. Njegov suženj žari radosti in je ves izpremenjen. Ali se pa reži hudobno-zadovoljno. Zbere se Mahmud in stopi med pogovarjajoča se. Reče Podkrnecu: »Poslovi se od svojih prijateljev! Jutri pride Simah po tebe.« Nato pogleda zmagovito Alija: »Začel sem.. . In če mi boš nagajal, prodam še tebe!« Nem stoji Podkrnec. Ali pa zraste divje: »Ti mene?! Ti sploh koga? Ti, ki sem te pobral na cesti . .. Glej, da jaz ne prodam tebe — saj si sin sužnja — da, prav tega sužnja sin si, ki ga prodajaš ... Iz dveh grl se izvije velik krik. Radosten iz Podkrnečevega, obupen iz Mahmudovega. Oba zijata v moža pred seboj. Bliskovito preleti Mahmudu možgane spoznanje: Zato vse to, kar ni razumel! Zastoka kakor človek, ki ga vlečejo roparji. »Pa kaj nisem jaz begov sin ?!« »Nisi!« sikne Ali. »Begu je umrl sinek v Bosni, in ni vedel, kako naj se vrne brez otroka k ženi. V Sarajevo so ravno tedaj prignali Turki-plenilci četo zasužnjenih otrok. Imel sem dobro misel — in res sem našel dečka, ki je bil na las podoben umrlemu). Ko je pa poslala tvoja teta tega sužnja tebi v dar, sva z begom takoj uganila, da je to tvoj oče. Saj si nam pravil, da si Matjažek Podkrnečev. Molčala sva in skrivala sužnja pred teboj. In ne bi bil izvedel ne ti ne on, kaj imata skupnega, ko bi ti ne bil začel tako prevzetovati. No — no! Ni treba, da me gledaš tako divje — in tudi sabljo pusti v miru! Saj se pomenimo zlepa, in vse ostane pri starem. Zame je dobro, da veš, kaj si — zate je pa dobro, da molčiš o tem in ostaneš, kar si zdaj. S svojim očetom se pa pomeni sam.« Hudobno se zareži Ali in vrne v seraj. Mahmud hoče zasukati za njim — z enim mahljajem bi mu oddrobil hinavsko glavo! — in ne bilo bi ga več, ki bi pričal. da on ni Mahmud, sin bega iz Valjeva, vnuk velikega vezirja. Pa ga ustavi žalosten glas, ki mu je bil znan iz prvih otroških let. Podkrnec vzdihne: »O rane Jezusove! Ko bi jaz bil kak bogat plemič, ne bi se me sramoval, sin moj! Vem, da ti je težko, Matjažek ... Pa pomisli, da je naključil Bog tako, da se reši tvoja duša. Molitev tvoje stare in mlade matere je izprosila to — molitev botra Matjaža. Kaj se ne spominjaš več botra Matjaža? Punta? Rekel si:Tudi jaz jih bom, Turke grde!' Se ne spominjaš več miške in kače, ki sta hodili k tebi na malico? Stare matere in svatbe? Hlačic, ki ti jih je sešil stric Andraž? Sablje? Tvojo mater je ranil Turek. ko te je iztrgal iz njenega naročja. Komaj komaj smo jo pozdravili z božjo pomočjo ... Se li ne spominjaš Celovca, Matjažek? Veš, kako sem te spoznal na prvi pogled? Pa si mi rekel da si begov sin.« (Konec prihodnjič.)

Deseti del: Še klice Gospa Sveta, še stoji vojvodski -prestol.

Mahmud ni več doma v Valjevem, ampak v Medini-Seraj pri teti. Baš jezdi čez trg sužnjev. Grozeče gleda vanj stari grad Vrhbosna, vsiljivo mu govore hiše z zamreženimi okni: »Tako je, kakor ti je rekel Ali. Suženj si, sin sužnja! Pa si gledal tako visoko: sijajna služba, sultanova hči, učenost in slava, to ti je bilo v mislih! Toda tukaj je nekoč prezebal majhen deček, tukaj te je kupil oni žalostni gospod, ko mu je umrl nagloma sinček Mahmud in se ni upal s tako novico pred ženo, hčer velikega vezirja. Ne moreš verjeti, pa je res: podvržek si, podtaknjenec. Zato nisi mogel več begu pred oči, pa si zbežal semkaj k teti v Bosno. Mogočni Ali pač hoče prisiliti bega, da se oženiš na dom, da dobiš veliko dediščino po svojem dedu. Pa Aliju ni zate, marveč le za to, da bi oni vladal in užival. Kaj storiti? Edini izhod je ta, da ti da teta denarja in da ubežiš v Carigrad ...« Pa pride do njega strogo obvestilo: »Beg ukazuje, da se vrneš takoj. Je vse v redu,« sporoča beginja. »In vse je pripravljeno za pot v Carigrad.« Tako je javil sel iz Valjeva. Smehljal se je skrivnostno in je še pristavil: »Ali ne bo žalil več begiča. Nalezel se je kuge.« Mogočni Ali mrtev? O, potem je vse dobro, vse potlačeno! Toda, kako je nalezel Ali kugo? In zakaj mora on — Mahmud — v Carigrad? Begov sel se je ob teh vprašanjih previdno ozrl: »Je tak strup, da misliš — nalezel si kugo. Ali je razžalil bega. Suženj kristjan se je tudi uprl in je v zaporu. Beginja pa joče.« Tako je razodel sel iz Valjeva. Mahmud zapodi konja. Zastrupili so Alija, da se ne izve. Zaprli so sužnja. Pa on — Mahmud — ne bo dopustil, da bi ga umorili. Domov hoče! Kaj, če je obolel ded v Carigradu? Šel bo v Carigrad in se ne bo vrnil več v Valjevo. Mustafa in Hafis sta ga sovražila od nekdaj; čutila sta tujo kri. Poslovi se od tete in potem drvi, da prej ne počije ko v Valjevu. »Mahmud, sin moj!« ga pozdravi mati. »Nisem se še nagledala tvojih oči, pa že moraš nazaj v Carigrad. Na tako žalostno pot! Samo tebe imam še, sin moj ... Umrl je oče, umrl... In mati poroča, da pridi po mojo dediščino in po njo, ki želi preživeti svoje zadnje dni pri meni. Tako bo pa preskrbljeno tudi za tvojo srečo. Mustafu dam, da si kupi lepo posestvo, ti pa dobiš Leko in dom. Mustafa in Hafis naj te spremljata v Carigrad. Bogastvo dedovo je veliko, in na carigrajski cesti je polno hajdukov. Beg pa mora ostati doma, ker nastopi lahko vsak čas kak nemir. Podvizaj se, da se kmalu vrneš, sin moj! Potem bo tu novo življenje.« Mahmudu se je zavrtelo v glavi "kakor takrat, ko je letel deček — žakelj raz konja. Ded, ki mu je bil porok sijajne prihodnosti, je mrtev: dediščina, do katere nima pravice, naglo odpotovanje, ženitev, spremstvo, ki mu ni bilo všeč; suženj, ki gladuje zaprt, Matjažek in Mahmud — vse mu je plesalo po glavi. Razumel je samo to, da more čimprej rešiti svojega nezaželenega pravega očeta. Beg je vlekel iz pipe, da je grgrala voda, izpuhnil je dim in butnil: »Se li beži k teti, kadar kličem jaz, beg? Ne uideš usodi, pa beži kamorkoli! Sam si izzval dogodke. Prenagel si. Prodajal bi. Gospodar sem pa jaz. Alija sem prenašal predolgo. Koran nas uči pravičnosti in usmiljenja — ukazuje nam pa gorečnost v verskih stvareh. Ali, ki je poznal po nesreči mojo skrivnost in jo izkoriščal, bi spravil lahko v sramoto mojo hišo — in moja prva žena, bogata dedinja, bi me zapustila. Ti pa si in ostaneš naš! Nihče ne sluti in ne sine slutiti, da si krščene krvi —! Bil si predstavljen samemu sultanu za pravega sina valjevskega bega.« »Zahvalim se ti, beg,« se je priklonil Mahmnd. »Dovoli mi pa vprašanje, kako misliš s sužnjem?« Beg je odložil cev in pogledal prodirno v Mahmuda. Poudaril je: »Usoda! Zanesla je usoda tega moža do moje sestre in navdala jo je z mislijo, da ga pošlje tebi v dar. Skrivali smo ga pred teboj. Prodal bi ga bil, pa mi je branil Ali. In ko si hotel storiti ti, kar nisem storil jaz, si izbral polom.« »Zaprl si ga?« je vprašal Mahmnd pod pritiskom notranje sile pogumno. Beg je udaril po mizi: »Zahteval je od mene, da ga spustim domov z njegovim sinom. Rekel sem mu uvaževaje moč krvne vezi med očetom in sinom, naj pristopi v islam in bival bo pri nas kot sorodnik in prijatelj. Ti ljudje so pa trmasti. Izgovarjal se je, očital mi vse, kar se godi na naših pohodih, žalil sultana in Mohameda preroka, rekel, da je naš bog bog nasilja in krivice. Vrgel sem ga v ječo, dokler ne popusti. Zaslužil je smrt.« Mahmud je sklonil glavo. Bilo bi zaman prositi bega, da izpusti upornega sužnja. A zavest, da gladuje in trpi njegov pravi oče, mu ni dala miru. Poznal je begovo ječo in turške običaje. Ko je odšel od bega in ni nihče pazil, je smuknil skozi nizka vrata navzdol do luknje, izkopane v zemljo, in zaprte z močnimi vrati. Medel svit je padel na moža, ki je čepel na kupu slame, shujšan in zanemarjen. Skočil je jetnik, pa se ni mogel vzravnati. Vzkliknil je hripavo: »Matjažek, sin moj, si prišel, da me rešiš? Beživa od tod pred strupom in smradom, pred kugo krive vere!* Hladno se je odmaknil Mahmud: »Trmasti si. Lahko bi se ti dobro godilo. Pa se ne bom prepiral s teboj. Tu je denar. Splazi se po dvorišču na vrt in preko zidu! Zateci se h kristjanu! Kupi si konja in turško obleko, pa boš že prišel domov.« Obrnil se je. Mož pa je planil za njim in še pobral ni mošnje, ki jo je dobil Mahmud od tete. »Domov!« je kriknil Podkrnec. »Domov? Pa ne brez tebe! Ne smem. Odgovoren sem za tvojo dušo ...« Mahmud se je otresel jetnikove roke: »Neumen si. Kaj naj tlačanim tam, ko sem tukaj lahko velik gospod. Smrti te hočem rešiti in imam to v zahvalo.« »Smrti — mene? Sam glej, kako prežijo nate! Nisi njih krvi, in znebili se te bodo o prvi priliki. Turška vera! Jaz pa umrjem rad, v mukah, v gladu — ko bi le rešil tvojo dušo.« Klic, »Matjažek!« je donel bolestno za Mahmudom. Ustavil seje skoraj nehote. Bedni, izstradani mož je hitel: »Mar res ne maraš; domov, Matjažek? Se li res več ne spominjaš, kako lepa je naša Koroška? Naše gore, naša jezera so dom vil, rojenic, zakladov, svetih mož in žena, prastarih cerkev in slavnih samostanov. O sveta Hema, odpri s svojini čudežnim prstanom zaslepljencu oči! O blažena Liharda, razsvetli mu razum! Kliči ga, Gospa Sveta, prestol našili knezov, vzbudi mu zavest...« Izgubljeni sin pa je bežal, da bi mu ne prodrli ti klici v dušo. Pa sledili so mu. ga opominjali ponoči, ga vzbudili rano z vprašanjem: se je rešil? In če se ni — se je izgovarjal — si je prav sam kriv. Prepričati se pa ni mogel in ni maral. Izvedeli bodo pač v teku dneva, ko bo karavana že na potu, in če bo beg tudi sumil — saj on, Mahmud, se ne vrne več v Valjevo. Na poti v Carigrad je bilo Mahmudu nedopovedljivo težko pri srcu. »Čemu se oziraš?« ga je vprašal Hafis, ko so bili že iz Valjeva »Pravijo, da se ne vrne, kdor se ozira.« — »In Leka bo jokala,« je dostavil hudobno Mustafa. Mahmud je pogledal oba in se prestrašil. Kakor hudobna brata v pravljici se mu zdita, in zebe ga pod solncem, in strah ga je spremstva. Tolažilo ga je pa nekaj: to, kar je čudilo in vznemirjalo brata. Kjer so se namreč ustavili na počitek ali prenočišče, se je pojavil jezdec, turban globoko v čelo, plašč na ramah in puško počez. Jezdil je mimo njih in ni pozdravil in se ni ustavil. »To bo hajduški ogleduh,« je trdil Flafis, »čakali nas bodo na povratku, če nas ne napadejo poprej.« Mahmudu pa je bil samotni neznani jezdec ljub. Kakor varuh se mu je zdel, ki hodi za njim. V samotni soteski so se zbirale ujede, s krakanjem in žvižgi so se klicale skupaj. Bližale so se truplu, ki se je premetavalo po tleh. »Izpile mu bomo črne oči,« so se veselile, obletavale, se bližale. Že je obležalo truplo negibno, turban se je razvil, oči zaprle. Zdaj ... Pa se je pojavil na cesti jezdec, sledil kriku ujed, jih preplašil, skočil s konja, se nagnil nad ranjencem in vzdihal, klical: »Matjažek! To je turška vera«... Mahmud se je zavedel. Začuden je gledal nad seboj raztrgan strop, sebi nasproti viseča vrata, v kotu pa kozo, ki je topo zrla nanj, na steni križ in poleg sebe moža v turški obleki. Pregleduje mu rano v rami. »Matjažek!« se razveseli mož-Podkrnec, »še si živ, rana, od turških spremljevalcev zadana, je sicer huda, pa ozdravel boš: hajduki imajo gadovo mast.« Matjažek kakor v megli gleda raztrgani strop, preprosti križ na steni, razvehana vrata in kozo v kotu. Zastoka: »Kje sem?« »V hajduški koči,« mu odgovori znani glas.« »Hajduki me bodo ubili?« vpraša že skoraj nezavesten. »Zdaj si jim brat, Matjažek,« vzdihne olajšano Podkrnec, »Ti si?« zašepeče ranjeni. »Vedel sem. — Žejen! — Mraz! —-Boli!« Začne ga spet kuhati vročina. Blede in postane spet otrok ... Sanja, da mu oče sledi. Brkati možje prihajajo, se solze, ko jih prosi: »Ne! Stric Turek, ne! Saj bom priden! Majhen deček sem! Glej, mama, kačo! Miška, na kruhka! Prinesi mi ključ! Boter Andraž mi dela hlačice ... Grem na svatbo. Stric Matjaž, tudi jaz jih bom, Turke grde. Črna kraljica... Bav-bav — ženske! Nisem Mahimid — Matjažek sem! Korošec!« — Tako blede in smrt preži nanj iz kota.. Najbolj pa gane hajduke, ko se vsede bolnik v postelji in strmi z blestečimi očmi v križ na steni in vzklika: »Ves žari! Kri kaplja od njega! Bodi češčena, Rešnja kri!« V gozdu že diši po jeseni, ko spet spi ranjenec pravo spanje zdravega. Spi dolgo. Prebujen pa gleda očeta, strop, kozo — in poda očetu shujšano roko: »Vse vem! Rešil si me. Sanjal sem o Matjažu, o puntu.« »Ubogi Matjaž!« vzdihne Podkrnec. »Dve leti zatem, ko so odvedli roparji tebe, so pridrveli Turki spet v velikih četah. Prišle so pa tudi kobilice, in tisto leto je bilo zelo hudo za Koroško. Matjaž je zbral 3.000 mož in čakal Turke pri Kokovem. Toda tisto noč pred turškim prihodom je ušla večina kmetov, ostalo jih je le kakih 600. Te so Turki deloma polovili, nekaj pobili, nekaj pa odpeljali. Ne vemo, ali je Matjaž še živ.« Ranjenec pomisli in razsodi: »Matjaž ni umrl!« Podkrnec ob-jame sina kakor takrat, ko je rekel kot majhen deček: »Tudi jaz jih bom!« In spet potrdi sam: »Matjaž ni umrl! Dokler živi še kak Korošec, živi Matjaž!« »Oče pojdiva domov!« zaprosi mladenič kot nekdaj otrok na svatbi. Podkrnec ne gleda shujšanega telesa in ne misli na medle noge. Živahno pritrdi: »Domov! In če bi te nosil na hrbtu — domov! In če bi se plazila oba po rokah in po nogah — domov! Preko gora, močvirij, rek, preko nevarnosti in zased — domov! Romala bova kakor v svetišče in poljubila bova sveta tla naše Koroške!« "Vi pa, ki ste čitali, romajte tudi vi z Matjažkom, romajte v zibel slovenstva, v dom stare pravde, v večno lepo Koroško zemljo! Iščite ondi zakladov po gorah in jezerih; poslušajte, kaj pojejo vile, kaj pravijo pevke-prerokinje! Poglejte, če zeleni že skalna gora, če se že vzbuja Matjaž?