Kot da vojniki
kralja Matjaža
gredo na pohod,
pa so dvignili sulice svoje:
kakor čez noč vsepovsod
iz zemlje so vzrasli hmeljniki.
—- —- —- —- —- —- —- —- —-
Haha!
Škoda, da res ni kralja Matjaža!
Prišla jesen je, hmeljnike so zopet
v kope zložili,
iz hmelja pa pivo zvarili.
In naši možje
—- tem našim možem spomenik! —
bodo v beli Ljubljani
brisali čaše z dlanmi
in pihali pene in gledali mero
in gladili brade in pili.
— Ah, te častitljive brade,
ki v rodoljubju so sive postale ...
Oni vedo to in pijejo čašo za čašo.
Kot, da jih vidim od tu:
Še zdaj se prepirali bodo
za narodov blagor.
In ko si vržejo moško besedo
v brke in brade — ha ha! — da veste! —-
skoro stepo se
za narodov blagor.
Čujete?! Oni — ti naši možje!
Kje je rešitev?
Zgubljeni! Gorje!
—- —- —- —- —- —- —- —- —-
»Bratje, nikarte za rod nehvaležni,
ki ne posluša več svojih očetov!"
—- —- —- —- —- —- —- —- —-
Bog, Ti, ki ljubiš Slovence, zahvaljen.
Niso še slišali formule cele,
že so omirili se v starem edinstvu,
segli si v brade in brisali čaše
in gledali mero in pihali pene
in bodo spet pili.
Lepim spominom na zdravje
in časom aktivnim.
Oh, rodoljubje, oh, ti spomini!
Oni pri čašah so se jim vdali ...
Da so pri tem zadremali,
ti, kralj Matjaž, jim ne zameri.
Saj jih poznaš ...
