Mavrični svet ljubezni
| Mavrični svet ljubezni 1.poglavje, 1, 2 in 3 zgodba Jana Stržinar |
| |||||||||
MORSKA KAPLJICA
Nekoč je bila samo božanska svetloba ljubezni, v kateri so v sreči lebdela smejoča se svetlobna bitja in brezskrbno potovala skozi brezčasje. Bilo jih je na tisoče, milijone, morda celo bilijone. Mnoga med njimi so sčasoma spremenila svoje podobe. Zapuščala so zlato srečo in skozi vesoljno neskončnost hitela v razne svetove. Kapljica, ki jo je ujela in izbrala misel mojega spomina, se je napotila proti zemlji. Ne ve se, kako dolgo je lebdela v brezčasju. Tam je bila neskončno srečna. Sprva je bila brez telesa in misli in ni hotela nikamor. Toda daljna sila se je nenadoma ujela z valovi njene sreče in jo kakor magnet začela vleči k sebi, da je padala vse hitreje, vse globlje in globlje. Sila je prihajala iz oceana, kjer je v enem izmed morij prebivala Kapljičina mamica Morjanka in jo vabila v svoje naročje. Njena želja je bila tako močna, da je Kapljico potegnila iz njene sreče. Padla je v ocean, se zlila z njim in se za trenutek izgubila v njegovem prostranstvu. Šele zdaj, v objemu svoje mamice, je dobila svojo podobo, se zavedela telesa in misli in oblikovale so se njene sanje. Bile so nenavadne. Tako se začenja zgodba trmaste, radovedne in svojeglave Kapljice. Njena zlata sreča brezčasja se je shranila v veliko srce. Svoje nove podobe se je hitro privadila. Teže ji je bilo razločiti resničnost in sanje. Okoli nje je bilo vse polno njej neznanih nenavadnih bitij. Sprejela so jo takoj, njena radovednost jih je spoznavala in kmalu so postala njena in ona njihova. Bitja oceana so imela preproste navade: borila so se za hrano, se jedla med sabo in se razmnoževala. Sčasoma se je Kapljica najbolj spoprijateljila z delfini in kiti. Njihov dom je bil ves ocean in lahko se je z njimi potepala brez konca in kraja. Znali so ji povedati toliko zanimivih stvari o morju in njegovih prebivalcih. Na svojih potepanjih so velikokrat naleteli na velikanske ladje, s katerimi po morju potujejo ljudje, Kapljici pa so burile domišljijo in prebujale radovednost. Morski prebivalci so o ljudeh vedeli same strašne stvari. Pogovarjali so se o njihovih ribiških mrežah in ji zatrjevali, da je pri njih na kopnem grozno. Svetovali so ji, naj si tja ne želi. Delfini so Kapljico seznanili tudi s svojimi prijateljicami, morskimi deklicami. Te prekrasne deklice z dolgimi sinjemodrimi svilnatimi lasmi, od pasu nazvgor prave lepotice, navzdol pa z ribjim repom, so Kapljico odpeljale v svoja skrivališča. Morske deklice prebivajo na ladjah, ki so se potopile zaradi njihovega čudovitega petja. Čuvajo jih kakor največje zaklade, kar tudi so, kajti vsaka deklica sme v enem stoletju potopiti samo eno ladjo, in še to vedno v istem morju v istem letu. Samo predstavljajte si njihove čudovite zbirke. Pred sto leti so bile ladje drugačne od današnjih, kaj šele pred dvesto in tristo leti. Kapljici so bile najbolj všeč piratske ladje. »Le kakšna bitja so ti ljudje, da se v sto letih tako spremenijo?« se je spraševala. Po številu potopljenih ladij se je videlo, kako stara je kakšna deklica. Nekatere morske deklice so imele v svoji zbirki tudi po deset ladij, vendar niso bile videti starejše, bile so le veliko bolj modre. Vse njihove ladje so bile čudovito ohranjene, kakor da se jih zob časa sploh ni dotaknil, in na vsaki ladji je bilo napisano isto leto, le drugo stoletje. Vse ladje iz zbirk morskih deklic so nastale na kopnem in radovednost je Kapljici še bolj razburila domišljijo. Večkrat je nagovorila delfine, da so jo prinesli blizu obale, kjer je iz varne razdalje opazovala kopno. Na obalo je za nič na svetu niso hoteli pustiti, imeli so jo preveč radi, da bi jo pustili k ljudem. Tudi morske deklice so sanjarile o kopnem in si želele tja, toda ljudi so se grozno bale. Ko jim je Kapljica mimogrede nekoč omenila, da bo nekega dne odšla tja, so začele vsevprek vreščati in jo pregovarjati, naj si tega ne želi. Kapljica je sama pri sebi sklenila, da mora nekako priti na kopno. Ker je vedela, da ji delfini in morske deklice ne bodo pomagali, mama Morjanka pa bi ji to sploh preprečila, je skrivaj prosila veter, naj jo odnese iz morja. Nagovarjala ga je iz dneva v dan. »Prosim, veter, odnesi me na kopno!« Veter se je nekega dne naveličal njenih prošenj in se ji odločil izpolniti željo. Zapihal je tako močno, da se je na morju razdivjal vihar. Nastali so velikanski valovi. Kapljico je premetavalo sem ter tja. Prepustila se je divjanju valov, se povzpela na najvišji val in podala roko vetru. Oprijela se je njegovih kril in se predala njegovemu hitenju v neznano. Dolgo jo je nosil in visoko. Prav do najvišjih gora. Nad planjavo ob vznožju visoke gore jo je spustil med bele cvetke, lebdeče v zraku, vsaj tako je mislila Kapljica, ker še nikoli ni videla snežink, saj na morju nikoli ni snežilo. Pod goro, kjer bo pristala, domuje Zima. Ta gora in tiste levo in desno od nje so skrivnostne in nevarne. Ljudje zelo poredko zaidejo nanje, če pa se to že zgodi, Ziminega domovanja ne vidijo. Vidi ga lahko samo čisto srce. Zima čuva vrata v pravljični svet Mavrične dežele. Kdor vidi in občuti njo, lahko vstopi v skrivnostni svet pravljic.
ZIMA ČUVA VRATA MAVRIČNE DEŽELE
Kapljica se je skupaj z belimi cvetkami naglo približevala zemlji in pristala v snežni pokrajini. Bleščalo se ji je od beline in zeblo jo je. Kmalu je v daljavi ob vznožju gore zagledala nekakšno nenavadno ladjo. »Mar ladje plujejo tudi po kopnem?« se je spraševala. Previdno se ji je približevala in jo ogledovala. Zdaj je videla, da je ladja ukleščena v zaledenelo jezerce. Izza oblakov je pokukalo sonce in ladje se je zalesketala, kot bi bila vsa prekrita s kristalnimi sonci. Kapljica je s težavo napredovala, saj se je ugrezala v snežno belino. Občudovala je prekrasne bele rože na oknih, takšnih v morju ni videla še nikdar. Zdaj je tudi videla, da je lesketanje prihajalo od belih koral in da je ladja ledena. Dimnik na ladji in dim, ki se je valil iz njega, sta jo plašila, saj je pomislila, da je to morda speča pošast, ki tako diha in jo bo vsak čas napadla. Vseeno je zbrala toliko poguma, da je stopila po mostičku čez zaledenelo jezerce. Ko so se sunkovito odprla vrata, je prepričana, da jo bo pošast zgrabila, otrpnila od strahu. Vendar se ni zgodilo nič takega. Le gromek rezek glas je presekal tišino in na pragu se je prikazalo belo bitje v dolgem oblačilu. »Kdo stika okoli mojega doma?« Kapljica je s tresočim glasom, malo od strahu, malo od mraza, pojasnila: »jaz sem, Kapljica. Z morja sem doma. Prosila sem veter, naj me prinese na kopno. Pri vas je lepo, ampak mraz. Zakaj me zebe?« Bitje je postalo prijaznejše. »Jaz sem Zima in čuvam vrata v pravljično svet. Jaz sem letni čas. Zebe te zato, ker pozimi mora biti mraz. Obstajajo pa še trije letni časi: pomlad, poletje in jesen. Oni so dar narave, jaz pa sem noč. Zato zemlja spi. Ko se bo prebudila, bom zaspala jaz.« »Kako veste, da zemlja spi? Ali jo boste vi prebudili?« »Kadar zemlja spi, nobena rastlina ne raste. Jaz je ne bom prebudila. O, ne! Zaradi mene lahko zemlja kar spi, saj bi tako jaz lahko vladala naravi in bi bila vedno samo zima. Sonce jo o prebudilo, sonce! Posijalo bo in stopilo moje lepe ledene rože, moje snežinke…« »Prav nič ne razumem. Ali so snežinke cvetke, ki padajo z neba? Kako rastejo ledene rože? Kako imenujete korale, ki visijo s krova vaše ladje?« je radovedno vprašala Kapljica. »Morske korale se nikoli ne lesketajo tako lepo kakor vaše – prekrasne so. Ali bi lahko vzela eno s seboj za spomin'« Zima tolikšne nevednosti ni pričakovala. »Ti neumnica, to niso korale, to so samo ledene sveče, stopile bi se, če bi jih vzela v roke. Pa snežinkam praviš cvetke… Sliši se lepo.« Razložila ji je tudi, da ne živi na ladji, da je to hišica, da ledene rože ne rastejo, in ji nasula polno naročje snežink, da jo je še bolj zeblo. »Z njimi moram odeti pokrajino, da se spočije. Pod mojo snežno odejo si nabere novih moči za novo rast pomladi, poleti in jeseni.« »Gospa Zima, zmrznila bom. Nočem postati košček ledu. Pokličite sonce, da me bo pogrelo…« »Ne omenjaj mi sonca! Tu sem jaz najmočnejša. Pogubim vsakogar, ki mi ni kos, brez milosti,« je zagrozila jezna Zima. Razpela je svoje tančice, prosojne kot ledeni dih, razmetala snežinke in se, glasno govoreč, zavrtela in zaplesala: »Zima sem! Mrzla sem, pusta, ledena in neusmiljena… Koder stopa moja noga, burja naznanja moj prihod in za mano ostaja ledena sled… Na okna rišem ledene rože in ledene sveče obešam s streh. Tkem, pletem in kvačkam snežinke vseh vrst in velikosti in jih razmetavam naokrog. Hočem, da je narava bela in pusta, da poka in ledeni od mraza, da piha burja in pritiska mraz. Silim skozi okna in vrata, skozi špranje, vsakogar zmrazim do kosti. Jaz sem Zima… Mrzla, pusta in ledena…« Tako je govorila, plesala, razmetavala snežinke in razstirala svoje ledene tančice tako zavzeto, da je priklicala še burjo. Kapljica je vsa trepetala. Že je čutila, da ji zmrzujejo nožice. Šklepetaje je zaprosila: »Zmrznila bom, zebe me! Prosim, naj posije sonce, da me bo pogrelo!« Bela žena pa se je še bolj razjezila, razmetala še več snežink in ji z ledenim pišem zagrozila: »Le kako si drzneš ponovno govoriti o soncu! Ne maram slišati te besede. Neprestano me opozarja, da sem le zima in da je moj čas omejen. Jaz hočem vladati naravi, pa me vedno sonce prežene. Sonce je glasnik pomladi in iz dolin me je že pregnalo. Drevesa so nosila moja bela snežna oblačila, pa so se stopila. S snežno odejo je bila prekrita vsa pokrajina, pa jo je sonce spremenilo v ostudne blatne luže. O, ko bi le imela še dovolj moči, bi mu že pokazala! Pa priznam, utrujena sem in nekega dne bom zapahnila vrata svoje hišice in zaspala. A to še ne bo kmalu. Še bo mraz in še bo pihala burja in še bom predla snežinke. O, prišel bo dan, ko bom še šla tja dol v dolino med rožice in jim pokazala kdo je Zima…« Zima je nato divjala z burjo naokrog tako silovito, da je ledeni piš premraženo Kapljico pometel in jo dvignil nad hišico. Na srečo se topli morski veter, ki je prinesel Kapljico, še ni vrnil k morju. Vztrajal je za goro, saj se je bal zanjo. Ledeni vetrovi gospe Zime so se silovito zaganjali vanj, da bi ga pregnali. Zlahka bi ga premagala in storili bi to z veseljem, a jim Zima tega ni dovolila. V resnici Kapljici ni hotela nič storiti, želela jo je samo malo prestrašiti. Dopustila je, da jo je morski veter ujel in jo stisnil v svoje naročje. Zimini vetrovi so morali mirovati in pustiti, da je veter Kapljico odnesel v dolino na drugo stran gora. Tam je že bila pomlad. Veter je kapljico sredi neznane dežele položil na gozdni mah.
SREČANJE S POMLADNIMI ROŽICAMI IN METULJEM
Vse se je zgodilo tako hitro, da se Kapljiva sploh ni mogla takoj znajti. Stisnjena v dve gube je še nekaj časa trepetala, potem pa je začutila tople sončne žarke. Nezaupljivo se je začela ozirati naokrog. Čeprav ji je bilo vse neznano, ker še nikoli ni videla dreves in rož in trav, sta jo prevzela pomladna radost in toplina. Počasi je pozabljala na mraz, na strah in se z občudovanjem razgledovala po travniku. Nenadoma je zaslišala plahutanje. Po zraku je priletela žival z velikanskimi krili, podobna ptiču. Kapljica je prevzeta občudovala njeno lepoto. Ko jo je opazil ta nenavadno ptič, je važno, prav malce ošabno, zavedajoč se svoje lepote, plahutal nad njo in se delal, kakor da je ne vidi. Pozdravila ga je: »Pozdravljeni, lepi ptič!« Ni vedela, kako bi ga drugače imenovala. Metulj se je prestrašil, saj ptičev v svoji bližini ni maral. Ni jim zaupal, kajti nekateri izmed njih se hranijo tudi z metulji. Oziral se je naokrog za ptičem, da bi se zavaroval, a ga ni zagledal. Še naprej je letal nad kapljico, ne da bi jo ogovoril. Ponovno ga je pozdravila. »Pozdravljen, lepi ptiček!« Nobenega odgovora. »Ej, ptiček, a si gluh!« Tišina. »Ja, ptiček!!« Metulj se je ustavil, jo pogledal in videl, da gleda prav njega. »Živijo, ptiček!« »A morda misliš mene?« »Seveda tebe!« »Kako mene?« »Ja tebe. Saj ni nikogar drugega!« »kako da ne, saj si pozdravila ptiča!« »Mislila sem tebe.« »Hočeš reči, da sem jaz ptič?« »Seveda! Saj letaš po zraku.« »Ampak to še ne pomeni, da sem ptič! Nisi še nikoli videla metulja?« »Nikoli!« »Od kod pa si prišla?« »Z morja, morska Kapljica sem.« »Nad morjem pa metulji res ne letamo. Živimo na travnikih z rožicami. Božamo jih in se sladkamo z njihovimi cvetnimi sokovi. V morju bi utonili, ker ne bi mogli nikjer počivati.« »Kako lepa krila imaš!« »Ja, saj sem Citronček, prvi pomladni metulj.« »Tudi lepo ime imaš.« »Verjetno tudi o pomladi ničesar ne veš in ne poznaš teh lepih cvetlic, zvončov, trobentic…« »Seveda ne. V morju rastejo samo morske rože. Drugačne so.« Metuljček se je Kapljici ponudil, da bi jo podučil o vsem, kar je okoli njiju, in sprejela je ponudno. Tako sta hodila po gozdu – no, hodila je Kapljica, metulj pa je letal. Ustavljala sta se ob vsaki rožici. Kmalu je Kapljica poznala imena vseh, ki so v zgodnji pomladi rasle v gozdu, in tudi imena vseh dreves in trav. Prav garala sta in nazadnje sta bila oba že prav utrujena. Kapljica je sedla pod drevo, metuljček pa se je spustil v njeno naročje in ji pripovedoval o svojem življenju med rožicami. Povedal ji je, da si mora vsako leto poiskati metuljčico, da skupaj izležeta jajčeca. Iz teh nastanejo požrešne gosenice, ki se čez čas zabubijo v bube, iz njih pa nastanejo novi metuljčki. »A zaenkrat se mi še prav nič ne mudi. Metuljčico si bom poiskal kasneje, zdaj si bom najprej izbral najlepšo rožico. Pomagaj mi jo izbrati, Kapljica! »Zakaj najlepšo?« je zanimalo Kapljico. »Da se bom ljubčkal z njo. Rad bi se ljubil z najlepšo rožico na svetu,« ji je brez zadrege odgovoril. »Metuljček!? Vse rožice so tako lepe!« »To vem. Katera rožica pa se ti zdi najlepša, Kapljica?« »Meni se zdijo vse lepe. Ne bi se mogla odločiti samo za eno rožico. Veš, kaj ti svetuje, metuljček, ljubi se kar z vsemi.« Metuljček se je v trenutku zavedel, kako hitro se izteka njegov čas. Rožic je tako neskončno mnogo, on pa ima tako kratko življenje. Nestrpno je zaplahutal s krili, se vihravo dvignil in ji skoraj zabrusil, da tega pač ne more, ker je rožic preveč, in da ne bo več kar tako zgubljal dragocenega časa, ker mora poiskati najlepšo rožico. In je kar odletel. »Počakaj me, Kapljica! Ko jo najdem, ti jo pripeljem pokazat!« je še zaklical iz daljave.