Mešetarjeve noge in tele

Šopek lepih pravljic
Feliks Stegnar
Spisano: Katja ropoša
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Mešetarjeve noge in tele.

Bil je hud mraz. Vsi potoki so bili z ledom pokriti. Na drevesih so bile veje vse obrobljene z debelim ivjem, po tleh pa je ležal sneg in srež. Kdor je bil na cesti. imel je vse zamrznjene brke, pobeljeno brado ali vsaj lase obdane z ivjem. Pod nogami je hrščelo, kakor da bi se hodilo po žrebljih. Nad vasjo je ležala tako gosta megla mraznica, da bi se bila skoro dala rezati. Za vasjo pa se je razprostiral lep smrekov gozd, skozi katerega je vodila pot do sosedne vasi. Po tej poti je korakal mož, prišedši iz živinskega sejma, ki je bil vsake kvatre v tri ure od¬daljenem mestu. Bil je mešetar po svojem stanu in priljubljen posredovalec pri živinski kupčiji. Zato je imel tudi dober zaslužek, ki ga je pa navadno kmalu pognal skozi grlo. Po vsaki srečno dognani prodaji se ga je do dobrega nalezel. Sejmišča ni nikdar ostavil, ne da di bil prej na svoj račun sp il še par litrov vina poleg onega, ki ga navadno plačujeta prodajalec in kupec.

Tako se je zgodilo tudi zdaj. Napil se ga je preveč in to mu je bilo v pogubljenje. Ves vinjen se je z živinskega trga napotil proti domu. Potoma se je opotekal semtertja, da je bila vsa cesta njegova. Ako ne bi bil vajen, nositi ga večjo mero, izvestno bi bil omahnil in se zvrnil v kak cestni jarek. Tako pa je srečno prehodil poltretjo uro daleč in dospel v gozd, ki se je nahajal blizo omenjene vasi. Mraz ga je prevzel in utrujen je bil, da si je želel nekoliko počiti. Prišel je do hloda, ki je ležal ob gozdni poti, usedel se je nanj, da bi malo počival. Zaspanec se ga je lotil, a on se nekaj časa premaguje, da ne bi zadremal. Dobro je vedel, da bi zmrznil, če bi na prostem zaspal. Zamiževal je in zopet debelo pogledal, da bi se predramil, a zopet so mu oči padle skup in nehote je zaspal.

V sled silnega mraza niso vaščani boteli ta dan nikamor iti iz doma, najmanj pa skozi gozd; zato tudi ni nihče šel memo spečega mešetalja, da bi ga bil izbudil iz nevarnega spanja. V farni cerkvi je že davno odzvonilo poludne. Mrak je skoro legel po dolini, a mešetar se še ni zganil na svojem sedežu. - V tem pri koraka mimo berač ter vidi na hladu sedečega moža. Približa se mu, pocuka ga za suknjič, odkrije mu glavo nič! - mož se ne gane. Zdaj ga berač siloma premaje - nič - mož se ne zgane. Posluša, ali kaj diha, ali mu srce utriplje - nič! - vsak sled življenja je zginil. Mož je bil mrtev - zmrznil je!

Berač misli svojo pot nadaljevati in že krene par stopinj naprej; a skesa se in stopi k zmrznjencu ter mu vleče obleko z života, češ saj mrtvec ne potrebuje nobene odetve. Razen hlač in škornjev je potegnil vse žnjega. Polakomnil se je pa tudi po obutvi; zato je premiljal, kako bi ga oropal še te. Popade za eno nogo in v leče škornje z mrtveca, a škornja še ne prekrene. Zgrabi za drugo nogo, ter jo z vso silo nateguje, da bi jo oprostil obutve. Vse je zaman. Škornji so na mrtvecu primrznjeni. Kaj je zdaj beraču storiti? Ne beli si dosti glave, marveč vzame nož iz žepa in odreže obe nogi pod kolenom, vtakne ju v svojo malho ter se odpravi proti vasi. Potoma obleče mešetarjeva suknjo, pokrije se z njegovim klobukom, svoje strgane cape pa potakne v gosto grmovje. Zdaj boljše opravljen pride do prve lesene koče, kjer so dekleta perilo žehtale. Ustavi se pred njimi ter jih pozdravi: "Hvaljen bodi Jezus Kristus!" Vsi mu odgovore: "Amen na veke!" Na pragu pa stoji hišni gospodar in tega popotnik ogovori, proseč ga, bi li smel pod njegovo streho prenočevati. Gospodar pravi: "Žal mi je, ne morem vas pod streho vzeti; nimam prostora." "Prosim vas, pa mi vsaj dovolite biti pri ognju zunaj, da si svoje otrpnjene ude malo ogrejem!" reče siromak, ko vidi, da pod streho ne more. Gospodar mu to dovoli. V tem so dekleta svoje delo opravile in gospodinja jih pokliče k večerji. Ne pozabijo pa možu dati nekaj gorkih jedilnih ostankov, katere hvaležno sprejme in slastno povžije. Družina se spravi k počitku in kmalu potihne vse v hiši. Zadnja je gospodinja, ki še tujcu naroča, naj pazi na ogenj, da se kaka nesreča ne pripeti, sicer pa sme še dokladati po malem, da ga ne bode zeblo. Berač se lepo zahvaljuje za dobroto in obljubi storiti, kakor mu ukazuje.

Ko že vsi spijo, vzame odrezani nogi, ki sta bili v škornjih primrznjeni, iz svoje velike bisage, ju greje pri žrjavici in kmalu se toliko odtajate, da jih potegne iz obutve. Nato gre v hlev in postavi obe nogi poleg teleta, zapre duri in tiho odide svojo pot, ne da bi kdo čul kak ropot ali šum. Drugo jutro je zopet gospodinja prva na nogah in predvsem gleda po beraču, a ni ga ;" stopi v hlev, a tudi tu ga pogreša, dasi vse kote preišče. Zdaj pogleda še pri teletu in kaj vidi? Ob ograji ste sloneli dve bosi nogi človeški ! Vsa prestrašena beži iz hleva v hišo in skliče vso družino po konci. "Mislite si pravi v jedni sapi, "tele je berača požrlo, samo noge so ostale." Ko blisk se raznese glas po vasi in vsi so v velikem strahu, ko slišijo, da je sosedovo tele berača. snedlo. Kaj zdaj početi? Staro in mlado, možje in žene - vsi stikajo glave, pripovedujejo si dogodek ter ugibajo, kako bi se zavarovali, da bi grozna zver ne požrla zdaj tega, zdaj onega. Ta nasvetuje to, drugi zopet kaj druzega, a nikogar ni bilo, da bi se upal izvršiti, kar se je nasvetovalo. Vaščani, vsi zbegani, se napotijo k okrajnemu pravdniku in mu potožijo strašno nezgodo. Ponižno ga prosijo,naj jim pomaga ali vsaj svetuje, kako bi se požrešnega teleta iznebili ali varovali, ker je skrajno nevarno in bi takoj pohlastalo vsakega, ki bi se mu približal. Pravdnik izprva samo posluša, kar mu odposlani možje pripovedujejo; ko mu pa zatrjujejo, da so pri teletu našli samo gole beračeve noge, vse drugo pa da je izginilo, ježili so se mu lasje in kurja polt ga je spreletavala, kakor da bi ga kdo polil z mrzlo studenčnico. No - mož se vender ohrabri in pravi, da hoče ogledati grdo bo požrešno. Hlapcu ukaže, naj osedla kobilico, ker peš si ne upa hoditi na ogled, in jezde bi sigurnejše bežal pred krvoločnim teletom, če bi se zgodilo, da bi se tele zagnalo nanj.

Pravdnik na kobili in možje, ki so se obrnili do njega za pomoč, odrinejo zdaj nazaj v vas ter drug drugemu svetujejo, kako naj se oboroži in v bran postavi, ako bi tele iz hleva prilomastilo ter skušalo koga napasti. Kmalu pridejo do opasnega hleva. Tu zdaj pravdnik naroča, da mora kak srčen možak stopiti v hlev in tele od jasli odvezati ter izpustiti na prosto. V tesnem hlevu ni moči izogibati se, in v temi se tudi ne vidi dobro, kako tele ugrabi ali naskoči človeka.

Možje se pogledujejo, kakor bi se hoteli vprašati: Kdo bode teleta od vezal? A nihče nima poguma prestopiti hlevskega praga.

Zdaj ukaže pravdnik možem, naj vzamejo lopato, jo v ognju razbelijo in žnjo prežgejo vrv, s katero je tele privezano v hlevu; z žarečo lopato se mož tudi vrlo brani pred zverjo, ki se ognja boji. Tako oborožen lehko vsak brez strahu stopi v hlev in požene teleta na cesto.

"Tu ga počakamo; s krampi, sekirami, cepci in vilami ga pa pobijemo. " Te besede so podžgale enemu izmed zbranih mož toliko poguma, da je šel z razbeljeno lopato nad teleta v hlev. Srečno preseka ali prežge vrv. Tele je oproščeno. Živahno skoči izpred jasli skozi odprta hlevska vrata. Imelo pa je navado, da je vsako jutro šlo h kravi sesati. Pred hlevom vidi kobilo, in smuk - teliček stoji že pod njo, ker bi zopet rad posesal.

Kako se prestraši ubogi pravdnik na kobilici! Skoro bi bil padel raz sedlo od strahu, misleč, zdaj pa zdaj ga bode tele potegnilo za bedro s kobile in pohrustalo; zato na vse grlo kriči: "Pomagajte, pomagajte! Tele me bode požrlo !" Hrup in krik je tak, da se kobila skoro splaši. Spusti se v dir in tele pa za njo. Bridka usoda pa hoče, da se kobili spodtakne in da pade s svojim hrabrim jahačem vred v cestni jarek, ki k veliki sreči ni bil kaj globok.

Ker je tele kobili vedno za nogami, zvrne se pri padcu tudi na tla, tako da se valja ves klobčič po cesti in nihče ne more zlahka izmotati se iz tega vozla. Pravdnik misli: "Zdaj bije moja zadnja ura ! Vsak hip me tele zgrabi in požre." Slučaj pa nanese, da pride po cesti par trdnih mož, ki rešijo naj pred pravnika izpod kobile, potem tele in nazadnje še kobilo spravijo na noge. Nobeden ni poškodovan, ves strah je pri kraji in ko pravdnik vidi, da je tele mirno in da nič žalega noče ne njemu, ne možem, za jaše svojo kobilico, može pa prosi, naj pohlevno žival odvedejo do prve koče in gospodarju izroče z opombo, da je to tele prav navadno tele, kakor so vsa druga teleta.