Mežnar Brkljač
| Mežnar Brkljač Izidor Korobač |
| |||||||||||||
Že precej vode je preteklo po naših potokih in vinca po grlih, odkar sem odložil pisanje. Prav za prav je tako: pisal sem že, včasih dekletu, pa prijateljem in če vse povem, tudi svojemu stricu. Le »Grudo« sem odložil. Pa ne iz malomarnosti, kaj še! Vzroki so drugi in težji. Saj malomarnosti sploh ne poznam. Pač pa me je stiskala bolezen, grda in trdovratna, kakor so stari grešniki, katerim Bog pomagaj! Meni ni hotel, pa čeprav sem ga prosd, mu obetal spokornost in delal zaobljube. Ko le ni bilo od nikoder pomoči in utehe, sem se globoko zamislil. V tem zamaknjenju me je obšlo spoznanje, sicer že staro kot sveto pismo: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!« Toda o tem se bomo pogovorili ob drugi priliki.
S starimi čitatelji se poznamo iz prejšnjih let, novim, ki jih v našem krogu prav lepo pozdravljam, pa naj vsaj približno povem, kako in kaj.
Ime vam je znano, doma pa sem iz vasi, ki ni poljanska in tudi ne popolnoma hribovska. Stoji na hribčku in že nekako zviška gleda na poljance. Na nasprotnem griču stoji naša podružnica, cerkev sv. Antona Puščavnika, ki mu po domače pravimo Kračnik ali pa Kračjek.
Poklic boste že uganili, saj veste, kdo je doma na bregovih?! Sem med tistimi, ki živimo iz dneva v dan pri žgancih, krompirju in kislem zelju in otepavamo koruzni kruh domačega pridelka.
Kar se dela tiče, smo pa najbolj vajeni motike, sekire in krampa. Delamo kakor povsod drugod iz potrebe in navade in se bojimo vraga, ki ne sme najti človeka brez dela! Ker računati tudi ne smemo, čeprav smo se nekaj učili, zato je naš delavnik zmerom enak in nam še stavkati ni treba.
Iz tega je približno razvidna naša blaginja, za katero nekateri skrbijo z največjo ljubeznijo že desetletja, zraven pa se pitajo in si polnijo žepe. Po drugi strani pa nas uspešno tolažijo in priporočajo v razna varstva za ta in za »oni svet«.
Bogatašev in oderuhov ni med nami, vendar zavohajo vsako ugodno priliko in prav do nas stegnejo svoje grabežljive roke z dolgimi prsti in nas seveda pošteno ogulijo. Tega so ljudje na vse zadnje že nekam navajeni kakor cigan ušivega kožuha.
Nekaj pa je le posebnega v našem kraju. To je patron naše podružnice, sv. Anton Puščavnik, ki slovi po svojem velikem vplivu v nebeškem kraljestvu. Upoštevan in znan je kot priprošnjik za zdravje prašičev; nanj se obračajo dekleta in obupane device z vročimi molitvami in prošnjami za ženine.
Pa ne samo to. Še drugo veliko moč ima naš patron. Pri izgubljenih stvareh, na katerih baje sedi sam hudič, da jih ne vidimo in ne moremo najti, je sv. Anton edina rešitev. S svojo močjo in blagoslovom prežene satana in naše iskanje ni bilo zaman.
Na svetu pa je že tako, da se zastonj nič ne dobi, razen brca v zadnjo plat. Tudi sv. Antonu se je treba na primeren način prikupiti ali odkupiti, da je naša prošnja in molitev bolj podprta in uslišanje bolj verjetno. Ljudje so se tega že tako privadili, da nihče ne napravi drugače.
Kakor sem omenil, pravimo sv. Antonu po domače Kračnik in sicer zato, ker mu tisti, ki potrebuje njegove pomoči in ki prosijo za zdravje pri prašičih, nosijo v dar suhe svinjske krače. Dobre so tudi klobase ali drugi deli povojenega prašiča, vendar se držijo ljudje starih navad.
Kaj pa zaljubljenci? Za nje sicer ne vem, kakšne žrtve doprinašajo, če so uslišani ... Slišal pa sem, da smo dobili spevoigro ali opereto: »Sv. Anton, vseh zaljubljenih patron«. V njej se mu poje hvala in daje priznanje v teh zagonetnih stvareh. Če je svetnik zadovoljen s takšnim načinom zahvale in odkupa, je pa druga zadeva in ne maram biti sodnik.
Zdaj pa še izgubljene stvari! Tudi tu je treba nekoliko pomazati, da nam svetnik uspešno pomaga. Kupiš svečo in jo med molitvijo prižgeš njemu na čast doma ali v cerkvi, pred njegovo podobo.
Pri nas pa prižigamo sveče kar pred oltarjem, saj stoji v njem sam patron. Lahko pa se priporočiš še tako, da vržeš nekaj dinarjev, še boljši so seveda kovači, v svetilko, kjer gori pred glavnim oltarjem večna luč.
Kakšen je uspeh, vam pa ne morem povedati. Jaz ničesar ne zgubim, kar bi imelo kakšno vrednost, ker takih stvari sploh nimam in se zato nobenemu ne priporočam.
17. prosinca vsakega leta praznujemo god sv. Antona Puščavnika. Zakaj pade godovanje ravno na ta mesec, pa ne vem. Ljudje ostrih jezikov trdijo, da je prosinec najbolj pripraven, ker so koline že za nami, svinjske krače pa so že suhe in najbolj okusne.
Na ta dan je pri naši podružnici sveto opravilo ob osmih, potem pa litanije z blagoslovom. Pobožen svet se vsako leto zgrinja k nam — iz domačih in daljnih krajev. Posebno ženske priromajo iz vseh skritih hiš zapuščenih hribov, da bi se sv. Antonu prehudo ne zamerile.
Zgodaj zjutraj, ko je še vse v temi, se pričnejo vleči dolge procesije častilcev našega patrona. Glasno govorjenje in škripanje snega prekinja tiho zimsko jutro.
Ura je sedem. Pri sv. Antonu vabi... Dolgo in glasno zvoni, da ne more nihče preslišati.
Pridružim se tropi ljudi. Vsak nosi krače. Moškim gledajo iz žepov, ženske pa so jih nadevale v cekarje — eno, dve in še več. Godrnjajo nad dolgim zvonjenjem in s«- hudujejo nad Brkljačem, ki je mežnar pri sv. Antonu. Pa imajo prav! Danes, ko vsi vedo za mašo, zvoni brez prenehanja Ob drugih dneh, ko ljudje niti za uro ne vedo, pa nekajkrat pocinglja ali pa sploh pozabi! »Danes gre za krače«, med smehom odgovarjajo drugi!
Pri cerkvi se vse gnete. Brkljač škafe ves iz sebe sem in tja. Pripravlja koše in jih ureja v vrsto ob vhodu v zakristijo.
Vzhodnik ostro piha in reže blede in izčrpane obraze ljudi, ki so prišli od daleč. Slabo oblečeni čakajo v snegu na pričetek.
Zazvoni. »Župnik je prišel,« šepetajo med seboj. Brkljač že komaj čaka, da bi se ostresel velike odgovornosti pri prevzemu krač.
V tem trenutku že prispe star, sključen in dobrodušen župnik. Ljudje se brez opomina in brez vsakega znamenja kot prejšnja leta uredijo v vrsto. Koj nato pa že krače na svojstven način ropočejo v velikih koših. Brkljač, ki stoji za njimi in nekako nadzira ljudi in krače, se ne more umiriti. Zdaj gleda ljudi in ocenjuje njihovo dobrotljivost, zdaj mastne krače in na debelo požira sline. Župnik stoji ob strani in čita brevir. Prav nič ga ne motijo verniki, ki se gnetejo drug za drugim. Vrsta darovalcev, ki se pobožno ozirajo v sv. Antona v glavnem oltarju, se vleče in krače venomer padajo v globoke koše. Polnijo se, drug za drugim. Ko je darovanje zaključeno, mi stopijo koši bolj živo pred oči. Štejem: eden, dva, tri, ... sedem. Joj, sedem košev svinjskih krač, vmes pa kakšna klobasa. Zamislil sem se prav globoko, da sem komaj slišal zvonec ob pristopu župnika. Maša se je pričela.
Kakor po navadi, sem se vsedel v klop pred oltarjem. Tam ima naša hiša sedež, menda že odkar stoji cerkev sv. Antona. Sicer je v prednjem delu ladje še nekaj vrst že črvivih klopi, drugače pa verniki stojijo, ob večjih romanjih pa posedajo po tleh. Najbrže bi tudi sedaj posedli, če ne bi bila opeka, s katero so tlakovana tla, od vlage poledenela, da so se svetila kot steklena. Tudi strop in stene so bile od mraza vse v srežu in je izgledalo, kot bi jih obdajal ledeni mah. Cerkev je pač odprta komaj vsako četrtletje, zidana iz kamenja, ki upija in vsebuje obilo vlage.
Ljudje so drgetali od mraza, ustnice so jim enolično migljale od molitve. Ob času romanja je množica navajena na skupno petje nabožnih pesmi, to pot pa radi mraza vse to odpade. Le po zakljujčku opravila skupno zapojemo vsako leto prošnjo in zahvalo našemu patronu.
Tudi orgelj nimamo, katere pa lahko pogrešamo, ker bi jih poslušali le nekajkrat na leto. Saj moramo pogrešati še takšne stvari, ki bi jih nujno rabili dan na dan.
V cerkvi je nemir. Ljudje kašljajo vse povprek, moški v nizkih, ženske v višjih glasovih. Za sekundo, dve, tišina, potem pa zopet oglušujoče kašljanje, da ne slišiš ničesar. Vidi se, da je skoraj vse zajel prehlad, kar ni čudno, ko so ljudje zelo siromašno oblečeni.
Po stenah cerkve je vse polno napisov in zahval, ki pa se pokažejo šele spomladi, ko zgine srež. Danes ne vidim niti enega, stene so bele kot bi bile vse pobeljene. — Največ zahval je od deklet, ki so bile uslišane in dobile ženina. Pri prvem romanju bo zopet mnogo prošnjic, nekaj pa gotovo hvaležnih ženic, ki takrat ne bodo pozabile svinčnika! Poiskale bodo prazen prostor na steni in skrivaj izpolnile svojo obljubo.
Kakor vedno, ministrira tudi danes Brkljač. Silno si prizadeva, da bi z natančno postrežbo ugajal vernikom. Pri prenašanju velike mašne knjige z ene na drugo stran oltarja, poklekne na sredi na obe koleni, se globoko in ponižno prikloni. Zdaj zavije oči v kip sv. Antona, med prestopanjem pa pogleda po množici vernikov. Vedno mu nehote uide hipni pogled proti zakristiji, kjer stojijo koši, polni krač. Videti je, da ga zaloga mesa močno skrbi, vendar se dela, kot da je pri strežbi v polni zbranosti. V zadregi si gladi napol plešasto glavo in otepava prašna kolena, se zopet zravna in ogleduje. Danes je v praznični obleki in za njega je edini dan v letu, ki ga vedno nestrpno pričakuje, mnogo bolj kot samo Veliko noč.
Starost in mraz učinkujeta še posebno na župnika, ki je pri maševanju okoren in počasen. Ko je naznanil: »Ite missa est« — se je množica zadovoljno oddahnila. V vidnem razpoloženju so se verniki razgibali, vsa cerkev pa je skupno zapela:
»Bodi svet’ Anton pozdravljen!
Tam pri Bogu zdaj stojiš;
za prošnjika si postavljen
in dobrote nam deliš!
K tebi danes vsi hitimo,
tebi se priporočimo:
Svet’ Anton, le pros’ za nas,
zdaj in pa poslednji čas!«
Mogočno je odmevala himna našega patrona. Zadnjo kitico pa vselej ponavljamo. Ko smo še odmolili litanije in dobili blagoslov, se je pričela cerkev hitro prazniti. Vsem se mudi domov. Ljudje se rinejo mimo košev, da pod pritiskom ječijo in škripljejo. Brkljač se je s težavo preril do njih in pazil na darove, dokler ni zapustila cerkve poslednja ženica.
Nekateri možakarji in fantje so stopili še h Kladniku, da so si pri topli peči ogreli premrle ude, znancem in prijateljem pa je rad postregel z domačo slivovko, da so si »privezali dušo« in se oteščali. Medtem so si pripovedovali novice in razpravljali o gospodarskih in političnih dogodkih. Po razgovoru, in ko so se do dobra odgreli, pa so pohiteli za odišlo množico.
Med potjo ni bilo drugega govorjenja kakor o kračah. Ženske so vpile in kričale, ker drugače bi se ne razumele, saj smo stopah drug za drugim po ozki zasneženi gazi. Veter je bril in rezal ušesa, pod nogami pa je škripalo kot da bi imeli vsi čevlje na škripovce.
Mraz pa ni prav nič oviral razgovora. Nasprotno! Posebno ženske so bile po svoji stari navadi tiste, ki so imele največ jo besedo.
Nastavljal sem ušesa in napeto poslušal, kako so, zlasti klepetulje, obirale svoje sosede in znanke. Seveda, ne brez vzroka! Ta je rekla, da ne more dati več kot ene krače, nesla pa je tri, samo da se je pobahala! Druga je zopet napovedovala, da bo nesla štiri, dala je le eno. Prve in druge so enake. Prve so se postavljale poprej, druge pa bahale pozneje! In kaj so vse iznašale! Najbolj skope so premožne, — kar po eno so nosile. Revne, ki premorejo za koline samo enega spomladanskega prašiča, so pa nesle vse štiri. Rajši stradajo, samo da se v darovih ne ločijo.
Težavna pot je bila ob živahnem pogovoru še kar prijetna. To je užitek, če poslušaš ženske, posebno kadar se razvnamejo! Nikoli jim ne zmanjka! Vse slabosti vidijo — pri drugih — in jih oberejo do kosti. Kakor hitro prestopijo cerkvena vrata, se ne čutijo več vezane, ne radi pet cerkvenih ali deset božjih zapovedi; sedem poglavitnih grehov pa niti ne upoštevajo, kot da bi jih nikoli ne bilo. Takšni so ljudje! Če govoriš z njimi so s teboj, ko pa jim pokažeš hrbet, lop po tebi!
Ko so ženske obdelovale darovalce, so se pa še z večjo ognjevitostjo lotile krač. Niso se mogle prečuditi, kje se jih je vzelo toliko?! Sedem velikih košev, kakršne rabimo za nasteljo — to je za cel voz svinjskega mesa! Dobro so vedele, da ga prodajajo, trdile pa so tudi, da se suhe krače sčasoma še bolj in zelo osušijo! Ja, če bi se vse prodale, posebno dandanes, ko je tako drago meso, to bi bilo denarja! Kaj vse bi se dalo urediti in napraviti za cerkev sv. Antona. Tako pa vse skupaj malo zaleže! Krače nosimo skupaj leto za letom in nikjer se ne pozna naše razumevanje in dobrotljivost, nikjer naše nagnjenje za sveto stvar. Cerkev je kljub temu zapuščena kot da bi bili sami brezbrižniki ali celo neverniki. Saj veste, da se dober gospodar že na zunaj lahko presodi, po cerkvi pa verniki. Kaj neki porečejo naši sosedje in romarji, kadar pridejo iz vseh oddaljenejših krajev? ! To nas lahko obrekujejo! Ves svet bo že vedel za našo zanikrnost, izgubili bomo dober glas, saj smo bili do zadnjega znani; daleč na okrog se je cenila naša pridnost in skrbnost, pa čeprav smo v revnih, zapuščenih krajih. Se je že našel tu pa tam kakšen obrekovalec, ki nam je v svoji zlobi podtikal, »da je sveti Anton tam, kjer je Bog s praznim Žakljem mahal!.«
Tisto, kar nam fantje iz sosednjih župnij podtikajo, pa si ne jemljemo prav nič k srcu. Pravijo, da nas v pozni pomladi preganja lakota in da ne kurimo kresov radi kremnega dne po vrhovih, pač pa okoli ječmenovih njiv, da prej dozori.
Res je v naših krajih bolj trda; toliko pa zopet ne, kakor govorijo. To se vidi že iz tega, koliko darujemo krač, katerih nam nekaj le še ostane za lastno porabo.
Prišli smo že do ceste, ki preseka pot od sv. Antona in zavili mimo smrečine po strmem pobočju. Ženske so venomer godrnjale, da krače prav nič ne zaležejo.
»Pa ne mislite morda na gospoda župnika,« vpraša rahlo sključena ženica. »Kaj Se, kdo bo to mislil in pravil,« se kar v trumi obregnejo ženske. Kar zavrelo je med njimi in razburjenje se je stopnjevalo bolj in bolj. Na ves glas je dopovedovala ena izmed njih, da je župnik silno dober človek, tako dober, da ga še izkoriščajo. Zamerijo mu pa, ker je preveč zaupljiv in površen. Marsikaj bi lahko preprečil in mnogo prihranil naši podružnici. Tako pa samo mašuje, ostalo pa od konca do kraja vodi in odloča mežnar Brkljač. Dobrika se župniku in se mu hlini, na dolgo in široko mu dopoveduje, kaj in kako je pametno ukrenil. On pa mu vse verjame in prepušča, da gospodari po svoji glavi.
Tu bo treba nekaj ukreniti. Župniku je treba dopovedati, da tako ne gre naprej. Mežnar naj bo mežnar, župnik pa župnik! Vsak naj ima svoje delo, vsak svoje skrbi in vsak tudi svojo odgovornost. Tako pa niti ne vemo, na koga bi se bolj jezili in na koga bi valili večjo krivdo in odgovornost. Župniku je po eni strani ne moremo, Brkljač pa je zvit in potuhnjen in se izkoplje na tak ali tak način iz vsake zagate. Če je kdo kriv, on ni nikoli. Že najde opravičilo in se izmota. Le naj mu kdo kaj reče, to ga bo nahrulil in oblajal! In če se mu enkrat zameriš, te ne bo kar takole pozabil!
»Pač je prava reč, če se mu zameriš! Kaj nam pa more?! Saj je prav za prav on odvisen od nas in ne mi od njega. Mi ga vzdržujemo in mi skrbimo za njega, da tako imenitno živi!« — je krepko pristavila naša soseda, Brinjevka, zelo pametna ženska. In prav je povedala; potrdil sem ji in uvidel, da je že do nas v hribe prodrla zdrava kmetska zavest. Ljudje so začeli misliti, po svoji pameti presojajo življenje in to je veliko vredno. Vedno jih bo več, ker bodo drug drugemu odpirali oči. Preizkušnje so sicer drage, imajo pa le svojo dobro stran. Kdo bi si mislil, da bodo krače, ki jih naši ljudje — morda že stoletja — iz navade nosijo sv. Antonu, povzročile takšen odpor in dale povod za tako resna razmišljanja!
»Vsa grmada krač bo spravljena pri Brkljaču,« so menile ženske, »in sicer tako dolgo, da bo poizvedel za primernega kupca. Če ga pa do Cvetne nedelje ne bo dobil, je pa že tako urejeno, da je na to nedeljo pri cerkvi dražba. Brkljač vodi te stvari že tako, da je za njega prav. Na videz išče kupca, najde ga pa po navadi šele takrat, ko že na krače vse pozabi. Danes smo jih videli v koših na mero, potem bodo pa v drugih posodah ali na kupu, tako da se nam popolnoma onemogoči prava presoja.«
»Prav nič mu ne bi bilo zameriti,« — so nadaljevali, — »če bi bil revež. Kje pa?! Bero dobi in še kakšno; ne dela pa skoro ničesar! Boljše se mu godi kot nam vsem skupaj, ki vse leto trpimo in ničesar nimamo! Vina nabere na polovnjake, krompirja toliko, da ga komaj znosi, koliko pa koruze in drugih stvari! To smo bedaki, da bi nas s polenom nakresal po naših buticah! Najboljše stvari na vse mogoče načine razmetavamo in raznašamo okrog; drugi se z njimi mastijo, nam pa se posmehujejo! Po svetu pa hodimo takšni, kot mrtvaške sence! Prav nam je!« — v razjarjenosti krepko dopoveduje in razlaga Brinjevka.
Mehak sneg je blažil žensko grmenje, ki bi ob kopnem vremenu glasno odmevalo v gozdu. Trušč pa ni ponehal. Brkljač je bil vedno in vedno na vrsti. Kaj vse so vedeli povedati! Dva prašiča redi in oba proda! »Aha, — vidite, zato pa! Zdaj pa vemo, kako je s kračami!? Meso in zabele dobi za vse leto, — zastonj, brez trpljenja! Koše pripravi, pa dobi oboje! Zdaj nam je pa jasno! Mi pa mislimo, da nosimo krače sv. Antonu! Figo! Brkljaču! Brkljaču! Temu jih dajemo, tepci! Nikoli več! Goljuf! Goljuf!« — so kričale ženske vse povprek!
»No, pa zdravi ostanite! — in hvala za družbo!« — se v na pol jokajočem glasu poslovi priletna Škorčevka, ki so jo te novice zelo pretresle, in zavije levo v hrib. »Bog je hvale vreden!« — enoglasno odzdravi družba. Na kratko prekinjen razgovor se venomer nadaljuje. Slaba pot je postala kar nekam prijetna. Vzhodnika, ki je bril okoli ušes, niso več občutila od živahnega razgovora razgreta lica. V takem razpoloženju menda še nikoli nismo merili poti od sv. Antona.
Brinjevka je bila posebno razočarana. Kako naj bi si mislila, da je Brkljač takšen malopridnež! Na pol v jezi, na pol v smehu je vzkliknila: »Ali ga vidite?! — Pa pobožnjak je in še kakšen! Kar poglejte ga pred oltarjem, kako se zvija in suče oči! Nobeden ni dovolj pobožen, preredko hodimo v cerkev, premalo darujemo, — tako govori in obrekuje! Vice nam obeta in s peklom grozi! Domišljuje si, da je nekakšen misijonar v teh revnih hribih, ta hinavec in goljuf!«
Enkrat je pač moralo priti do kraja. O tem ljudje že več let govorijo, danes pa je nastal nekakšen odpor, ki ga je povzročilo skupno razpravljanje v naši družbi.
Kar je bilo poprej samo v mislih, smo sedaj slišali izgovorjeno; razna ugibanja in prišepetavanja pa so se spremenila v glasno obsodbo tega človeka, ki je izrabljal dobrovernost poštenih ljudi. Zdaj bo tega konec! Njegovo sleparjenje je prišlo na dan in mu ga je treba v bodoče na vsak način onemogočiti.
»Že prav,« — se oglasi Klančnik, visok in koščen možakar z dolgimi brki, in si medtem potisne klobuk nazaj proti vratu, — »vendar ne smemo ostati samo pri razgovoru. Z besedami se malo ali pa največkrat ničesar ne opravi. Domenimo se natančno, kako in kaj bomo ukrenili! ? Ali ga naznanimo orožništvu, ali pa ne bomo več dali krač; eno ali drugo! Danes smo vsi skupaj in največ nas je domačinov, ki vse te stvari dobro poznamo. Potem se ne bomo več tako hitro znašli in še pozabi se marsikaj. Jaz pravim tako, sedaj pa še drugi povejte svoje! Več glav, več ve!«
Pa še tole: mislim, da ni nobenega med nami, ki bi naše govorice raznašal naokrog! Kar se bomo dogovorili, moramo vedeti samo mi in nihče drug! Drugače se nam namera ne bo obnesla, vam povem, da ne! Toliko ste že preudarni; menda vsi od prvega do zadnjega!
Brinjevka, ki je šla po gazi pred menoj, se obrne in mi zašepeče: »Le nikar se ne dogovarjajmo, dokler je v družbi Švedrovka! Saj jo poznaš!« Molče sem ji prikimal, drugi pa so se radovedno ozirali in spogledovali, zakaj na enkrat molk? Zdelo se mi je, da so tudi nastalo tišino mnogi razumeli in nihče ni več načel razgovora. Menda je kar vsak sam pri sebi ocenjeval zanesljivost posameznikov naše druščine in se v mislih pomudil pri Švedrovki, ki je bila v deveto faro znana klepetulja in obrekovalka. Še pomislil nisem na to razvpito žensko! Sicer sem pa radi živahnega razgovora spotoma pozabil, da se je prislinila naši skupini. Oh, če bi ta slišala naše sklepe, vse bi toplo nesla Brkljaču! Ženske so že tako zgovorne in jim nehote uide beseda, Švedrovka pa je še hudobna, zlasti če ima koga na piki. Vso krivdo in vse naklepe proti Brkljaču bi zvalila nanj. Takšne stvari dela iz maščevanja ali pa zato, da kaj dobi. Za takšne posle jo lahko najameš in ti vse opravi. Prav nič se ne ozira na prijateljstvo ali na zaupano besedo, izda te kot Judež Iškarijot. Pa je kljub temu prijazna, dela se zaupljivo in naklonjeno, dokler ji kaže. Potem pa gorje vsakemu, ki ga dobi v svoje kremplje! Koliko prepirov, zdražb in krivice je že povzročila poštenim ljudem! Laže in obrekuje, kolikor ji nese in jemlje ljudem dobro ime. Vse vražje lastnosti ima, zato se je vsak izogiblje. Dobro, da nismo kaj več govorili o naših načrtih! Vse bi bilo zastonj. Lahko bi se nam smejal Brkljač. Sam sebi sem se čudil, da je bila Brinjevka tako prisebna in še pravočasno preprečila nepriliko. No, saj pravim, razgovor me je premotil, da nisem pomislil na to vražjo Švedrovka! Naj jo le ...!
Ne vem, če se z Brkljačem kaj bolj poznata, sicer ji je pa to vseeno! Bi že napravila kupčijo, njemu pa lepo uslugo. Razumljivo je, da bi takšno poročilo drago plačal in se potem že v naprej obvaroval pred našimi naklepi. Hvala Bogu, tokrat se ji pa ni obneslo! Brkljaču bomo pošteno poplačali njegove zasluge. Bo že prišel čas, ko ga bomo dobili v naše pesti!
Tako smo nadaljevali pot. Bilo je kar neprijetno; poprej takšen hrup in vneti razgovori, nenadoma pa obmolkne vse. Zdelo se mi je, da je Švedrovka le razumela ta preokret. Zdaj pa zdaj se je obrnila nazaj in pregledala dolgo vrsto za seboj. Rekla ni seveda nič. Sicer pa ni neumna, hudobna pa je še mnogo bolj kot pametna.
Kar nestrpno sem pričakoval, da bi čimprej prišli do steze, ki drži proti Švedrovkini bajti. Saj že ni daleč. Na tihem me je pa jezilo, da nismo mogli končati razgovora. Škoda časa in lepe prilike, ko bi se lahko o vsem do kraja pogovorili. Komaj smo prehodili nekaj streljajev, pa prične razgovor Švedrovka. Hreščeče in zategnjeno govori, da si jo kmalu do grla sit, če jo le slišiš. In neprenehoma! Kadar začne, potem ni kmalu konca. Beseda si je vleče kot morska kača. Nihče ji ne pride vmes. Če ne zmaga z jezikom, pa še z rokami pomaga.
O, le daj, sem si mislil in se veselo nasmehnil. Dolgo ne boš! Še dobrih sto korakov imaš do svojega kolovoza, potem pa le sama sebi ropoči, če hočeš!
Razkladala je o svojih opravkih in da bo kar spotoma uredila vse stvari. Tudi v mlinu ima opravek.
Zdaj pa imamo! Kje je še m lin?! Komaj smo čakali, da bi se znebili; navsezadnje nas bo pa še spremljala in nam menda le res onemogočila naše naklepe.
Ali je zvita ta ženščina! Nalašč ni hotela domov. Samo dvoje je; ali nam hoče ponagajati, da bi se ne mogli pogovarjati, ali pa bi rada zvedela za naše sklepe. Vso pot jer tuhtala in tuhtala, kaj in kako bi bilo za njo najboljše, zato je molčala, kar sicer ni njena navada in pustila, da so govorili drugi. Takrat pa, ko smo komaj pričakovali, da se bo poslovila, nas je pošteno presenetila. Če bi jo ne poznali, bi si ne mogli misliti, kaj hoče. Da, pretkana je, in zna izkoristiti vsako priliko.
Kaj smo hoteli drugega kot molčati še naprej. Pomagati si nismo mogli, ne na en in ne na drug način.
Kar naenkrat pa se nepričakovano oglasi Švedrovka. Menda ji je postalo nerodno, ker smo vsi utihnili. Vendar je bila previdna. Niti z besedico se ni povrnila na naše prejšnje razgovore. Delala se je tako, kot da ni ničesar slišala. Morda ni ujela vsega, čeprav je skrbno nastavljala ušesa, po večini pa je že razumela naše naklepe. Spretno je napeljala govor na jajčka, ki jih je kupovala po naših krajih: Razkladala je o nizki ceni in dopovedovala, da se jih ne izplača kupovati, ker se nič ne zasluži. Tako nekako se je hotela pohvaliti, da dela gospodinjam veliko uslugo, ker jim pokupi vsa jajca, saj drugače bi jih morale porabiti doma. Za sol in vžigalice le dobijo denar, drugače bi še tega ne mogle kupiti.
Švedrovke, ki je govorila na vse načine prepričevalno, nismo veliko poslušali. Ne. vem, kako je še razpletala svoja pripovedovanja, mimogrede sem slišal o jajcih in njenih zaslugah. Ženske so ji molče prikimavale, moški pa smo menda kar vsi mislili o naklepih proti Brkljaču.
Medtem smo končno prišli do Mlinarjeve poti. Švedrovka je krenila iz gazi proti mlinu, in kar ni mogla končati s svojimi razlagami. Nekajkrat se je; še obrnila za nami in sama sebi govorila, mi pa je nismo več poslušali in se zmenili zanjo.
»Hvala Bogu! — pa smo se je rešili,« globoko Vzdihne Brinjevka. »Naj bo prav ali ne, te babnice pa ne morem videti, Bog mi grehe odpusti! Tako je vsiljiva in zoprna, kot menda nobena druga! Menda jo imamo za pokoro v naši okolici, drugega ne morem reči. Če je kaj pravice na svetu, bo dajala na onem svetu težak odgovor za svoje grehe. Joj, joj, kaj mislite! Veliko obrekljivk poznam, takšne hudobnice pa še ne! Ničesar slabega ji ni treba napraviti, pa te bo raztrgala na drobne kosce. Dobro, da nima kakšne oblasti, to bi nas mrcvarila in tlačila!«
Brinjevki smo vsi tako pritrjevali, kakor da bi se dogovorili. Nihče je ni zagovarjal, obsojali pa smo jo vsi povprek. Še tisti, ki so bili vso pot samo poslušalci, so se sedaj razgibali. Kljub slabi volji, v katero nas je spravil Brkljač in še nazadnje Švedrovka, sem se le moral smejati. Od vseh je bila najbolj zanimiva Brglezova Polona, stara, sključena ženica 75 let, ki je brez zobov že bolj rahlo govorila. Razpoložena nad krepkimi trditvami Brinjevke, je kar odskakovala in mahala z rokami, kakor kakšna šolarka. Kaj bi tudi ne, ko pa je bilo vse, kar smo slišali, kakor pribito.
Naposled je prekinil hrup Klančnik, ki je menil, da je treba radi kratkega časa te stvari opustiti in se dogovoriti o tem, kar smo že poprej nameravali. Še nekaj poti je bilo pred nami, potem pa se bodo začeli razhajati, zdaj eden, zdaj drugi. »Takole bi jaz rekel,« nadaljuje Klančnik, »v vsaki vasi moramo dobiti nekoga, ki bo vse potrebno pripravil. Ljudi je treba obvestiti, in jim natančno raztolmačiti, kaj in kako. Vsak mora vedeti, za kaj gre in kako moramo nastopiti, da ne bo brezuspešno?!«
»Imaš prav, Klančnik,« se oglasi Brinjevka, »na nekaj smo pa pozabili! Najprej se domenimo, kaj bomo z Brkljačem napravili?! To je najvažnejše, predno bi kaj več govorili. Jaz bi bila zato, da ga na dan licitacije pošteno premlatimo, potem, ko bomo dognali, da manjkajo krače. To bi najbolj zaleglo in bi bilo za njega tudi pošteno plačilo. Kar je iskal, to naj dobi! Kaj nam pomaga, če bi mu kaj drugega naprtili? Po mojem nič! Kaznujmo ga na ta način. Morda ni lepo, če bi ga dejansko napadli, pomagalo pa bo, to vam povem. Do smrti si bo Brkljač, zapomnil, kdaj je kradel krače nam in sv. Antonu! To je takšen greli, da nobena kazen ne bo prevelika. Le nič ne omahujmo, tako vam pravim, in napravimo tako, kakor sem rekla!«
»Karkoli bi drugače napravili, po mojem ne bi dosegli tega, kar hočemo. Povejte se vi, kako mislite, vendar vam svetujem, da me poslušate.«
»Nisi prazna, Brinjevka, in dobro si povedala,« meni Klančnik. »Jaz sem že zato, zdaj pa še drugi povejte svoje. »Ostali so pritrdili Klančniku in tako je bila stvar zaključena.
Ko so se začeli posamezniki pomenkovati, kako bodo Brkljača napadli, je pogovor prekinila Brinjevka in naročila Klančniku, naj o stvari obvesti vse tiste, ki niso bili danes pri Sv. Antonu, da bodo vedeli, kako in kaj. On naj opravi to delo na Spodnjem in Zgornjem Vrhu, ona pa bo vse to uredila v Bukovju in v Preseki. Vsem je še zapretila, naj o stvari nikomur ne pripovedujejo, na cvetno nedeljo pa se zberejo pri Kladniku, odkoder bodo odšli skupno na licitacijo. Ker je prišla že do svoje hiše, se je prijazno poslovila in jim želela srečno pot.
Klančnik je bil dobro razpoložen in je mesto Brinjevke zabaval družbo. Sedaj smo opustili dolgo razpravo o kračah in smo se lotili domačih zadev.
Družba se je vedno manjšala, ker so odhajali, zdaj eden, zdaj drugi, proti svojim domovom. Končno sem prispel tudi jaz že precej utrujen do naše poti. Klančnik pa je z malo skupino še imel par streljajev do zadnjih domačij našega naselja.
Pri Brkljaču je bilo vse živahno in razpoloženo. Saj je bila to izredna sprememba, ko je vsakodnevno tišino prekinil hrup in vrvenje romarjev. Brkljačevi so bili na takšne dni ponosni in so si šteli te verske prireditve za svoje zasluge.
Tudi v drugih ozirih je bil zanje praznični dan. Vsi so se zgodaj zjutraj lepo oblekli in šli k božji službi. Že prejšnji dan pa so ometli pajčevino po cerkvi, pobrisali oltar in druge stvari v cerkvi.
Tudi po dvorišču so lepo pospravili, v hiši pa poribali kakor k velikim praznikom.
Otroci pa so se od vsega še najbolj veselili kosila, saj je bilo ob takih prilikah na mizi vedno meso. Bili so zelo ubogljivi in so slišali vsako besedo, kar se drugače ni dogajalo.
Ko je Brkljač še pospravil po oltarju in poravnal mašniška oblačila, je pričel prenašati krače domov na podstrešje, kjer je imel shrambo za sebe in za podružnico. Koš za košem je znosil in stresal krače na kup. Izposojeno posodo pa je kot skrben človek še isti dan vrnil sosedom. Imel je tudi svoje posode dovolj, vendar je lepše izgledalo, če so bili pri darovanju koši enaki.
Že pri prenašanju krač in košev je tuhtal, kako bo napravil, da bo prav za jijega in za sv. Antona. Vse se za svetnika tako ne bodo rabile, ker jih je skoraj preveč. On jih pa vsekakor nekaj zasluži, ker ima toliko dela in skrbi, da uredi cerkev in vse za postrežbo in še koše si mora izposojevati pri daljnih sosedih. To je pošten zaslužek, sicer pa tako nihče ne ve, kako si razdelita darilo s Sv. Antonom!?
Ko se je pozno popoldne spreoblekel v delavno obleko, je pričel iskati posodo, v katero bo spravil krače, katere je poprej stresal na tla. Napolnil je dva kosa, nekaj košar in jerbasov. Za ostale, ki jih je bilo za kakšna dva koša, pa ni imel več primerne posode. Skrinjo, v kateri je imel še za dober mernik koruze, je spraznil, vanjo pa na tesno naložil preostale krače, ki so segale skoraj do vrha. Po vrhu je zopet nasul koruze, jo lepo poravnal in po gladki ploskvi z roko začrtal križ, kakršna je splošna navada. Krače sv. Antona je še pokril z vrečami, eno pa vtaknil v žep, zaklenil kaščo in odšel.
V kuhinji se je mudila njegova žena, ki je pripravljala pomije za prašiče. Radovedna ga je vprašala, kako je shranil krače in če je bilo dovolj posode. Odgovoril je, da je vse lepo uredil, le ena je silila iz koša, ki jo je vzel in prinesel za večerjo. Žena je zadovoljno prikimala in delala svojo pot naprej.
Pri večerji so še obravnavali dogodke romanja, pripovedovali novice, ki so jih prinesli iz vseh krajev darovalci in častilci sv. Antona.
Naslednji dan je potekel kakor po navadi. Brkljač je imel še samo eno opravilo in sicer je moral še odpraviti župniku mašna oblačila.
Sem od Sv. Miklavža je vlekel močan in topel jug, ledena skorja je začela popuščati in pot, ki je bila poprej suha in trda, se je popolnoma pokvarila. Toda Brkljač se je odločil za pot in zato tudi ni pomišljal na spremembo vremena. Pripravil si je škornje in je temeljito namazal z mastjo usnje in podplate, da bi bolj vzdržali v mokroti. S seboj je vzel še težko romarsko palico, culo z mašniškim oblačilom je vrgel preko ramen in jo mahnil proti župni cerkvi.
Spotoma se je oglašal pri znancih, da bi si nabral novic, po katerih so ga povsod povpraševali. Čeprav jim ni bil najbolj pri srcu, so ga tu in tam povabili na majoliko jabolčnika, ker so tudi od njega radi kaj poizvedeli. Posebno pa sedaj, ko je pravkar minilo romanje. Prav za prav pa je bil Brkljač pripravljen na vse. Nobena stvar ga ni zadržala, in ničesar se mu ni ustavilo. Vedno je imel dovolj za povedati, nikoli ni bil presit in pil je vedno rad, pa če je bilo tudi na tešče. Ljudje pa radi postrežejo, samo če imajo kaj, in to je znal Brkljač vedno izrabiti.
Najprej je seveda pripovedoval o romanju in o vseh dobrih in slabih straneh tega dne. Nato pa so ga ljudje povpraševali, kako je kaj uspelo darovanje, koliko se je dobilo in podobne stvari.
Brkljač je o vsem, kar mu ni bilo pri srcu, prav na kratko končal, razgovor o drugih zadevah pa je na široko razvlekel. Z darili ni bil posebno zadovoljen. Včasih je bilo mnogo več. Sam ni vedel, ali je to krivda slabih časov, ali so se ljudje naveličali ali pa so se le morda toliko poslabšali, da za božje stvari niso več tako dovzetni. Kje so tisti časi, ko je bilo poleg suhega mesa še cele latvice srebrnih kron in goldinarjev?! Tega danes ni več, mesa pa je tudi mnogo manj. Vsega skupaj ne bo več kot za najnujnejše potrebe.
Ljudje so mu odgovarjali in mu po svoje pripovedovali, koliko so žrtvovali. Prav toliko dajejo, kot že deset in desetletja, pa čeprav ni nikjer zapisano in določeno.
Na vse jim je znal Brkljač odgovoriti. Domačini so še vedno darežljivi, to tudi sam dobro ve. Tuji obiskovalci in častilci sv. Antona pa so se močno poslabšali. Ni in ni več tistega, kar je nekdaj bilo. Svet se suče in tudi ljudje se spreminjajo. O slabih časih ni vredno govoriti, ker svoje dni ni bilo prav nič boljše kot je danes. To so čudni vzroki, ki jih ne more nihče pojasniti.
Ko je tako obral vse hiše, ki so stale v bližini poti in ko je po svoje razložil, kar ga je težilo, je opravil še pri domačem župniku zastran oblačila in se pozno zvečer vračal domov. Tudi v župnišču so ga pogostili in mu je pijača stopila v glavo in v noge. Tako je bilo vselej, kadar je šel z doma. Vedno se je vračal dobre volje, ker je bil zvest prijatelj božje kapljice.
Naslednji dan je še enkrat z mislimi obšel včerajšnjo pot, hiše, ki jih je obiskal, ljudi in razgovore. Čudno se mu je pa le zdelo, da so ljudje za nekatere stvari tako radovedni.
Prav za vse hočejo vedeti, najbolj pa jih vedno zanima uspeh darovanja. Kakor da bi bilo to najbolj važno, ali je pet krač več ali manj. Tega pa nihče ne vpraša, kakšne so potrebe podružnice in kakšni so izdatki?! O pospravljanju in čiščenju še nikoli ni slišal nobene besede. Kakor da bi to ne bilo važno in kaj vredno. Težko je z ljudmi. Vsak bi samo vzel in jemal, dal in žrtvoval pa ničesar. Sicer je pa to njegova stvar in njegova skrb. Bo že vse tako napravil, da bo v redu in prav.
Zimski meseci so še nekam hitro minevali in pomlad je bila pred durmi. Sonce je dajalo že nekaj toplote, tako da so zgodnje vrbe ob potoku in na močvirnatih tleh že pokazale prve mačice. Ljudje so pričeli z raznimi deli na prostem in so hoteli nekako prisiliti tople dni.
Tisti čas so se tudi prebivalci Bukovja, Preseke in drugi naselj večkrat videli. Pozimi je bil vsak zadovoljen, da mu ni bilo treba izpod strehe, posebno v hribih, kjer ni prave gazi, razen tiste do župne cerkve. Tako so se začeli pogovarjati o dogovoru, ki so ga napravili radi odpora proti Brkljaču, ker se je vedno bolj in bolj bližala cvetna nedelja. Ničesar niso pozabili radi obvestila tistih, ki takrat niso bili navzoči. Kakor Klančnik in Brinjevka, so tudi drugi storili vse, da se obračuna z ljudmi, ki hočejo neupravičeno živeti na račun drugih.
Švedrovka, ki je takrat bolj sumljivo spremljala pogovor o kračah in Brkljaču, vso zimo ni bila pri Sv. Antonu. Pot je zelo naporna, zlasti tedaj, kadar zapade sneg. Drugih opravkov ni imela, nalašč pa se za ta obisk ni odločila, tako, da je že na vso stvar skoro pozabila. Imela je trden namen, da bo izkoristila ugodno priliko. Ne radi poštene stvari, ali da bi pomagala na noge pravici, ali iz spoštovanja do poštenja! Kdor več da in kdor več nudi, za tistega pa je govorila. Če bi ji Brkljač dal kakšno nagrado, potem bi držala z njim, pa četudi ne bi imel prav in zopet bi z vso silo pomagala Klančniku in Brinjevki, če bi vedela, da bi imela od tega kakšen hasek. Za stvar samo, ker ni bila prav nič prizadeta, pa se ni brigala. Prepričanja ali kake druge dobre lastnosti ni upoštevala, ne poznala. Radi nje bi lahko vse ljudi okradli in ves svet ogoljufali. To ji je bilo popolnoma vseeno, ker je poznala samo svoje potrebe in želje, drugo ji na svetu ni bilo mar.
Na tiho nedeljo je župnik raz prižnico oznanil: »Danes teden, takoj po prvi sveti maši, se bo vršila pri naši podružnici Sv. Antona Puščavnika dražba darovanega svinjskega mesa. Kupci se lepo vabijo!«
Čeprav je to že star običaj, da se vrši na ta dan dražba, je kljub temu med verniki nastal tih nemir in šepet. Ljudje so se spogledali in tu pa tam med seboj šepetali. Med njimi je bila tudi Švedrovka, ki se je pri oznanilu zvila kakor kača, potem pa se je zazrla v strop in nekaj premišljevala. Ves čas med službo božjo je bila zamišljena in se ni ozirala okrog, kakor je bila njena navada.
Ko so odhajali verniki iz cerkve in hiteli k oklicu pred cerkvijo, se je Švedrovka še nekaj časa pomudila na pokopališču in pregledovala grobove in spomenike. Kar nič je ni zanimalo vrvenje in razgovori ljudi, ki se jih je drugače vedno udeleževala.
Tako je postopala sem in tja, dokler že niso po večini vsi odšli, potem pa je urno zavila po poti proti podružnici Sv, Antona.
»Danes je zadnji čas, da se pogovorim z Brkljačem in škoda bi bilo zamuditi to priliko, ki mi lahko koristi,« si je na tihem šepetala in krepko stopala zdaj v breg, zdaj zopet v dolino. Vsi so že odšli pred njo in v daljavi je videla, da se premika nekaj ljudi. Pospešila je korake in se jim vedno bolj približevala. Predno jih je dohitela, je spoznala med njimi tudi Brkljača, ki pa ga v cerkvi in zunaj ni opazila. Ko se je približala, je nekoliko glasneje zakašljala, Brkljač se je ozrl, Švedrovka pa mu je urno pomigala z roko.
Brkljač je razumel, kaj pomeni znak, in je pri prvem grmu stopil s poti, tako da ga je Švedrovka pustila zadaj. Ni bilo dolgo, ko sta že korakala skupaj.
»Nekaj bi ti povedala, kar ti bo še prav prišlo, pa si skoro ne upam!« Brkljač je skoro zaprepaščen brez besede prisluhnil. »Pa saj veš, kako je, če ve eden, ne ve nobeden, če pa vesta dva, pa ve pol sveta:«
»O, le kar povej, Švedrovka, si brez skrbi, da bi komu kaj pravil!«
»Saj bi že, pa mi je tudi vseeno, ker od tega tako ne bi imela ničesar.«
Brkljač je kmalu razumel, da bo treba nekaj obljubiti. In res je začel nagovarjati Švedrovko, da ji to ne bo zastonj. Na hitro je premislil in ji takoj ponudil nekaj vina in pa dva mernika krompirja, katerega je ona letos zelo malo pridelala.
Ponudba je bila Švedrovki všeč in mu je takoj začela razlagati, kako je bilo takrat, ko so se vračali od Sv. Antona in kaj so ljudje govorili o Brkljaču. Novica ga je spreletela in je za trenutek obstal. Potem pa se je razjezil nad tistimi, ki jih je omenjala Švedrovka. Ko mu je nekoliko odleglo, se je zahvalil Švedrovki za sporočilo in ji poleg vsega se obljubil nekaj več. Povabil jo je, naj pride po obljubljene stvari kadar hoče. Najrajše pa ima, če pride enkrat spotoma in če mogoče že v mraku, da bi ne nastala kakšna ugibanja.
Švedrovka ga je še opozorila, naj bo previden in še je poslovila. Vsa zadovoljna, da se ji je tako lepo obneslo, je odhitela proti domu.
Brkljača je novica zelo potrla. Bil je jezen in razburjen hkrati. Z domačimi se ni pogovarjal in tudi zajtrk mu ni šel v slast. Samo premišljeval je, kaj naj napravi, da bi preprečil kakšno nerodnost, ki bi se lahko pripetila pri dražbi na cvetno nedeljo. To bi mu rte bilo vseeno, ker se takšne stvari raznesejo daleč naokoli, po vseh sosednjih župnijah. Tudi pri domačinih bi prišel še koncem vsega ob dobro ime, pri župniku pa bi tudi zgubil zaupanje, ki ga je užival doslej.
Po zajtrku se je takoj odpravil v gozd, kjer je nemoten v popolni tišini pohajal brez cilja do poldneva in si v mislih napravil načrt, ki ga bo izvedel in preprečil škodoželjnežem njihove namene.
Takoj popoldne se je odpravil na pot. Poiskati mora človeka, ki bo kupil krače, ker se ni doslej še. nihče oglasil. Bo že dobil nekje mesarja ali trgovca, ki se bo zanimal za takšno blago. Prodal jih bo bolj poceni, pa se bo že v naprej rešil kakšnih neljubih dogodkov prihodnjo nedeljo, ko se bo vršila dražba.
Obiskal je vse znane trgovce in mesarje v najoddaljenejših krajih. Trudil se je in ponujal z različnimi pretvezami. Za blago, ki je vsakovrstne kakovosti in prinešeno od različnih vetrov, se pač nihče preveč ne poteguje. Vendar je Brkljač končno le uspel in sklenil kupčijo z mešetarjem Odiračem. Domenila sta se za ceno, kilogram po sedem dinarjev. Vzeti pa jih mora takoj drugi dan.
V ponedeljek je bil Brkljač ves dan ne« strpen. Proti večeru pa mu je odleglo, ko je zaslišal bobneči glas Odirača.
Krače sta zmetala v vreče in jih stehtala. Bilo jih je sicer nekaj več, vendar sta se sporazumela za 179 kilogramov. Odirač je takoj odštel Brkljaču na roko 1253 dinarjev in stisnil vsakemu otroku, ki so se prerivali okrog njega, po en dinar. Vreče so naložili na voz, ko je bil že popolen mrak in Odirač je pognal konja po kotanjasti cesti v dolino.
Brkljač je nekajkrat preštel denar in ga naposled zložil v veliko ruto, ki jo je odnesel v posteljo pod vzglavje. Potem pa se je še malo zamislil in globoko oddahnil.
Tudi Klančnika in Brinjevko je oznanilo v cerkvi vzpodbudilo. Menda še najbolj od vseh drugih. Že zunaj cerkve sta iskala drug drugega in končno je Brinjevka opazila Klančnika, ki je bil za eno glavo večji od drugih. Poznala pa ga je tudi po klobuku. Prerila se je skozi množico in ga pocukala od zadaj za suknjič. Bliskovito se je ozrl, se nasmejal in pristavil, da se mu je takoj zazdelo, kdo ga išče. Naročil ji je, naj ga kar počaka, po oklicu pa bosta takoj odšla.
Brinjevka je začela prva. »Zdaj pa nič več odlašati,« je nagovorila Klančnika. »Vse je treba tako napraviti, kot smo se zadnjič dogovorili. Ti, Klančnik,- moraš prevzeti vso stvar, jaz pa ti bom pomagala! Nekaj mora biti takšnih, ki bodo vodili, potem bodo že drugi tudi z nami potegnili. Saj vedo, za kaj gre. Če ne bo na dražbi vseh krač, potem ne kaže drugega kot Brkljača pretepsti in mu vzeti mežnarijo. Njegovega izrabljanja mora biti enkrat za vselej konec. Škoda, da nisem moški, jaz bi mu že pokazala! Prav za prav pa tudi ti, Klančnik, nisi slabši od mene.«
»Le nikar se ne boj, Brinjevka, bomo že napravili, kar smo si zamislih,« odgovori Klančnik. »Takole si mislim. Takoj po dražbi bom razložil ljudem eno in drugo o Brkljaču, potem si bomo postavili novega mežnarja ali pa vsaj temu odvzeli pravico sprejemanja in prodajanja krač. To bo za njega velika kazen, ker bodo šele potem videli ljudje, kakšen je. Kruha mu že ne smemo odvzeti, ker ima otroke in se moramo na to že ozirati, čeprav sam ne bi zaslužil prizanašanja.
Pa še na tole sem pomislil. Če mu hočemo tudi dejansko poplačati njegove grehe, potem moramo še pred mojim nastopom dobiti nekoga, ki mu bo prisolil nekaj krepkih okoli ušes. Pa bo dovolj!«
Brinjevka je videla, da si Klančnik ves potek dobro zamišlja in sta se potem še samo dogovorila, koga je treba povabiti na cvetno nedeljo, da se jih bo čimveč udeležilo dražbe.
Vsi se bodo zbrali zjutraj pri Klančniku in se še tam domenili, če bi se pokazala potreba.
Na cvetno nedeljo je bilo po jasni noči hladno jutro. Vzhajajoče sonce pa je obetalo prijazen in topel sončen dan. Po livadah je bilo že polno zvončkov in trobentic, tudi vrba in dren sta že bila v razcvetu.
Od vsepovsod se je razlegal smeh in vrisk mladih fantičev, ki se bodo danes postavili z butarami. Kdor je večji korenjak, ima tudi večjo in lepše okrašeno butaro.
Pri Klančniku je bilo tudi živahno. Zbrali so se najboljši možje in fantje iz vseh vasi in tudi nekaj žensk je bilo vmes. Vse so še enkrat pretresali in se do kraja pomenili in končno odšli proti Sv. Antonu, da bodo po dražbi še pravočasno prispeli k božji službi, ki je danes samo v farni cerkvi.
Še predno so prišli do vrha, so opazili, da tudi od drugih strani prihajajo večje skupine ljudi. Videlo se je takoj, kako je bilo vse pripravljeno. Še nekaj sto korakov in bili so na vrhu.
Pred cerkvijo je bilo skoraj tako kot na sejmišču. Toliko ljudstva že dolgo ni bilo na dražbi. Sem in tja pogovor, smeh in pozdravljanje med znanci in prijatelji. Prav za obzidjem cerkve se je motovilil Brkljač. Bil je bled ko stena in vznemirjen, da skoro ni vedel, kaj bi počel.
Iz množice se je oglasil Klančnik: »Zdaj pa le začnimo, saj ne bo nikogar več!«
Brkljača je močan glas iz množice kar prevzel in ves zmeden je prestopal sem in tja, v rokah pa mencal košček papirja. Naposled je stopil na precej visoko hrastovo klado, ki je bila za ta namen že leta in leta na svojem mestu, noge pa so se mu tresle, kakor bi stal na veji. Potem pa je z neko negotovostjo poravnal listek in prečital vsebino,
»Posluh! Občinstvu se sporoča, da so se krače že prodale pod roko, zato ne bomo imeli dražbe. Za nje se je dobil lep denar, vsega skupaj 1253 dinarjev. Ta denar je bil izročen cerkvenemu ključarju.«
Ni še dobro izgovoril zadnjih besed, že je nastal strašen hrušč in vpitje: »Kje so krače? To je goljufija in tatvina! Polovica krač je ukradenih! Krače sem!« Ženske pa so vpile kot da bi bile obsedene: »Premlatite Brkljača! Izkoriščevalec, tat, slepar, daj krače nazaj!«
Nastalo je takšno ogorčenje in zmešnjava, kakor če bi kje zalotili največjega razbojnika. Med vpitjem in zmerjanjem se je že prerivalo proti Brkljaču nekaj fantov s tako naglico, da ni bilo slišati drugega kakor odmev zaušnic in prigovarjanje množice: »Le dajte ga, kaznujte ga! Goljuf, slepar, goljuf!«
V tem trenutku je s krepkim glasom pozval Klančnik množico, naj se umiri, da bo mogoče dognati, kaj in kako! Resen poziv Klančnika je zalegel in vsi so se pokorili njegovim besedam.
Brkljač, ki je pod krepkimi zaušnicami padel po tleh, je s težavo vstal, rdečica pa mu je radi udarcev zalila obraz. Ves v strahu in osramočen ni vedel, kaj bi počel. Najrajši bi pobegnil, če bi si upal. Vedel pa je, kaj bi ga v tem primeru čakalo. Zato je ves povaljan in zaprepaščen obstal na svojem mestu. Niti besedice si ni upal odgovoriti, ker se mu je zdelo, da bi si lahko položaj samo poslabšal.
Takrat pa je nenadoma stopil na hrastovo klado Klančnik.
Nastala je popolna tišina. Vsi so z nestrpnim pričakovanjem zrli vanj in že odpirali usta, da bi bolje slišali, ker so bili uverjeni, da bo nekaj povedal.
Klančnik se je vzravnal, si ponosno zavihal brke, potem pa krepko in počasi spregovoril:
»Možje in žene, dragi vaščani!«
Na današnji dan se vsako leto zbiramo na tem mestu, da pomagamo dobiti večje zneske za tiste darove, ki ste jih vi vsi skupaj darovali. Žrtvovali ste vsak po svoji moči in si odtrgali od ust znaten priboljšek. To ste storili zato, da bi podprli našo podružnico Sv. Antona Puščavnika in vse potrebno za vzdrževanje.
Nismo svetohlinci, ostali pa smo zvesti veri svojih očetov in dajemo Bogu, kar je božjega. Smo iskreni in pošteni ljudje, zato tudi zahtevamo poštenje povsod. Vere nimamo samo na jeziku, pač pa jo nosimo v svojem srcu. Ni dovolj, če samo lepo govorimo, pravilno je le, če tudi tako delamo in živimo!
Dragi vaščani! Pozimi ste znosili skupaj za omenjene potrebe lepo množino krač in svinjskega mesa. Vsi ste lahko videli, da jih je bilo sedem polnih košev. V nedeljo je bilo oznanjeno, da bo danes dražba teh darov. Zato ste tudi z menoj vred tu. Danes pa slišimo, kaj se je zgodilo. Brkljač je prodal krače za 1253 dinarjev. Po preprostem računu so bile vredne vsaj enkrat toliko. Kako so zmanjkale, si lahko tolmačimo.
Pa ne samo to. Brkljač nas je grdo potegnil, ker je potem, ko je bila dražba že razglašena, krače na tihem prodal, da bi se tako izognil sodbi. To pa se ne bo zgodilo. Prvo kazen je že dobil. Za njegovo početje pa zasluži še več. Mi se ne pustimo izrabljati od nikogar. Preveč moramo trpeti za vsakdanji kruh. Težko je naše življensko breme. Radi tega se je vnela v nas zavest pravice in poštenja in zavest kmetskega ponosa. Vse to nam veleva, da se branimo pred izkoriščanjem, pa naj pride od koderkoli!
Brkljač bi zaslužil, da ga zapodimo iz službe. Ker pa ima družino, tega ne moremo in ne smemo storiti. Zato predlagam in svetujem, da se mu odvzame pravica vsakega nakupa in prodaje pri naši podružnici in tudi nadzor pri darovanju naj bo poverjeno možem iz naših vrst. Izvolimo si tri može, ki bodo prevzeli to skrb in odgovornost. S svojim premoženjem in z našimi žulji hočemo in moramo sami gospodariti!
Dolžnost mi je narekovala, da sem vam to povedal in vas ob tej priliki pozivam k vztrajnosti in slogi v vsakem primeru! Naj živi vaška skupnost!«
»Tako je! Tako je! Živijo vaška skupnost! Živijo Klančnik!« — je gromko odmevalo na vse strani. Vsa množica je bila nad iskrenimi besedami Klančnika tako navdušena, da vzkliki niso in niso prenehali.
Iz skupine je glasno zaklicala Brinjevka in predlagala, naj se Klančnika izbere za oskrbnika podružnice, sam pa naj še določi dva moža, ki mu bosta pri tem pomagala. Vsi navzoči so soglasno pritrdili Brinjevki in tako je postal Klančnik njihov zaupnik.
Brkljača je ta nastop in stroga omejitev močno zadela. Sam pri sebi pa je bil le zadovoljen, ker je zmagala pravica tudi v njegovo korist. Četudi je grdo izkoriščal svoj položaj, mu je kruh le ostal zagotovljen. Če prav nerad, si je končno le na tihem priznal, da vaščani pravico zahtevajo, pa jo tudi pošteno vračajo. Še danes poganja Brkljač zvonove pri Sv. Antonu. Njihovi odmevi se razlegajo daleč preko holmov, gričev in naselij, kjer živi, dela in prideluje kruh, zdrav in žilav kmetski rod. Dolgo časa je pričakoval pravico od drugih, končno pa je spoznal, da si jo bo ustvaril in priboril le z lastnim delom in naporom — sam!