Mežnar s Stare gore

Mežnar s Stare gore

Ljudska pravljica

Spisano:	Jure Repovž
Viri:	Zbirka Pravce iz Benečije, urednik Janez Kajzer
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ko je prišel maj, so ljudje iz vseh dolin vsako leto hodili na Staro goro častit Marijo: tako je imel zad­nje dni aprila mežnar polne roke dela, da je vse očedil in pripravil. Začel je vedno že en teden prej in večkrat mu je tudi žena pomagala.

Nekega leta je že vse očedil in postavil rože gor pred oltar, se je usedel in počival, ko se je spomnil, da je zlodej doli v kripti še poln prahu.

Hitro je vzel cunjo in ga je lepo obrisal; nazad­nje mu je še rožiček ovil z eno rožo. Potlej je šel do­mov in naravnost spat, ker je bil strašno truden. Kmalu je zaspal in začel sanjati; sanjal je, da je na lepi ravnici, polni rož in vseh vrst dreves, in da sredi te ravnice gre pot. Od daleč je zagledal konja in na konju je sedel mož, lepo oblečen v črni obleki, na glavi pa je imel visok klobuk.

Mežnar ga je brez besed gledal in mož mu je dejal:

- Ti si me lepo očedil in napravil in mi lepo okinčal roge. V zahvalo ti podarim to zlatnino.

Ko je to govoril, mu je dal škatlo, polno zlatni­ne. Mežnar se mu je lepo zahvalil in je zlatnino zakopal pod velik kostanj, potem je zemljo lepo potla­čil in zapičil zraven paličico.

- Ne s paličico, je dejal zlodej, ki je vse to gle­dal, lahko kdo pride in jo prestavi in tako ne boš več vedel, kam si zakopal škatlo. Na to mesto moraš da­ ti kaj takega, česar ne bo nihče preložil.

- Kaj pa? ga je vprašal mežnar.

- Usrati se moraš in boš videl, da se ne bo nihče dotaknil tvojega dreka! mu je dejal zlodej in odšel s svojim konjem. Mežnar se je ozrl naokrog, in ko ni videl nikogar, počepnil ...

Žena, ki je spala ob njem, je zavohala, da nekaj smrdi, in videla, da je mož ves rdeč v obraz. Hitro ga je začela tresti, da bi ga zbudila.

- Pusti me, je dejal mežnar, sicer ne bova vedela, kam sem skril zlatnino!

- Kaj ne vidiš, da serješ v posteljo! mu je deja­la žena. To, viš, je zlatnina.

Ko je žena to dejala, se je mežnar zavedel in se zbudil:

- To imam torej za plačilo, ker sem zlodeja napravil za jutri? je dejal mežnar.

- Prav, prav, je dejala žena, tako se boš nava­dil zlodeja z rožami opletati!