Med abstinenti
| Med abstinenti Rado Murnik |
| |||||||||||||
Sodni pristav Vitoglav, mlad mož z vranjimi, kodravimi lasmi in obritim obrazom, se je vozil deževnega pomladanjega dne s pisarjem domov s komisije. Med potoma je došla njiju voz velikanska kočija grajskega upravitelja Grivana.
»Ej, gospod adjunkt!« je zaklical mimo vozeči se jovialni Grivan in pokazal svojo tolsto rdečo glavo z dolgo, tuintam že osivelo glavo izpod razpete strehe. »Dober dan bi vam želel, pa saj tako ne bi pomagalo nič ob tem vremenu. Ustavite no! Daleč je še do vašega gnezda in nerodno se je voziti v nepokritem vozu pa moleti dežnik proti nebu. Veste kaj, kar z mano se popeljete, pa bo. Saj ste mi že večkrat obetali, da nas obiščete, pa vas le ni bilo. Kaj? Pet tednov ste že v našem kraju, lahko bi bili že kaj prišli. Vabim vas najslovesneje na žlico juhe!«
Gospod Vitoglav ni imel nobenega vzroka, da bi odklonil prijazno ponudbo; preselil se je v prostorno barko veseljaškega oskrbnika.
»Ne bo vam žal!« je dejal debeli Grivan zadovoljno. »Moja stara zna dobro kuhati. Ogledate si tudi lahko naš romantični grad. Saj vas zanimajo take stvari, kakor ste mi povedali. Pokažem vam stolp, kjer so mučili zaprte kmete in predikante. Če dež ne poneha prej, vas potegne pa naš Miha zvečer ali jutri zjutraj domov. Miha, le poženi, da ne zamudimo juhe!«
Čez dobre četrt ure se je prizibala orjaška ekvipaža na grajsko dvorišče. Raz hodnik je gledala priletna dama in božala mačko, čepečo na doprsnem zidu.
»Vidite, grajska gospodična že čaka vitezov,« se je šalil Grivan. »Moja preljuba svakinja Helena je. Polagoma je zlezla v leta, ko se ji ni treba bati, da bi jo ugrabil romantičen zmaj. Izvolite!«
Šla sta po kamenitih stopnicah na hodnik, pokrit, z vzidanimi pisanimi kameni. »Grajska gospodična« jima je počasi racala naproti. Vitoglav je moral na tihem priznati, da svoje žive dni ni videl tako prijetno debele krasotice. Kamorkoli je pogledal, vse na njej je bilo lepo okroglo.
Dočim je gospod Grivan predstavljal gosta, so se odprla kuhinjska vrata in prijetna vonjava je udarila iz njih. Na hodnik je pokukala obširna ženska glava, pa takoj zopet izginila za vrati.
»To je moja stara,« je razlagal upravitelj. »V kuhinjski obleki je, ženira se, da ni oblečena lepše. O, moja Liza je gizdava! Gotovo si pojde preoblačit vsaj bluzo.«
V obednici je seznanil Grivan pristava s svojim sinom, pravnikom Bogdanom, ki je že sedel za pogrnjeno mizo in bral časnike. Bogdan ni bil dosti manj okrogel kakor njegova ujna Helena.
Vse pa je posekala glede bujnih oblik gospa Grivanka; prikazala se je v novi bluzi in z novim predpasnikom.
Že pri juhi se je čudil Vitoglav, da ni bilo na mizi nobenega vina. Ko je pa po mesu in prikuhi prinesla kuharica ošaben liter vode na mizo, je pogledal adjunkt vendar malo debelo.
»Mi smo vsi navdušeni abstinentje!« je oznanjal gospod Grivan. Pri nas ni nikdar nobene kapljice vina ali kakšne druge alkoholične pijače na mizi.«
»In navzlic temu je gospoda tako zdrava in rdeča!« se je čudil pristav. »Toda kaj pravim navzlic temu, reči bi moral: prav zato. Čestitati moram gospodi!«
Ker je bil hladen dan, adjunkt ni čutil posebne žeje. Toda, ko so se kadile na mizi izborne mesene klobase in potem okusni kljunači, je vendar čutil veliko hrepenenje po vinu.
Tedaj se je vnel na dvorišču hud prepir med hlapci. Gospod Grivan se je oprostil in odšel doli; kmalu za njim sta izginili tudi radovedni dami.
»Kakor nalašč!« je vzkliknil jurist Bogdan. »Zdaj pa le naglo z mano, gospod pristav! Prosim, prosim!«
Bogdan je odvedel gosta v svojo sobo, zaprl zapah in privlekel iz omare trebušnato steklenico. Urno je nalil velikanski kozarec.
»Naši ljudje so čudne prismode!« je dejal mladi jurist. »Vina ne marajo, vina! Kdo bo pa vedno žlampal vodo in malinovec? Le zvrnite ga! Ex! Ad inferos! Zdaj pa še enega! Potem ga bom pa jaz, kar iz čutare. Presneto sem žejen, ha!«
O pravem času sta se vrnila Vitoglav in Bogdan, oba čudovito okrepčana. Po obedu pa je oskrbnik povabil pristava, naj gre z njim v pisarnico.
»Ne zamerite mi, gospod adjunkt, da vam nisem postregel s pravo pijačo,« se je opravičeval stari Grivan z lokavim obrazom. Naši ljudje so vsi navdušeni abstinentje in jaz jim nočem kvariti nedolžnega veselja. Zdaj ga pa le dajva! Tukaj imam najboljšega bizeljca. Le po njem! Škoda bi bilo, če bi se posušil!«
In odklenil je sobico poleg pisarnice v romantičnem stolpu; tu je počival v najtemnejšem kotu spoštovanja vreden sod.
»Kaj? Ali ni dober. Ali bi bili neumni, če ga ne bi pili! Kaj! Ha-a! Čemu nam ga je pa dal Bog Oča? Vidite, tukajle ga žehtam, sam, skrivaj. Bolje je tako. Bojim se za sina. Saj se ga nemara navadi še tako prekmalu. Zdaj je pa vrl abstinent! Bokal, ga bova še? Kaj? Izvolite, tukaj so imenitne sardine, da ga bova lažje srkala. Samo nikomur ne povejte ničesar! Tu so cigare. Prižgeva si jih, da naju ne denuncira vinski duh ...«
Krepčala sta se do južine. Po kavi je smuknil Vitoglav v kuhinjo, da bi dal kuharici običajno napitnino. Že pa je bila gospa Grivanka za njim in mu mignila v shrambo.
»Gospod pristav, hladno je danes, gotovo bi se vam prilegel kozarec traminca. Le pijva ga, dober je za jetra in ledvice! Kdo bi bil tako neumen, da bi se ga branil, kajneda? Prosim pa, ne izdajte me! Naši ljudje so zagrizeni abstinentje in jaz hvalim Boga za to. Mož in sin sta mi že brez pijače obadva rdeča kakor dva jezna purana. Oh, če bi še pila takoj bi ju kap! Prosim, izvolite pomarančo, da vas ne izda duh!«
Prav židane volje se je poslovil Vitoglav zvečer od abstinentov in obljubil, da pride kmalu zopet.
»Oprostite, gospod pristav,« mu je zašepetala okrogla Helena, ko sta bila par trenutkov sama na stopnicah. »Naši ljudje so vsi malo udarjeni. Gotovo ste pogrešali primerne pijače. Rada bi vam bila skrivaj postregla s steklenico piva, pa mi je pošlo. Prosim, vzemite tole buteljčico chartreuse! Izvrsten liker je to!«
»Pošteno merkovco sem nalezel, prav pošteno!« je mrmral Vitoglav, ko se je vozil domov. »Že dolgo nisem pil tako izbornega vina kakor med abstinenti. Sreča, da jih je le dva para — sicer bi bila moja opica taka kakor polnoleten gorila!«