Med cigani

Med cigani Sip-sap.

Izdano:	Slovenski narod 10. junij 1904 (37/130), 1
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Veselo je bilo v krčmi, tako veselo, kakor je le tedaj, kadar godejo cigani. Trije so godli, in mlada ciganka je plesala. Živa je bila kot iskra, oči so ji gorele z zelenim ognjem. Bila je bosa; z levico je privzdigovala krilo in plesala kot burja. Kot čarovnica se je vrtela in poskakovala golih nog in razgaljenih nedrij.

Pri vratih je stal Pust, štiridesetleten fant. Bahal se je z zlato verižico, in mešal z roko po žepu med samim srebrnim denarjem, da je zvenelo in so se bliskale oči ciganom. Godli so kakor besni, neutrudno in burno, mlada ciganka pa se je vrtela, dvigala krilo in se ozirala na Pusta s črnimi očmi, vražjimi očmi.

Godci so ponehali, in plesalka je planila fantu za vrat. Tresla se je kot plamen nad žerjavico in se vsesala z razbeljenimi ustnicami na njegova usta. Nato je stopila na stol in zapela:

 »Hola, hola, lep junak
prišel z ogrske zemljé,
pušeljc nosi za klobukom,
dol visi mu na ramé.
 Hola-a-á!«

Pust je bil fant in prijela se ga je židana volja. Pil je iz litra, da se mu je rumeno vino zlivalo za vrat, ciganka se ga je ovijala kot kača.

»Ti mačka, ti mala, čakaj no, že poplešem s teboj.« Prilizoval se ji je in grabil z roko za njene prsi, ki so kar kipele pod rdečim robcem.

Cigani so zagodli iznova. Plesalka je poskočila, se ovila zlatega fanta in ga zavrtela naokrog. Pust se je skobalil pod mizo.

»He, ti mačka, glej, no, ti si kot podlasica, pa ti že vrnem!« 

Postavil se je na noge, se razkoračil sredi sobe in skušal ujeti ciganko, ki je zopet švigala v kolobarju. Bil je ves omamljen, vražje oči so ga začarale. Šel je k mizi in sedel k vinu. Zopet je pil in zaklical krčmarja:

»Prinesi bokal, ne, dva bokala, cigani so moji gostje!«

»Pust, ne blazni, cigani so hudiči.« 

»Kaj boš, Andrej, prinesi!«

Krčmar je odšel po vino, cigani so se ozrli nanj iz kota, in največji je pljunil predenj. Bil je kosmat do oči, ves črn. Govorili so nekaj med seboj, a godli neprestano.

Vino je prišlo na mizo.

»Le pijmo, na, mačka, pojdi sem!« 

Sedla je na mizo, vzela v roke bokal in se ovila Pusta okrog vratu:

»Dečko, odpri gobček!« 

»He, he!«

Nastavila mu je bokal na usta in zlivala vino v grlo.

»Pust, ne blazni!« 

»Kaj boš ti, ki nič nimaš! Vina prinesi, vina, cigani so žejni.«

Krčmar ga je potegnil za suknjo proti vratom.

»Pusti me, ti pravim! Jaz sem dečko, da je kaj, in s to-le ciganko se nocoj oženim.« 

»Jaz ti rečem, pojdi z menoj! Greš spat.«

Z druge strani se ga je ovila ciganka.

  »Hej moj fant, hej moj fant
ves je zlat —
Hej, hej, hej!«

Pred Pustom je plesala vsa izba. Videl je samo ciganko pred seboj in jo potegnil k sebi v naročje. Objel jo je okoli pasu ter ji odpel srajco za vratom. Roka se mu je tresla in drgetal je pijane strasti. Pogledal je za vrata, a ciganov ni bilo več v izbi. Bila sta sama. Zaklical je tiho krčmarja, a ciganka mu je z roko zamašila usta. Oglasil se ni nihče. Vstal je in jo pestoval na rokah kot otroka. Oklepala se ga je z rokami in grizla z zobmi v vrat.

»Ti mačka, čakaj no!«

Zavihtel je ciganko in jo skušal vreči na tla, a Pust ni bil več fant. Izvila se mu je kot blisk in ga sunila od sebe. Zagrmel je na tla vznak in obležal. Skušal se je dvigniti z rokami, iskal opore, a vedno je omahnil nazaj.

»Ti, poberi me, no, ker ne morem sam.«

Ponudila mu je roke in ga potegnila pokonci.

V sobo je stopil krčmar.

»Na, Andrej, zdaj pa grem. Kje so pa cigani?«

»So že šli, najboljše bo, da ne hodiš nikamor. Na klop lezi!«

»Ne, prijatelj, pri tebi pa še nisem spal, tvoja klop je trda.«

Krčmar ga je pogledal. Pust je imel odpet naprsnik, in verižica je visela iz žepa.

»Le ostani pri meni, deklina pa naj gre!« 

»Nikamor ne pojde, oba ostaneva!«

Nočilo se je, in cigani so se vrnili. Ne da bi zinili besedo, so sedli in znova zagodli. Pust se jih je razveselil, dekle pa je sedlo k njim. Grozna soparica je bila v izbi, vino je puhtelo iz tal, zrak je bil gost in težak.

Ciganka je zopet plesala. Robec ji je padel z glave in lasje so se ji vili okrog pleč, krilo je vihralo za njo. Pust je bil pijan.

Zunaj pred krčmo je stalo nekaj ljudij. Govorili so in kričali. Glasovi so bili ciganski.

»Moj dečko, ne spi vendar!«  Dekle se je zopet prikovalo.

»Greš plesat z menoj!«

Pust se je vzdignil in zakolovratil s ciganko. Opotekal se je, a njene roke so bile močne in držala ga je, da sta zaplesala parkrat naokoli.

Prišlo je nekaj novih gostov, cigani so godli neprestano; pili niso.

Pust je zaspal za mizo in nikdo se ni več brigal zanj. Proti polnoči ga je prišel krčmar budit; vstal je in iskal klobuka.

»Dečko ne hodi!«

»Ti mačka, na, pojdiva!«

Ciganka se je zasmejala, in Pust je odšel. Zopet je krčma odmevala veselih glasov, gostje so plesali s ciganskim dekletom, in zvezde so že zašle, ko je še šumelo v izbi.

Rdeča zarja je vzhajala, ko so odšli zadnji gostje. Dva sta jo mahala skupaj in spala po potu. Kar se eden spodtakne in pade.

Sredi ceste je ležal Pust napol gol. Senci je imel prebite, in na vratu so se mu še poznali odtiski ciganskih zob.

Bil je ubit.