Med cunjarji
Med cunjarji. Anonimno |
|
Duhovnik Pavl Jean je bil majhen, droben in star mož. Že 46 let je bil župnik v Parizu in sicer v neznatnem predmestju, kjer je stanovalo mnogo cunjarjev. Ti so bili večinoma revni, zapuščeni in zelo surovi ljudje. A smilili so se župniku; tudi njih duše so namreč dragocene in neumrljive; zato se je veliko trudil ž njimi. Vesel je hodil k bolnim cunjarjem, ki so imeli večidel svoja stanovanja ali v kakih kletéh, ali na vrhu pod streho. Umazanost, smrad, kletvinje, surovo obnašanje, ki je bilo tukaj doma, ni ga motilo. Temni vhodi v kleti bili so mu večinoma znani in tudi stopnice pod streho imel je mnogokrat preštete, dasi jih je bilo po nekaterih hišah zelo veliko.
Nekega dné ga vpraša pariški nadškof Sibur, kako da more krotiti in voditi surove cunjarje. — »Potrudim se, da jih vnamem za kako dobro delo usmiljenja. Ako cunjarja pridobim zato, tedaj je pridobljen tudi za Boga in za-me,« odgovori župnik škofu.
Mraz je bilo neki večer, ko potrka ob 9. uri postrežnica župnika Pavla ter mu sporoči, naj gre v stransko ulico na štev. 105 v šesto nadstropje, ondi da je neka ženska Fiš, za smrt bolna. — Stranska ulica je bila v tej fari med onimi, ki so bile v zelo slabem imenu. Ondi so stanovali najzlobnejši in najsurovejši njegovi župljani. Toda župnik se zato ni nič zmenil, marveč veselega obraza si je mil roke ter hitel v stransko ulico. — Ko dovrši duhovnik svoje opravilo pri bolnici visoko tam gori v šestem nadstropju, začuje strašen krik v nasprotni sobi. Nato se je slišal hud udarec. Bil je pretep. Župnik skoči urno v nasprotno sobo, ter vidi ležati na tleh krvavečo ženo, katero neusmiljeno pretepa nečloveški mož.
»Stoj! Zverina, kaj delaš?« zavpije župnik.
Mož — bil je znan cunjar — pogleda okrog sebe ter zapazi župnika med vrati.
»No radovednež, kaj pa vi tukaj delate? Kedo vas je klical? Počakajte, bote videli, kako se s šestega nadstropja skoči skozi okno na cesto. Tega gotovo še niste poskusili. In v trenotku zgrabi cunjar-velikan drobnega župnika v naročje, kakor da bi bil kak otrok ter hiti ž njim proti oknu.
Duhovnik se je seveda zelo prestrašil, a vendar ni zgubil samozavesti. Zato zakliče cunjarju: Počakajte! Jaz sem vas hotel le pomoči prositi za ubogo vašo sosedo, ki v nasprotni sobi umira v največji revi.
Cunjar obstoji. Bil je zadnji čas; še en korak in bil bi pri oknu. Urno zopet postavi župnika na noge rekoč:»Kaj ste rekli?«
»Uboga žena,« reče župnik, »vaša soseda umira v bližnji sobi in prosim vas, da pridite k njej.«
»Dobro,« pravi cunjar, »pojdiva in poglejva, kaj je.«
Župnik gre pred njim v sobo, kjer je ona ženska ležala na trdem ležišču. Nekaj zgnjile slame pod njo, nekaj umazanih cunj na njej, to je bila oprava bolnice, ki je nemirno zrla na okrog, ter z užganimi ustnicami ležala na bornih tleh. Žalosten prizor!
»O reva!« vsklikne cnnjar, kateremu se je takoj polegla njegova jeza pri tem strašnem prizoru. Župnik mu dá dva franka, rekoč: »Prosil bi vas, ko bi hoteli slame kupiti, da revi polajšamo bolečine.« »Precej grem,« odgovori poprej razljuten cunjar in hiti z denarjem po stopnicah navzdol. — Komaj pa da je izginil, odpró se vrata od raznih strani na hodniku. Ženske priskočijo iz odprtih sob k žopniku ter vpijejo nad njim: »Bežite, gospod, bežite! Ta človek je zverina, kadar razdivja. Res gospod župnik, hitite od tod, moj mož je res divji,« pravi ona ženska, katera je malo poprej kričala pod vdarci cunjarjevimi.
»Ne! Ne bežim!« pravi župnik, »jaz ostanem tukaj in menim, da se bo vse prav izšlo.«
Ko pa ženske med razgovorom z župnikom začujejo stopinje cunjarjeve, ki se je vračal s kupljeno slamo, poskrile so se urno po svojih sobah ter zaklenile vrata za seboj. Bale so se cunjarja neizmerno.
Prinesel je cunjar tri otepe slame. Vrže jih na tla ter jih razveže. Nato slamo zrahlja ter jo lepo naloži po tleh, priredi zglavje iz slame ter vzdigne bolnico, prav tako spretno in lepo, kakor kaka usmiljena sestra, ter jo polagoma položi na novo ležišče. Urno zgrabi staro slamo ter jo pomeče skozi vrata. Nato z drugim otepom slame pokrije bolnico, kateri se je poznalo na obrazu, da ji je snažna postelja zelo polajšala hudo stanje.
Župnik je stal ob strani ter gledal in občudoval postrežnega cunjarja, ki je ravnokar divjal v svoji besnosti nad svojo ženo.
»Gotovo ste sedaj bolj zadovoljni,« reče župnik cunjarju, »kakor pa če bi bili še pretepali svojo ženo ali pa mene vrgli skozi okno iz šestega nadstropja na cesto.«
»To imate prav,« reče čunjar. »Jaz nisem vedel, da ta bolna reva mora v takem prebivati.«
»Dobro srce imate,« reče mu župnik, »čez par dni zopet pridem in veselilo me bo, ako se bova videla.«
»Ne zamerite, gospod,« reče cunjar in zarudel je v obraz, »ne zamerite mi; jezen sem bil in v jezi človek skoro ne vé, kaj da dela?«
»Le pridite, da se zopet vidimo.«
»A nekaj mi morate obljubiti,« pravi župnik.
»Kaj tacega?« vpraša cunjar.
»V treh dneh jaz zopet pridem in do tedaj vi ne bote tepli svoje žene, kaj ne, da ne?«
»Ne vem, kako bo, preveč je trmasta. No pa vendar − − −«
»Kadar bo žena s svojo trmo vas dražila, pa obiščite to-le bolnico.«
»Prav,« reče cunjar, »obljubim.«
Župnik pride in prepriča se, da je bil cunjar mož-beseda. Polagoma ga je jel župnik opominjati in cunjar ga je poslušal in storil po župnikovih naročilih. Jel je v cerkev hoditi in prejemal je tudi sv. zakramente.
Nekega dne zgodaj zjutraj pa zapazi duhovnik cunjarja v cerkvi, ko je ravno nekaj denarjev vrgel v cerkveno puščico. — Duhovnik stopi k njemu ter ga vpraša kaj da tukaj dela. Nerad, a na prigovarjanje reče cunjar: »Prej sem preveč pil in bil nezmeren, zato sedaj včasih denar namenjen za svoj zajuterk vržem v puščico.«
Res ljubezen vse pretrpi, vse upa, vse prenese in dela čudeže.