Med dvema ženama
| Med dvema ženama Richard Kipling |
R. Kipling
| |||||||||||||
Po svatbi nastopi vedno reakcija; včasih velika, včasih majhna. Toda prej ali slej se pojavi in obe strani jo morata prenašati. V primeru Bremmilovih je nastala ta reakcija šele v tretjem letu njunega zakonskega življenia. Bremmil je bil vzoren mož, dokler jima ni umrl otrok. Gospa Bremmilova je oblekla žalno obleko, postala je bleda, shujšala je in ni se dala potolažiti v svoji globoki žalosti. Morda bi jo bil moral Bremmil tolažiti. Poskusil je to, toda čim bolj jo je tolažil, tem bolj je bila žalostna. In posledica tega je bila, da se je Bremmil počutil tem neprijetneje. Obema je bilo potrebno, da bi ju nekaj razgibalo. In udarec je prišel.
Na obzorju se je namreč pojavila gospa Haukabeeva in kamor je stopila ona, je v devetih od desetih primerov vedno nastalo razburjenje in zmeda. To je bila črnolaska, nizke, sloke postave, velikih živahnih vijoličasto črnih oči in zelo živahnih kretenj.
Bremmil je ušel tesnobi in malodušnosti, ki je bila zavladala po otrokovi smrti pod njegovo streho in je bil "zaposlen" z gospo Hauksbeevo. Večkrat je jahal z njo, na sprehod hodil je z njo in se zabaval, da so ljudje ogorčeno majali z glavami. Gospa Bremmilova je sedela doma, prekladala je oblekce po svojem pokojnem otročičku in plakala nad prazno zibelko. Nič drugega bi ne bila delala, toda kakih osem najintimnejših prijateljev jo je obvestilo o tem, kaj se godi in jo opozorilo, naj pazi, da ne izgubi najboljšega. Gospa Bremmilova jih je mirno poslušala in se zahvalila za to dobro delo krščanske ljubezni.
Ni bila sicer tako prebrisana kakor gospa Hauksbeeva, pa tudi zabita ni bila. Posvetovala se je sama s seboj in svojemu možu ni niti z besedico omenila tega, kar je bila zvedela. To je vredno, da si čitateljica zapomnijo. Gostobesednost in solze niso še nikoli ničesar opravile pri možu.
Ko je ostal Bremmil doma, kar se ni zgodilo pogosto, je bil prijaznejši kakor navadno, in to je izdalo njegovo igro. Njegova nežnost je bila prisiljena, da bi deloma preslepila njegovo vest, deloma pa njegovo ženo. To se pa ni posrečilo niti tu niti tam. Tedaj sta bila povabljena zakonca Bremmil na plesno zabavo k lordu in lady Lytton.
— Jaz se ne morem odzvati vabilu — je dejala gospa Bremmilova, to je prekmalu po smrti moje male Florrie, tebe pa to ne more ovirati, Tom. Ti se lahko mirno odzoveš vabilu. V tem trenutku je mislila, kar je govorila, toda Bremmil je odgovoril, da sprejme povabilo samo, da bi se pokazal. To pa ni bilo res in gospa Bremmilova je to vedela. Slutila je, da je imel takoj v začetku namen udeležiti se plesa z gospo Hauksbeevo. Sedla je, se zamislila in prišla do prepričanja, da spomin na umrlega otroka še daleč ne more odtehtati ljubezni živečega moža. Stavila je vse na svoj načrt.
— Tom, je dejala, — jutri sem povabljena k Longmorovim na večerjo. Ti bi pa lahko večerjal v klubu. Tako si je prihranil Bremmil pretvezo, kajti rad bi bil obedoval pri gospe Hauksbeevi. Sprejel je ta predlog z zahvalo in čutil je, da je majhen in ničvreden, kar je vplivalo nanj zdravilno. Ob petih je Bremmil odjahal, ob pol šestih so prinesli gospe Bremmilovi veliko, z usnjem prevlečeno košaro iz Philipsove modne trgovine. Ni imela mnogo poguma za uresničenje svojega načrta, toda ko se je pogledala v zrcalo, je z zadoščenjem spoznala, da še nikoli ni bila tako sveža in dražestna. Po večerji pri prijateljih je odšla z manjšo zamudo na ples k lady Lyttonovi, kjer je takoj naletela na svojega moža in gospo Hauksbeevo. To ji je pognalo vso kri v glavo in povzročilo, da je bila dražestna, ko so jo gospodje oblegali in jo prosili, da gre z njimi plesat.
Gospa Hauksbeeva je pričela boj kot šibkejši nasprotnik. Ker je bila pravkar dokazala gospodu Bremmilu preveč jasno svojo moč in oblast, tako da jo je čutiti kot nekaj nadležnega in neprijetnega. Razen tega se mu pa njegova žena še nikoli ni zdela tako mikavna kakor zdaj. Z groze in vroče strasti polnimi pogledi ji je sledil, ko je plesala in kramljala z drugimi in čedalje bolj je podlegal njenim čarom. Ni mogel niti verjeti, da je to ista žena objokanih oči v črni volneni obleki, ki so njene solze navadno že pri zajtrku kapale na jajca. Gospa Hauksbeeva si je na vse načine prizadevala, da bi se Bremmilu ne odprle oči. Navzlic temu je šel po drugem plesu k svoji ženi in jo vprašal, če ima še prost ples.
— Bojim se, da ste prišli prepozno, gospod Bremmil, je dejala z lokavim nasmehom v očeh. Tedaj jo je jel prositi, prosil jo je za en ples in gospa mu je obljubila kot veliko naklonjenost »Peti valček«. K sreči je bil peti valček prost tudi na njegovem plesnem redu. Ko sta zakonca Bremmil skuhaj plesala, je zavalovalo po vsej dvorani tiho šepetanje. Bremmil je vedel, da zna njegova žena plesati, ni pa slutil, da pleše tako božansko. Na koncu plesa jo je prosil še za en ples in ona je dejala: Pokaži mi svoj plesni red. Pokazal ji ga je kakor pokaže poreden šolarček učitelju prepovedano knjigo. Gospa se je zaničljivo nasmehnila, ko je zagledala sama H tudi pri Souper in črtala je dva H pri 7. in 9. plesu ter zapisala svoje ime. Potem mu je pa požugala s prstom rekoč: O ti, dragi, vrtoglavi možiček!
Gospa Hauksbeeva je to videla in čutila je, da je pogorela. Bremmil je plesal sedmi ples s svojo ženo in pri devetem sta sedela skupaj v pavilijončku. Kaj je tam govoril in kaj je tam počela gospa Bremmilova, to nikogar nič ne briga ... Potem je pa stopila k njemu gospa Hauksbeeva rekoč: Upam, da me spremite k mizi, Bremmil. Bremmil je zardel in odgovoril v zadregi: Eh-hm! Moram spremiti svojo ženo domov, milostiva. Mislim, da ste me slabo razumeli.
Kakor vsi možje se je pa delal seveda tako, kakor da bi bila za nesporazum odgovorna samo gospa Hauksbeeva. Njegova žena je prišla iz garderobe. Obraz ji je kar žarel. — in ne brez povoda. Zakonca sta odšla v temo.
Pozneje mi je dejala gospa Hauksbeeva, ki se mi je zdela v svetlobi luči nekoliko vela in onemogla : — Verjemite mi, najpreprostejša žena lahko obvlada prebrisanega moža, toda biti mora zelo prebrisana žena, ki zna vladati norcu. Potem sva odšla skupaj k mizi.