Med in Holofernes
| ← Grišin fes | Med in Holofernes Sinji stolp Tomaž Šalamun |
Transsibir → |
| |||||||
Izumil sem tak stroj, da so se ščinkavcu, ko je
odprl grlo, vsule not vreče betona. Kdo je zlizal
bonbone v beton, se ne ve. Kdo je potem oživil
beton, se ne ve. Ščinkavec jadra. Ščinkavec
poje. Kje si, Eugenijus? Drveti počez in si
z nohti odpirati ugreznino. Ti, bolečina konture, jaz
vlaka. Linda Bierds vozi vozilo, ki je doma izpod
Tater. Kondor medi ptico. Hlače mi dišijo po
bencinu. Vidiš tolmun? Vidiš tolmun? Vidiš
komolec angela? Peljal me je k tistim vikinško
razporejenim skalam. Zebre imajo postrgane
oči. Ibrahim, Drago in Miklavž so cárevi.
Jod vre ptici glavo, ki umira v blatu. Jaz
požiram kruh. Kaj si iz notranjega mraka
videl, da si si ga zaslužil? Bifurkacijo za
oba in s srebrom obtolčeno zakrivljeno
glavo sprehajalne palice? S padalom
prinesene škatlice medu, ki so jih preskrbeli
jelenji rogovi? Pitagora je plen. Muca mu
liže ušesa poleti in pozimi. Bucike so
usmerjale kri svetnikov. Na produ se trejo
kamni. Diranu porivam glavo proč od
mize. Kepa je za človeštvo tombola. In na
krožniku tisti golobček. Madre perla. Siva glava.