Med potjo
| Med potjo Josip Kostanjevec |
| |||||||||||||
Vlak je vozil s polževo naglico. Večerno solnce je sililo skozi okno natlačenega kupeja tretjega razreda in prav po nepotrebnem nadlegovalo zarjavele obraze delavcev, od dnevnega napora prezhojene. Oči so mežikale, roke so segale v lase, v brado, v nedrija, vsepovsod kamor se je bil nabral podnevni prah in se naselila nesnaga iz brnečih in bruhajočih strojev. A razpoloženje je bilo veselo, izmed mahanja z rokami so se svetili beli zobje in se režala zevajoča usta. Oči, roke in usta, vse je vedelo, da gre proti domu, da se začenja oddih v domačem krogu. Videlo se je tem ljudem, da imajo še domove in da so navzlic vsemu še ljudje. Blagor jim!
V istem kupeju sta si sedela nasproti dva starejša moža, ki oči vidno nista spadala med drugo družbo. Molče sta se opazovala, tako-le od strani, kakor bi brskala po davnih časih. Prvega oči so vpraševale: Kje sva se že videla? Drugega so odgovarjale: Permojdunaj, da se poznava že dolgo, morda že šestdeset let. Prvega: Pa povej, odkod! Drugega: Kaj bom pravil? Ko je pa že tako dolgo, da sem pozabil tvoje ime. Prvega: Ej prijatelj, tačas ko sva se midva prvič videla, je bila še samo ena vera in ena misel. Ali ni res? Drugega: Ta bo kmalu uganil, vkdo sem. Ker ima bistre oči in še sedaj samo eno vero in eno misel Tepec! —
Vlak je zažvižgal na postaji, delavci so izstopili. Ostala sta sama. Tedaj je hipoma izpregovoril prvi: “Gospod Kafol, kaj ne?” Drugi se je zadovoljno nasmehnil, češ, saj sem vedel. In razvil se je med obema zanimiv razgovor:
“Odkod me poznate? Nisem imel še časti.”
— “Morda res ne.”
“Res ne.”
— “To je prav verjetno, ker čast je zelo dvorezen meč.”
“Kako to? Me hočete žaliti?”
— “Niti v mislih ne, saj ste gospod Kafol.”
Drugi nenadoma iztegne roko in jo moli prvemu, rekoč:
“Zdaj te poznani, oprosti, ti si Jože Majhen. Skupaj sva sedela v ljudski šoli, najprej v prvi klopi, potem so pa mene dali kar v zadnjo, oslovsko. Spadal sem tja.”
— “Morda pa ne. Učitelj) se je zmotil, moral (bi bil mene posaditi tja zadaj.”
“Ne, počakaj! Vsakemu svoje. Osli spadajo vedno v prve vrste.”
— “Hahaha, hahaha.”
“Kaj se smeješ? Nimaš pravice. Zakaj si ostal vedno na prvem mestu? Glej, spominjam se dobro na tvojo osebico. Bil si tako droben, nežen dečko, da so te samo gladili. Učitelj ni, bil srečen, če se ni dotaknil tvojih plavili las. In tako brihten si bil, joj! Pa nisi storil nikomur nič žalega v svoji drobni žalosti. Vsi so rekli, da ne dočakaš desetega leta. Pravzaprav bi bil moral umreti že v tretjem mesecu po rojstvu ali, pa vsaj v osmem pred rojstvom. Zdaj si pa tak hrust! Oj, čudna so pota božje previdnosti!”
— “Dober spomin imaš, Kafol.”
“Pa povej mi, kako se ti kaj godi? Slišni sem, da si velik gospod in da zapoveduješ veliki množici, skoro celemu narodu. Ali ne bi mogel kaj pomagati? Vidiš ...”
— “Motiš se. To nisem jaz, to je moj najmlajši nečak.”
“O, oo ... Čuješ ... vidiš ...”
— “Pa piši mojemu najmlajšemu. Sestavim ti pismo jaz, če mi posodiš sto dinarjev. Ravno jih potrebujem. Boš videl, da bo zaleglo.”
“Ej, ti si hudič, kje pa naj vzamem? Včasi so delali take reči zastonj. Prišli so gospodje k meni, stara se je zagnala na gnojišče, podavila par piščancev in jih spravila v pol ure na mizo. Vino je bilo doma. Pa smo jedli in pili in vse je bilo zastonj. Ti pa zahtevaš sto dinarjev, to se pravi še več kot štiristo staroveških pišancev. Pozna se ti, da si še danes v prvi klopi.”
— “To je pa res. Pa posodi mi vsaj svojo trdo bučo.”
“Oh, ne morem, res ne. morem, danes je predraga. Bog ve, če mi še kdaj ne pride prav. Med vojno mi je prišla prav povsod koder sem hodil. Zaslužil sem z njo pet lepih milijončkov, ki sem jih naložil v neko banko. Tisti krat pa nje je res prvič pustila na cedilu, zakaj dotična banka je menda sedela tudi v prvi klopi kakor, ti. Tako mi je sedaj ostalo samo Še nekako osemstotisoč dinarjev. Kaj bi z njimi? S to beračijo? Bojim se, da me hudič vzame prej kot si mislim. Zato te prosim, piši svojemu najmlajšemu ... to se pravi svojemu gospodu nečaku ... že glede na najino staro prijateljstvo ... veliko moč ima ... lahko mi kaj izpregledajo ... ali me pa vsaj pustijo pri miru ... (skloni se k tovariševemu ušesu ter mu nekaj ginljivo šepeta in razlaga. Potem pa pravi z velikim glasom): Boš videl, da ne bo zastonj, če se posreči! Par buteljk najboljšega mi ni zrastlo na srcu. Denarja ja, vidiš, nimam, ne morem ... to so težke reči.”
Vlak se je ustavil na postaji. Prvi se je dvignil in dejal:
— “To je moja postaja, hočem reči postaja, kjer moram izstopiti. Da me ne boš razumel napačno. Veselilo me je prav kakor tebe, da sva se čez toliko časa zopet srečala. Prav pa ni bilo, da je učitelj posadil, tebe v zadnjo klop in mene pustil v prvi. Narobe bi bilo moralo biti, pa bi ti danes jaz posodil sto dinarjev. Pa če prideš drugič na svet, upam, ostaneš v prvi klopi že zaradi pokore.”
“E, Joža, kaj boš zameril? Je že tako. Pa stori, kar sem te prosil, saj si dober človek. Potem pa pridi na moj dom ...”
“Kadar boš v prvi klopi.”
Kafol se iz srca zasmeje in pljune nespodobno po tleh, Jože Majhen pa se spoštljivo poslovi. —