Med rožami
| Med rožami. Milan Resnik |
| |||||||||||||
Ni še dolgo temu, odkar sem se naselil v tem kraju. Prvič, bilo je konec meseca februarja, sem zagledal ves drugačen svet pred seboj, neko sem ga bil vajen gledati dosedaj. Izginila so zasnežena valovita brda, izginili temni snivajoči lesovi, za menoj so vode, žuboreče pod lahko srebrno ledeno plastjo, za menoj bela sela in z njimi znanci in prijatelji, za menoj vse, kar je bilo nekdaj mojemu srcu lepega, moji duši dragega. Izginilo je, kakor izgine sen, ko so zatemneli mesečni žarki in se je dvignila škrlatasta jutranja zarja iznad bele gore. Izginilo je, kakor izgine val, ki ga je povzročilo veslo, enakomerno se dvigajoče in padajoče iz lahko polzečega čolna na sinji morski gladini. Izginilo je, kakor izgine mladost, nevidno in brezsledno, ne da bi se kdo zamislil in bi jokal za njo, ki je ostala za tretjo goro. Ostal je samo spomin, spomin na valovita brda, na temne snivajoče lesove, na zaledenele vode, na bela sela in na znance in prijatelje. In na spomina krilih se dvigajoč, še vidi oko tja za tretjo goro, kjer je zakopana mladost in kjer začudeno gledajo na njen grob osiveli moji znanci in prijatelji. Kdo ve, ali me vidijo oni, kakor vidim jaz nje, kdo ve, kaj si mislijo, ko gledajo na ta prerani zeleni grob, kjer počiva tudi boljša polovica njih samih?! Morda ga celo ne vidijo in se izprehajajo mimo njega smehljaje in brezbrižno.
Toda naj bo, kakor je. Živeli smo, to pričajo spomini, ako bi ne pričalo prav nič drugega. Niso bila dolga ta leta in ni jih bilo mnogo, a bila so leta velikega dela, bila so leta vere, upanja, ljubezni. In kdor je samo enkrat veroval, upal in ljubil, ta je užil velik delež svoje mnadosti, zakaj na svetu so tudi ljudje, ki niso nikdar verovali, nikdar upali in nikdar ljubili. Na vsaki poti jih srečaš posamezne, zastane ti noga, gledaš za njimi, ko so šli mimo tebe, a ne poznaš jih in ne veš, čemu ti je morala obstati noga, čemu si moral gledati za njimi. Niso te naprosili miloščine, niso se zmenili zate, izginili so in utonili pred tvojimi očmi, kakor izgine in utone rosna kaplja na obcestnem kamenu, ko je padla nanj raz list v jutru dremajoče jablane. In ti vendar gledaš za njimi! Čemu?
Hotel sem ti povedati samo epizodo iz tega kraja, kjer sem se naselil sedaj. Nič ni posebnega, a zdi sem mi, da se morda nehote srečal bitje, ki ni imelo nikdar ne vere ne upanja in ne ljubezni ...
Vsak dan hodim tisto pot. Ozka steza je to med vilami, razpostavljenimi v rebri, odkoder je lep razgled daleč na široki planjavi. Ob obeh straneh vise rože čez plotove, pripogibajo se nizko in se ti ponujajo. Po zidovih se opleta kakor smaragd zeleni bršljan, meša se z vitko divjo trto, a po vrtovih kipe v tisočero bojah se blesteče cvetice, ki jih rodi samo južno podnebje v takšni krasoti. Priljubila se mi je ta pot, kjer vse dehti in tekmuje med seboj, kako bi se mi najbolj priljubilo, kako bi ustreglo mojim čutom, kako bi me objelo in me obdržalo v svoji bližini. Vsak ovinek mi je star znanec, ljubi prijatelj, ki mi že od daleč proži roko v pozdrav in me vabi, da odložim in si odpočijem. Tudi ti bi ne mogel dalje, ako bi prišel semkaj, zastala bi ti noga, razširilo bi se ti srce in splamtele oči v hrepenenju in pričakovanju ...
Pred nekoliko dnevi sem zopet sedel na znani klopici v zatišju pod velikim rožnim grmom, ki je pripogibal svoje veje s temnordečimi veselimi cvetovi nizko doli skoro na naslonilo, da bi zopet presanjal nekoliko hipov in sam s seboj.
Ko sem sedel še nekoliko časa tam, sem zaslišal v bližini stopinje. Po poti je prihajalo mlado, komaj šestnajstletno dekle.To je bil obraz, kakršnih še nisem videl mnogo. Lep, kakor izklesan, a na njem komaj vidne trpke poteze, kakor bi jih bila noter začrtala nepoklicana tuja roka. Ne začrtala, kakor bi jih bila vanj zapraskala z dolgimi špičastimi nohtovi in jih potem zabrisala in olepotičila zumetnimi šminkami. Izpod blede polti se je zrcalilo vse gorje, ki ga je moralo biti polno srce in polna duša. In vendar je bil ta obraz lep, lep v vsej žalosti in v vsem obupu, ki je odseval iz njega.
Videl sem jo že od daleč. Kolikor bližje je prihajala, toliko tesneje mi je bilo pri srcu. Sam ne vem, kako se mi je v hipu zazdelo, da so rožni cvetovi nad menoj pobledeli, da se je izpremenil njih vonj v vonj po trohnobi in mrtvašnici.
Tedaj sem pa videl, kako se je plaho ozrla. Ozrl sem se tja tudi jaz.
Po poti za njo je prihajala postarana ženska s širokim slamnikom na glavi. Izpod slamnika je gledal sirov, rdečezaripljen obraz z majhnimi, lokavimi očmi. Zraven nje je stopal starec, ki je komaj prestavljal svoje noge.
»Počakaj vendar, Cilka, saj te ne bo pojedel! Lepo življenje boš živela!«
Slišal sem ta hreščeč glas in sem se stisnil v kot.
Cilka je postala. Prav tik mene je bila. Pogledala je za hipec, in v njenih očeh sem videl grozo, kakršne še nisem videl nikdar do tistega dne.
Hotel sem vstati in stopiti k njej, a neka nevidna roka me je tiščala navzdol, da se nisem mogel ganiti.
Cilka pa se je v tem hipu obrnila in tekla po poti dalje. Tedaj sem takoj vedel, kaj se je zgodilo. Kakor bi trenil, sem skočil kvišku in hitel za njo. A bilo je prepozno.
Na srednjem ovinku je črnel prepad, ki je po njem imel strugo hudournik z gore. Globok je bil, na njega dnu ostro, robato kamenje.
Zasvetilo se je belo krilo nad železnim držajem in izginilo.
Ko sem dospel tja, je bilo vse končano ...
Počasi sta pristopicala onadva do prepada. Pogledala sta doli in se naglo odmaknila.
»Nikdar ni hotela storiti prav,« je dejala ona in potegnila starca za seboj.
Ta je gledal topo predse in prikimal. Odšla sta počasi, kako sta počasi prišla.