Odpre glavni meni

Wikivir β

Med samostanskimi zidovi

Med samostanskimi zidovi
Josip Premk
Izdano: Slovenski narod 13. januar 1906
Viri: dLib 10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Večer je legal nad zemljo ... Solnce je zahajalo tam za daljnimi gorami ter zlatilo vrhove in slemena gora v čarobno lesketajočih se bojah. Hodil sem kakor vedno v takih milih večerih, sanjavo po tihem, dehtečem gozdu, zrl v žareči zaton in poslušal večerno slavčevo petje.

„Kam gospod?"

Zaslišal sem naenkrat za hrbtom skoro zapovedujoč glas. Prestrašen sem se ozrl — pred menoj je stal razcapan starikav mož. Nekaj Časa sem presenetenosti molčal, potem pa mu odgovoril:

„Lepo se mi zdi, sprehajati se v teh milih večerih po tihem, samotnem gozdu, kjer me nihče ne moti."

„Hočete reči, danes pa me motiš — ti. No, gotovo me še niste nikdar videli, in me gotovo tudi nikoli več ne boste; zatorej pa mi dovolite, da si i vsaj danes skupaj napojiva najini duši, s tem čistim, večernim zrakom. Ugajate mi, ker ste človek moje vrste; tudi jaz sem fantast."

Te ponudbe mu nisem hotel odkloniti, ker iz njegovega govora sem takoj spoznal, da se je moral nekdaj nekaj učiti in da ga je gotovo le nesreča storila to, kar je.

Tiho sva korakala naprej po gozdni stezi. Zamišljeno je stopal poleg mene, le včasi me je pogledal z nekim tožnim pogledom, a takoj zopet povesil glavo globoko na prsi, da so se mu dolgi, že osiveli kodri globoko usuli na visoko čelo.

Prišla sva na mal holm. Krepko me prime za roko ter pokaže na bližno vasico, kot da bi mi hotel nokaj povedati. A v istem hipu se zopet obrne od mene, nasloni na bližno deblo in začno ihteti, hudo ihteti ...

Začuden sem ga opazoval; nisem si znal tolmačiti njegovega čudnega vedenja. Dozdevalo pa se mi je, da ga je moral pogled na te kraje tako ganiti. Gotovo je moral kdaj ravno v tem kraju kaj doživeti. Začel sem ga izpraševati in tolažiti na vse mogoče načine; in res se mi je slednjič posrečilo, da je legel poleg mene na mah in mi na mojo dolgo prošnjo, začel pripovedovati | čudno zgodbo svojega življenja.

„Bilo je pred štiridesetimi leti. Ravno tako lep večer je bil — ravno tako čarobno je zahajalo solnce, kakor nocoj. Jaz pa sem stal ves obupen v tem gozdu, v objemu moje ljubljene Minke — jemal sem slovo.

Ah, to slovo!

Še danes se ga spominjam tožnega srca. Od staršev se nisem poslavljal, ker jih nisem nikdar poznal. Le težko se mi je bilo ločiti od rodne vasice, katero vidite ondi, na malem holmu. A še težje mi je bilo slovo od bitja, katero sem bolj ljubil, kot rodno vasico, bolj kot vse — slovo od ljubljene moje Minke. In zakaj sem odšel? Hotel sem postati kaj več kakor kmet. Da bi nadaljeval svoje študije v mestu, k temu nisem imel denarja; napotil sem se torej v samostan, da ondi dovršim svoje študije. Samostan! Pomislite, kako grozno doni ta beseda v uho zaljubljencu.

In vendar sem moral oditi.

Niso me zamogli obdržati nje krčeviti objemi, ne strastni vroči poljubi.

Ne obupaj Minka, res, da odidem za nekaj let, a zopet se vrnem in tedaj, ljubljena, ostala bova skupaj — za vedno."

S takimi in enakimi besedami sem jo tolažil, a vse zaman ...

Plakala je na mojih prsih, dokler niso zatrepetali tam nad gorami prvi žarki vzhajajočega solnca in naju ločili — ah ločili tako neusmiljeno ...

***

Med tem je minulo dobrih pet let. Zaduhli samostanski zidovi so me uklenili v svoj objem in že sem prebiral vsak dan mašne liste v mali, samostanski kapelici. In moje ime ah, ono ime, katero je imenovala ona s tako velikim veseljem, s tako gorečo ljubeznijo, se je premenilo v patra Ulrika.

Mnogokrat sem plakal v togi in nesreči, ker sem videl, da je pokon-čano moje življenje z onim dnem, ko sem prestopil samostanska vrata. Večina mojih misli pa je bilo pri njej. Ljubil sem jo še vedno tako goreče, kakor poprej, dasiravno sem se sam sramoval te ljubezni, saj sem bil človek svetu odvzet, človek brez pravice. A sčasom sem se spoprijaznil tudi s to mislijo in začel ljubiti še bolj vroče in obenem želeti po prostosti. Da bi bival še dalje v samostanu, to se mi je zdelo neznosno.

In zakaj ?

Človeško srce je pač tako ustvarjeno, da želi prijateljev — vseh, katerim lahko razodene svoje gorje, ali pa tudi veselje. A jaz teh nisem imel. Bilo nas je pač v samostanu kot mravelj v mraljišču, a moj značaj se ni ujemal s temperamenti druzih. Jaz sem sanjal, drugi so jedli in pili kakor nenasičeni volkovi, saj post jim je bil zadnja briga. Njihovo največje veselje pa je bilo, ako so kje zasačili domačo deklo. To vam je bila radost! Eden jo je poljuboval, drugi ji tipal polna ledja, tretji je zbijal zopet kake kosmate ž njo, sploh vam je bil to cel harem, le to je bilo, da so igrali menihi ženske vloge in ona pašovo.

Z eno besedo rečeno, tedaj sem spoznal, kaj je samostan.

To je namreč pribežališče večinoma onih, kateri hočejo neopaženo ugajati vsem svojim strastem.

Zato sem sedel skoro vedno sam v svoji celici, premišljeval in molil za vse, posebno pa zase in za njo, naj naju on, Vsegamočni, zopet združi.

In uslišana je bila moja molitev ...

Bilo je nekega večera.

Zamišljen sem sedel pri umazanem brevirju, a moje misli — so bile tam daleč v domačem gozdiču, v onem lepem večeru, ko sem pred petimi leti jemal slovo od nje — moje Minke. Debela solza mi je kanila na posvečeno knjigo, pa saj je bila ta solza bolj sveta, bolj nedolžna, kot vse roke. ki so gulile to knjigo pred menoj.

Kar stopi v celico prior, precej debeluhast sivolasec in mi veli v spovednico.

Kdo me neki želi v tej pozni uri in ravno mene.

Čudno mi je bilo pri srcu, zakaj, ne vem.

Tiho je bilo v kapelici, le prasketanje večne luči se je čulo.

Stopim v spovednico.

Odprem linico ... O Bog! Ta glas . . .

Omahnil sem nazaj...

O Minka, kaj da sem čutil v onem trenotku, ko sem zopet po dolgih, mučnih petih letih začul tvoj mili blaženi glas — ne morem povedati.

Srce mi je drhtelo koprnenja, planil sem iz spovednice ...

Večna luč je brlela pred kipom Križanega, a iz najinih src dvigala se je k njemu vroča, tiha molitev — molitev, kakor zamore moliti le človek, stoječ ob kraju svojega groba — pogube ...

V tesnem objemu sva odšla tihih korakov iz kapelice, ven na prosto v samostanski vrt.

Sanjava, tiha noč je plula nad nama, ko sva ležala v krčevitem objemu v mehki travi in se topila v onih nepopisljivih telesnih čutilih, ko človek pozabi vso nesrečo, vse gorje.

A iz samostanske kuhinje je odmevalo razposajeno hihiitanje ...

Ne vem, Minka, ali sem se tedaj pregrešil nad teboj, ali sva si dala le duška najini tako zvesto ohranjeni ljubezni …

Odpusti mi! Ljubil sem te in ljubim Te še sedaj, ko že počivaš dolgih petintrideset let v hladni zemlji in uživaš gotovo v onem neznanem življenju večje veselje, kakor si je imela tukaj, v tej solz dolini.

Drugo jutro sem namreč zvedel žalostno novico, katera mi je vsekala za celo življenje nezaceljivo rano — samomor — — moje Minke.

Kaj da jo je k temu napotilo, mi je še danes neznano, najbrže pač njena nesrečna ljubezen.

Nekaj dni sem kakor besen divjal po samostanu, ali te boli nisem mogel pretrpeti.

Svet se mi je zdel mrtev. Nič več nisem ljubil duhtečih cvetlic, zdelo se mi je, da povešajo glavice, da žalujejo za njo. Ako sem zrl v nočne višave, v blesteče zvezde, zdelo se mi je, da trepetajo v boli za mojo nesrečno Minko. Vse, vse je žalovalo za njo ...

V neki temni viharni noči zapustil sem samostan, kraj moje nesreče in odšel v širni svet.

Nesreča ljubljene, moje Minke, ki mi je bila vedno pred očmi, me je gnala dalje vedno dalje, dokler nisem po štiridesetih letih prišel zopet sem, v moj mili rojstni kraj. To so kraji, kjer sem užival brezskrbno mladost, katero pa mi je tako kmalu ugrenila kruta usoda. Vse je zame izgubljeno. Svet več nima cvetja, po katerem bi hrepenelo moje srce. Kajti poznam to goljufivo cvetje sveta, poznam ljudi, njih goljufiva srca in sedaj le še poslušam, kako kleplje smrt svojo mrzlo koso, da mi odkosi to brezcvetno življenje. A tudi ta me še muči, ker še prizanaša meni, človeku, tavajočemu v togi — obupu."

Zadnje besede je govoril že stoje, a komaj je končal, zdirjal je kakor besen v tiho noč ...

Luna je vzhajala tam izza daljnih gora, ko sem zapuščal ves zamišljen kraj, kjer sem zvedel žalostno zgodbo — nesrečneža.

***

V reki so našli čez nekaj dni, neznanega utopljenca. Marsikdo ga je opazoval, a nihče poznal. Tudi mene je gnala radovednost do nesrečneža. A komaj sem se ozrl v njegovo lice, spoznal sem v njem takoj svojega gozdnega tovariša, kateremu je bilo res celo življenje le trpljenje in ljubezen, ter gotovo tudi njegov zadnji vzdih:

„Ah Minka ...!"