Med sosedi (Josip Vandot)
| Med sosedi. Josip Vandot |
| |||||||||||
Med sosedi. ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ v / r t F t ? O e p m Vei'k le b " ^ r i b a r ) e v Petelin- Kadar ie prestopil. &fyP^fS3, Blavo prevzetno pokoncu. se je zalesketalo njegovo perje f"WfJm£3Ll v s o l n c u - Začudeno ga je tupatam pogledala kaka koko- A^u^^^^Hf. ška. niegova družica, in je zakokotala tudi ponosno. češ VSMEiggffO? — lepega čuvaja imamo in dobro je nam. Vaške putke nas ^agrajg-JS/ giedajn zavidljivo, ker so narn nevoščljive, da iinamo •z!*^'*^^ takega gospodarja . . . In zakokodakala ie včasih jarčica in je pogledala v nebo. Naravnost v solnce je pogledala. kot bi izzivaJa svetlo solnce: Lepo si, solneece zlato; a pridi doli k nam, pa bodo govorili vsi, da je naš petelinček - kraljiček stokrat lepši. — Tako si je tnislila iarčica, in petelin je takrat poskočil na plot. Zamalmil je z lepimi peruti in je zapel s čistim glasom. Pogledale so ga kokoške in so se razveselile. Poskočile so za njim na plot in potem zairfotale za kraljičem' na sosedov vrt. »Da bi jih!« ie zakukurikal Oornikov petelin, ki je bil grd in čokat, jn je vodil samo tri putke po dvorišču. »Da bi jih!« ie zakukurikal, ko je zagledal tujo vojsko v svojem kraljestvu. Stresel ie svoie kratke in nerodne peruti in se je zapodil dol na vrt. Za niim so pa zakokodakale putke in so ga hrabrile: le po njih, naš hrabri kraliiček; le po njih — prevzetnicah! Kai imajo na našem vrtu — v našem kraliestvu ? Gornikov čokatec se je zagnal v Hribarievega gizdalina. Razhudila so se kokoške, in razhudila se je iarčica. Planila je k svoicmu čuvaiu in mu zakukurikala na uho. In takrat se ie razhudil tudi Hribarjev gizdalin. Peruti je povesil tako, da so s« trle ob zemlji, in od strani je planil na čokatca. Vnel se ie hud boj. Perie je letelo okrog bojevalcev; sprijela sta se trdo, skoiila tupatam narazen in se zagnala zopet drugvdrugega. Zakrvavel ie čokatcev greben; moči so n:u pešalu, in komaj še je vzdržal napade silovitega gizdalina. Strahoma ie spoznal, da onemore krnalu; na glavi ga je bnlelo vednobolj, ker gizdalinov kljun je bil oster in se ie zasaial vedno le v njegov rdeči greben. Zalostno ie pogledal čokatec na svoie putke, ki so stale tamgori in ga hrabrile, in se je še enkrat zagnal v gizdalina. A onemagal [e — zvrnil se je na tla in je zamižal od bolesti. Potem se je pa pobral z zadnjimi močmi s tal in je zbežal na dvorišče k svojira putkam. ^M »Kikiriki«, je zapel zmagonosno gizdalin, in vse kokoške so zakukj^| rikale za njim. »Ej. naš petelinček - kraljiček je hraber in pogum je ^H njegovem srcu. Pa bi se meril ta grdi čokatec z njim! Kukuriku . . .« H In začele so grebsti po vrtu, da ie letela črna prst kvišku. A zapiH zila iih je Oornikica in se jeVazhudila. Na svojem vrtu naj kopliejo in n^B no delajo škodo drugim . . . Razlmdila se ie Oornikica in je vzela polence iz drvainice. Stopila je na breg in dvignila polcnce. »Vššš.« ^ os 90 fffi ^t « Zaslišale so io kokoške, in tudi gizdalin io ie zagledal. Prestrašil ie za svojo družino in se je ogtasi! s svarečim glasom: »Kukuru . . .« Jarčica se je obrnila in hitela k plotu. Za njo so brzele kokoške in poskakale čez plot. Zadnji je korakal počasnili m umerjenih korakov gizdalin, kakor bi liotel ščititi svojo družino od zadaj. A takrat ie priletelo polence — zadelo je gizdalina ravno na glavo . . . in petelin ie padel naprej. Pvakrat je še stresel s peruti. a potem je bil miren in tih . . . Po Hribarjevern vrtu so pa begale prestrašene kokoške in so kjjcale svojega kraijiča nazaj. A kraijič se ni oglasil več; mirno je ležal pod jablano in iz grebena mu ie tekla kri . . . Gornikiea se je prestrašila, ko je videla. da je obležal sosedov lepi petelin. Hotela ie stopiti tja dol in pogledati. če je pefelin res mrtev ali pa samo omamljen od polenca. 2e je stopHa par korakov po klancu; a v tem se prikaže soseda. Hitela je naravnost proti plotu, za katerim je videla svojega lepega petelina. in tudi polence ie videla kraj njega. Prestopila je plot in se sklonila nad petelinom.
- O, moj petelin,« je zatarnala in sklenila roke, »ubila ga ie ta togotnica
. . . nedolžno žival je itbila.« Na klancu je obstala Oornikica in se razhudila. ko je slišala take besede. »Kai pa imaio opraviti tvoje kokoši na našem vrtu?« ie odgovorila in postaiala vedno bolj jezna. »Razkopaie so mi že ves vrt, da je bolj podoben njivi kakor pa vrtu . . . Vsako kokoš ti pobijem kakor tega petelina, če prklejo le še enkrat čez plot, da boš vedela!« »O, ti togotnica,« ie sklepala soseda svoje roke, »da se ne bojiš Boga, da te ni sram grehov!« In letele so besede s klanca do plota in od plota na klanec. Lepi mir, ki je vladal že toliko let med sosedi. ie izginil tisti dan; razrušil ga je petelin, ki je šel s svoio družino čez plot in se pregrešil nad tujo lastnino. Zbežal je mir in sovraštvo se ie naselilo v sosednjili hišali — v sreih vseli. ki so bivali v tistih dveh hišah. Kar nenadoma ie prišlo vse, da še skoraj pomisliti niso utegnili, kako ie pri.šlo . . . Sosed se je ogibal soseda, soseda sosede, in posli so gledali grdo drug drugega. Le dva iiista rnogla umeti tega, kar se je dogodilo; le dva nista inogla razbrati, zakai bi se sovražila, ko sta se vendar imela prei tako rada. da nista mogla biti drug brez drugega. Bila sta to Hribarjev Janček in (jornikov Miliec. Vedno sta tičala skupaj in liodila skupaj in se nista nikdar kregala. Pa da bi se zdaj kar naenkrat začela sovražiti in ogibati drug drugega? Cudno se jima je zdelo, ko so jima povedali doina, da ne smeta več govoriti med seboj. Ali naj Janček zlasa Mihca za to, ker so vrgli Oornikova teta na petelina polence, ker je šel gizdalin na tuji vrt? Ali naj zaluča Miliec na Jančka kamen. ker so rekli Hribarjeva teta svoji sosedi togotnica? . . . Čudno se je zdelo Jančku in tudi Mihcu se je zdelo čudno to. Mlada sfa bila, komaj osmo leto sta bila učakala, in nista bila nagajivca in prevujanca. Na vrtu sta sedela poleti v prijetni Gornikovi lopici in sta se ^ U csa 91 z& jM učila. ali pa brala lepe povesti. Tisto sta brala o mladem rokodelčiču, kf mu ie bilo ime Peter, ali pa tisto o hrabrem kralju Matjažu — in sta ugibala, kdai zraste Matjažu sedemkrat brada okrog mize. In jeseni sta pasla skupaj tam na Drčevem rutu. visoko na hribu, in sta skakala čez vejo, aii pa sta sedela pri ognju irt prepevala. Pozimi sta se pa drsala po Oornikovem klancu, ko ie zamrznil sneg in ie zeblo, da so človeka bolela ušesa. Lepo jrma je bilo življenie in kratkočasne ure. Pa da bi zdaj tninilo vse to! . . . Hribarjev Janček je sedel na klopr kraj okna in si je podpiral glavo. Lepo se je videlo od tam na Gornikov vrt: na lopico se je videlo, kjer je sedel Mihec in mislil žalostne misli... Pa da bi zdaj minilo vse to? — Ne. (o ni mogoče in se tudi ne more zgoditi! Saj — kai ie storil Janček Mihcu in Mihec Jančku? Tako ie premišljeval tisti dan ob oknu Janček in v lopici Mihec. Obema je bilo hudo in dolgčas, in oba sta želela, da bi bila zopet skupaj v prijazni lopici in bi brala lepo povest. Pogovarjala bi se o tem in onem in morebiti celo uganila, kdai zraste kralju Matjažu brada sedemkrat okoli rtrize. Ugibala bi, kdai se vrne striček Radonia, ki je odSel v deveto deželo in pridobil lepo kraljično in postal kralj na solnčnih surimanskih goricah .., Oa, lepo bi bilo tam v lopici in veselo. — Janček se ni mogel več zdržati. Vstal ie s klopi in se zmuznil iz hiše. Na vrt je šel in tam doii kraj vrta splezal čez plot. Naravnost proti lopi je hitel in obstal kraj Mihca. »Kaj si prišel?« ga ie nagovoril Mihec in se ie začudil. »Prišel setn,« je odvrnil Janček žalostno. »Pa oče in mama so mi rekii, da ne smem več k tebi . . . da ne smem več govoriti s tabo.« »Tudi naši so mi rekli tako.« Molčala sta nekaj trenutkov in sta se zamislila iiekam. Potem pa ie izpregovoril zopet Miliec in je pogledal žalostno tovarišu v obraz. »Kaj sem ti naredil, Janček, da bi bil hud name?« je vprašal. »Ničesar nisera naredil . . . naša mama so ubili s polencem vašega petelina in potem ie bilo žalostno.« »Hudo je bilo, Mihec. — A jaz ne smem več govoriti s teboj — mama so mi rekli tako.« — »Jaz pa s teboj nič ve£.« In povesila sta oba oči, in bilo jima je hudo, da bi se bila najrajši ziokala . . . Nič več ne bodeta brala lepih povesti; tudi o stričku Radonii se ne bodeta pogovarjala več, in kralju Matjažu bo zrastla prej brada, preden bodeta onadva uganila. Pasla ne bodeta več na Drčevem rutu ifl skakala čez veio. Zalostno bo in hudo. »Nič ves ne smeta biti priiatelja,« so dejali doma. A kako naj se sovražita, ko se pa ne moreta in nimala vzroka, da bi se sovražila? »Ti, Janček, jaz nisem nič hud nate,« dč Mihec čez nekai trenutkov. »Jaz bom govoril s teboj.« »Tudi iaz nisem hud nate,« vzdihne Miliec, »in bora govoril s teboi.« Počasi sta pozabila. da ne smeta biti prijatelja. Govorila sta o stričku Radonji; o deveti deželi sta govorila in o deveti kraliični. Ugibala sta <S3 J2 S> o Iepih surimanskili goricah in sta naposled pozabila. da morata biti sovražnika. Lepo je bilo takrai; solnce ie sijalo tako prijazno in je hitelo proti sredini neba. Vrt je bil poln tihega šumenja. kot bi si pripovedovale mirne rože krasne bajke iz solnčne devete dežele. In tam kraj vrtov je šumela med kainenjem in peskom bistra in hladna Pišenca. Lepo je bilo tisti dan in prijetno. Pa je stopila takrat Hribarica na vrt in je zapazila dečka v Oornikovi lopi. Hitro je stopila k plolu in je zaklicala: «.Ianček, ali mi greš hitro domov! Kaj ne veš več. kaj sem ti ukazala?« Prestrašila sta se Mihec in Janček nenadnega glasu in sta se spogledala. Prišlo je njima na misel, da se morata sovražiti, in razžalostila sta se nanovo. Janček je vstal in šel počasi in obotavljaje se proti plotu. 5c enkrat se je obrnil tam in je pogledal na tovariša; potem pa se je dvignil in skočil raz plot. Stopil je k materi in jim je rekel pogumno: »Mama, jaz imatn rad Mihca in nisem nič liud na njega in govorim z njim!« A mama so postali hudi in so mu dejali: »Nič več ne boš govoril s •tetn . . . Doma boš sedel — pa je besedi konec« »Pa saj mi ni ničesar storil,« ie odvrnil JanCek, in pri srcu mu ie bilo tako hudo, da >>e mu je prikazala solza v očeli. Videli so mama tisto solzo, in v duši jili je zapeklo, da niso izpregovorili besede več. ampak so šli liitro po vrtu naprej. II. Mihcu je bilo dolgčas v lopi. Slišal ie dobro, kaj so rekli Hribarieva teta Jančku, in težko mu je bilo. Ničesar ni storil, pa mu nc pustč. da bij •govoril s prijateljem . . . Zalosten se je napotil preko vrta v kuhinio irifl naletel tam na mater. • »Zakaj si bil zopet z JanCkom skupai?« so ga vprašali jezno. »AM ti nisem prepovedala tega?« I Ničesar ni odgovoril Mihec. ker ni bil tako pogumen kot so.sedovj Janček, in se je bal matere. Samo o£i je povesil in zardel. V srcu pa j e l vpraSal samega sebe: Čemu naj se sovraživa, ko pa imava rada drugfl drugega?« 1 Dolgčas mu je bilo doma in sam ni vedel, kam bi se deial. Sel bi v lopo in bi bral lepo povest; tisto bi bral o revežu Jernejčku v Korotanu. A kako naj jo bere sam, in bi Janček ničesar ne vedel? — Dolgčas bi mu bilo tam v lopi in bi ne mogel brati . . . Sel bi kam daleč. noter v Smirinje ali pa k Skoku in bi gledal temnornodro jezerce, ki niiruje tam doli. Postrvi bi gledal in bi kopal prekope in nagaial vodi. Pod slap bi stopil in se čudil razpenjeni vodi in prepeval v tistern šumu, ki grmi pod slapom . . . M Dolgčas je bilo Mihcu in zato je odšel takoi po kosilu od doma. Na-J ravnost k jezercu se ie napotil. • Nekai vaških dečkov je bilo tam. Kopali so se v hladnem jezerc« jn njiliov krik in vpitje se je slišalo daleč od jezerca. Tam sredi vode pa s iH ie zibal čoln in je bil poln mladih Ijudi. Veselje se je razlegalo kroginkrog: po jezercu in krog jezerca. Mihec je obstal na bregu in ie gledal v to veselo družbo. »Šel bi med nje in se veselil,« je pomislil in šel tja dol. Priplaval je ravno čolnič k bregu, in nekai dečkov je skočilo iz njega. »Ha. Gornikov Mihec,« je zavpilo nekaj glasov. »Sem pojdi, no — pa se peljt z nami.« »Kako bo šel, ko se še v čoln ne upa,« se je rogal velik deček, Anžetov Lojz. »Stopil bi v čo!n, pa bi se joka! od samega strahu,« se je smeia! Matijčev Franc. »Da, da — na vrt, v lopo že še gre, a drugam ga je strah.« je klical Slavčev Tone. Smejali so se v čolniču in se norčevali. Mihec je stal na bregu, in bilo ga je sram. Zardel je in je stopil k čolniču. »Vas je strah, a ne mene,« je odgovoril. »Kaj bi se ne upal v čolnič in se peljati čez to mlako!« Stopil je v čoln in se vsedel koncem na klop. Vesla so se uprla v modro vodo, in čoln se je prernaknil. Hitro se ie zibal čez jezerce in se je bližal odtoku, ki je šumel tam ob visokem skalovju in padal v bobnečem slapu čez skalo. Slišalo se je že v bližini tisto bobnenje, in vesla so se že uprla v nasprotno stran. »Pojdimo nazaj!« je zavpil Mihec. ker ga ie bilo strah tistega bobnetija in se je bal. da se prekotali čoln čez skalo. »He-he, ali te je strah?« se je smeial Lojz in je nalašč veslal zopet naprei. A prestrašil se je tudi Franc in je pričel na vso moč veslati v nasprotno stran. A ni bil kos Lojzovi moči in odtoku — in tako se je pomikal čoln tiaprej — proti slapu. Prestrašil se je Frajic in se je prijel za veio nizkega grma. Skočif je iz čolna, in za njim je skočil tudi Tone. Mihec je vstal in hotel za njima; a udarila ga je veja po glavi, da mu ie padel klobuk v čoln. Tisti njegov klobuk je bil, ki je bil ves svilen, in je bilo za njim zataknjeno lepo perc ruševca. Edini Mihčev klobuk ie bil, skoro še nov in ponos Gornikovega Mihca; ne bi ga dal. £e bi mu tudi ponujal ves svet zanj. Krčevito se je oprijel Mihec veje iti se je pognal proti bregu. Srečno ga je dosegel in stopil k Francu in Tonetu. ki sta mu ravno hotela priti na pomoč. Gledali so smelega Lojza, ki se je boril z vodo — a zaman. Vedno bližje je prihajal čoln slapu, še par korakov je bil oddaljen od njega . . . in takrat je zagnal Lojz veslo v vodo in se je zagnal drzno na breg. Coln se je zasukal in je že v naslednjem hipu zdrkniJ čez s)ap. »0, moj klobuk!« je zatarnal Mihec in je vil obupno roke. Videl ie bil svoj kiobuk v čolnu; a čoln se ie že prekotalil čez slap, in s čolnom vred je izginil pnkraj skale tudi njegov lepi klobuk s ponosnitn ruševčevim peresom. Za ves svet bi ga ne bil dal Mihec; tako ie bil lep, da se ga je ljubilo vsem in so ga gledali vsi poželjivo. Zdaj pa je izginil, in voda ga je pokopala kdovekje. Obup se je polastil Mihca. Stal je tam na bregu in ničesar drugega ni mogel misliti. kakor da mu je izginil klobuk in da ga je pokopala razburiena voda pod slapom. Nikoli več ga ne bo videl in se ne bo postavljal na vasi z njim. S čolnom se je prekotalil čez skalo in leži zdaj globoko v tolmunu pod razpenjeno vodo . . . Domov pojde Mihec brez klobuka, in oče se bodo razhudili. Segli bodo na polico, in v njihovi roki se bo zasvetilo nekaj rjavega in dolgega. Huda bo potem, in solze grenke bodo stopile v oči . . . Mihec se je ozrl okrog sebe po tovariših — a nobenega ni videl ve£. Odhiteli so proti domu. ker so se bali vaškega trgovca, lastnika onega čolna. ki se je prekotalil čez skalo. — Ei, prišli so bili, pa so polomili ključavmco in tako odvezali priklenieni čoln. Pustili so potem, da je šel čez slap iti se razbil tam doii ob veliki skali. Pa da bi prišel zdaj trgovec, bi jim bilo gorje in žalostno . . . Tako so mislili Mihčevi tovariši in so jo odkurili hitro proti dornu. Mihee je ostal sam na bregu; le daleč tam gori so se kopali še dečki, in njihovo vpitje se je čulo še dol. — Pomislil je Mihec zdaj, kaj bi storil in kako bi prišel do svojega klobuka. »Dol grem k slapu, morda ga vrže voda na suho ali vsaj k bregu,* reče in se napoti čez most. Naravnost proti slapu gre in se ustavi tam kraj visoke skale. Bobnelo je tam, da se je potresala zemlja; voda je padala visoko raz skale, penila se je in vršala. Hlad je vel od nje, in drobne kapljice so se usipale na vse strani. Mihec je zagledal razbiti čoln. Tik ob bregu je ležal v vodi; natakriil se je bil na ostro skalo in ni inogel naprej. Ob strani so mu bile deske prelomljene, in široka špranja je zevala na dnu. Mihec ga je prevrnil z naivečjo težavo, a klobuka, lepega klobuka ni bilo riikjer. Zaman je gledal po vodi, da bi ga kje zapazil. Klobuk je izginil, kot bi ga bila voda skrila v najglobočje dno iii ga podarila povodnemu inožu, ki domuje v zelenem tolmunu. Razveselil se je povodni mož lepega klobučka, ki je bil židan in je bilo zataknjeno za niim ruševčevo pero. Ogledal se je zadovoljno v kristalni vodi in se je zasmejal veselo . . . Mihec je sčdel na skalo in gledal dolgo v razburjeno vodo. Potem pa si je zakril obraz z rokanii in je zajokal . . . Oj, klobuček, oj, ruševčevo pero! Zakaj je vaju pograbila voda in vaiu pokopala v zelenem tolrnunu? — Za ves svet bi vaju ne bil dal — a zdaj je vaju odnesla voda iii podarila povodnemu možu v zclenem tolmunu. Miliec jc ostal brez klobuka in niti na vas ne more več — žalostno bo v njegovem srcu, ko ga bodo izpraševali po židanem klobuku; žalostno rnu bo. ko bodo segli oče na polico in se bo pokazalo tisto rjavo in dolgo. Mihec je jokal vedno bridkeiše, in debele solze so se mu kradle skozi prste . . . Čemu je prišel sem k jezercu in stopil v čoln! Tako prijetno bi bilo doma na vrtu v tihi lopi; bral bi bil povest o revežu Jernejčku, ki se mu je godilo liudo v Korotanu. in ie prišel domov in se vrnil potem potolažen v tujino. Lepo bi bilo v lopi, in prišel bi bil morebiti tudi ffi? 95 S • ^M sosedov Janček k njemu; in ugibala bi bila, kakšno kraliestvo si ie priboril striček Radonja na surimanskih goricah, in mogoče bi bila celo uganila, kdai se oviie kralju Matjažu brada sedmič okrog mize . . . Da, na skrivnem bi bi] prišel Janček v lopo, da bi nc bil vedc! nihče. da sta govorila, četudi so jima prepovedali doma. Kakor prej bi bilo priietno v lopi; tako pa ie prišla nesreča — in hudo bo in žalostno. »0. moi klobuček, ti židani kl&buček!« je zdihova! Mihec in jokal. »0, ti ruševčevo pero, ki te je ugrabil povodni mož!« Dolgo, dolgo je jokal Mihec pri slapu. Solnce se je nagnilo že nizko, ko je vstal in se napotil po stezi nazaj. Tam doli ie zavil naravnost v hosto in se skril za gostim rušjem. Lepo in prijazno so se mu smehljale rdeče močnice na mehki trati, a Mihcu se ni liubilo danes. da bi iih zobal kakor nekdai. Zleknil se je po trati in je gledal z obiokanimi in rdečimi očmi na bele vrhove snežnili gora. ki so se dvigale tatn na nasprotni strani. Izginila je z niili že 7,adnja, škrlatna rdetica, in mrak je legal po dolini: a Mihec ie ležal še vedno za ruševjem in gledal žalostno tja gor. Naenkrat je pa zašumelo nekaj za njim; grmovje se je razdelilo, iti tam ie tudi stal deček objokmiih, rdeCih oči in je gledal začuden na Mihca. Bil je Hribariev Janček. (Konec priii)
Med sosedi^^^^^^^B II! Cjgp1M ^ T ? ' h e c ' a l i si t i : ) ' >e zaklical Janček z iokavim glasom. jirVNl^fc* * "Mihec, ali si ti?« ^.OjfcNpJ« Prestrašen se je obrnil Mihee, in ko ie spoznal ^ j f ^ n ^ ^ O svoiega prijatelja, ie hitro vstal.
- w£QSg%&k *O, Janček, kaj pa delaš ti tu?« izpregovori in
^MgJjjjiiSSj šine z roko preko solznih oči. Zapazil je, da ima tudi (iJ^(2£5iB&' Janček obraz ves bled, in zapazil ie tndi sledove. ki so jih napravile solze na prijateljevih licih, in začudil sc je.
- O, Janček, kaj pa je s teboj?« ga vpraša.
Janček zajoka žalostno in se usede na trato kraj grma. »Hudo je . . . oj, hudo,« vzdihne. »Pojdem proč odtod — v Korotan pojdem služit. Nič več ne grem domov.« Mihec je pozabil na svojo nesrečo. Zasmilil se mu je prijatelj in zajokal je za njim. »Pa zakaj pojdeš v Korotan? Janček, Jiioi Ijubi Janček. povej mi, kaj ti je! Tudi jaz grem s teboj, Janček — tudi iaz grem služit.« A Janček ni izpregovoril. Dolgo, dolgo ie ihtel in se ni mogei potolažiti. Mrak se je iel delati, in tam na vasi je zapel večerni zvon avemarijo. Lepo je donel skozi tiho dolinico, in njegov glas se je razgubljal nb pečeh belih snežnikov. Vetrec je zavel; in takrat je zašepetalo skozi grmovje, in takrat je nehal Janček jokati. Z rokavom je obrisal solze z lic in pričel pripovedovati. Tam notri je bil v Pišencah. Dolgčas mu je bilo doma; in rad bi bil šel v lopo na Gornikovem vrtu. A ni se upal. in Milica tudi ni bilo tam. Mislil je in mhlil: in nazadnie se je le domislil netesar. Pa ie šel zato noter — v Pišence ie šel. Turnov Jožek je pasel tam tiste dni . . . Pnkošena je bila širna senožet. in kakih deset lepih krav se ie paslo tam. Lepo in prijetno so zvončkljali zvonci na vratih živine. Jožek pa jc sedel tam na visoki skali: palico je držal v roki in ie prepeva), da je odmevalo daleč, daleč — noter do Klina. Janček ga ie zagledal in je zavriskal. Odgovoril nm je pastirček in je nehal sredi lepe pesmi. .lanček je stopil k njemu, in tedaj sta govorila veliko govorila. Prijatelja sta biia — Janček in Jožek. Pa glej nesreče! — Od nekod se je priplazil tisti Mrakov Oren (Lovrenc). Nihče ga ni rnoge! na vasi. Tudi Janček in tudi .ložek ga ni mogel. Siten je hil in prepirljiv in se je pretepal rad. Pa je bil vrgel lani Jožku kamen v lirbet: dobro je bil zadel, in Jožka je zabolelo . . . »Povrnem mu to — pa nai se več ne zovem Jožek,« si je rekel Jožek takrat. Dolgo je iskal prilike, a Oren se mu je umikal previdno . . . »Lei, sklenil je, na se maščuie — pa mu pojdimo rajše v stran.« ie mislil Oren in se umikal. j, Qis 106 S® M Lej. danes se je priplazil skozi gnnovje na senožet. Tam gori v hribu je ravnal drva in se je vračal domov. Moral je mimo Jožka, in zaskrbelo ga je. Hotel se je potuhniti in na skrivnem šiniti mimo tovarišev. A Jožek ga je zapazil. ko se je skrival še za grmom. >Lej ga — Mrakov Oren se skriva za grmovjem,« je zaklical in skočil s skale . . . »Ei, Jožek. prišel je čas, da se osvetiš,« je dejal sametnu sebi. »Bolelo te ie lani na hrbtii, ko te je zadel kamen, in obljubil si, da se maščuieš. Ej. Jožek, zato pa!« »Hoi. ti Oren. ali sem te dobil enkrat.« je zavpil Jožek in se sklonil k tlom. Pobral je kamen in ga nameril proti grmu. »Zdaj je prišel tisti čas,« je pomislil Oren in se je zbal. »Skočirn k njemu in ga nabijem.« — Hotel je stopiti izza grnia in se zagnati v na-J sprotnika, a takrat ie prifrčal kamen in pade! nedaleč od njega na tla. I »Bržkone ne odneha prei, dokler nie ne zadene.* ie dejai Oren samsebi, in postalo mu je vroče. Stopil bi bil tia in bi bil pograbil Južka za tišesa; a kai, ko ie tam tndi Janček; lahko bi se mu nasproti dvema slaboj godilo. Zato se ie rajši potuhnil še bolj in se .skrival za grmom. • Priletel je drugi kamen in padel skoro tik Orena v grmovje. Pre>fl strašil se ie Oren in skril glavo v travo . . . »Ne zadene me.« ie pr&B inišljeval. »Če pa pride sem. ga pa zgrabim in ga vržem na tla, da bo joj.VH Frčali so kameni čez grm, padali so pred ali pa za Orenom na tla, a l zadel ga ni nobeden. Hudoben je bil pastir Jožek in ni poznal usmilienia.1 Obljubil je in tudi neumne. grešne obljube ni liotel prelomiti. kar ni bilo prav. Rajši se vrže na tla in se valia od same ieze po trati. Samo obliubo mora izpolniti; saj ga ie tudi bolelo vlani na hrbtu. »Kaj se pa ti tako držiš!« se ie obregnil tedaj nad Janikom. »Vzemi kamen in ga vrzi!« H In Janček se je res sklonil in pobral kamen . . . ™ Hudo je bilo Orenu za grrnom. Ze se je kesal, zakaj ni vstal prei in jo odkuril čez senožet Padel bi bil morda še en kamen, dva bi bila morda še padla, in Oren bi bil rešen. Tako pa mora čepeti v grmu in strahoma pričakovati. kdai ga zadenc kamen . . . Ej, dvema ni kos! Da bi bil Jožek sarn, pa bi že čutil, kai se pravi: Orenu nagajati in ga obsipavati s ka-1 menjem. f 1'Skočil boin na noge in jo odkurim,« je poinislil Oren in vstal. A v tistem trenutku je prifrčal kamen — naravnost iz Jančkove roke je prlletel in zadel Orena zadai v glavo. Zelo ie zabolelo, in kri se je prikazala iz rane. Prijel se je Oren za glavo in je zastokal tako railo, da bi se bil usmilil celo kaki lisici in stricu orlu tam na planini. Zvrnil se je Oren n*j tla in je od bolesti tolkel z nogami na zeraljo. fl »Ha, a!i io ie izkupil zdai!« ie zavrisnil Jožek. »Dobro si ga zadeC" Janček — dobro!« A Janček ie prebledel, ko je zaslišal Orenov bolestni jok. Zabolelo ga je v srcu in ga zapeklo . . . . Kaj si storil, .lanček, moi Bog, kai si storil! Ničesar ti ni naredil Oren, pa si pobral kamen in si ga vrgel dečku <SJ 107 ssi v glavo. Pa samo zaraditega, ker je obliubil hudobni Jožek maščevanje in te ie napeljeval k slabemu . . . O, Janček, ti nesrečni Janček, zakaj si dvignil roko in vrgel kamen! Hudo je bilo Jančku, da bi se bi! skoro razjokal na glas. Kakor otrpnjen je stal nekaj trenutkov, potem se je pa stresel in se obrnil k Jožku. »Ti si kriv vsega — iaz sem nedolžen,« je rekel. »Ti si me zapeljal jaz sem nedolžen.« A Jožek se je samo smejal. Nič ga ni ganil Orenov jok — hm, ob- Ijubil je bil, pa se je maščeval, in zakaj bi bil zdaj žalosten? Tudi njega ie bolelo lani, in zato je tudi obljubil in se je maščeval. Naj tudi Oren enkrat poizkusi, kako zaboli, če prileti kamen in zadene človeka. »Jaz sem nedolžen,« ie ponavljal Janček in se napotil h grmu. Ležal ie tam Oren in je jokal. Kri mu je tekla iz rane in strjevala lase. Krvave je imel roke. ker si je zatisnil tuintam ranjeno mesto, ker bolelo ga je, tako zelo bolelo. Oledal ga je Janček in ni izpregovoril v začetku nobene besede. Hudo mu je bilo, in kesal se je. da je pobral kamen in ga zagnal v tovariša. »Oren, saj nisem jaz kriv,« je rekel naposled. »Ne bodi hud, Oren, no, ne bodi hud name. Jožek ie rekel, pa sem vrgel kamen.« »Ti si kriv,« je jokal Oren. »Čakaj, vse povem vašim in zatožil te bom tudi, da boš vedel, ti Jan—Janček. Le čakaj!« In stisnil je Oren pest in hotel udariti po tovarišu. A Janček se ie odmaknil in ie liitel preko senožeti. Zagledal ie tedaj Crnetovega strica, ki so stopili ravno iz hoste. Videli so Orena in tudi kri so videli. Razsrdili so se in so vprašali Orena: »Kaj pa je? Zakai si pa krvav?« In takrat se je storilo Orenu še bolj milo. Zajokal je, da se je slišalo noter do Klina . . . »O, striček Crnetov — Jožek in Janček sta metala kamenje vame.« In stopili so stric k Jožku. Naravnost za ušesa so ga prijeli, da je zabolelo. »Striček, striček, saj nisem jaz kriv . . . Janček je kriv vsega,« je vpil in jokal Jožek . . . To je še videl Janček, a potem je bežal v hosto in tara je blodil dolgo, dolgo — do večera. Bilo mu je hudo in bolelo ga je . . . Vse bodo izvedeli doma — in kaj bo potem? Segli bodo oče na polico, in v njiliovih rokah se bo pokazalo nekaj dolgega in rjavega. Hudo bo potem in žalostno . . . In sklenil je takrat Janček, da ne gre domov. V Korotan gre raiši služit, kakor tisti Jernejček, ki mu je bilo hudo na tuiem. Dobro mu bo tam, in ne bo se mu treba bati tistega dolgega in rjavega . . . Da, naravnost v Korotan pojde — služit pojde . . . Tako je sklenil Janček in jo je zavil nizdol, ko je ravno zahajalo solnce. Zagledal je tam Milica in se je začudit. tsa 108 ss> Noč se je narediia že popolnoma. Nad goro se je prikazala večernica, in tnilijon drugih zvezd je zablestelo za njo. Crni mračniki so vzforfotavali nad gozdom, in globoko tam notri se že oglaša sova. — Mesec ie pogledal izza gore in razsvetlil z bledo svetlobo vso gorsko dolino. Bilo je tiho in mirno vseokrog. Le Pišenca je šumela pritajeno med beliin kamenjein. in sem iz daljave se je slišalo šutnenje slapa. Mihec in Janček sta se pogledala strahoma. Komai sta potožila drug drugemu svoio bolest, pa ie že prišla noč, in noči vendar nista pričakovala. Po noči hodi Pehtra okrog, in tudi Bedanec se prikaže. Kosobrin se oglasi tupatam, in škratelji prihajaio v dolino . . . Ej, strah je ponoči, če mora biti človek zunaj in se boji dotnov — resnično strah . . . In priiel je Mihec Jančka za roko in zašepetal: »Janček,. jaz ne grem domov . . . Janček, oh, mene je strah.« Janček se ie stresel in je pogledal okrog sebe. »Mihec, ne boi se,« je dejal tiho in se stisnil k prijatelju. »Nič ne bo, Mihec, prav nič.« >Jaz ne grem služit, Janček . . . Pa tudi domov ne grem.« »Jaz tudi ne. Tu bova sedela in čakala dne. Morebiti bo jutri kaj boljše.« Tresla sta se oba in se stiskala dmg k drugemu. Čutila sta se trudna; oči so jn ščemele, a vendar nista mogla zaspati. Ozirala sta se okrog, in pri vsakem najmanjšem šumu sta se vznemirila. Cudno je lajal gori v gozdu lisjak, da sta dečka strahoma pričakovala groznega konca. Prav blizu se ie enkrat oglasila sova; čula sta šum, in potern je šinilo nad njima nekaj velikega in črnega. Stresla sta se in sta se oklenila drugdrugega. Strali ie njima legel na dujo tako težko, da sta mislila, da jima je zdaizdaj umreti. Prišel bo Bedanec ali pa Kosobrin; Pehtra bo prišla in iu odncsla nekam daleč, odkoder ni vrnitve. Škrat z rdečo kapico se jima bo približal, in veša ju bo zapeljala na nevarno skalo in ju strmoglavila v prepad . . . Hudo jima je bilo; lasje so se iima iežili in potihoma sta jokala. — A začula sta naenkrat globoko pod sabo govorienje in tudi človeške postave sta zapazila tam doli. Stresla sta se takrat, ker sta mislila, da so strahovi, in molčala sta. Oovorienje je postajalo tiše, in tudi postave so se oddaljile . . . Odalmila sta se, in tedaj je izpregovoril Janček potihoma: »Mihec, poidiva, pojdiva . . . V vašo lopo pojdiva — tam ni strahu.« »Pojdiva,« ie zašepetal Mihec. Dvignila sta se in sta hitela umo po bregu navzdol. Na pot sta prišla in sta spela naglo proti vasi. — Pozno je že bilo. Lepo ie svetil mesec v poletno noč. Nič se ni ganilo. Pokoi in sen je počival na zeralji. Ob potu se je svetil na grobu ustreljenega francoskega vnjaka visok križ; srebrni žarki so ga obkrožali z iasnim svitom.
- • *
Prišli so Črnetov stric k Hribarju in tudi ranjenega Orena so pripeljali s sabp. Pa so povedali vse. CES 109 25) ^^^^^ »O. nai le pride domov!« so se razhudili oče in so pogledali na polico, če ie tam še tisto dolgo in rjavo. Čakali so do večera, a Jančka ni bilo od nikoder. Noč se je že delala, in takrat je jelo Hribarjeve skrbeti. Stopili so oče na vas in so poizvedovaJi po sinčku — a vse zaman. Sli so tedaj vsi Hribarjevi iskat izgublienega. nesrečnega Jančka. In zaskrbelo je tudi Cjoraikove. Prišla je noč, a Mihca nikjer, že vse popoldne nikjer. In šli so poizvedovat na vas. Anžetov l.ojz je povedal resnično, kai se ie zgodilo ob slapu, in tudi zgodovino lepega klobučka z ruševčevim peresom je povedal. In tako so se razkropili tudi Oornikovi v gluho noč, iskat izgubljenega, nesrečnega Mihca. Jok se je oglasil pri sosedih. In začudili so se pri Hribarju, zakaj jočejo pri Oorniku, in Gornikovi so se začudili. zakaj tarnajo pri Hribariu. Pa kmalu so izvedeli pri obeh. Sel je glas od liiše do hiše: »Hribarjev Janček in Oornikov Mihec sta se izgubila . . . nemara sta se ponesrečila . . .?« Sknpna žalost in nesreča je omečila srca sovražnim sosedom. SlaJ je Gornica k Hribarjevim, in soseiia je potožila sosedi svojo nesrečo. Pri-^ iateljstvo je prišlo spet nazaj, in rnir je zavladal med sosedi. Pa samo zaradi teh dvah paglavčkov, ki so ju hoteli siloma ločiti in sta vsledtega stopila prvič na slabo in napačno pot . . . »Da bi se ue bili kregali. bi ne bilo te nesreče,« so mislili pri Hribarju in Oorniku, ko so iskali brezuspešno izgubljena otroka. Skupno so pregledali vsak kot, a zamati. Mihcaj nlj bilo nikier. in tudi Jančka ni bilo nikjer. 1 Polnoč ie že bila, in skrbi so bile vedno večje in čimboli so pekle. Napol so bili obupali že vsi, m žalost ie bila vedno večja. Pa takrat so ju našli. V lopi sta sedela oba. Naslonjena sta bila drug na drugega in sta se držala okrog vrata. Na licih so se jima poznale še solze. Mirno sta sedela tam — in spala . . . Ti Ijuba nedolžnost, četudi i razposaiena včasih! I . » . 1 In zopet sta sedela v lopi na Oornikovem vrtu. Brala sta povest o revežu Jernejčku; o deveti deželi sta ugibala in o stričku Radonji in o kraljestvu na solčnih suriinanskih goricah. Lepo jima ie bilo. Nov klobuk je imel Mihec in tudi veliko ruševčevo pero. Lepo iiina ie bilo — da, lepo in prijetno. Ugibala sta tudi o kralju Matjažu. Tokrat se Je zamislil Janček in je rekel čez par hipov ves razveseljen: »Uganil sem, Mihec! — Veš takrat zraste Matjažu brada sedtnič okrog mize. ko dorasteva midva in bova nosila sablje.« ^m Začuden ga ie pogledal Miliec in ie ves vesel tlesknil z rokami . . . B Jožef Vandot .