Med tihotapci alkohola

Med tihotapci alkohola
Gustav Strniša
Izdano: Domoljub, 48/36–42; 1935
Viri: dLib [1], [2], [3], [4], [5], [6], [7]
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. dno

1.Uredi

Nikoli ne pozabim majhne, s slamo krite, na pol razpale koče, rijoče z lesenim hrbtiščem v hrib. Skozi streho je silil dež, vihar jo je majal, da je kar pokala in ječala, vendarle je krepko kljubovala vsakemu neurju, ker je bila od zadnje strani dobro zaslonjena z gričevim vrhom.

Naš oče si je vselej ob viharju rval lase, mašil luknje v strupu in jadikoval. Vse ni mnogo pomagalo. Zato je imel vedno pripravljene črepinje, ki jih je podstavljal po hiši, da je dežnica curljala vanje. Pri tem je klical na polno čevljarskega patrona svetega Krišpina, se žalostno oziral skozi okno v dolino in momljal kakor star medved.

Poleti je že še šlo. Toda kadar je pritisnil mraz, takole v pozni jeseni ali zgodaj spomladi, je uhajal mrzli dež skozi razpoke in špranje, da nas je kar peklo od hlada. Otroci smo se tedaj stisnili v kot. Očka nas je zamišijen pogledal in potem nanosil izza hiše listja in ga stresel na nas, da smo zdeli pod njim kakor mladi ježi, a mraz nas ni več zbadal.

Kadar se je bližala pomlad, je oče poiskal svoj podrapani koš, si ga naprtil in jel v njem zasopljen nositi iz bližnje hoste prst, da je mogel zasaditi ob hiši za prgišče fižola.

Da, naš oče je bil dober in priden človek, majhen in šibek je bil vedno vesel, požvižgaval je, se smejal in se rad norčeval iz lastne revščine ter zapel kako okroglo, včasih še poredno potrkal z nogo ob tla in nam prijazno mežikal. Le kadar je pogledal materi v uvelo obličje, mu je skrb spreletela obraz, zresnil se je, a že je skomizgnil z rameni in ji šepetaje dejal, kakor bi ji hotel povedati nekaj skrivnostnega:

»Mama, le kar potrpi! Vse pride in vse mine!«

Mati ga je samo pogledala s svojimi dobrimi rjavimi očmi in mu pokimala. Molče je vse pretrpela. Bila je pa žena bednega delavca, rokodelca z dežele, trpinka in mučenica, ki je sebe popolnoma prezrla, živeča samo za svoje otroke in moža.

Oče je skoraj dan in noč brižno tolkel po podplatih, odganjal revščino, delal čevlje in popravljal stare škarpe. Če so bili posebno strgani, je hropel in jih miloval kakor bi bili živi. Sicer mu ni manjkalo dela, toda ni se zaslužilo, saj je garal skoraj zastonj.

Siromaštvo nas je vedno spremljalo, skrb je bila naša botra, beračija pa teta! Sicer pa ni bilo čudno, da smo se tako mukoma prerivali skozi življenje, saj je moja uboga šibka mati dala življenje kar štirinajstim otrokom, da je bil oče nazadnje že skoraj zadregnjen za krstna imena.

Edino bogastvo naše hiše je bila prijazna kravica Rjavka, na katero smo vsi pazili bolj kot na svoje oči. Naš oče je ni mogel nikoli plačati in vedno smo trepetali za ujo, saj jo je držal za rep rubežar, za roge pa advokat. No, ostala nam je vendarle! Ta krava je bila naša prava hraniteljica, brez nje bi bili morali vsi poginiti od lakote, saj kruha niti o praznikih nismo nikoli videli. Le včasih je plantal močnik, kaša, zelje ali repa, največkrat smo se pa zadovoljili s skodelico mleka in krompirjem, kar je bilo tako pičlo odmerjeno, da smo po vsaki jedi še vedno koprneli in iskali z očmi, pričakujoči, da nam bo še kaj padlo v naše lačne kljune.

Kruh! Kruh!

Menda zato, ker sem ga stradal v nežni mladosti, tudi zdaj skoraj nikoli ne pokusim kruha, čeprav ga imam vedno na mizi visok, lepo zapečen hlebec, da je moja misel mirnejša in bolj vesela, saj je bilo tisto stradanje tako hudo, da ga še zdaj ne morem pozabiti in mi še zdaj često vznikne misel na tisti čas in se začudim, da imam kruha na pretek.

Sicer pa so bila moja otroška leta srečna kakor je mladost vseh vaških paglavcev. Plezal sem po drevju za ptiči, se vzpenjal v polhograške hribe, kjer sem se nekega dne zgubil in se šele čez dva dni vrnil domov ves premražen in gladen. Kopal sem se v potoku pod gričem, mužil vrhove piščali in piskal, da je odmevalo čez dol in plan ter rad poležkoval ob vodi prisluškujoč šepetanju drevja, šuštenju vetra in žuboru nemirnih valov. Če se je oglasila ptica pevka, sem jo zamaknjen poslušal, strmel kvišku in sanjaril o daljnjih deželah, o katerih mi je toliko pravil dolgonogi stric Blaže, ki je bil v vojski na Laškem in je znal tako živo lagati, da je samemu sebi verjel.

Včasih me je nepričakovano kar zavrtalo v želodcu. Vedel sem, da se oglaša glad in tesno mi je prišlo okoli srca. Ker si nisem znal drugače pomagati, sem se kar skrčil, zadržal sapo in zadrgnil vrvco, ki sem jo imel mesto pasu. Poskočil sem in skušal pozabiti vendarle me je večkrat zmagalo. Tekel sem k materi, ki mi je dala pečen krompir ali smojko, da mi je potolažila glad za prvo silo, seveda me je tudi pomirila s svojo ljubečo besedo.

Nekega dne se je oče na lepem spomnil, da bi ne bilo napak, če bi me poslal za kak dan v šolo. Zamodroval je:

»Fant, čitati se moraš naučiti in zapisati kakšno besedo, kar ti ne bo iškodovalo v kesnejšem življenju. Če boš znal računati, bo tudi prav, te ljudje vsaj ne bodo goljufali, saj so vedno bolj prebrisani! Le vpiši se v popoldansko šolo!«

Rečeno, storjeno! Oče me je vpisal in zamenjal sem palico s črtalom, čeprav mi ni nič kaj dišalo. Moj mlajši bratec Ciril pa je postal pastir mesto mene.

Tedaj si nisem mislil, da bo moje šolske učenosti takoj kraj. Imel sem tovariša navihanca, starejšega od mene. Komaj sem bil dvakrat v šoli, me je že naučil:

»Učitelj bo vprašal, kako se imenuje črka, ki ima zgoraj piko. Oglasi se in povej, da je to črka »i«; Takoj nato ti bo pokazal drugo, a ti mu odvrnil, da je to črka »a«! Potem pa ne čakaj več, kaj te bo vprašal, temveč kar hitro ponavljaj i-a, i-a, i-a! Boš videl, kako bo vesel tvoje učenosti!«

In res, ko je učitelj pokazal na tabli črko in vprašal, če jo kdo pozna, sem samozavestno dvignil roko in odvrnil, da je črka i. Nato mi je pokazal menda u, a jaz sem se odrezal, da je črka a in hitel ponavljati; »I-a, i-a, i-a!«

»Ti boš imel mene za osla, ti bedak hribovski!« se je zadrl učitelj, star možiček s šiljavim belim obradkom, skočil k meni in me jel vleči za ušesa in lase, da me je vse bolelo.

Svojega porednega sošolca sem še isti dan pred šolo vpričo učitelja nabunkal, da je komaj odšepal domov. Sam sem takoj sklenil, da obesim šolo na kol. Ko sem prišel domov, so bili vsi razburjeni in v strašnih skrbeh. Ciril je slabo pasel kravo, ušla mu je v sosedovo deteljo in se obžrla, da so jo komaj rešili.

In tako je tisti večer oče ugotovil, da je Ciril slab pastir, jaz pa nič boljši šolar, saj mu je takoj nekdo prinesel na ušesa, kako sem ga polomil. In že je bilo sklenjeno, da ostanem spet doma.

Veselo se spominjam največjega praznika svojih otroških let, birme. Že dve leti sem se je veselil vnaprej, si izbiral botra in premišljeval o darilih, ki me čakajo.

Bil sem že 9 let star, ko me je doletela ta sreča. Oče mi je izbral za botra starega vdovca Mejaka, suhega, mrkega starca, ki je botroval vsem revnim vaškim otrokom, obdaroval vsakega s srebrnim tolarjem, culo sladkarij in rožnim vencem, mu kupil dobro kosilo, ga spremil domov in ves čas hrkajoč razlagal, da ni noben birmanec srečen, če se ne spominja botra in ne moli zanj.

Mejak je bil bogat mož. Birmo je rad zavezal, a zlobni jeziki so govorili, da je rad od birmancev zahteval, do bi mu kesneje, ko so nekoliko odrastli, hodili v najhujšem delu zastonj pomagat. Jaz tega nisem skusil in ne vem, če je bilo res, saj sem kmalu odšel na tuje.

Birma je bila za mene tudi zato velik dan, ker sem tedaj dobil od svojega očeta prve čevlje, ki so škripali kakor bi cucek cvilil in se svetili, da bi se kar ves dan ogledoval v njih. Kako ponosen sem bil, ko sem jih prvič obul. Tedaj sem si domišljal, da sem najlepši deček v vsej fari. Pogumno sem korakal poleg svojega botra proti beli Ljubljani, kjer sem se po birmi najedel sladkih dobrot in se naveselil čudežne lepote mesta, ki sem ga tedaj prvič videl.

Tisti dan sem mislil, da sanjam. Toda sanje so hitro minile, ko sem drugega dne moral spet bos na pašo in nadaljevati staro življenje. Sicer sem pa kar rad ostal bos, saj so bile moje noge vajene prostosti in bilo mi je, da sem jih zaprl v ječo, ko sem jih potisnil v tiste čevlje, čeprav so bili prostorni in sem stopil vanj kot v dva majhna čolna.

Otroška leta so mi hitro minila. Že je oče jel premišljevati, kaj naj ukrene z menoj, da postanem dostojen član človeške družbe. Bil je ponosen na svoj obrt in ker vperil si je v glavo, de moram postati tudi jaz čevljar.

Ko mi je povedal, kaj je sklenil, sem mu ugovarjal. Prav pogumno sem se mu uprl:

»Moj ded je bil čevljar, vi ste čevljar, a zdaj naj bom tudi jaz? Čemu neki? Kar strah me je teh škrpetov! Ded je garal, vi samo garate brez oddiha, pa smo vsi lačni. Kaj drugega postanem rajši, samo, da bom kruha sit! Tako pač ne pojde tje v božjo večnost!

Oče se je samo popraskal po kodrastih, sivih laseh, me pogledal izpod čela in privzdignil svojo jermenačo, da mi je kar postalo tesno okoli srca, saj sem se prestrašil, da bo kneftra zapela svojo pesem po moji zadnji plati, česar sem se bal bolj kot če bi moral iti ležat v koprive.

No, nič hudega ni bilo. Očka je jermenačo samo popravil, pomežiknil z levim očesom, me nekaj časa radovedno motril in mi naposled odvrnil:

»Smrkavec, pa si preberi!«

Nič drugega ni rekel, le mater je pogledal, ki je plašno strmela vame, saj se je sirota še bala, da ji uidem bogve kam. Mati ima peč rada vse svoje otroke, pa če jih ima še toliko, ljubi vsakega z vsem svojim srcem, živi zanj in trepeče, da bi se mu ne pripetila nesreča.

Pogledal sem materi v njene mile oči in omenil:

»Mama, ali že veste? Pri Streharjevih v dolini iščejo pastirja. Kaj ko bi se jaz ponudil? Menda bi se mi ne godilo slabo? Res, kar za pastirja pojdem! Kesneje postanem hlapec, imel bom konje in voz, da bom kar gospod! Visoko vzravnan se bom imenitno vozil ter pokal z bičem, da bo vse zijalo!«

»No, no, dober kruhek si si izbral, zares prav dober!« me je nahrulil oče in preroško poudaril:

»Deček pastir, mladenič hlapec, starec boš pa berač, pa ne tak kot mi, temveč med tistimi boš, ki hodijo od hiše do hiše in jih ljudje mečlejo na mraz in sneg ter jih uši jedo!«

Nato je jel jezno tolči po starem škornju, ki ga je tako stisnil med nogama, da je kar zacvilil in puhnil kvišku ščepec umazanega prahu meni pod nos.

Kihnil sem in ugovarjal:

»Delo me veseli! Prav rad bi šel za pastirja, samo, da ne bom lačen! Gladu se pošteno bojim in stradati ne maram, pa ne maram več! Kesneje bo že drugače, enkrat bom že kaj zaslužil!«

Oče je kar zijal, ko sem nadaljeval:

»Kaj pa, če bi se še vi opogumili in šli v Ameriko kakor sosedov stric? Pošiljali bi nam lahko denar, se srečno vrnili in prinesli dolarje, pa jo bi potem še jaz pobral čez lužo! Ej, to bi bilo veselje! Sam Bog ve, kaj bi postalo še iz mene?«

»Vidiš jo žabo, kako me uči!« se je oče vznejevoljil in spet popravil svojo jermenačo, da sem se takoj pognal dva koraka nazaj in skočil bratu Cirilu na palec, da je zacvilil kakor mlado mače.

Oče je naposled vendarle popustil, kaj je pač hotel. Sam ni hotel o Ameriki nikoli ničesar slišati, saj se ni maral ločiti od nas in od matere za vse na svetu. Še tisti večer sem ga slišal, kako ji je omenil:

»Pa naj gre, trma trmasta! Eden bo le manj pri mizi, nekoliko se bo že poznalo!«

Že drugo jutro mi je ukazal, naj se oblečem kolikor mogoče dostojno. Zgodaj sva se napotila k sosedu v dolino. Oče je vihal in vlekel svoje koničaste ozke brki, se prestopal z eno nogo na drugo kakor zadregnjen šolarček in me hvalil, da sem priden fant.

Sosed, majhen rdečeličnik, ki je včasih rad pogledal v kozarec, je samo našobil ustnice, pokimal in nekaj zamrmral, na kar sta si segla v roke.

Postal sem poklicni pastir. Res mi ni bilo posebno dobro, tudi hrana ni bila bogve kaj, še kruha sem večkrat stradal. Toda včasih se mi je vendar nasmehnila sreča, ki je doma ni bilo, da sem se lahko tudi kruha do sitega napokal ter prinesel kak kosec še celo domov svojim bratom, ki so planili po njem kakor gladni volčiči, medtem ko sem ga svojim trem sestricam moral dati skrivaj, da so ga sploh pokusile.

Svojo usodo sem pogumno prenašal, če me je kdo nabunkal nisem tarnal, niti se preveč jezil. Stisnil sem pesti in molčal, čeprav so mi oči kar trgale solze. Tudi rilca nisem nikoli kuhal. Menda mi je tista lakota v otroških letih nekako izkristalizirala moj značaj. Glad pač različno vpliva, na me je menda dobro, saj sem se ga vedno bal kakor vraga, zato mi je strah pred njim vsilil voljo, da sem vztrajal in vse prestal, čeprav še nisem poznal pravega zavedanja in razumevanja življenja!

Ko sem dovršil sedemnajsto leto, sem postal hlapec. Kupil sem si žametast kastorec, ga poveznil po strani na glavo in zavriskal skozi vas. Tisti večer so me fantje pretepli, češ, da še nimam fantovskih pravic, ker se še nisem odrezal in plačal za pijačo pa se že repenčim kot petelin, ki se je komaj skljuval iz jajca. No, preveč jih nisem dobil, saj sem mahal okoli sebe s svojimi krepkimi pestmi kakor divji in ni mu bilo ugodno, kdor jo je od mene staknil!

Ko sem prišel kot hlapčič prvič od soseda domov in prinesel materi kos pečenke, a otrokom kruha, se je starica razveselila do ginjenja. Oče je dobil zavitek tobaka, ki ga je ponosno sprejel kot prvi dar svojega prvega sina, si zadovoljen natlačil pipo, prižgal tobak in smehljaje pripomnil.

»Res mi kar posebno diši, ker si mi ga ti prinesel!«

Še sem moral delati na sosedovi kmetiji nekaj let, dokler nisem bil potrjen k vojakom, kjer sem služil le osem mesecev, na kar sem jo pobrisal v Ameriko.

Preden sem dobil denar za potovanje, mi je vražje trda predla! Toda vsvedral sem si v glavo, da pojdem in moral sem iti! Spočetka sem moledoval okoli očeta. Nič ni pomagalo. Lotil sem se matere. Tudi ona ga je prosila, naj posreduje, da dobim denar. Nič ni hotel slišati. Ves razdvojen sem pokleknil predenj in ga prosil naj se me usmili.

Tedaj je moj dobri očka zaihtel:

»Kako naj ti pomagam, fant moj? Ali ne vidiš te strahotne revščine, ki nas teži in tlači kakor mora vse to naše bedno življenje? Rad bi si izposodil denar, saj vem, da boš pošteno vrnil! Toda na kaj naj mi ga ljudje zaupajo, mar na to kozjo bajto, ki ni vredna beliča?«

Tedaj sem odvrnil trdo in razločno:

»Na kravo si izposodite!«

Vsi so prestali z delom. Nikoli si nihče ni upal omeniti, da bi kaj storil na račun naše Rjavke, saj smo vedeli, kaj nam je bila ta kravica. Jaz sem se pa vendarle drznil.

Oče je nekaj časa molčal, nakar me je mrko vprašal, ves razburjen s tresočim glasom:

»Janez! Ali veš, kaj zahtevaš? Ali veš, da nam vzameš naše življenje, če ne plačaš in pustiš, da nam odpeljejo kravico? Ali si pomislil tudi, da se ti lahko pripeti nesreča, da zboliš, ali kaj drugega? Tedaj bi nas vse skupaj pahnil v najhujše!«

V meni pa ni bilo dvoma, temveč sama močna volja in vesela nada v jasnejšo bodočnost. Zato sem krepko odvrnil:

»Vse to vem in na vse sem mislil, toda vrnil bom, če izrabim roke do komolca in če hodim na pol mrtev na delo! Da, vrnil bom!«

Oče me je prijazneje pogledal. Mati naju je samo opazovala sloneča v vegastem stolu.

In že je oče povzel:

»Prav! Jutri pojdeva k stari Jerački. V botrinji smo si in upam, da bo dala, da prepričan sem skoraj, da bo rada posodila na kravo! A ti glej!«

In tedaj sem videl tak preteč in žalosten pogled, da mi je bilo kar hudo pri srcu.

Sledeči dan sva z očetom na vse jutro vstala in se vrgla na pot. Jeračka je stanovala uro oddaljeno od nas v prijazni hišici ob vodi, kjer je životarila sama, le velik črn pes je lajal okoli njenega doma.

Preden sva se približala, naju je opazila že od daleč in prihitela na prag. Bila je dobra prijateljica naše matere in zato sem še bolj upal, da naju usliši.

»Kaj pa vidva?«

Pozdravila sva jo in oče je takoj pričel moledovati za denar.

Pogledala me je po strani:

»Ali naj zaupam takemu mladiču? Sicer je res krepak in zdrav, toda taki tiči tam v Ameriki včasih sfrle in vse poženo, a domači se pod nosom obrišejo!«

»Kravo zastavim! Če pravočasno ne bo poslal denarja, vzemi kravo dotlej, da ti vrnemo!« je poudaril oče.

Vedela je, da je krava naše vse. Pomembno se je nasmehnila:

»Če mu ti toliko zaupaš, pa dobro! Denar vama dam!«

Že smo stopili v njeno zatohlo kamro, kjer sva dobila z očetom zaželjene goldinarje.

Zahvalil sem se starki, ki me je dvomeče pogledala:

»Kaj se boš zahvaljeval, saj boš vrnil!«

Ko sva se vračala, sem bil tako vzradoščen, da sem zavriskal. Oče je samo kimal. Mislil je pač na Rjavko in na nezgode, ki me lahko zadenejo na poti ali v Ameriki, da bi potem ne mogel poslati denarja.

Za pot v Ameriko sem si preskrbel pravilni potni list in dovoljenje od vojaške oblasti, vse samo zavoljo tega, ker si nisem upal niti v sanjah misliti, da bi se nikoli več ne vrnil v te prelepe domače loge, na te zelene polhograške griče kjer sem na vsak korak zasanjal spomine svojih otrokih let.

Najtežje mi je bilo slovo od matere, saj sem dotlej razen vojaških mesecev živel vedno le v njeni bližini. A poslej naj bom brez nje, brez te globoke, blage duše, ki je že s svojim milim pogledom nežno uplivala na me. Preden sem odšel, me je ječeča stisnila na srce in me pokrižala.

Že me je pogoltnilo morje ter me izvrglo v drugi, tuji deželi, ki je v svojih revnih možganih nisem mogel dotlej približno dojeti. Res sem si jo predočeval vso mogočno, silno in zagonetno, toda nikoli ne tako ogromne kakor je res! Kako naj si pač bedni vaški pastirček ustvari v svoji domišljiji velikansko Ameriko in njeno življenje?

V Chikagu sem dobil delo v tvornici železa. Tam, v bližini velemesta, kjer je stala ta ogromna železna pošast, sem pričel dojemati bedno življenje delavca, ki žrtvuje svoje moči kapitalu. V močnih usnjenih rokavicah sem varil in obračal železne žice ter delal pred velikanskimi pečmi. Večkrat sem si ožmel srajco iz katere je curljal znoj kakor voda. Misel, da si moram pomagati, da ne smem več stradati in da imam doma bedno ljubljeno mater in očeta siromaka, mi je dajala moč. Moje delo je bilo res mučeniško, saj sem garal dnevno 11 ur, dočim je nočna služba trajala polnih 13 ur.

Prve dni sem mislil, da obupam. Pa sem zazrl v mislih našo Rjavko, našo pridno suho kravico. Gledala me je vprašaje in žalostno. In spomnil sem se, da jo morem samo jaz pridržati doma, da moram pravočasno vrniti denar, sicer pojde Rjavka od hiše a doma vse po zlu.

Prestrašil sem se teh misli in še bolj hitel in delal.

Srečno sta pretekla prva dva meseca težkega dela. Čeprav sem skromno živel, vendarle nisem prištedil dovolj dolžnega denarja. Manjkalo mi je še 9 dolarjev. Posodil mi jih je prijatelj France, ki mi je za tisto nedeljo odstopil tudi svojo ameriško obleko, da sem se šel slikat. Vesel sem poslal denar staršem in priložil sliko, ne iz lišpavosti, temveč le, da sem razveselil moje drage domače, ki sem jih vedno ljubil in sem v tujini še bolj koprnel za njimi. Vsaka moja prosta misel je splavala nazaj, daleč čez morje pod skromni krov lesene bajte, kjer mi je tekla zibel in kjer je živela ona, ki me je res nesebično ljubila, moja draga mati!

2.Uredi

Chikaška okolica je postala moja nova domovina.

Ljudje so me mnogokrat razočarali, prevarili in me goljufali, večkrat sem bil radi njih v smrtni nevarnosti, toda vere v človeštvo nisem izgubil nikoli! Čudno! Čimbolj sem spoznaval slabo stran posameznika in družbe, tem bolj sem veroval v posameznega dobrega značajnika! Vedno sem bil za trdno prepričan, da je še mnogo poštenih, pravih ljudi, ki so kakor otoki sredi nemirnih valov.

Težko delo v železni fabriki me je še bolj utrdilo. Ker sem rojen kmet in nisem nikoli živel v mehkužju, mi je moja prirodna utrjenost pomagala, da sem premagal najhuje. Če bi bil šibkejši, bi bil najbrže klonil, kakor so nekateri drugi, ki niso bili dovolj krepki. Moja koža je v večni vročini postala močna kakor irhovina, ki se suši na soncu.

Pri svojem delu sem nenadoma izsledil, da mi nečesa manjka. Moji tovariši sicer niso mnogo govorili, toda s popolnoma drugačnim prizvokom in drugimi izrazi kakor jaz, čeprav sem se trudil, da, bi jih posnemal, saj sem jih zvesto poslušal na vsakem sestanku ali prireditvi.

In tedaj sem spoznal besedo kultura. Da, kulture mi je manjkalo. Moji tovariši so bili vsi načitani, vsi so brali razne liste in si širili na predavanjih svoje obzorje, dočim sem bil jaz v svoji notranjosti in svojem dojemanju še vedno hlapčič doma lesene bajte.

Ko sem vse to spoznal, sem se prestrašil. Bal sem se, da sem že vse zamudil. Potožil sem nekemu tovarišu, ki me je smehljaje se napotil v večerni tečaj:

»Ne boj se in ne sramuj! Amerika te ne bo presojala in obsojala! Nič še ni zakesnelega! Uči se in naučil se boš! Poznam jih, ki so kesno začeli, pa so postali učeni možje in so danes na visokih šolah.«

Takoj sem se vpisal v večerno šolo, kjer sem se pričel učiti angleščine. Trudil sem se in se učil z vso vnemo, da sem naposled obvladal najpotrebnejše znanje. Ko sem zmogel jezik ter znal čitati in pisati, sem nehal. Nabavil sem si nekaj knjig, jih pridno čital in se izpopolnjeval.

Čitanje me je sploh veselilo. Rad sem poslušal predavanja in občudoval prijatelje, ki so domovali na političnem polju ter modrovali, da sem kar strmel. Moje poprišče pa je vedno ostalo le ročno delo, moje veselje je bilo tudi telesno smotrno delati in ne samo čepeti pri knjigah, kajti prepričan sem bil, da mora biti tudi telesno delo, ki nas krepi in nam vliva živahnost in ne samo delo z možgani. Mnogo mojih tovarišev je pač bilo nasprotnega mnenja in so rajši čepeli pri knjigah ali na predavanjih, ker jim telesno delo sploh ni dišalo.

Jaz sem hodil svojo pot. Vesel sem bil, da mi je večerna šola pokazala smernice, da nisem duševno popolnoma zaostal, da bi pa samo z možgani vrtal dalje in dalje ter skušal doseči s svojim razmišljevanjem kaj posebnega, se mi je videlo nepomembno. Sicer nisem neumen človek in znam z zdravim razumom marsikaj pravilno presojati in premisliti, da pa smodnika ne bom znašel se dobro zavedam in prav zato nisem hotel tratiti svojih duševnih sil oziroma jih natezati do pretiranosti vedoč, da ne bom dosegel kot mislec in učenjak kaj posebnega, dočim sem si upal s telesnim delom in zdravim mišljenjem rešiti se bede in se dokopati do zmernega premoženja, kar sem že smatral za nekaj velikega.

Garal sem že nad deset let, a moji prihranki so se le počasi množili. Skrb me je jela nadlegovati, saj me je večkrat trpinčila misel na bodočnost, ki sem jo zrl doslej pred seboj še dokaj jasno, pa sem strahoma opažal, da mi spet preti siromaštvo, kajti v svojih smotrih sem gledal drugačne uspehe, ker sem se hotel nekam dokopati in vse več doseči.

Če bi bil ostal v tvornici bi bil težko dosegel tisto za čemur sem stremel. In starost? Fabriška uprava je res obetala pokojnino, ki pa je bila tako beraška in kar sramotna za tiste, ki so kapitalu žrtvovali vse svoje žulje, svoje zdravje in moč.

Najrajši sem pač imel delo v prirodi, pa sem se že tako dolgo sušil v ognjeni varilnici in čakal, samo čakal.

Preden sem opustil delo v fužini, ki mi je naposled že presedalo, sem često opazoval prodajalce brezalkoholnega piva. Na svojih zabojastih vozičkih, ki jih imenujejo »troge« so ga s konjiči prepeljavali, ga kar na cesti oddajali ljudem in spet veselo požvižgavali in hiteli dalje.

Ogledoval sem tudi druge prodajalce, se zanimal za življenje manjših trgovcev in skušal prodreti v podrobnosti trgovanja. Zanimali so me prevozniki, pogovarjal sem se z njimi in se posvetoval z vsakim, kdor se je že kakorkoli pečal s kupčijo.

In tako sem se vedno bolj zagrizel v misel, da moram pričeti tudi sam trgovati. Kmalu je bil moj edini ideal konjiček s trgom, s katerim bi veselo vozaril po svetu in si služil denarce.

Dolgih trinajst let sem se cmaril v železni peči in se čistil. Moje misli so postale vedno jasnejše, moj sklep vedno trdnejši. Konjič s trogom se mi je zazdel rešitelj, ki me ponese iz ognjenega pekla v prostost, v resnično svobodno življenje.

Posrečilo se mi je dobiti konjička in trog po dokaj nizki ceni. Najel sem si skromno skladišče, odpovedal službo v fabriki in pričel s pivom. Ko sem hitel prvi dan s svojim konjem po cesti, sem si mislil, da se mi odpira ves svet, da me vse pozdravlja in se mi nasmiha ter mi sreča širom proži roke v objem.

Mnogo sem prodal. Ker sem poštenjak, nisem niti mislil, da bi me kdo ogoljufal in dajal sem ljudem spočetka pivo kar na upanje. samo da so ga vzeli, saj sem bil v dno duše prepričan, da mi bodo že drugi vse plačali. Pa sem imel naposled svoj trog prazen, a prazen je bil tudi moj žep. Odjemalci so me pustili na cedilu, skoro nihče mi ni plačal.

Ko sem tisti večer sedel v svojem bednem skladišču in si podpiral trudno glavo z rokama, mi je bilo silno težko pri srcu. Takega razočaranja pač(COBISS) nisem pričakoval. Tam, v fabriki pa nisem mogel kaj takega doživeti, kajti plača mi je bila zagotovljena, da sem le vršil svojo dolžnost.

In tedaj sem spoznal, da moram biti previden, da ne smem nikomur več zaupati in je bolje, da manj prodam, samo da dobim denar.

Imel sem prijatelja Toneta Kožuha in k njemu sem se zatekel po pomoč. Nisem mu smel povedati, kako sem barantal, saj bi me zasmehoval in bi mi pač ne zaupal denarja, češ, da sem lahkomiselnik. Omenil sem mu samo, da mi je denarja zmanjkalo, da imam na razpolago večjo množino brezalkoholnega piva po znižani ceni. Tone mi je rad posodil denar in me rešil iz stiske. Spet sem se vrgel na delo, srečno prodal pivo in mu vrnil dolg.

Sicer se mi je pa kmalu nasmehnila sreča. Sosednji vozač je umrl in svoj delokrog sem lahko razširil. Mnogo piva sem razpečal ter si počasi toliko opomogel, da sem si sezidal lastno skladišče, zamenjal konjiča s tovornim avtomobilčkom in veselo gledal v odočnost.

Tako mi je poteklo v Ameriki že dolgih 18 let.

Izmed svojih redkih prijateljev ne smem prezreti dveh, ki sta mi bila draga in mila, da ju nikoli ne pozabim in to sta bila moja zvesta psa volčjaka Ris in Zmaj, ki sta mi v življenju mnogo koristila. Risa sem hotel vzeli s seboj v staro domovino, pa je preje poginil, ker ga je nekdo zastrupil.

Hrepenenje za domom, ki sem ga nosil ves čas v srcu kakor čisti plamenček, je spet in spet v meni vzplamtevalo in naposled sem sklenil, da pojdem domov pogledat. Želel sem še enkrat videti svojo blago mater, ki je tedaj že močno bolehala, saj bi pač ne bil mirnega srca, če bi se še enkrat ne poslovil od nje preden je odšla v večnost.

Računal sem in računal ter preplašen spoznal, koliko svojih krvavih žuljev bi bilo treba žrtvovati in koliko se bom spet moral truditi, da si bom tisti denar zaslužil. Toda v duši mi je spet zasijalo milo obličje matere in vse drugo je izginilo. Kaj mi denar in vse, samo, da bi jo še videl, njo, ki me je rodila v bolečini, ki me je ljubila in stradala ter nam otrokom vse žrtvovala.

Še zdaj kadar se vračam skozi domače loge, ali hitim na naše prijazne griče in legam v senco za svojo rodno kočo, kjer gospodari moj brat Tilen, vidim v duhu povsod svojo blago mater. Njeno milo obličje se mi smehlja skozi zelene veje, njen pozdrav mi diha šepetajoča trava in šušlja studenček pod hišo. Če zaprem oči, že zazrem pred seboj njeno ljubeče skoraj prosojno obličje in njeno globoko jasno oko sije vame ljubezen. ln prav njena ljubezen spremlja vse moje spomine in jih blagoslavlja. Zato so mi mladostni spomini kakor ptice, ki mi nežno in sanjavo žgole, kadar se poglabljam vanje in kakor nežne cvetke, ki mi dehte in mi božajo dušo ter me vabijo v svoj objem kadarkoli mi misel pohiti v domače selo, ki sem ga ljubil in ga vedno ljubim ter sem srečen, da sem v njegovi bližini, da se večkrat lahko pomudim med svojimi ter pohitim tja gori k cerkvici svete Device ter na pokopališče, kjer bel nagrobnik oznanja, da počivata pod rušo dve srci, dve ljubeči in trpeči srci.

Vedno mi je inako kadar pridem na grob, vedno mi je hudo, da sta morala starša prezgodaj leči v gomilo. Kako rad bi ju imel poleg sebe, kako srečna bi hodila po mojem prostranem posestvu in si ogledavala moj hlev, kjer mi danes stoji deset lepih molznih krav in dva iskra konjiča. Oče bi ne našel besede, a mati bi sklepala roke prepričana, da se je zgodil čudež. Kako bi se ta skromna človeka veselila moje sreče in to veselje bi mi bilo več kakor bogastvo, ki sem ga dosegel, saj bi imel poleg sebe svoje starše, svojo najdražjo mater in očeta, dobrega starčka vsega skromnega in veselega!

Kam sem zašel!

Pohitel sem torej domov. Takoj, ko sem se odločil, da pojdem, sem postal nestrpen liki otrok. Vse mi je trajalo predolgo, prepočasi. Oblačil sem se kakor bi moral zamuditi vlak, skakal kakor pobesnel, ukazoval svojim delavcem, se poslavljal in spravljal v kovčeg darila za svoje domače.

Odhitel sem ves razburjen, vesel in koprneč.

Ko me je vozil parnik po nemirnih valovih iz novega sveta, se še nisem takoj pomiril. Šele ko je pričel razsajati vihar in smo bili v nevarnosti, ker je vihra ladjo metala in se z njo igrala ter smo vsi zboleli na morski bolezni, šele tedaj se mi je srce nekoliko umirilo preplašeno, da je moje hrepenenje presilno in se mi prav zato lahko zgodi, da se mi niti ne bo izpolnilo ter bom naposled končal na temnem morskem dnu.

Vedel sem, da se kmalu spet vrnem, da pridem spet nazaj v svojo novo domačijo, kjer me je čakalo delo, a bilo mi je, da grem v svoj rodni kraj po božji blagoslov, da hitim po novo moč, da si grem k svoji materi iskat posebnega bogastva notranjosti, ki mi ga tujina ni mogla dati, ker je je hladna, čeprav bogata, ker nima razumevanja srca, čeprav je izobražena in silna v svojih podvigih.

Ko sem spet zagledal kopnino, sem menil, da je to samo privid, ki spet zgine, da ni mogoče, da sem spet prišel nazaj v svojo staro domovino. Mel sem si oči in gledal, samo gledal.

Naposled sem si moral priznati, da se bližam Hamburgu. Moje hrepenenje se je spet vzbudilo z dvojno močjo. Naenkrat sem začutil divje koprnenje, grabil po prtljagi in se obnašal kakor bebec. Ljudje so me začudeno gledali, a nisem se brigal zanje. Moj duh je bil tedaj že doma.

In ko sem sedel v vlaku, ki je brzel proti domu, sem samo hodil od okna do okna in iskal z očmi krajev, ki so mi bili že bolj domači. Toda moral sem še potrpeti.

Naposled mi je postala pokrajina znana. Zagledal sem belo Ljubljano. Moja duša jo je veselo pozdravila, čeprav je bilo mesto ovito v meglo in hladno. Ljubljana mi je bila tati hip rožnata nevesta, ki sprejema svojega ženina, vračajočega se iz daljine, bila mi je mati, ki objema svojega sina, bila mi je vse, saj sem v nji čutil svojo rodno grudo, svoje domače, smoter svojega hrepenenja, svojo ljubezen!

Ko sem dospel domov, nisem od veselja vedel kaj reči. Molče sem podajal domačim roko, poljubljal mater na vela lica in jecljal. Ko se je prvo veselje pomirilo, sem jel deliti darove. Kako srečni so bili domači! Bratje in setre so hodili okoli mene in me boječe in spoštljivo gledali, oče je samo kimal, a mati je jokala, da se ni mogla pomiriti. Za njo mi je bilo največ. Kako rad bi starima oblažil njune zadnje dni! Še kesneje sem pošiljal domov denar in prosil mater, naj si privošči vsega kar si poželi njeno srce. Toda sirota je bila preveč zgarana in sestradana, zato ni dočakala mojega drugega povratka in je legla preje v grob.

Hodil sem okoli svojega doma in se čudil naši majhni hišici, ki se mi je videla zdaj, ko sem videl velikanske nebotičnike in druge silne zgradbe še bolj neznatna. Tudi siromaštvo mi je zdaj še bolj udarilo v oči. Vesel sem bil, da je imela zdaj vsaj novo streho in je bila dokaj popravljena za kar sem preskrbel že v Ameriki, saj mi je bilo vedno hudo kadar sem se spomnil na svojega revnega očeta, ki je ves zaskrbljen letal okoli kadar je deževalo, mašil streho in podstavljal črepinje.

Vaščani so me začudeno gledali, ko sem jo mahal skozi vas in stisnil temu ali onemu desnico. Skoraj nihče ni v krepkem ponosnem Američanu spoznal nekdanjega hlapca.

V nedeljo sem se po maši ustavil pred cerkvijo. Kmalu sem imel okoli sebe krog ljudi, ki se je vidno večal. Spraševali so me in me silili vame. Vsakemu sem odgovoril kakor sem vedel in znal, a poudarjal sem, da zahteva Amerika vse več od človeka kot domovina, saj je treba še drugače garati kakor doma. Američana pa vsakdo vidi in mu zavida, če je lepo oblečen in mu binglja zlata verižica iz telovnikovega žepa. A kako si jo je prislužil, ve samo tisti, ki se je pehal po rudnikih, ali plavžih in se znojil v večni nevarnosti za lastno življenje.

Naposled me je pograbila objestna razigranost, saj sem tako rad imel svoje rojake. Povabil sem torej svoje sovrstnike in tudi očetove prijatelje opoldne na kosilo v domačo krčmo. Obljubili so, da pridejo. Šel sem h krčmarju in se z njim pomenil, nakar sem odhitel domov.

Opoldne smo se res sestali v domači vaški krčmi ter se skupaj poveselili, se marsikaj pomenili in zapeli nekaj naših narodnih.

Čemu o tem pišem? Prav zato, ker sem tedaj prvič videl njo, ki mi je v srcu vzdramila kal ljubezni, ki je doslej še nisem poznal.

Pravil sem rojakom o svojem življenju, točil vino in jim nazdravljal. Tedaj so se odprla vrata in vstopila je Mrakova Pepca, ki je prišla za svojim očetom v gostilno.

Ko sem jo zagledal, mi je srce vztrepetalo. Nekaj tajinstvenega in nežnega se je oglasilo v meni. Čutil sem nepoznano ugodje, da bi najrajši mladenko objel in glasno zavriskal.

Deklice nisem spoznal. Kako tudi, saj je bila še otrok ko sem odhajal, a zdaj je stala pred menoj krepka in vendar vitka, zdrava in smehljajočega se obraza, kakor bi se izvila iz teh naših poljan in host, iz potokov in rek vsa spojena s prirodnimi čari, da se mi je zdela del narave same. Njene lepe modre oči so me vprašaje in plašno gledale. Prisedla je in zadregnjena rdela. Povabil sem jo, naj sede poleg mene. Ni se branila. Njen oče mi je prijazno pokimal, možakar bi se pač rad odkrižal kakega otroka, saj je bilo v družini kakor pri nas kar 14 otrok. Stari Grga, navihani očanec, ki jo je znal zabeliti kakor nihče drugi, je postavil med jedjo žlico pokonci, se nasmehnil in omenil:

»I, lej ga! Fant si še, pa bi lahko nevesto kar od nas odpeljal s seboj v Ameriko! To bi menda ne bilo napak, saj jih tam baje manjka, pa še takih kot je ta-le naša Pepca!«

Nasmehnil sem se. Tudi mene je oblila zadrega s svojo rdečico, pokimal sem in dejal, da bi se ne branil, toda vprašljivo je, če bi bila nevesta zadovoljna.

Mladenka je samo sklonila glavo in me pogledala radovedno in prijazno.

Takoj sem se zagledal vanjo prek ušes, kar sem ji sklenil tudi povedati in jo prositi, naj me počaka, da postane enkrat za vse življenje moja. Kako prijetno bi bilo tiste zadnje dni preživeti kako urico v njeni družbi, sem si mislil in sklenil poskusiti svojo srečo. Res še nisem vedel, če me bo marala, toda upal sem vendarle, da ji bom ugajal, saj me je večkrat obrsnila s toplim pogledom, kar me je zelo vzradostilo.

Še tisti večer sem jo spremil domov. Pred nama sta počasi klobuštrala njen oče in sosed. Brez oklevanja sem ji razodel preprosto in iskreno, da jo imam rad in jo vprašal, če tudi ona kaj čuti za mene.

Ljubeče me je pogledala in se nasmehnila. Spočetka je molčala, a potem je zamišljena podvomila nad menoj:

»Saj si že cel Američan, kaj boš z menoj preprosto kmetico? Trgovati znaš in potrebuješ bolj izobražene žene. Vrneš se spet v Ameriko. Nikoli več se ne bova videla in pozabil me boš. V srcu bi mi ostala bolečina in hudo bi mi bilo, ker bi ne smela več misliti na te. Čemu torej prazne nade in naposled bridkost in žalost?«

Resno sem ji odvrnil, da nisem kak Pavliha. Prosil sem jo, naj me počaka, da ji pošljem vozni listek. Potem naj se pripelje za menoj, da se poročiva in vse bo dobro.

Naposled sem jo prepričal, da mi je vendar verjela.

Srečna sva hodila pod zvezdnatim nebom, sanjarila vsak večer o najini bodoči sreči in o ljubezni, si prisegala zvestobo ter oba skrivaj trepetala pred uro slovesa.

Čas ni hotel čakati. Zavlačevala sva slovo in za nekaj dni sem se res zakesnil, toda naposled sem moral iti!

Slovo je bilo res bridko!

Mati, moja mati! Nikoli več je potem nisem videl. Pekoča duševna bolest se je razlila po meni, da sem jo kar telesno čutil. Ko sem se od nje poslovil, sva oba vedela, da se ne vidiva nikoli več. Siloma sem se ji moral iztrgati iz objema.

Usoda je pač močnejša od nas ter okrutna, pota nam kaže po katerih moramo hoditi radi ali neradi, po katerih tavamo koprneči in žalostni ter včasih tudi veseli in razigrani, dokler ne omahnemo smrti v objem.

In potem slovo od Pepce.

Nisem hotljivec. Delo me je utrdilo in poželjenje se mi je videlo nekaj mehkužnega. Moja ljubezen je bila pač notranja sila in zato je bila čista in močna, saj sem vanjo poglobil vse svoje bistvo vse gorje in razočaranje svojega življenja pa tudi svoje trpljenje in hrepenenje, da mi je bila nekaj vzvišenega v katerem sem našel notranjo tolažbo. Da, vedel sem, da je močna in da ostane nepozabljena.

Ko sem se poslavljal od Pepce se nisva jokala. Molčala sva in nisva mogla do besede, kajti preveč bolečine sva čutila v srcih.

In poslavljala sva se v mesečini. Bilo mi je, da se poslavljam od vsega od sanjajočih zvezd, od mlečnega meseca in sploh od vsega sveta.

Mesečina pa je sanjava valovila okoli naju in naju zanašala dalje in dalje, najine misli so iskale rešilne bilke pa je ni bilo. Za enkrat sva se morala ločiti.

Pepca je plakala notranje. Njeno vedno zardelo polno lice je bilo bledo kakor platno, ustnice so ji posinele, a krepko vitko telo ji je komaj zaznavno podrhtevalo v nemi bolečini.

Obljubil sem ji, da ji kmalu pišem in da je ne bom nikoli pozabil. Rad bi ji mnogo govoril ter ji spet prisegel svojo ljubezen. Toda nisem mogel. Samo trpela sva in molčala, grli sta nama bili zadrgnjeni, skoro nobene besede nisem stisnil iz sebe.

Še in še sem jo objel in naposled kakor blazen zbežal.

Sonce je počasi lezlo izza hribov, ko sem potoval proti Ljubljani. Rdeča zora je oblila vso prirodo s krvavim žarom in ko sem se ozrl po rosni travi, po cvetkah, drevju in žitu, mi je bilo, da vse joka, da se vse otožno od mene poslovlja. Počasi sem šel, magnet ljubavi me je siloma vlekel nazaj in komaj sem se premagal.

Pot mi je bila vedno bolj togobna, saj me je vodila proč od mojih dragih, dalje v tujino.

Pozdravljali so me znani kraji in spet zginjali pred menoj. Trgal sem se od vsakega posebej, kakor iz nevidnega, a krepkega objema. Čutil sem, da me zadržuje in priklepa vsako drevo, da vsaka bilka. Jaz pa sem moral potovati! Šel sem v dan, a bilo mi je, da korakam v noč, v strahotno temno noč brez zvezd in življenja.

Vsa mrka me je pozdravila bela Ljubljana. Mar me ne mara več? Ali me je res že pozabila? Ne! Tudi ona je razžaloščena ovita v kopreno otožja, da me ne vidi, da skriva svojo bol!

Ko sem sedel v vlaku, mi še vedno ni odleglo. Bolečina se je stopnjevala v mrko razbolelo spoznanje osamelosti, ki me je obkrožala in silila vame.

Še in še so mi oči koprnele nazaj, lovile znane postaje, stikale in iskale. A vse znano se je oddaljevalo in izmikalo. Bil sem kakor v živem začaranem krogu, ki se vrti vedno hitreje, poraja znane slike in jih spet odnaša v divjem vrtinčenju.

Bolela me je glava. Trenutno sem zaprl oči. Vlak pa je brzel urno, urno v objem mačehe tujine, ki mi je že dolgo rezala svoj kruh, ki sicer ni bil slab, a je zato zatevala zanj vso mojo silo in voljo. Kakor se je tedaj ko sem prihajal, vlak prepočasi vlekel proti domu, tako je zdaj vse prehitro dirjal čez plan. Najrajši bi ga bil zadržal pri znanih postajah.

Naposled me je zmogla utrujenost, da sem nekoliko zadremal, saj vso noč nisem zatisnil očesa. Ko sem se predramil, sem skočil kvišku spočetka nevedoč, kje sem. Vse, kar sem doživel, si zdaj nisem mogel več misliti, da je bilo res, tako daljno se mi je videlo in vendar je poteklo od slovesa šele nekaj ur.

In tako sem se vrnil v Ameriko. Preden sem prestopil prag svojega novega doma, se je moj zvesti pes Ris odtrgal od verige, mi skočil v objem in se vzpenjal po meni, da se niti z domačimi nisem mogel pozdraviti, dočim je Zmaj vlekel za verigo, obračal glavo in bolščal z očmi, da bi se bil skoro zadušil. Veriga je bila premočna, ni je mogel pretrgati. Skočil sem k zvesti živalci in jo pozdravil.

Spet se je pričelo staro življenje. Spet sem vozil brezalkoholno pivo, ga ljudem prodajal in štedil denar. Sicer nisem skoparil, a prevečkrat mi je ušel spomin na rodno kočo in mršavo kravico Lisko. In kadar sem se nato spomnil, sem vedel, da sem napram očetu že pravi bogataš, saj sem imel avtomobil, garažo in skladišče kar je bilo vsaj desetkrat več vredno kakor moja rodna bajta, čeprav bi je nikomur ne prepustil saj sem se v nji rodil.

Kmalu potem, ko sem se vrnil nazaj v Ameriko, sem se seznanil s tihotapci alkohola.

Moj prijatelj Mežan mi je večkrat pripovedoval o njih, poudarjal, da se s točenjem žganih pijač in vina mnogo zasluži, da pa je sicer vse združeno z mnogimi nevarnostmi, ker ne preganja človeka samo policija temveč vedno tudi nadzoruje tihotapska organizacija in gorje tistemu, ki prestopi okraj, ki mu ga določijo za prodajanje. Vsakega opozore najpreje pismeno, a če ne pomaga, konča večkrat zahrbtni strel iz revolverja njegovo življenje. Človek si pa ne misli, da so bili tihotapci tako brezobzirni, a kdor je imel z njimi posla, je bil v vedni nevarnosti, saj jim je bilo za človeka toliko kot smet na cesti.

Ogledal sem si pobliže prodajalce brezalkoholnega piva in kmalu ugotovil, da so vsi točili tudi alkohol. Videl sem, kako so bili vedno oprezni, kako so večkrat dajali steklenice z drugimi etiketami, ki so bile pa napolnjene z vinom ali žganjem. Opazil sem tudi, da jim kupčija uspeva, saj so imeli več odjemalcev kakor jaz, ki sem si včasih zaman belil glavo, kako, da moji odjemalci niso tako mnogoštevilni kakor njihovi, čeprav sem jim vedno dobro postregel.

Vendarle sem se dolgo upiral skušnjavi, kajti, kar je bilo protipostavno, se mi je videlo nepravilno in nekako grešno. Toda alkohol me je vabil vedno bolj, saj sem opažal, kako si je marsikdo lepo opomogel, a jaz sem bil napram vsem tem ljudem še vedno pravi siromak. Vedel sem, da bi si tem potom lahko kmalu postavil lastno hišo, saj sem si tako zelo želel svoj dom.

In tako se mi je vedno bolj usiljevala misel, da moram pričeti s trgovanjem in točenjem alkoholnih pijač, da mi bo točenje whiskyja prineslo blagor, da si bom pa brez tega težko kdaj pošteno opomogel in se vrnil domov v brezskrbno bodočnost, saj nisem mislil samo na sebe temveč tudi na svoje drage, katerim bi vedno rad pomagal kadar bi bil kateri v stiski.

Naposled sem podlegel skušnjavi. Še sem vozil nedolžno brezalkoholno pivo, toda pod zaboji so tičale trebušaste steklenice vina in žganja, ki ga je marsikdo rad kupil in je bil vesel, da ga je dobil. Med menoj in tihotapci je posredoval moj prijatelj Mežan. Kmalu sem imel dovolj zaloge in sem dokaj zaslužil. Mežan me ni zapustil in je vedno priskočil s kakim dobrim nasvetom. Podjetje je bilo vendarle tvegano. Navidezno sem vozil po domačem mestu prav brezskrbno svoje pivo, pod nedolžno smehljajočo se masko pa je bilo vse kaj drugega in hlače so se mi včasih tresle bolj kot kakemu šolarju, ki jih dobi po grbi če ni priden. Kadar sem vozil mimo redarja, sem vedno gledal po strani, kdaj mi bo ukazal ustaviti in bo začel brskati med steklenkami.

Kupčija z alkoholom je cvetela. Polni parniki so prihajali tudi v naše malo pristanišče in dovažali špirit in vino. Večkrat je šlo po sreči, a mnogič tudi po zlu. Koliko pijače je požrlo nenasitno morje tega nihče nemore vedeti. Tihotapci pa so drzno kljubovali, goljufali in nas odirali če so le mogli. Marsikoga so poslali že za malenkost na drugi svet. Koliko je bilo umorov, orgij in raznih zločinov, ki jih je povzročila prohibicija. Res sem vsled uje nekaj zaslužil, toda marsikaj bi bil žrtvoval če bi bilo drugače. Bil sem pač že skoraj na konju, ko sem jel točiti alkoholne pijače, kdor si pa že preje ni opomogel, sploh ni mogel pričeti s takim trgovanjem, ker je moral vedno razpolagati z denarjem.

Naposled sem si sezidal prijazno hišico. Sosedje so mi čestitali. Radi so me imeli in veselili so se mojega uspeha. Bili so sami dobri in mirni ljudje boreči se za obstanek.

Naposled me je nekdo izdal.

Menil sem, da bi bilo umestno, če bi si nabavil večjo zalogo alkohola ker bi bil vsekakor cenejši. Skopal sem si v zemljo, globoko jamo, jo obokal in navozil vanjo več sodov vina in žganja. Jamo sem dobro zasul in pokril prostor z ruševino, da se ni moglo zlepa opaziti kje imam skrito pijačo. Točil sem tudi na drobno doma.

Pa so me hoteli presenetiti varnostni organi. Nekega dne so se pojavili v moji hiši, na srečo niso ničesar našli, ker sem bil zelo previden in sem vedno oprezal.

Včasih sva s prijateljem Francetom odšla daleč v prirodo obiskat Indijance. Navadno sva naletela na nje v gozdu kjer so sedeli pod svojimi šotori, njihovi lasi so viseli okoli po drevju. Moški so običajno lovili v okolici ribe ali pa dolbli lesene koše in čolne, ki so nam jih prodajali.

Naletel sem na indijansko družino, ko je bil v šotoru praznik. Oglasila se je namreč štorklja, pa kar vpričo vseh ljudi. Pomagal je očka, ki je brižno ujčal malega nebogljenca, metal na ogenj dračja in hitel kuhat čaj, ki ga vestno dobi otročnica po porodu.

Indijanci ljubijo žganje. Združene države najstrožje prepovedujejo dajati tem, nekdaj tako krepkim ljudem, vsako alkoholno pijačo sploh in je zato predpisana še posebno stroga kazen. Če se Indijanec preveč opije, postane popolnoma divji.

Ko sem pričel točiti opojne pijače, so me večkrat obiskali tudi Indijanci. Mladini nisem hotel dajati žganih pijač. Le kadar se je oglasil pri meni star Indijanec s smešnim mlahavim nosom, ki je imel vzdevek »Dolgi nos«, sem mu rad postregel z žganjico. Bil je že zelo star in vedel mnogo zanimivega. Nikoli ni mogel pozabiti in je vedno tarnal, da so jih Evropci goljufali, saj so jim plačali zemljo po 4 cente kvadratni kilometer.

Indijanci so imeli svoja šotorišča kakih 70 km od nas in smo z njimi dobro izhajali. Dolgi nos je sedel večkrat tudi kesno v noč pri meni, kimal s svojo temno glavo in strmel žalostno pred se. Žganje ga je včasih razvnelo, da je postal glasen, žugal je in se pestil, a naposled je jel jadikovati, da Indijanci ne bodo nikoli več srečni.

Blizu svoje hiše sem imel star gaber, ki bi ga trije ne obsegli. K temu gabru so prihajali Indijanci. Bil jim je nekako sveto drevo. Trdili so, da so ob njem že molili njih stari predniki. Ko sem ga nekdaj nameraval posekati, so prihiteli vsi preplašeni in me prosili, naj ne storim tega bogoskrunstva, a Dolgi nos mi je kar za pretil, da me bo zadelo prekletstvo, če drevo posekam.

Slušal sem jih, ker sem se bal maščevanja.

Sicer pa so bili miroljubni in blagi ljudje. Dolgi nos je imel mlado ženo, ki je prihajala z njim tudi k nam. Nikoli se ni dotaknila pijače, sovražila je alkohol kakor živega vraga. Enkrat se je močno ranila z nožem. Ko se ji je naredila na koži trdina, ni marala kraste in jo je spraskala, češ, da to ni zdravo. Naredila si je obliž iz neke rastline in že drugi dan je bila rana zaceljena. Ti ljudje so pač s prirodo bolj spojeni kakor mi. Škoda, da izumirajo.

Kadar je bil Dolgi nos posebno žalosten, je pripovedoval o temnih sencah, ki se vsako noč plazijo okoli indijanskih šotorov, češ, da so to duše ranjkih glavarjev, ki se vračajo in svare mladi rod, naj se ne upropasti. Nekaj otroškega je v teh izumirajočih ljudeh, drug drugemu prepovedujejo žganje in vendar bi se ga vsak rad napil do nezavesti.

Nekateri moji tovariši so trdili, da je srečna točilnica, kamor zahajajo Indijanci. Ne vem, kako so si mogli ustvariti to vražo, najbrž pa vsled tega, ker so Indijanci večkrat predčasno kaj izvohali. Pred temi tihimi ljudmi marsikdo ni pazil in je kako izbleknil. Indijanci so potem posvarili dotičnika, ki je bil v nevarnosti.

Tihotapci so me hoteli popolnoma zasužnjiti. Nekega dne sem dobil pismo, da se bom moral udeleževati tudi tihotapskih pohodov in pomagati skrivati vtihotapljeni alkohol. Zahtevali so, da jim moram prepustiti svoj prostor, da bi pri meni kuhali žganje, a nisem se vdal, čeprav sem vedel, da sem vedno v smrtni nevarnosti.

Neko noč sta me rešila moja zvesta psa, ki sta skoraj raztrgala človeka, ki je lazil okoli hiše z bombo v roki. Čuden slučaj je hotel, da se bombe nista dotaknila. Vrgel sem jo v morje, kjer je na trdi obrežni skali eksplodirala. Napadalca so prepeljali v bolnišnico. A še preden je okreval, je izginil in nikoli več nisem čul o njem.

Ker sem imel prostorno garažo, sem se enkrat spomnil, da bi kar sam doma kuhal žganje. Videlo se mi je zelo ugodno, da bi pod garažo napravil kuhinjo.

A še predno sem svoj namen uresničil, me je prehitel moj prijatelj Peter Lobadar, ki me je pregovoril, da sem garažo opredelil. S seboj je privedel dva tujca, ki ju nisem poznal. Pod opredeljenim delom garaže so napravili kuhinjo, a za odškodnino so mi obljubili dajati žganje za polovično ceno. Postavili so si velik kotel in so pričeli.

Nikoli nisem bil pijanec in še danes nisem, a v dnu duše sem prepričan, da bi se nikoli ne potočilo v Ameriki toliko alkohola in bi alkohol tudi nikoli ne povzročil tako ogromne škode, če bi ne bilo prohibicije, saj marsikdo hoče samo tisto, kar je prepovedano in se ne zna zatajevati. Ko sem neko noč slonel na oknu in opazoval zvezdnato nebo, sanjaril o vlomu in svojih dragih ter premišljeval, koliko dela me še čaka, da bom lahko odjadral zopet nazaj v svoj stari dom, je hipoma švignil iz moje garaže ognjeni zubelj ter osvetlil okolico. Zaslepljen sem si pokril oči, a že naslednji trenutek se mi je strašno spoznanje zavrtelo v glavi. Skočil sem kvišku in hitel gledat, če se da še kaj rešili.

Tedaj sem si že pošteno opomogel. Imel sem že lukuszni in tovorni avtomobil in dokaj dobro mi je šlo. Ko je izbruhnil požar, sta stala oba avtomobila v garaži. Ogenj mi je pogoltnil vse. Vsa moja zaloga opojnih pijač je šla po zlu. Garaža je zgorela do tal. Koliko sem imel v nji spravljenega tudi brezalkoholnega piva, s katerim sem še vedno pridno barantal. Tudi to je zgorelo.

Ostala mi je še samo hiša, a drugo je vse zgorelo. Ljudje, katerim sem zaupal garažo, so pač premalo pazili.

Tisto uro sem bil prepričan, da visi nad menoj prekletstvo, ker se pečam z razpečavanjem omamnih pijač, ki človeka ugonabljajo in uničujejo. Obupan in razdvojen sem letal okoli, si ruval lase in trpel strahotne muke. Ni ga bilo, ki bi me potolažil. Čutil sem mrzli porog tujine, ki me je zasmehovala v moji bolečini.

Če bi mi ne ostala hiša, bi bil prav tak siromak, kakor tedaj, ko sem pred skoraj dvajsetimi leti prvič prestopil ameriška tla.

3.Uredi

Spet sem sezidal novo skladišče in garažo. Z divjo vztrajnostjo sem se vrgel na kupčijo in podvojil svojo delavnost. Mrzlično sem hitel, ustrašil se nisem nobenega truda, le da bi se čimprej dvignil, saj sem se bal revščine bolj kakor smrti.

Prijatelj Peter, ki mi je privedel tujca, katerima sem dal del garaže za žganjekuho, je prišel k meni ves razdvojen in obupan. Ker sem jima prepustil prostor le vsled njegovega posredovanja, se je smatral sam za krivca. Zato mi je prepustil svoje odjemalce, a sam je šel drugam. To je storil le zato, da bi si čimprej opomogel, saj se mi drugače ni mogel oddolžiti, ker ni bil premožen človek.

Ko sem nekega dne doma nadziral delavce, ki so mi zidali garažo, me je nekdo krepko potrepljal po rami.

Ozrl sem se in zagledal vitkega cowboya, a poleg njega je stal Dolgi nos in naju prijazno motril. Cowboya nisem poznal in začuden sem zrl vanj. Že mi je prožil roko v pozdrav in mi voščil pošteni slovenski dober dan.

In povedal mi je, da je Slovenec, ki se piše Jernej Mahne in je že od svojih otroških let v Ameriki.

Vesel sem ju povabil v hišo, kjer sem ju pogostil. Jernej ni bil kaj beseden, le malo je govoril in nekam mrk je bil ter sem se čudil, da je bil sploh še tako prijazen pri prihodu. Pri pijači se je razmahnil, postal je živahnejši, oči so mu zasijale s posebnim bleskom in pripovedoval je svoje doživljaje.

Z Dolgim nosom ga je vezalo tesno prijateljstvo. Indijanci so ga sploh ljubili, ker je bil konjskim tatovom trn v peti. Znal jih je preganjati, kakor lovski pes divjačino. Že nekajkrat jih je skupil, a vedno se je zlizal, saj je bil trden kakor suha drenovina. Žal mi ga je bilo, ko sem kesneje izvedel, da se je vedno bolj vdajal pijači in kartam. Vse je zapravil, čeprav pri igri nikoli ni imel sreče, vendar ni mogel strpeti brez te strasti, ki je jaz sploh ne razumem in se mi vidi smešno vse žrtvovati za tiste mrtve podobice.

Pri meni je tisti prvi dan ostal le malo časa. Kmalu sta z Dolgim nosom oddirjala na svojih iskrih konjičih. Preden je odšel, mi je obljubil, da še pride, saj ima rad domačega človeka in kadar hiti za svojimi čredami, se vedno spominja na dom in na rojake, ki so raztreseni po vseh krajih nove zemlje, a za njimi prihajajo spet drugi, kot bi se tod cedila le mleko in med.

Mahne je bil še otrok, ko je odšel iz svoje stare domovine. Prepričan je bil, da se nikoli več ne vrne in si tudi ni prizadeval za kaj takega. Za priseljence se je vedno bal in bolelo ga je, ko je izvedel, da prihajajo v trumah. Bal se je, da bi domovina ne izkrvavela, ker je dajala tujini toliko svežih delovnih moči in to ga je bolelo.

Svoje Pepce že dolgo nisem omenil, čeprav je že med tem, ko sem to doživljal, odkar sem se vrnil, prihajala v moje življenje. Kadar mi je bilo posebno hudo, sem se vedno spomnil na njo, če je bila moja misel vesela, je prav tako pohitela k nji in jo pozdravila.

Kmalu potem, ko sem se vrnil nazaj v Ameriko, sem pisal domačim, naj skušajo pri njenem očetu vplivati, da bi ji divolil, da bi se prepeljala za menoj in se tukaj poročila. Tudi njej sem večkrat pisal in ji obujal ljubezen in zvestobo ter jo vabil v objem tujine, zagotavljajoč ji, da ji postane Amerika druga domovina, ker bom skrbel za njo, da ji bo dobro, a enkrat se skupaj vrneva med svoje drage.

Spočetka mi je nekajkrat pisala. Potem so postala pisma redkejša in vedno bolj hladna, dokler niso nehala.

Na svoje zadnje pismo sem dolgo čakal odgovora, ni ga bilo. Postal sem nestrpen in sem spet pisal domov, prepričan, da nekaj ni v redu.

Odpisal mi je moj oče. Kar vidim ga, kako je sedel za mizo in črkoval zlog za zlogom, kimal, si brisal obraz, čeprav ni bilo na njem niti kapljice znoja ter šepetaje ponavljal besede. Moj oče ni nikoli pisal. Če je komu pisal, je bilo pač že nekaj posebnega. Ker mi je pisai on sam, sem takoj slutil, da je kaj slabega in ne zaupa drugemu, kakor samemu sebi, da mi poroča. In res mi je obzirno skušal sporočiti, da naj ne bom preveč razburjen, ne žalosten, ker me Pepca pač ni dovolj ljubila, saj se je odločila za drugega.

Šele kesneje sem izvedel, da jo je njena mati vedno silila, naj se že poroči z drugim, ki je vendar dokaj premožen in domač človek ter bo lahko podpiral tudi ostalo družino.

Očetovo pismo me je silno presunilo. Nemogoče se mi je zdelo, da bi se ona odločila za drugega, saj sem si bil svest, da ostane moja. Njena slika je bila tako zakoreninjena v mojem srcu, da sem zrl mladenko v duhu vedno pred seboj kot svojo ženo in si sploh nisem mogel misliti, da bi se to ne bilo zgodilo. Zdaj pa tako razočaranje! Molče sem stisnil pesti in trpel. Čutil sem, da me vse boli, a nisem klonil. Prve noči so bile dolge in mučne, kajti utrujen sem legal spat, a vendar nisem počival. Slika moje drage me je povsod nadlegovala in trpinčila. Če sem le zatisnil oko, sem jo videl, kakor stopa z drugim pred oltar z belim venčkom na svojih laseh in se mi smehlja. Vedno bolj truden sem bil, tako rad bi spal, samo spal, pa nisem mogel, ker je bil moj ponos preveč ranjen in moje misli preveč iztirjene. Moja duša je tavala nekam v meglo, v kaos, ki ga nisem mogel spoznati, ne se znajti!

Vendarle sem zmagal. Ostal sem močen in sem vztrajal. Še dolgo mi je lebdela slika moje drage v duši. Kesneje sem spoznal, da je nisem nikoli pozabil, čeprav mi je nekoliko obledela v spominu, kakor dragocena slika na soncu. V moji notranjosti je vendar ostala čista in jasna, kakor deviška misel na vse lepo in nedosegljivo.

Ker sem upal, da pride kmalu Pepca in se poroči z menoj, nisem hotel druge ženske v hišo, čeprav sem potreboval gospodinjo, kakor oko v glavi. Le najel sem si katero, kadar je bilo posebno veliko dela, s čimer sem imel le stroške, a bilo mi je le malo pomagano.

Sosed mi je priporočil, naj vzamem v službo triindvajsetletno prijazno mladenko Meri, ki je bila prikupljiva brinetka in res pošteno ter krepostno dekle. In vzel sem jo. Ker sem vedel, da je s Pepco končano, sem sklenil poročiti se z drugo, saj sem gospodinjo preveč poprešal. Meri je bila postrežljiva in dobra ter pridna, a vedno zamišljena in otožna, kakor da bi ji skrivna bolečina glodala v srcu.

Brigal sem se le za njeno delo, a za njo mi ni bilo mar, le da je bili poštena in tudi drugiče neoporečna.

Nekega dne mi je pogled slučajno obstal na nji in moral sem si priznati, da ni napačna.

Pepco je bilo treba pozabiti, če ne zlepa, pa zgrda, saj ni nič pomagalo, ker je postala nevesta drugega. Zatrdil sem si, da jo bom najbolj izbrisal iz spomina, če poročim kako drugo, čeprav sem vedel, da jo bom težko popolnoma pozabil, saj se ljubezen ne da predrugačiti in preokreniti.

In vedno bolj sem se zanimal za Meri, se ji večkrat približal, jo spraševal o njenih domačih in druge vsakdanje stvari.

Ostala je prijazna in zelo hladna.

Ker sem vedel, da skrivaj trpi, sem ji omenil, naj bi se meni razodela, češ, da sem človek, ki zna molčati. Ni mi odgovorila. Niti z besedo se ni nikoli izdala, da mi je postala naposled živa zagonetka. Zaman sem ji skušal ustreči in si pridobiti njeno naklonjenost, ostala je neobčutna.

Včasih me je moja samota bolela. Molče sem jo moral prenašati. Komu naj bi se potožil? Če bi bil jadikovai prijateljem, bi se mi bili smejali, češ, da sem prava rogovila, ker si ne znam najti družice za življenje.

Tedaj mi je nepričakovano umrla moja mati.

Strašna togoba me je vsega prevzela. Slika blage starice je vedno lebdela pred menoj. Povsod sem jo videl umirajočo, koprnečo, da bi se še enkrat poslovila od mene.

Nikoli nisem dvomil, da se ne vrnem za stalno domov. Nikoli se nisem odpovedal misli, da bi spet ne zrl domačih gričev in planin ter ne zaživel med ljubljenimi svojci.

Toda, tedaj ko sem dobil sporočilo, da mi je mama umrla in sem začutil globoko v sebi njeno izgubo ter se je tej misli še pridružila izguba moje ljubljenke, me je zmrvilo popolnoma in prvič mi je vzniklilo vprašanje, čemu naj se sploh vrnem nazaj in po kaj naj hodim v svojo staro domovino, kjer bom pač doživljal polno bridkih spominov?

Boril sem se s to mislijo, ki mi je bila bolestna in tegobna, da sem se je kar bal, a nisem se je mogel kmalu otresti. Moja duševna muka je bila presilna. Prehudi so bili tisti zadnji udarci in trenutno sem klonil pod težko pestjo usode ter se začutil šibkega kot še nikoli! Toda videl sem, da se bom kmalu spet dvignil, saj je bila moja volja jeklena. Dvojna bolečina mi je prehudo stiskala srce, ki je bilo zelo občutljivo a navidezno hladno in trdo kakor je to zahtevala tujina, ki ni marala mojih čuvstev, temveč samo moje delo, ki ga mi je plačevala z blestečimi dolarji.

V tem trpljenju sem se še enkrat približal Meri. Povedal sem ji, kako je z menoj ter jo kar naravnost zasnubil, prepričan, da me najbrže ne bo zavrnila, ko bo videla, kako resno mislim.

Toda neprisiljeno in resno me je odslovila, da se niti jeziti nisem mogel nad njo.

Nekega dne sem opazil, da rad pogleda za mojo uslužbenko moj sosed France Krmar, ki je bil še samec in je imel lepo posestvo oddaljeno za dva kilometra od moje hiše. Mladenič je kupčeval z živino in je mnogo zaslužil.

Menil sem, da, je Meri vanj zaljubljena in kar ljubosumnost me je pričela mučiti. Toda kmalu sem spoznal, da ji je toliko zanj kakor za mene.

Poslej nisem več silil v mladenko. Bil sem zadovoljen, da je ostala v službi, a sicer nisem hotel tirati usode naj mi spremeni začrtano pot, kar menda ne bi bilo dobro.

Ko sem nekega dne vozil iz Chikaga na svojem tovornem avtomobilu alkoholne pijače, a nad njimi črne zaboje nedolžnega piva, se mi je pripetila huda nesreča. Dobro, da nisem bil tedaj sam. Spremljal me je prijatelj Tomaž Bučar.

Avto je hitro dirjal po ulici, ki je bila skoraj prazna. Moj prijatelj je oprezal na ljudi in pazil na stražnike. Če bi naju kdo ustavil, bi Tomaž skočil z voza in se prerekal z njim, a jaz bi jo z avtom popihal.

Ko sva precej hitro vozila po skoraj prazni cesti, je nenadoma priteklo iz neke hiše malo dekletce, ki se je s tlaka kar sunkoma vrglo na cesto in meni pod voz.

Zakričal sem, a preden sem mogel ustaviti, je dete že skočilo pod avtomobil.

Z divjo silo sem vozilo zavrl in skočil k otroku poln nepozabne groze, saj mi je bilo človeško življenje nekaj velikega in strahotna mi je bila misel, da bi jaz komu povzročil smrt.

Deklica je bila mrtva.

Sam ne vem, kako, da se je otrok tako nenagloma vrgel pod samodrč, najbrže je razmišljen pridirjal iz hiše in ga ni niti opazil ko se je vrgel smrti v objem.

Hotel sem dekletce dvigniti. Tedaj sem zagledal na njenem vratu medaljon. Čeprav sem bil ves prestrašen in razburjen, sem se ozrl bežno na sliko v medaljonu in videl sem na njem mojega prijatelja cowboya Jerneja in poleg njega – našo Meri.

Tomaž ni izgubil prisebnosti. Še preden me je stražnik aretiral, je takoj spoznal, da stori najbolje, če pobegne, saj je vedel, da se bom jaz hotel zagovarjati in da ne maram pobegniti vsled te nesreče pa če mi bo še tako trda predla.

Bučar je z mojim avtomobilom oddirjal in preden me je pograbil stražnik, je bil že Bog ve kje.

Ko sem strmel v malo sličico na vratu povožene deklice, sem vedel, da sem najbrže odkril neko zagonetko. Bil sem tako preplašen in zmešan, da se sploh nisem brigal za vse, kar se je godilo okoli mene. Boljščal sem v medaljonček, božal mrtvega otroka in nekaj mrmral pred se. Samemu sebi nisem mogel verjeti, da je dekletce res umrlo pod kolesi mojega avtomobila, saj mi je bila misel, da bi bil kaj kriv na otrokovi smrti nekaj okrutno strahotnega.

Še ko sem bil v zaporu, sem bil ves zmeden. Nesrečna smrt male deklice, ki se mi je tako smilila, da mi še zdaj pridejo solze če je spomnim na njo, medaljon za njenim vratom in tista slika v njem, avto s prepovedano pijačo, ki je bila vredna tri četrtine mojega premoženja, vse se mi je v glavi bledlo, se spajalo, vrtinčilo, vrpalo v meni in me blaznilo. Vse se pa poglabljalo v rdečico krvi nedolžnega bitja, da sem kar ječal v tegobnih misli na njegovo smrt.

Vso tisto noč nisem zatisnil oči.

Ubogo dete! Še zdaj kadar sanjam posebno hude sanje, vidim njegovo bledo milo obličje pred seboj. Umirajoče temne oči me gledajo pronicave in jasne kakor iz onega sveta ter ugašajo, da mi krvavi srce. Tako rad imam otroke, pa se je baš meni morala pripetiti nesreča! Usoda je res neusmiljena in grozna!

Drugo jutro sem prosil, da so telefonirali mojemu zastopniku. Kmalu sem bil zaslišan. Nisem dolgo sedel. Odvetnik je kmalu svoje dosegel, moj prijatelj Tomaž je povedal vse po resnici, da sem na nezgodi popolnoma nedolžen, toda kljub temu, sem moral plačati občutno globo.

Kaj mi tista globa! Rad bi bil plačal še toliko, samo, da bi bil ostal živ tisti ljubki nedolžni otrok, ki je moral umreti pod kolesi mojega dirjajočega avtomobila, ki ga poslej nisem več maral ker me je preživo spominjal na tisti usodni dan. Vedno se mi je videlo, da je ves oškropljen s krvjo bednega bitja. Zamenjal sem ga z drugim slabšim in še doplačal sem, samo, da sem se svojega znebil.

Tisti dan sem se globoko potrt vrnil domov. Vlegel sem se v posteljo in želel spati samo spati in pozabili, toda nisem mogel pozabiti in ne bom mogel nikoli čeprav sem nedolžen. Kadar zagledam majhnega otroka, se spomnim na tisto deklico in zaboli me srce.

Ko sem sledeče jutro vstal in šel v točilnico, sem zagledal Meri, ki je bila bleda kakor sneg in popolnoma skrušena. Vprašal sem jo, kaj ji je, ni mi odgovorila.

Povabil sem jo v sobo, saj sem nekaj slutil. Povedal sem ji o medaljonu mrtve deklice in o svoji nesreči.

Zadrhtela je, solze so ji vrele na oči in ji jele polzeti curkoma po obrazu. Nekaj časa je molčala in samo ihtela. Ko se je nekoliko pomirila, je tegoboma izjecljala:

»In, da ste bili to vi... prav vi ste morali bili... Zakaj se je moralo to zgoditi... O, jaz nesrečnica!«

In potem mi je počasi med jokom priznala, da je bila ona nezakonska mati povožene deklice Anice, a njen oče je bil moj prijatelj cowboy Jernej.

Čudil sem se, da je to tako skrivala. Odvrnila mi je, da je za dete skrbela, tudi Jernej ji je pošiljal za otroka denar na naslov njene matere. Vedno je upala, da se bosta poročila, saj ji je zagotavljal, da je ne bo nikoli pozabil, ne zapustil.

»Kje je vendar zdaj? Že dolgo ga nisem videl?« sem jo prekinil v njenem pripovedovanju.

Odvrnila mi je, da so ga na smrt pobili konjski tatovi, ko jih je preganjal in da ga ne bo nikoli več videla, da je umrl zapuščen brez nje in svojega deteta v neki daljni bolnici.

Pogovor je poslušal stari Indijanec Dolgi nos. Ko je čul o Jernejevi smrti, se je močno premaknil in srepo pogledal Meri kot bi ji hotel nekaj reči. Potem pa je spet obsedel nepremičen, zamahnil z roko in se zastrmel pred se.

Ona pa je še in še pripovedovala o svojem Jerneju, ki ga je res nesebično ljubila, saj je bil vendarle preveč lahkomiseln in dobro je vedela, da bi ne bil pravi zakonski mož. Toda ljubezen ne gleda napake, kdor ljubi je slep in ne posluša ljudi, temveč samo svoje srce.

Tisti dan sem jo odpeljal v svojem avtomobilu na pogreb njene male Anice.

V soncu je sijala bela krsta in počasi se je premikal mrtvaški voz z mrličem po poti proti pokopališču.

Meri je samo jokala. Rad bi jo tolažil in ji rekel kaj pomirjevalnega, toda nisem mogel, ne vedel kaj reči zato sem molče stiskal zobe in sam trpel ter zadrževal siloma solze, da me je vsled tega začelo boleti v glavi.

Ko sva se vrnila domov, sva bila oba potrta in utrujena.

Morda bi se bila Meri naposled vendarle odločila za mene, saj se je pač morala poročili, če je hotela spet stopiti v življenje in zaživeti lepe čase. Rad bi jo bil poročil kljub temu, da je imela Anico, toda vedel sem, da je poslej med nama ta njen otrok, ki sem mu nehote upihnil lučko nežnega življenja.

Omenil sem, da sem njen dolžnik, čeprav nisem bil kriv nesreče. Pripravljen sem bil vedno in povsod ji pomagali, pa je samo skomizgnil z ramama in to je bilo vse.

Naposled se je vendarle odločila, da se poroči. Morda je bolj simpatizirala z menoj kakor s kom drugim razen Jerneja, vendar me ni poročila, njen ženin je postal – moj sosed.

Čudno se mi je še vedno zdelo, da je cowboy Jernej tako nepričakovano in tiho zginil s sveta, ne da bi mi kdo o njem kaj povedal, saj so Indijanci vsako reč zvedeli in so bili dobro izveščeni o življenju svojih prijateljev.

Šele kasneje mi je Dolgi nos prijateljsko zaupal, da Jernej še vedno živi, da pa je pobegnil daleč proč ker se je bal, da bi Meri onesrečil, če bi jo bil poročil, saj je ostal stari nepridiprav, pijančeval je vedno bolj in kartal. Bil je eden izmed tistih, ki izgube vero v same sebe in jim je njih delo nepomembno kakor tudi uspeh, pa če še toliko dosežejo. Nemir, ki se je vsesal vanj, ga je gnal dalje in dalje dokler ni vtonil in se popolnoma izgubil. Nikoli več nisem slišal besedice o njem.

Za Merino poroko sem se tudi jaz pripravil in ji oskrbel lepo svatbeno darilo, čeprav mi je bilo tesno pri srcu ko sem ga kupoval.

Svatba je bila vesela in bučna. Jaz pa sem ostal tih in zamišljen čuteč spet svojo samoto. Moj sosed je bil srečen. Nevesta se je smehljala in skušala pozabiti na preteklost ter se poglobiti v novo življenje polno borb in zatajevanja, a tudi polno sonca in upanja. Bila je močne duše in pogumno se je uživela v svojo usodo. Jaz pa sem ostal spet sam, čisto sam!

4.Uredi

Še danes sem prepričan, da je bila tihotapska organizacija zvezana s Ku-klux-klanom in tega mnenja ostanem dokler bom živ. Kako tajinstveno in nepričakovano je marsikdo zginil s sveta in kako so znali zabrisati vsako sled za seboj!

Z brezalkoholnim pivom sem dobro trgoval, alkoholne pijače sem srečno prevažal in prodajal, vendarle me tihotapci niso pustili v miru, najrajši bi dobivali poleg denarja za pijače, ki sem jo drago plačeval, še posebno nagrado za že prodano blago. Vedno sem sovražil izkoriščevalce! Rad sem zaslužil, a delal sem in ravnal pošteno. Res sem prodajal mamljive pijače, toda pri tem nisem iskal takega dobička, da bi ljudi drl in zato sem bil pri svojih znancih priljubljen ter imam še danes tam preko ljudi, ki mi večkrat pišejo in zatrjujejo, da jim je dolgčas za menoj.

Izdajalcev ne manjka nikoli nikjer. Nekega dne sta vstopila pri meni popolnoma tuja moški in ženska ter zahtevala žganja. Nisem jima hotel dati ničesar, čeprav je ženska položila na mizo bankovec za 5 dolarjev.

Spraševala sta o mojih premoženjskih razmerah in trdila, da sem zelo bogat. Vse sem jima zatajil, češ, da sem samo točilec nedolžnih brezalkoholnih pijač, da zaslužim samo za sproti.

Kmalu sta odšla in že je zaropotalo v veži. V sobo sta skočila dva visoka maskirana bandita z nastavljenima revolverjema ter zahtevala, naj jima takoj izročim ves svoj denar.

Pravkar sta bila dva pri meni, ki sta zahtevala whisky. »Kako čudni ste ljudje, saj vendar nimam ničesar razen par dolarjev,« sem se upiral.

Pričela sta trditi, da sta detektiva.

»Kako moreta potem biti maskirana«, sem uporekal, a že me je večji pograbil za rame in mi nastavil revolver na prsi, češ, da dobro ve, da točim alkohol in da imam premoženje.

Ko sem se še upiral, mi je ukazal, naj pomolim kratko molitev, češ, da me takoj ustreli in konec.

Ker sem vedel, da mi bosta vse vzela, če jima pokažem denar, sem jima omenil, da imam v banki kredit in bi mi tam nekaj izplačali.

»Dobro! Kar v banko! Najin avtomobil čaka!« je zahreščal večji in spravil revolver.

Ko smo sedli v avtomobil, je manjši napel peteline na svojem samokresu ter mi ga nastavil na hrbet, a večji je zahreščal:

»Če zinež le besedo, dobiš takoj kroglo v hrbet. V banki boš zahteval, naj ti dajo kolikor največ morejo. Denar bova vzela midva in se odpeljala. Gorje ti, če pošlješ koga za nama!«

V banki sem imel kredita za pet tisoč dolarjev, ki ni bil izčrpan. Bal sem se. Ko smo vstopili, sem blagajniku pomežiknil. Bandita nista gledala na me, eden je bil še pri avtomobilu, a drugi se je slučajno nekam ozrl in pokazal sem blagajniku en prst, kar je takoj razumel.

»Menda je moj kredit popolnoma izčrpan, toda toda nekaj mi boste vendarle še zaupali!« sem zajadil.

Blagajnik me je mrko premeril od glave do peta in potem šel k ravnatelju ter se naposled vrnil s poročilom, da mi še zaupajo tisočak a nič več ne. Dal sem razbojnikom tisočak in ju spremil do avtomobila:

»Po petsto dolarjev še prideva, sicer se ne ujemajo najini računi!« je dejal večji in že sta odbrzela.

Čez nekaj dni sta me telefonično vprišala, kdaj lahko prideta še po 500 dolarjev. Odvrnil sem, da čez teden dni ter takoj naznanil slučaj policiji. Že čez nekaj dni je spet zapel telefon. Bandita sta zahtevala, naj prinesem denar v gozd blizu hiše na južni strani. Mesto denarja, je poslal policijski ravnatelj svoje stražnike. Napadalca pa sta jih pravočasno opazila in oddirjala.

Nič več ju ni bilo na spregled, čeprav sem se bal, da mi bosta poslej stregla po življenju.

Dirjaj avtomobil, hiti, zleti dalje, dalje, daleč, samo daleč, kjer ni ljudi, kjer ni teh mest, teh krasnih nebotičnikov ki strme nad človekom in ga zasmehujejo v svoji veličini, kjer ni teh gladkih krasnih cest, tega hrupa in šuma! Hiti naprej v poljane in gozde, v čisto, nedotaknjeno prirodo, ki jo lako ljubim, za katero tako koprni moja trudna duša, naveličana teh vsakdanjih borb, tega strahu pred postavo, ki je neusmiljena čeprav pravična!

Bežim, sam pred seboj bežim, pred vsem svetom, pred svojim čuvstvom ljubezni, ki se oglaša, pred strastjo ki me hoče zamazati in jo sovražim, vendar moram misliti na žensko. Svoje misli in želje brzdam in se hočem raztresti in razživeti v prijazni dobri prirodi!

Sredi brezkončne planjave obstanem in skočim na tla. Sam sem. Nikjer ni hiše ne ljudi. Samo sonce nad menoj in povsod neskončna planjava, trave in žita! Kakor bi bil na morju strmim pred se čakam, da se bo nekaj zgodilo, a sam ne vem kaj, kot bi se moramo ta plan hipoma razkleniti. In že mi je, da se bo tam nekje daleč pokazalo nekaj čudovitega, ona moja domovina, moja skromna vasica s cerkvijo blažene Device.

Nič ni, vse je mirno. V višavi trepeta velika ptica, se pogreza v sijaj ter podrhteva vsa pozlačena in iskreča se. Za njo se sprošča moja misel, hiti in trepeta više, vedno više, da bi prodrla bleščavo, da bi jo žarki s svojim ognjenimi perotmi sprostili še više, ali jo kakor žareče puščice vrgli globoko, kjer bi vse pozabil in spal, samo mirno spal!

Vrgel sem se v mehko travo ter vzel svoje brašno in se najedel ter napil slastnega vinca, ki sem ga imel s seboj. Moje misli so se počasi umirile, vse sem gledal v objemu narave vedno lepše in privlačnejše, še lastno življenje mi je zablestelo kakor nekaj prelestnega v duši. Sij prirode je vse ovil v bleščavo in nasmehnila se mi je skozi sijoče daljave lepota zemlje in njen čar.

Zleknil sem se in omama me je obšla. Nekaj toplega me je objelo. Čutil sem, da plavam, da hitim nekam daleč, kamor sem si vedno želel, kjer se pričenja novo blaženstvo in sreča, da postajam vedno laži in se pogrezam v čudežni objem pozabljenja.

Zaspal sem globoko kakor ubit.

Ko sem se prebudil, je sonce že sililo na zapad. Pretegnil sem se, spet pojužinal in že sem skočil v svoj avto in pognal nazaj, nazaj med ljudi, med prah, skozi hrup velikega mesta, mimo sovražnih nebotičnikov. Toda bil sem spet pomirjen in okrepčan.

Nič nisem gledal na uro kdaj sem odšel, ne kdaj sem se vrnil. Večerilo se je že, ko sem dospel do hiše svojega prijatelja, ki je bil krčmar kakor jaz.

Obiskal sem prijatelja. Andrej Rant je bil prijazen dečko, priden in podjeten. Le preveč hitro je želel obogateti, kar ga je zavedlo, da je prodajal alkoholne pijače tudi izven svojega okrožja, ki so mu ga določili tihotapci. Neka močna družba, ki je prodajala pijače, ga je pozvala, da mora jemati njeno pivo, ker ga je mnogo iztočil. Ni ga hotel, ker je bilo slabše kakovosti.

Andrej sam ni vedel ne videl, kako so se počasi kupičili oblaki nad njegovo glavo. Toda tihotapci so pazili nanj. Dobil je črno piko in bil je izgubljen.

Prav tedaj, ko sem ga obiskal, je kmalu za menoj pridirjal pred njegovo hišo velik osebni avtomobil.

Še zdaj vidim prijatelja kako je stopil na prag in ga je že naslednji hip zadel strel.

Vstal sem in pograbil samokres, ki sem ga imel skoraj vedno za pasom.

Pričelo je pokati. Napadalci so imeli na avtomobilu strojnico, takoj so pobili vsi šipe. Stopil sem v neki kot, kamor se s ceste ni dobro videlo. Pričel sem streljati. Eden od banditov se je zgrabil za rame. Spet sem ustrelil in zadel drugega v prsi. Tretji in četrti sta ostala zdrava in nepoškodovana. Spet sem pomeril, a prepozno. Avto se je zasukal in izginil v prahu. Streljal sem, da bi zadel pneumatiko, pa se mi ni posrečilo.

Razbojniki so ubili gospodarja in njegovega starejšega sina, hlapca in malega pastirja, ko je začul strele in je hitel k sosedom, da bi prišla na pomoč.

Bil sem strašno razburjen. V stolu je ležala nezavestna prijateljeva žena, a dva otroka sta bila skrila globoko v kleti.

Telefoniral sem policiji in jo obvestil o napadalcih. Takoj so prihiteli detektivi in pričeli pozvedovati, toda o razbeglih lopovih ni bilo nikakega sledu. Moj prjateij pa je ležal tam mrtev in poleg njega njegov najstarejši sinček, njegova nada in ponos.

Dvignil sem pesti. Krivica, strahotna krivica! In vse to je zakrivila prepoved alkohola, prohibicija, ki je bila vzrok, da so si denarniki lahko za svoje bogastvo dobili kar so hoteli, saj so imeli dovolj sredstev in so lahko skrivali alkohol, zidali ogromna podzemna skladišča, goljufali državo ter izmozgavali in zasužnjevali ali celo kar ubijali manjše, tiste bedne prodajalce, ki so hodili za nje v ogenj po kostanj, samo, da so si nekaj prislužili.

Ko sem se vrnil tisto noč domov, sem bil duševno in telesno popolnoma izčrpan, da niti misliti nisem mogel več in sem kar klecnil na posteljo.

Vso noč nisem zaspal. Vedno mi je bilo, da brni pred hišo avtomobil, da slišim strele in klice na pomoč in da gledam ljudi, ki se valjajo v lastni krvi in umirajo.

Spet me je obšlo tisto občutje zapuščenosti. Nekaj ogabnega sem čutil v sebi do vsega okoli sebe. Kako nesmiselno se mi je trenutno videlo vse to divje borenje za mrtvi denar, ki je samo sredstvo, da moremo živeti.

Da, kar vse bi prodal in zginil nazaj v tiste mirne kraje doma, kjer ljudje niti ne slutijo, kaj se godi po tem grdem svetu! Nisem imel še dovolj, pa za silo bi že šlo in ne bilo bi mi treba trepetati dan na dan za svoje življenje.

Zjutraj sem bil kakor zbičan, vendar je moja močna volja spet zmagala in pomiril sem se.

Da le ne bi bilo te osamelosti! Imel sem ljudi za delo, a vsi so mi bili tujci. Bilo so samo slepo orodje, s katerim sem gospodaril, a manjkalo mi je bitja, ki bi me ljubilo, ki bi na mene blažilno uplivalo in mi vlivalo tolažbo v težkih dneh, bitja, kateremu bi se lahko popolnoma zaupal in zanj tudi delal in trpel, manjkalo mi je dobre žene, ki bi živela za me in se vsa žrtvovala za me v sreči in nesreči.

Kadar sem doživel kaj tegobnega, sem se vedno spet spomnil na tiste blažene ure, ko sem bil prvil doma. Obraz Pepce mi je zalebdel pred očmi. Kako ji je neki zdaj? Ali je srečna? Morda je že mati dveh ali treh otrok in dela na polju, skrbi za družino in moža. Morda je še celo siromašna, čeprav so trdili, da se bo dobro omožila? Toda saj denar ni vse! Meni ga nikoli ne manjka, a vendar nisem srečen, saj nimam ljubezni! Le ljubezen je sonce in sreča življenja!

Dva dni po nesrečnem dogodku, sem sedel doma pri obedu in čital časopis.

Nenadoma je nekdo potrkal. Odzval sem se in se dvignil ter zastrmel. Samega presenečenja nisem mogel spregovoriti.

Pred menoj je stala ženska. Samemu sebi nisem mogel verjeti in potegnil sem roko preko oči, saj je bilo res čudno, pred menoj je bila – Pepca, ki je stala tam in se mi otožno smehljala.

»Pepca! Ali je mogoče?«

»Da, prišla sem in spet lahko grem, samo povej mi kam! Ti mi boš pa lahko našel službo, da se bom dostojno preživela!«

Skočil sem k nji in ji stisnil roko ter jo ljubeče pozdravil. Plašno se je umaknila.

Vprašal sem jo zaskrbljen:

»Kaj je vendar s teboj? Kako čudna si! Zakaj tako govoriš? Saj vidiš, da sem te res vesel! Bodi pozdravljena v mojem domu!«

Hotela je nekaj reči, pa ji je že jok zaprl besedo.

Posadil sem jo na stol in jo prosil, naj se lepo pomiri, a potem naj mi pove, kako in kaj.

Med solzami mi še priznala, kako je nesrečna. Njen zaročenec jo je zapustil, potem ko je postala mati.

Poslušal sem jo, kimal in se čudil. Ko sem jo zagledal, me je takoj obšla slutnja, da se je moralo nekaj takega zgoditi. Pustil sem jo, da se je izihtela, potem sem jo pričel bodriti.

Povedala mi je, da je otroče umrlo in zato je sklenila oditi v Ameriko za kruhom, prepričana, da ji bom pomagal.

Zamahnil sem z roko:

»Zdaj pa kar pusti vse skrbi in pozabi čim prej moreš! Pri meni si in skrbel bom za te! Ker imam že nekaj premoženja in potrebujem zanesljivega človeka, boš ti kakor nalašč. Sicer pa tudi jaz ne maram več slišati o tvoji preteklosti. Pokorila si se za svoj greh in pozabiva ga. Moja žena postaneš, moja pomočnica in zvesta tovarišica! Skupaj bova delala in delila žalost in veselje, skrbi in tegobe! Ali hočeš?«

In obljubil sem, da bom delil z njo tudi svoj zaslužek, da ji bom že zdaj prepisal polovico svojega premoženja, da je lahko brez skrbi, če bi me doletela kaka nesreča v mojem nevarnem poklicu. Vedel sem, kako siromašnih staršev je in zato sem si mislil, da ji tudi tako najbolj ustrežem, da bo lahko sama poslala domov kak dolar, ne da bi čutila mojo miloščino.

Bil sem vesel in naravnost srečen. Pred seboj sem gledal bodočnost, družino, novo življenje v domovini. Zdaj sem imel nevesto, ki mi je bila najbližja, ki je nikoli nisem nehal ljubiti, saj sem jo vedno nosil v svojem spominu.

Nekaj tednov potem smo zapraznovali poroko. Ko sem šel z nevesto domov in so svatje peli, mi je bilo, da sem nekje drugje, da sem spet med svojimi rojaki in veselo sem objel svojo izvoljenko.

Tisto jesen so se spet pričeli za mene zanimati tihotapci. Prestrašil sem se. Večkrat se je oglasil kateri s svojim avtomobilom, skušal zvedeti, če ločim alkoholne pijače in mi ponujati svoje blago.

Ker sem bil mnogo zunaj, so običajno naleteli na mojo ženo, ki sicer še ni znala dobro jezika, toda vsakega je znala zavrniti in zatajiti vsako pijačo.

Naposled so bili menda že res prepričani, da sem samo prodajalec brezalkoholnih pijač, ker sem pričel izdelovati tudi pokalice in si napravil kar majhno tvornico, ki sem jo pa kmalu opustil, ker sem imel preveč dela in skrbi ter sem moral zaposliti preveč delavcev, pred katerimi se mi pa marsikaj ni videlo varno, saj sem v vsakem tujcu videl vohuna.

Kmalu sem spoznal, zakaj so se tihotapci pri meni tako pogosto oglašali. Ne samo, da me je ta ali oni želel imeti za svojega odjemalca, temveč so me želeli pridobiti, da bi postal delničar, samo, da bi mi zamašili usta. Blizu kraja, kjer sem živel, so imeli namreč ti ljudje v zemlji veliko pivovarno, v kateri so varili pravo pivo.

Za mojo hišo je ležal nekaj sto metrov oddaljen travnik, ki je prehajal v grmičje in se naposled razraščal v gozd.

Sredi te samotne hoste se je dvigal prijazen griček. Živ krst bi si ne mogel misliti, da je v tem hribu skrita pivovarna. V zemlji so bili povsod globoki rovi, obokani in prostori ter skladišče za pivo.

Spočetka sem čul šepetati o tem, a kasneje sem sam videl, da ponoči tovorni avtomobili neprestano dirjajo v ono smer.

Pivovarna je obratovala dolgo časa, varila pivo in ga prodajala. Da bi tihotapci delali lahko bolj brezskrbno, so zapletli v svoje podjetje tudi sekal višjih javnih funkcijonarjev. Tako je bil deležen dobička okrajni sodnik in tudi poštar našega okraja.

Na račun pivovarne sta ta dva gospoda sijajno živela in vsak kdor ni vedel odkod izhaja njuno bogastvo, se je čudil, da moreta uganjati tako razkošje.

Dolgo je šlo vse po sreči. Pivovarnarji so postali že kar nekam predrzni. Nič več niso tako pazili in se bali.

Pa so se zamerili nekemu prevozniku, ker mu niso hoteli že itak dovolj visoke voznine še povišati, kakor je zahteval. In možakar je šel ter jih ovadil.

Prišla je četa policistov. Bilo jih je kakih trideset. Obkolili so gozdič in počasi prodirali proti griču. Sicer so bili tihotapci zadno minuto opozorjeni, a bilo je prepozno in čepeli so kakor krti v luknji.

Policija je vdrla skozi dva vhoda, ki so ju imeli. Z napetimi revolverji je vse aretirala, a blago zaplenila.

In tako je tudi sodnika in poštarja zabila ura usode. Sodnika so aretirali in je bil obsojen na dvajsetletno ječo ter izgubo svoje časti. Poštarja pa tedaj ni bilo doma in se tudi ni nikoli več vrnil. Roki pravice se je srečno izmaknil, niso ga dobili.

Ti ljudje so dolgo delali in ostali skriti, zadnji čas je, da si tudi jaz naredim doma kuhinjo za kuhanje žganja, sem si mislil in si pod delom garaže obokal klet v katero sem postavil dva kotla in kuhal žganjico. Stena garaže, ki je ločila stopnjišče od garaže je bila umetna in sem samo pritisnil v kotlu za električni gumb, pa se je takoj umaknila in že sem bil v drugem prostoru.

Ovaden sem bil zavoljo kuhanja žganja. Če bi bil samo dvakrat ali trikrat naznanjen, bi me morda ne dobiti, a imel sem osemkrat preiskavo. Komisijia je vsakič stikala okoli, a ničesar ni našla, tako, da so se detektivi že vsega naveličali, Ker pa ovadbe niso ponehale, je prišla komisija še devetič v mojo hišo. Že je nameravala oditi, ko se je nek detektiv zagledal v streho ter se potolkel po čelu:

»Takoj bomo videli, če je ovadba utemeljena ali ne! Prinesite mi lestvo!«

Pričel je meriti streho nad garažo, potem garažo od znotraj in nato zunaj. Tako je ugotovil, da je levo krilo mnogo krajše in že so s kladivi prodrli steno in našli vhod.

Plačati sem moral 1200 dolarjev globe, zaplenili so mi oba kotla, a žganje so mi polili s petrolejem in ga tako uničili. Kakor hudodelca so me gnali uklenjenega v zapor, kjer sem moral sedeti tri mesece.

Spet sem imel mnogo škode, a poguma nisem zgubil, saj sem imel zdaj ženo, ki mi je pomagala prenašati breme.

Kako dobro, da sem bil oženjen. Ves čas, kar sem bil zaprt, je moja žena sama gospodarila in ne slabo! Ko sem se vrnil, sem bil vesel in zadovoljen. In spet sva se vrgla na delo.

Ker si nisem več upal doma kuhati žganja, sem ga moral dražje kupovati od drugih in ga voziti domov.

5.Uredi

Ljubosumnost! Kako čudna lastnost je to, vendar jo menda pozna vsak, kdor je kdaj resnično ljubil.

Nikoli nisem imel povoda, da bi ljubosumil nad svojo ženo, saj vem, da mi je ostala zvesta v vseh borbah in tegobah življenja. Toda ker sem jo ljubil, sem se bal za njo in ker sem se za njo bal, sem postal ljubosumen.

K meni je pričel zahajati neki Ličen, krepek in dovtipen dedec, sicer precej robat vendarle zabaven in zgovoren. Majhen, zajeten s spoličenim, smešnim obrazom, dolgimi, suhimi ušesi in po glavi ves polizan, ni napravil posebno dobrega vtisa. Menda je največ skrbi posvečal svojim posvaljkanim lasem, ki so se mu vedno sprijeti kakor zlepljeni držali skupaj tvoreči blestečo strešico na njegovi glavi.

Možakar je ljubil whyski in je bil preveč domač pri nas, zlasti se je laskal moji ženi, ki ga ni mogla trpeti. Enkrat sem slučajno čul njegovo osladno govorjenje napram nji in tedaj sem postal ljubosumen. Pričel sem se bati, da mi družice ne premoti in ne odpelje, čeprav sem vedel, da me ima Pepca rada.

Večkrat sem se nepričakovano hitro vrnil domov. Ličana nisem skoraj nikoli našel, če pa je bil pri nas, se je sam dolgočasil pri svoji čaši whiskjja.

Naposled sem ga hotel nekega dne kar nahruliti in ga napoditi, toda premislil sem se, ko sem se spomnil, da me lahko naznani.

Sicer so Ličani dobri in pošteni ljudje, a ta ni bil, saj je povsod med dobrimi mnogo slabih. Menda je spoznal, da je bolje če izostane, ker je vedno redkeje prihajal in potem kar za nekaj tednov nehal prihajati k nam.

Kakor je nepričakovano izostal, tako se je nekega dne spet nepričakovano pojavil. Bil je sladek in prijazen. Ponudil mi je fino staro žganje, češ, da je tihotapec, kar mi ni dolgo mogel zaupati, ker se je bal, da nisem dovolj zanesljiv. Meni pa proda whisky najrajši ker je spoznal, da se lahko na mene zanese. Poleg tega je njegovo žganje nekaj posebnega.

Zasmrdelo mi je nekoliko ko sem se ozrl v njegov sploščeni obraz in v poševno zvijačne oči ki jim kar nisem mogel zaupati. Takoj sem si mislil, da morda ni kaj v redu in si dejal:

»Kaj če se ta ded ni prišel samo maščevat nad menoj in mojo ženo, ker sva ga vedno zavračala in jaz nisem z njim sploh skoraj nič govoril. Videl se mi je sicer zelo ošaben in kar čudno, da je bil zdaj spet kar naenkrat pri meni, saj se je žganje lahko povsod prodalo.

Ker je imel s seboj pokušnjo, sem whisky pokusil in priznati moram, da je bil izvrsten in sem malo takega pokusil v Zedinjenih državah.

In tako sva se domenila, da pride čez nekaj dni, da se popeljem z njim v njegovo skladišče, naložim sode in mu pijačo plačam. Cena je bila primerna, oborožen sem bil vedno in sklenil sem, da tudi še na licu mesta pokusim žganje preden mu ga plačam, da me ja ne bo mogel ociganiti.

Čez nekaj dni jo je res Ličan primahal k meni. Poklical sem svojega prijatelja Tomaža, ki je živel v soseščini in vsi trije smo sedli v moj tovorni avtomobil ter se odpeljali po žganje .

Avto je urno brnel proti Chikagu. Iz Chikaga je zdrvel spet dalje na polje in smo se vozili kakih 9 ur. Dolga je bila ta vožnja in dokaj hitro sem vozil.

Naposled smo dospeli v samotno skladišče sredi majhnega gaja. V njem je ležalo kakih 10 sodov.

»Dajte še enkrat pokusit, da bo videl moj prijatelj, kako izborno kapljico imate!« sem omenil Ličanu, ki se ni obotavljal. Pri zadnjem sodu, je vtaknil skozi veho drobno cevko in potegnil iz njega whisky, da sva ga s prijateljem pokusila. Pijača je bila prav takšna kakor pokušnja, ki mi jo je prinesel in takoj sem mu naštel 1500 dolarjev.

Ličan je pograbil denar ne da bi preštel in ga kakor listje stlačil v žep, kar se mi je spet videlo dokaj sumljivo.

Naložili smo sode pod pivske zaboje in oddirjali nazaj proti Chikagu, kjer se je Ličan poslovil in obljubil, da se spet kmalu oglasi, upajoč, do bom pijačo lahko prav dobro prodal.

S prijateljem sva sama dirjala dalje. Ves čas sem se bal, da bi naju kdo ne ustavil, zato sva previdno vozila in srečno dospela domov.

Oddahnil sem se, kajti še vedno sem se bal, da mi bo Ličan kakšno zagodel in mi poslal policijo ali bandite na vrat.

Ko sva skočila z vozila, sem takoj povabil Tomaža:

»Zdaj si ga bova pa privoščila vsak dva kozarčka, dovolj sva se trudila in pehala!«

Zabil sem pipo v sod in ga odprl. Pritekel je kozarcc whiskyja, ki je bil zelo dober.

Ko sem hotel natočiti drugi kozarec, ni priteklo ničesar.

»Aha, zrak mora pritisniti,« sem dejal prijatelju in sem odbil veho ter spet odprl pipo.

Tudi zdaj ni pritekla niti kapljica žganja, pač pa je pričela iz soda teči voda.

Skočil sem k drugemu sodu. Tudi iz tega je pritekla sama voda.

»Vendar me je ociganil!« sem divje zarjul. Zvalila sva prvi sod na tla in ga kar razbila. Voda je brizgnila na vse strani. In tedaj sem ugotovil, da je Ličen pod veho pritrdil majhen lij, v katerega je nalil žganja, a sicer je bila sama voda. Lij je bil spodaj zamašen in tako nama je lahko dal z njega pokušnjo.

Poizvedoval sem za goljufom, a nikoli več ga nisem videl. S prijateljem sva se oba peljala nazaj, da bi našla tisto skladišče. Toda premalo sva pazila na pot in ko sva prišla dale iz Chikage sva spoznala, da sva zašla v neznano ravnino, ki je ležala nepregledna pred nama, a o kakem gaju in skladišču ni bilo ne duha ne sluha.

Ko sem povedal ženi, kaj se mi je zgodilo, me ni pomilovala. Resno se je ozrla vame in mi dejala:

»Zakaj nisi zadeve meni zaupal in me povprašal? Tistemu človeku nisem nikoli niti trohice zaupala in bi mu ne nikoli! Čudno se mi je dozdevalo, da si mu sploh dal piti! V njegovih očeh je bilo toliko zlobe in prekanjenosti, da ju, sploh ni mogel skriti!«

Včasih je zavela v moji notranjosti praznina. Imel sem ženo, zaslužil sem. Vendar mi je često vzniklo vprašanje, za koga se prav za prav tako trudim in delam na žive in mrtve? In spomnil sem se na druge, ki imajo otroke ter žive in delajo za nje.

Midva sva bila že nad dve leti skupaj, a še vedno sva bila sama. Kako sem si zaželel biti oče.

Zdelo se mi je, da bi potem vse moje sile podvojile, da bi delal še z večjim zanosom in da bi otrok, če bi ga dobil, dal nov silnejši zalet mojemu življenju.

Moja žena se je trudila noč in dan. Ker so prihajali razni vozniki in delavci šele po delu in so ostajali pozno v noč, ko smo tudi bolj brez skrbi točili, je sirota prečula in predelala mnogo noči. Čudil sem se ji, da je ostala še toliko zdrava.

Nekega dne mi je nepričakovano povedala, da postanem oče, česar sem se zelo razveselil. Torej so se moje želje vendarle jele izpolnjevati. Še nekaj časa bi delala in potem bi šli skupaj nazaj v domovino. Mali Američan naj ostane Slovenec, kakor je njegov oče in naj živi tam, kjer sem preživljal jaz svojo nežno mladost!

Čimbolj se je bližal usodni čas, tembolj otožna in nestrpna je žena postajala. Opazil sem, da jo skrbi, a da se premaguje.

Potem mi je nenadno jokaje priznala, da se bliža njen čas, a ona ne čuti ničesar pod srcem, kakor bi ji ležala tam mrtva, težka senca brez življenja. Potolažil sem jo, vendar sem tudi sam prestrašen čakal usodnega dne.

In res sta se rodila kar dvojčka, a oba sta bila mrtva.

Poklicani zdravnik naju je natančno izprašal. Ko je zvedel, kako je Pepca garala vse dni in noči, je trdo dejal, da je le njeno delo vzrok, da nista rojenčka živa, ker je žena pretiravala s svojimi močmi.

Sirota je bila silno žalostna, a meni je tiha bol trgala srce, da sem se komaj brzdal.

Ostalo nama je še upanje in spet sva se pogreznila v skrbi in delo.

Res se nama je kmalu rodil sinček, moj Janez, ki sem ga bil vesel bolj kakor vsega na svetu. Bil pa je šibek in vel, čeprav sva bila oba krepka. Ko ga je nesla žena k zdravniku, je spet zmajal z glavo:

»Povedal sem vam že, da preveč delate. Zakaj me ne slušate? Tako radi bi bili mati, pa sproti pozabljate, kar vam ukažem!«

Vrnila se je domov in pričela paziti nase. Bilo je že prepozno. Otroček je umrl.

V divji bolečini sam nisem vedel kaj početi. Pričel sem dolžiti samega sebe, da sem največ zakrivil, da nimava otrok, da je to zakrivil alkohol, oziroma tegobno delo, ki ga imava, ko ga prodajava ter si očital, da sem jo pustil, da je preveč delala, čeprav je silil nisem nikoli.

In zaslutil sem, da v Ameriki ne bom nikoli dosegel sreče očetovstva, da se mi usoda posmehuje in me bije v obraz.

In vendar je bila moja točilnica v primeri z drugimi vedno poštena. V druge so zahajali pohotniki in vlačili s seboj slabe ženske ter uganjali greh vse dolge noči, a jaz sem ostal strog in neizprosen ter sem dajal pijačo samo moškim, čeprav sem se marsikomu zameril.

Pri nas doma je huda stiska. Oče mi je pisal dolgo pismo, v katerem mi je samo tarnal in tožil, da tako slaba še ni predla in da bi morali od lakote poginiti, če bi jih jaz ne podpiral. Vesel sem bil, da sem imel denar in sem pošiljal še več.

Tudi moja žena je zvesto podpirala svoje domače, škoda le, da je njena mati bila preveč radodarna in je vse takoj razdala drugim, še tujim ljudem, a sama je trpela lakoto. Bila je tako usmiljena, da ni smela videti siromaka, pa je bila že vsa iz sebe. No, morda je ravnala prav, kajti bila je pobožna in dobra ženica in je pač računala, da ji bo Bog že vse povrnil, saj je bila že srečna, ker je videla Pepco preskrbljeno.

»Še nekaj časa bova delala, a potem se vrneva!« sem dejal nekega dne ženi in molče mi je stisnila desnico. Pred najinimi duševnimi očmi pa je zalebdela slika najinega rojstnega kraja. Oba sva se veselila, da se kmalu uresničijo najine sanje in se spet vrneva domov, če naju bo le še nekaj časa spremljala sreča, ki je včasih opoteča in nestanovitna, toda često tudi kapricasta in zvesta.

Kako vesele so bile tedaj najine misli. Kadar sva imela urico časa, sva posedela, si natočila kozarec vinca ter si radostno nazdravila. In že sva se vozila po morju in iskala z očmi kopnino.

Toda najin sen se je spet razblinil.

Nad svojo hišo sem speljal hodnik. Bil je še sen. Ukazal sem zaupnim ljudem, do so mi ga tako sestavili, da sem lahko v njem imel veliko skladišče polnih steklenic. Kdor me je obiskal, sem samo dvignil desko in že je tajni vzmet sprožil pokrivačo v hodniku in zasmejala se je velika skladnica steklenic.

Ljudje so pri meni popili precej vina in tudi wiskyja. Dokler so videli, da si nisem še opomogel, so bili še dokaj pošteni z menoj, a ko so spoznali, da mi bolje kaže, jih je premagala zavist in zato me je marsikdo naznanil. Če bi tudi jaz, ki sem imel priliko, tako popival, kakor mnogokateri mojih znancev, bi pa nikoli ne dosegel zelene vejice.

Oglasila se je preiskovalna komisija, češ, da spet točim whisky. Hladnokrvno sem jih vodil okoli. Toda bili so dobro informirani. Hodnikovo ograjo so mi odprli s sekiro in vse steklenice so šle rakom žvižgat, pa tudi sodi kar jih je bilo skritih v kleti pod lesenimi tlami, kajti vse so pretaknili in staknili.

In spet so me vlekli v Chikago. Sram me je bilo, da sem zardeval, a potrpeti sem moral in molčati. Na nesrečo še žene ni bilo doma. Ko se je vrnila, je mnogo stvari pogrešila, saj ni bilo ljudem dovolj, da so me odpeljali detektivi, še marsikaj so nam odnesli.

Na srečo pa ni nihče našel moje glavne zaloge, ki je obstojala iz osem sodov samega špirita, vina in žganja. Te sode sem zakopal neke noč na sosedovem vrtu blizu svoje hiše. Izkopali smo veliko, dva metra globoko, dolgo jamo in zvalil vanjo sode in jih pokrili z ruševino, da se ni opazilo to moje skladišče. Tudi si nihče pač ni mogel misliti, da bom imel blago skrito na tujem svetu. No, da je bilo vse skupaj še bolj varno, smo pod ruševino pokrili deske in nad ruševino naložili visok kup gnoja. Policija ga je videla in vihala nosove. Če bi bila vedela, kaj je pod njim, bi jih pač vihala drugače, saj bi ji gnoj ne smrdel več.

Medtem ko sem sedel v ječi, ni moja žena rok križem držala. Ker se je tudi sosed bal, da nas kdo v bližini zasleduje, saj so bile ovadbe vedno pogosteje, sta dobila nekje na deželi znanca kmeta, ki je ponoči vse sode odpeljal in jih skril na svojem domu. Ko sem se vrnil, sem ženi omenil, da tudi temu kmetu ne zaupam preveč, ker ga premalo poznam. Počasi sem speljal pijačo domov in jo prodal. Res se je tudi pri tem kmetu izkazalo, da me je varal in mi jemal iz sodov pijačo in jo zalival z vodo.

V vseh teh borbah sem vendarle ostal veder in vesel, saj vsega nisem nikoli izgubil in vsakič sem se spet dvignil in si opomogel. Tudi žena mi je vedno zvesto pomagala in ni obupavala, čeprav sva morala večkrat čutiti na plečih pekoči bič usode.

Preden sem opustil svoje kupčije, sem poskusil še srečo s trgovino čevljev. Moj namen je bil s pomočjo trgovanja s čevlji prodati čim več alkohola.

Dal sem si napraviti škatle z lepenke, ki so imele dvojno dno. Pod prvim dnom je ležala steklenica z alkoholom, a nad njim v škatli je bil par čevljev. Tudi so lahko ljudje pri pomerjanju naročili primerno količino pijače, ne da bi bil kdo opazil. Kogar nisem poznal, sem mu prodal čevlje brez vsake pijače.

Ker sem vedel, da to podjetje ne pojde dolgo, sem imel zaloge le malo in sem vse jemal sproti. Podjetje je uspevalo, toda slednji dan sem bil pripravljen na katastrofo. In res je prišla policija prav tedaj, ko sem prodal zadnjo škatlo čevljev z dvojnim dnom in jih je stranka srečno odnesla. Detektivi so morali oditi z dolgim nosom.

Še bi se oskrbel z novim blagom, a spoznal sem, da me imajo vedno bolj na sumu. Često sem opazil ljudi, ki so hodili okoli trgovine, prihajajoči k meni, se mi predstavljali pod raznimi imeni, ter mi napol preteči ponujali whisky.

Zaslutil sem, da se krog tihotapcev krog mene krči in večkrat sem sredi noči planil kvišku, ker se mi je zazdelo, da je nekdo pod mojim oknom.

Tudi žena ni bila več mirna. Opazila je, da hodijo sumljivi ljudje okoli hiše. Da naju še nihče ni napadel ali ubil, je bilo pač vzrok, ker je bilo vedno precej ljudi pri nas.

Ker sem se bal, sem pričel zahajati spat k sosedu. Tudi žena je bila bolj mirna, da sva prenočevala pri njem. To je bilo samo nekaj noči. Potem sva sklenila, da jo odrineva nazaj v staro domovino, saj sva polagoma vse prodala in imela lep izkupiček, nekaj jugolovanskih milijončkov.

Tako sem preživel 28 let v tujini, ne da bi le en dan pozabil na svoj dom ali na svoje drage.

Že mesece prej, preden sva se preselila, sem kupil na Dolenjskem prijazno posestvo, kamor sem sklenil iti, saj je ostala v moji duši vedno želja za kmetijstvom, ki se je nikoli nisem znebil. V kmetovanju sem gledal najlepši smoter svojega življenja.

Sen o vrnitvi se je torej moral kmalu uresničiti. Čas odhoda se je vendar kar počasi bližal.

Pričela sva se z ženo poslavljati od svojih prijateljev in znancev. Moj osebni avto je dan na dan brnel okoli.

In spet se spominjam Indijanca Dolgega nosu, ki mi je zadnjič stisnil desnico, vrgel vase za slovo kozarec whiskyja in me bolestno pogledal. Ko sva si stisnila roki, je nekaj zamrmral in se obrnil. Njegova mlada žena mi je pa povedala, da mu je zelo hudo, ker odhajava in da me smatra za svojega dobrega prijatelja.

In pri tem poslavljanju sem šele spoznal, da mi je bila vendar tudi Amerika domovina, saj sem bil v nji dolgih 28 let. Sicer pa človek pri slovesu mnogokaj pozabi, ginjenje, ki ga občuti v srcu marsikaj ublaži, da zre na vse z odpuščajočim očesom.

Bil sem zadnji dan v Ameriki. Hiša, v kateri sem preživel ta dan, ni bila več moja. Vse kar sem imel, je bilo zdaj že last drugega, a zato je bil moj žep poln dolarjev.

Počasi in zamišljen sem taval okoli hiše. Šele zdaj sem spoznal, da mi je bila draga in ljuba, saj sem si jo tako težko pridobil. ln priroda? Kakor zamaknjen sem hodil po travnikih in njivah ter hitel po gozdni stezi. Čutil sem, da mi je vedno teže pri srcu.

Toda moral sem se posloviti, treba je bilo iti.

Žena je ostala navidezno mirnejša, čeprav je bila zelo bleda in nekam prepadena. Včasih jo je trenutno zmoglo in videl sem kako si je skrivaj obrisala solzo z oči.

Zadnji večer, ko sva imela že vse pripravljeno za odhod, nisva nič spala. Ležala sva vsak na svoji postelji in govorila, samo govorila.

Ko sva zjutraj vstala, sva bila pomirjena. Z jasnim očesom sva zrla bodočnosti nasproti, ki se je obetala vsa lepa in ožarjena s soncem sreče.

Komaj sva vstala, naju je že presenetil moj stari prijatelj Janez Čuden, ki je bil farmer, oddaljen kakih pet kilometrov od nas.

»Vedno smo si bili dobri. Dovolita mi, da vaju peljem s svojim avtomobilom kar do chikaške luke!«

Veselo sva pristala.

Preden sva stopila v samodrč, sem začul divji pasji lajež in tulenje.

Okrenil sem se in stopil k svojemu zvestemu psu Zmaju. Volka mi je nekdo že prej zastrupil.

Čudno! Ko sem se poslavljal od ljudi, mi ni prišla solza, a ko sem potrepljal Zmaja po kosmati glavi in se še poslednjič zazrl v njegove krotke zveste oči, so mi navrele solze.

Pes mi je lizal roke, se sklanjal žalostno k meni, se mi vzpenjal na rame in naposled pričel tako otožno tuliti, da sem kar pobegnil in skočil v avtomobil.

Še daleč me je spremljalo žalostno zameglo tuljenje mojega zvestega psa.

Z ženo sva se srečno vrnila v domovino.

Zdaj imam lepo prostrano posestvo. Hišo, ki sem jo kupil, sem vse prezidal ter si postavil novo moderno stavbo, gospodarsko poslopje in hleve.

Zemlja, gruda? Vedno sem sanjal o nji in zdaj jo imam dovolj! Prinesel sem denar s seboj in spoznal, da je bilo še vse premalo. Kajti dolenjski kmet je siromak. Kogar morem ga podprem in mu pomagam s posojilom, saj sem v tej skromni deželici, kjer ni razkošnih milijarderjev, znan kot največji bogataš daleč na okoli.

Težki so davki in večkrat je slaba letina. Toda kadar me grudi skrbi in bolest grem v hlev, se vsedem med svoje lepe kravice in se zagledam v dva iskra konjička, ki kopitljata pred menoj, da se vnemajo iskre. In spomnim se na bedno rodno kočo in na našo kravico Rjavko. Pa mi je takoj veselo pri srcu.

Večkrat pa me objame hrepenenje in tedaj se napotim s svojo življenjsko družico v svoj rodni kraj, med polhograške griče, kjer mi je tekla zibel. Kakor v sanjah hodiva okoli po zelenih jasah.

In ko zadije mesec ter se nasmehnejo nad nama zvezde, greva sama po prostrani božji prirodi tiha, zasanjana in srečna. Šuštenju drevja prisluškujeva in šumenju vetra ter se veseliva mladostnih spominov, ki nama vstajajo v duši, zarajajo pred nama in nama bude veselje.

Kmalu pa se spet vrneva nazaj med dolenjske griče, pod prijazne vinske griče, saj naju čaka tam v najinem sončnem domu nova mladost. Najin sinček, ki je ves moj in kadar ga pogledam se mi vidi, da sem spet otrok in da se mi čudežno vračajo leta nežne sončne mladosti!