Med trnjem in osatom

Med trnjem in osatom Jože Urbanija

Objavljeno pod vzdevkom Soteščan.

Izdano:	1927
Viri:	Domovina, 1927, št. 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vrtec sem si izkopala,
drobne rožice sejala,
nageljne in rožmarin,
da sem motila fante ž njim.
(Narodna pesem)

Prijetnost poletne nedelje se je zlivala po Lanišču, preprosti vasici na prijaznem holmcu sredi zelene ravnine. Vaščani so se hladili po sencah v zanimivih domačih razgovorih, sem in tja je kdo dremal ob knjigi ali časopisu. Okrog njih so se igrali otroci med glasnim vikom in krikom, odmevajočim po vasi.

Po poti mimo Gorenca je prišel visok mladenič ter se je, rahlo žvižgaje, ustavil ob ograji cvetličnega vrta na koncu hiše. Nepremično je gledal v okno v bled dekliški obrazek.

»Lojza!« jo je poklical, naslonivši se na ograjo.

»Martin!« se mu je odzvala in pritekla na vrtič. Sklonila se je nad gredico, da mu nabere šopek in pripne na prsi.

»Ne maram cvetja,« jo je zavrnil. »Saj praviš, da je nama odcvetelo ...«

»Zopet se te prijema otožnost. Nekdaj si bil živahen, kakor se spodobi fantu; odkar pa veš, kam si prijadral, povešaš glavo in vzdihuješ ...«

»Presenetilo me je nepričakovano odkratje — to, kar si mi razodela ...«

»Nisem mogla molčati. Dolgo sem se bojevala, preden je padla odločitev, in končno sem izpregovorila ...«

»Cvetlice so me zapeljale ...«

»Nekdaj si se naslajal ob vonju, a danes jih odklanjaš. Hitro si se izpremenil ...«

»Lojza, ne muči me s takimi očitki. Vest mi ničesar ne očita.«

»Stori, kar si obljubil. Čim delj boš odlašal, tem bliže bodo posledice in sramota.«

»Ne morem izpolniti ...«

»Čemu pa potem še hodiš tod mimo? Izogni se me raje!«

»Povedat sem ti prišel svoje mnenje. Lojza, ločiva se kot prijatelja in pojdiva po svojih potih.«

»Prepozno, Martin! To bi bil storil lani, letos pa — že veš, kaj se je zgodilo. Ne preostane ti drugega kakor: drži besedo!«

»Ne morem, ker nisem prizadet. Ali meniš, da bova srečna, ako me prisiliš?«

Dekle je obmolčalo. Ustrašilo se je besed, katerih pomena ni mogla tajiti. Glasno je zvenela resnica, vendar jo mora zadušiti, če hoče kaj doseči. Strogo mora nastopiti s svojo zahtevo.

»Martin, izvrši svojo obljubo,« je oblastno stopila predenj. »Strahovito se bom maščevala, ako me zavržeš.«

Beseda »maščevanje« je padla zviškoma na njegovo dušo. Potrt je stal ob ograji in bobnal zamišljen po suhem lesu. Dolgo ni mogel govoriti.

»No, ali si se premislil?« ga je vprašala nekoliko mehkeje.

»Prišel sem, da se pomeniva ... Lojza, daj se odvrniti.«

»Seveda, zate bi ne bilo napačno. Toda jaz bi trpela. Ne, ne, o tem mi ni treba govoriti. Pojdi in premisli!«

Potrt je odšel Martin po vasi in zavil po prvi bližnjici, vodeči iz Lanišča v Razorje. Izognil se je vaščanom, meneč, da mu je odigrani dogodek zapisan na obrazu. Kmalu bi kdo kaj zaslutil, zakaj težko je prikriti nekaj takega, kar pozneje obsije solnce. Tedaj ne bo izdalo nobeno olepševanje, še tako tehtni izgovori ne bodo držali. Lojza ima nazadnje prav, ko ga sili, naj pospeši zakonsko zvezo. Na ta način bo napravil konec ter se izognil mnogim neprilikam. Občutil je hipno zadovoljnost, takoj pa sta se ga znova polotili skrb in žalost. Predenj, so stopile strašne podobe nesrečnih zakonov. Tudi on ne more postati srečen ob ženi, ki ga je prisilila v zakon z nepoštenim dejanjem. Strah pred njenim maščevanjem pa mu je razbil vse predsodke in ga napotil, da se je odločil za poroko.

Brez navadnega požvižgavanja je opravil živino ter je šel k počitku. Ves drugi dan je bil nedotakljiv in redkobeseden, nobena jed mu ni dišala. Večerje se ni dotaknil; očeta, ki ga je vprašal po vzroku, je osorno zavrnil.

»Fant je nekam čemern,« je potožil Urbinc svoji ženi. »Pri nas do sedaj ni bilo tega in ni treba, da je odslej. Sam ne vem — nekaj mora imeti na srcu ...«

»Odkar zahaja h Gorencu, je ves drugačen,« je velela mati. »Popolnoma so ga zmešali ...«

»Kam? Kdo ti je povedal?«

»Plevelova Liza. Ona vse iztakne ...«

»Ni mogoče. Naš Martin pa Gorenčeva Lojza — moj grunt pa njena dota!« — Oče Urbinc se je s komolci naslonil na mizo in podprl glavo. — »Hm, hm, hm,« je premišljal in neverno odkimaval.

»Ženske vse izsledimo,« se je bahala. »Imamo izborne zveze in pa dobre odnošaje. Liza mi prinese vsako novico, boljša je kot časopis.«

»Vem, vem. Babnica vse pobere, kar kdo iztrese in ne vpraša, koliko je res. Ne smeš ji vsega verjeti.«

»Fant se je izpremenil in to je dokaz ...«

»Primojkuš se kesam, ker sem mu dal kmetijo. Ako bi se ne bil prenaglil, bi morda preprečil. Tako pa — Reza, pripravi se, da boš odstopila ...«

»Morala bom pač potrpeti ...«

»Ti boš pa že potrpela! Povsod je morala tvoja obveljati. Reci no, če ni bilo res. Ali moreš tajiti?«

Urbinka se ni mogla zagovarjati, zato se je izognila odgovoru in pričela obirati Gorenca na Lanišču. — »Tak hinavec, o jej, jej in ona — brrr in salamiš nazaj. Ta Lojza je pa njuna hči; od vsakega ima nekaj slabega: od očeta hinavščino, od matere priliznjenost in jezičnost.«

»Dobre čase mi obetaš. Kakor da boljših nisva zaslužila ...«

Prekinil ju je Martin, ki je nepričakovano stopil v sobo. Povesil je glavo pred njima, videč, da ga z mrkimi pogledi merita od nog do glave.

»Ženin,« ga je pičila mati zaničljivo.

»Fant, Bog te nima rad,« je vzrasel Urbinc. »Pa prav Lojzo si moral izbrati!«

»Kaj hočete, usoda je tako hotela ...«

»Zabredel si, Martin, zabredel. Reši se, ako ni prepozno. Zakon je za celo življenje,« je tarnala mati.

»Rešitev ni mogoča. Pot je tako zaprta, da grem lahko naprej, ne morem pa se vrniti.«

»Poslušaj, Reza: ujel se je,« je namignil Urbinc. »Saj pravim, ta preklicana mladost! Tudi mi smo bili mladi, a nismo bili taki.«

»Verujte, da se kesam, kar mi seveda ne koristi ...«

»Vidiš, taka je ta reč. Vem, da ti je žal in da je težko popraviti. Morda bi pa le našel izhod, ako bi nekoliko počakal ...«

»Ne maram zaradi jezikov. Čim dalj bi odlašal, tem več bo govorjenja.«

»Ali jo pa tudi ljubiš?« je omenila mati. »O ljubezni mi ne govorite. Kako morem ljubiti nekaj, kar mi je po sili padlo v naročje?«

»Ježeš, zakon brez ljubezni! Še tam, kjer se imajo radi, pridejo neprijetnosti, kako šele drugje! Povem ti. Martin: pekel si boš ustvaril; vajino življenje bo venelo med trnjem in osatom.«

»Kazen za mladostne grehe ...« se je otožno pošalil.

»Ampak kazen je trda, Martin,« ga je posvaril oče. »Mnogi je niti ne prenesejo, drugi pa vse življenje zdihujejo pod njenim bičem.« »Bom že kako prenesel ...« »Bog ti daj srečo. Midva z materjo ti je nisva nevoščljiva.«

Poparjen je odšel Martin iz sobe, da se ohladi zunaj v večernem hladu. Globoko je hotel premisliti položaj, toda misli so ostajale na plitvini ter se niso hotele poglobiti. Tema je bila okrog njega in v njegovi duši.

Nenadoma je opazil motno svitanje. Vstal je, kot bi se nekam odpravljal. »Kam« je vprašal samega sebe. — »H Gorencu na Lanišče,« si je odgovoril. Ponovno se je odločil stopiti pred Lojzo in doseči svobodo. Morda jo bo pregovoril, da bo izpustila iz kletke jetnika, vse svoje pomisleke ji bo obrazložil. Morebiti jo bo ganilo, drugače bo moral ravnati proti svoji volji.

Napotil se je na Lanišče in prispel do Gorenca. Razločno je videl, kako se je nekdo odstranil od hišnega ogla in izginil na vrtu med drevesi. Meneč, da je kak ponočnjak, ni posvečal prizoru nikake pozornosti. Stopil je k zidu in potrkal na okno.

»Ali si ti, Martin?« se je Lojza oglasila.

»Prišel sem na pomenek,« ji je odgovoril.

»Torej si se odločil? Prav, prav, Martin, edino, kar naju more rešiti. Kdaj bo poroka?«

»Najbrž nikoli. Sila ni nikjer na mestu, najmanj pri ženitvi. Saj veš, da nisva drug za drugega ...«

»A zato si prišel! Poslovil bi se rad in odšel nedolžen, jaz pa bi naj ostala v sramoti. Le kar pojdi, ropar nedolžnosti! Ampak za posledice boš odgovoren!«

»Že prav, zapeljivka! Najprej sladke besede, vedno nastavljanje, mamljivi pogledi in darila, potem pa žuganje in postavljanje na odgovornost.«

»Vsaka pot te je vodila na Lanišče. Zakaj si hodil, ako si vedel, da se ne zlagava? Ali sem te vabila na shode, žegnanja in božja pota? Ako bi se mi ne bil pridružil zadnjič na poti z veselice, bi nama ne bilo treba tiščati pod zakonski jarem ...«

Trdi očitki so mu zaprli sapo. Vendar se ni čutil toliko prizadetega, kolikor ga je dolžila. — »Kriv je nekdo drugi,« jo je rahlo zavrnil. »Ne raduj se bodočnosti, ako me prisiliš ...«

»Hočem samo tebe, Martin. Samo ti laltko izbrišeš madež pred oltarjem s poročnim prstanom. Drugega ne zahtevam.

»In prav to je, česar ne maram.«

»Ali misliš, da bom šla od hiše praznih rok? Ne boš zlepa toliko priženil, da veš!«

»Ne ženim se zavoljo denarja ...«

»Vem, vem, toda priložnosti ne odganjaj. Sreče ne najdeš vsak dan kakor kamen na poti. Ali hočeš?«

Mladenič ni hotel niti pritrditi niti odklonit. Njegov molk je razodeval, da je podlegel.

»O, zlati Martinček!« Dekle se je oklenilo njegovega vratu in ga pričelo poljubovati. »Pomanjkanja ne bova trpela,« ga je zagotovila. »In kjer je vsega v obilici, tam je sreča in zadovoljnost.«

»O sreči mi ne govori!«

»Bolelo bi me, ako bi te morala preganjati. Tako pa bom živela zate in za najino blagostanje.«

»Bodočnost bo pokazala ...«

»Pridi, da se pogovoriva pred očetom. Nikar ne odlašaj!«

»Pridem v nedeljo.« Martin je skočil z okna, otrl si je znoj, ki mu je lil po obrazu, nakar jo je po najkrajši bližnjici ubrisal proti Razorju.

Kmalu po njegovem odhodu se je med drevesi na Gorenčevem vrtu pojavila obilna moška postava; čedno oblečen možak je obstal ob hiši pod oknom in potrkal s palico po šipi. V temi ni bilo težko spoznati Grivelja, bogatega trgovca iz doline, ki je zaradi premoženja slovel daleč naokrog. Večkrat so ga srečavali ponočnjaki na poti v Lanišče, včasih se jim je celo izmislil kak opravek, da se je opravičil.

»Zakaj ste se vrnili?« ga je dekle potihoma opozorila skozi okno. «Lahko vas opazuje ...«

»Nikogar ni v bližini. No, kako sta se pogovorila?«

»Trd je bil, pa sem ga vendar omehčala. Odločil se je za poroko.«

»Ogromnih skrbi sem rešen, mnogih neprijetnosti si me rešila. Pomisli, jaz premožen trgovec in ugleden oče — ponižan pred ljudmi! Kaj bi rekli sosedje, žena in otroci? Tako bom umit pred svetom in tudi ti ne boš trpela zaradi tega. Lojza, koliko ti dolgujem?«

»Zadnjič ste že nekaj omenili ...«

»Petdeset tisoč je premalo. Še blaga ti bom dal povrhu, pridi, kadar bom sam v trgovini.«

Lojza je prikimala, stisnila mu jo desnico, hoteč ga prej ko prej odsloviti.

»Vedo li starši kaj o teni?» se je obotavljal.

»Nihče na svetu. Martin je vzel krivdo nase, dasi je začetkoma nekoliko dvomil ...«

»Hvala ti, mladenka! Ohrani me v prijaznem spominu, ne preklinjaj mojega dejanja. Morda naju bo usoda nekdaj zbližala, do takrat naj ostane tajno, kar je bilo med nama.«

»V grob je zakopano. Zbogom, morala vas bom pozabiti ...«

»Lahko noč!« Grivelj si je popravil klobuk in odšel v dolino.

Mi smo veljaki z Lanišča doma,
cela dežela nas dobro pozna.

Oče Gorenc je sedel na klopi pred hišo s pipo in debelim tobačnim mehurjem. Vedno je bil na tem prostoru ob prvem usmevu pomladnih in poletnih juter. Občudoval je vstajajoče življenje: jutranjo pesem krilatcev in pridne čebelice, ki so ob prvem svitanju vzletele na delo. Za njimi so se oglašale kokoši in šele nazadnje so vstajali ljudje.

Nenavadno zgodaj je vstala Lojza tisto jutro in prisedla k očetu. Starec je bil nekam dobre volje: iz vsake besede mu je zvenela šaljivost in šegavost se mu je pomlajala na obrazu.

»No, hčerka, kako se počutiš?« jo je vprašal ljubeznivo. »Nekam zamišljena si, ako se ne motim.«

»V kratkem se bova ločila ...«

»Po svetu pojdeš, otrok? Tak ne bodi no taka!«

»Stan bom spremenila. Urbinov me je vprašal ...«

»Aha, Martin, tako, tako. Pa si ga ujela, kajneda, Lojzika. Že delj časa te opazujem.«

»Oh, saj veste ... Nikar mi ne zamerite.«

»Nič ti ne rečem. Lojzika. Ako bi bil kdo drugi, bi ropotalo, tako pa — Martin je fant in kmetija, kmetija! Dekle, modro si izbiralo, pametno si ravnalo. Ali bomo že skoro naredili?«

»V nedeljo se bomo dogovorili.«

»Prav, prav. Takoj bom naročil opravo, tako kot se spodobi za edino hčer. Od tridesetega leta varčujem v ta namen in ti nabiram doto. Ne boš se sramovala.« 

»Kaj pa ženitovanje?«

»Vso vas in vse sorodnike bomo povabili. Sijajno mora biti, da bo slovelo po treh župnijah. A da ne pozabim: ali je Urbinc zadovoljen z Martinovim ukrepom? Nič kaj si nisva dobra, odkar se poznava. Ne vem, kakšno bo to sorodstvo.«

»Moja beseda bo tudi nekaj veljala ...«

»Seveda, seveda. Poglavitno je, da prideš k Urbincu, drugo ti bo navrženo. Stara itak ne bosta več dolgo sitnarila, čeprav sta še trdna in dobro ohranjena. Starega človeka zadene vsaka bolezen.«

»Ju bom že ugnala ...«

»Vem, da boš na mestu. Vendar je bolje, da ne pripoveduješ, kako boš nastopila. Rekli bi tako in tako, saj poznaš jezike. Do poroke ne smejo nič slabega vedeti o tebi, Bog obvaruj!«

»Oče, kar začnimo pripravljati.«

»Priprave so že v načrtih. Smreke bom prodal tam za Šumiščem, Lovrin mi ponuja zanje šestdeset tisoč. V tem denarju je dota in ženitovanje.«

Vsa zadovoljna jc vstala Liza in šla pripravljat zajtrk. Teden ji je minul v načrtih za bodočnost. Mati jo je učila gospodinjstva, oče pa jo je uril v gospodarstvu, da bo tudi tukaj pripravljena, ako bo treba prijeti.

Martina so sprejeli prijazno nad vse pričakovanje. Tako je moral pozabiti nevoljo, katero je skrival v srcu. Nič ni našel, nad čimer bi se mogel znositi .

»No, bomo pa naredili, bomo pa naredili,« je hitel priliznjeni Gorenc. »Ne boš se kesal, Martin! Poglej jo, taka nevesta!«

»Neradi jo še damo od hiše, neradi,« je pravila Gorenjka. »Pa naj bo v božjem imenu, saj pojde k poštenim ljudem.«

»Z doto boš tudi zadovoljen. Dvajset tisoč, to je denar.«

»Nič še nisem vprašal po denarju,« ga je Martin hladno zavrnil.

»In pa oprava, oprava,« se je mati pohvalila. »Vse, kar potrebuje gospodinja z eno besedo ...«

»Takih stvari imamo doma na preostajanje ...«

»Telico bomo zaklali za ženitovanje. Tukaj ne boš ugovarjal?«

»Ni treba. Natihem naredimo.«

Gorenjka je odhitela v kuhinjo pripravit malico, oče pa je prisedel k zetu, prizadevajoč se na vse načine, da bi ga spravil v dobro voljo.

»Ženiš se, pa si tako otožen,« je besedičil »Daj no kaj povedati, da bomo bolj veseli.«

»Nisem pri volji. Saj veste, kako je, ako je človek prisiljen ...«

»Seveda, lepo ni, ker si se izpozabil. Pa saj boš popravil, nobene besedice ti ne rečem. Zakon je zdravilo za tako bolezen.«

»Neprijetno je zame in za vas. Ali je treba, da si namigujejo: »Glejte, kako morajo hiteti ...«

»Naj imajo veselje. Mi se bomo zabavali na svatbi, drugi naj se kratkočasijo z opravljanjem.«

»Slabo se bomo zabavali ...«

»O, tisto pa ne, tisto. Svatba pa ni pogrebščina.«

Mati in hči sta medtem obložili mizo z jedjo in s pijačo, Gorenc je natočil kozarce in nazdravil ženinu in nevesti. Dal jima je očetovski blagoslov.

Martin se je samo dotaknil z ustmi kozarca in ga je postavil na mizo. Tudi jesti ni hotel, rekoč, da ne mara sladkarij. Prekrižal je roki na prsih in nogi nad koleni — tako je načel poglavitni del svojega opravila.

»Jutri pojdemo k notarju in pojutrišnjem v župnišče,« je omenil Lojzi, sedeči blizu njega. »V nedljo bova na oklicih.«

»Meni je prav,« je prikimala. »Kar urediva.«

»Z vozom vaju bom počakal pri znamenju. Ob osmih bom zapregel.«

»Prideva. Točno bova na mestu.«

»Zbogom!« Martin je segel po klobuk in hotel oditi.

»Tak ne hodi še vendar,« mu je Gorenjka zastavila izhod. »Toliko je pripravljenega, pa se ne poslužiš. Ali meniš, da je zastrupljeno?«

»Nisem lačen, mati!«

»Pa vseeno. Oh. kako si čuden!«

»Mudi se mi, saj veste, koliko je dela ...«

»Pa naj počaka,« se je vmešal Gorenc. »Vsaka reč ima svoj čas. tudi ženitev.«

»Moram iti. Saj se bomo kmalu zopet videli.« Urno se je izmuznil materi skozi vrata in odšel čez dvorišče.

Drugi dan so se Gorenc, nevesta in ženin sešli na določenem mestu. Sedli so na voziček ter se odpeljali proti krajnemu sodišču. V gozdiču tik pred sodiščem je Martin spregovoril prvo besedo.

»Živež in kot ti bom izgovoril z denarjem in letnim priboljškom,« jo je iznenadil. »Kmetije ti ne zapišem.«

»Potem pa nič,« je kriknila kot zdivjana. »Za deklo grem lahko, kamor hočem. Pustite me, da ubežim.« Z vso močjo sta jo držala z očetom, da ni planila z voza. Pomirila se je šele takrat, ko ji je obljubil, da jo bo postavil za dedinjo po svoji smrti.

V nedeljo sta bila Urbinov Martin in Gorenčeva Lojza prvič na oklicih. Ljudje so se po cerkvi dregali s komolci in delali različne opazke. Že dolgo se ni o kaki ženitvi toliko govorilo. Mladi in stari so ju nosili po opravkih povsod, kjer je bilo zaposleno kako človeško bitje.

Najpridnejša v prenašanju marnjev je bila branjevka Plevelova Liza. Najeta je bila od radovednežev in radovednic, da je prisluškovala zvečer pri Gorencu pod odprtim oknom. Tu ji je marsikaj zanimivega priletelo na uho. Po njej je prišla med vaščane vest o Martinovem obnašanju pri snubitvi, o prizoru v gozdiču pred sodiščem ter o dejstvu, da stopa Martin prisiljen v zakonski stan.

»Zato pa tako hitijo,« so babnice čebljale za ogli.

»Zato, zato,« je Liza pritrjevala. »Kdo ve, kakšen bo tak zakon?«

»Ne bo kaj prida,« so prerokovale. »Grebenc jo je tudi moral vzeti, na vso moč so hiteli. In zdaj se prepirata in bijeta kakor tolovaja.«

»Jejhata, koliko je danes teh nesreč. Nikjer se že skoro nimajo več radi ...«

Tiste dni je Urbinka sprejemala Lizo z odprtimi rokami. Vse, kar je opravljivka izvedela pri Gorencu, ji je prinesla po svoje prekuhano in zabeljeno. Nič ni smela zamolčati, vse je zanimalo ženico, ki je hotela biti o svoji naslednici dobro poučena.

Branjevka je zavoljo tega potrojila svoje poti mimo Gorenca in nastavljala ušesa. Gorenc je ugibal, kako pridejo domači pogovori med ljudi. Sklepal je, da nekdo prisluškuje. Nalašč je zvečer odprl okno na spodnji strani hiše in nastavil v temi zanko, ki naj bi zagrabila nepoklicanega poslušalca.

Pozno nekega večera se je pojavilo pod oknom bolestno javkanje. Gorenc je hitel iz sobe in našel žensko, sedečo ob zidu na tleh; njena desna noga je tičala v zanki, pritrjeni na količek, ki je komaj vidno gledal iz zemlje.

»Aha, Lizika.« se je nasmehnil. »Kaj pa ti delaš tukaj, aa?«

»Psu sem se izognila, me je pa tukaj nekaj prijelo,« se mu je zlagala. »Ne vem, kaj se mi je ovilo noge, drži me kot klešče ...«

»Liza, menda se večkrat izogneš psu pod naše okno ...«

»Prvič nocoj — kakor gotovo je Bog v nebesih.«

»Kdo pa raznaša marnje iz naše hiše?«

»Jaz že ne! Kazen naj me zadene, ako sem lagala.«

»Liza, ali veruješ v božjo vsevednost?«

»Kajpak, da verujem.«

»In se ne bojiš njegove kazni?«

»Zakaj?«

»Zato, ker lažeš.«

»Bog mi je priča ...«

»Meni ne lažeš, ampak sebi. Mene ne boš ugnala. Toliko časa boš tukaj privezana, dokler ne poveš, kaj si tod iskala.«

Babnica se je pričela valjati po tleh, siloma se je hotela odtrgati od kola. Tičal pa je kol globoko v ilovnati zemlji in vrvica je bila močna, na noben način se ni mogla osvoboditi.

»Odvezi me, lepo te prosim. Saj me ne bo več mimo hiše ...«

»Ne pomaga nobena prošnja, dokler ne poveš ...«

»Vse bom povedala, čim me izpustiš.«

»No, le začni, pa te bom izpustil.«

Namesto odgovora je pričela bridko ihteti. Gorenc je šel v sobo ter jo je gledal skozi okno. Iz usmiljenja je naročil ženi, naj pogleda, kdo je zunaj pred hišo.

Mati in hči sta hiteli iz sobe in nahrulili babnico, ki sta jo poznali kot prvo opravljivko.

»Pomagajta, za kriščevo voljo!« je tarnala s pritajenim glasom. «Joj, moja noga!«

»Odgrizni jo in beži,« ji je Lojza kljubovala.

»Usmilite se me vsaj vi, mati. Od Boga boste prejeli plačilo.«

»Saj res, plačilo, plačilo. Prav, da si me spomnila.« — Dekle je skočilo v vežo po lonec vode. Izlilo jo je v močnem curku na Lizo, ki je bila v hipu mokra kot miš. Nato jo je odvezalo in zapodilo.

Hladna kopel je za nekaj časa opravljivko poboljšala, ni pa ji izkoreninila zastarane bolezni. Poslušati sicer ni več hodila, na tihem pa je rovarila proti Gorencu, nad katerega je klicala večno pogubljenje. Privoščila mu je vse najhujše in Lojzi nesrečni zakon.

*

Vse je veselo, kar živi,
a moje srce vendar ni ...
(Narodna pesem.)

Berač Čepin je bil za Lanišče in Razorje prava znamenitost. Obe vasi sta bili pokoncu, ko je prižvižgal s piščalko in začel s pripovedovanjem. V razdrapani bajti zunaj vasi je hranil svojo ropotijo, sam pa se je držal večinoma med drugimi ljudmi. Svirajoč na piščalko je hodil od kraja do kraja, zamudil ni nobenega žegnanja, sejma in veselice.

O Urbinovi ženitvi je izvedel v sosednji fari ter se je napotil na Lanišče. Prišel je čestitat nevesti, ki je bila tisti večer nekam slabe volje.

»Vse najboljše in najlepše, Lojzika,« je začel svoje voščilo. «Poln hlev živine, zvrhane kašče žita, zraven pa veliko denarja in drugih ugodnosti. Nihče naj bi pri vas bolan ne stokal, pa da bi otrok preveč ne jokal!«

Lojza mu je že pripravljala darilo; ko pa ji je omenil otroka, tedaj je zardela po vsem obrazu prav do ušes. Dar, ki mu ga je namenila, je vrgla jezno v kot ter mu je pokazala vrata.

»S čim sem se ti zameril?« je osupnil berač.

»Poberi se, vlačugar!«

»Ne bodi huda. Jeza ti bo škodovala.«

»Pojdi. Nimam časa za neumnosti.«

»Zapomni si, kdaj si me odgnala!«

»Beži, sicer se izpozabim ...«

»Čakaj, nekdo drugi bo še govoril.« Segel je v žep po umazane karte ter jih je vrgel na mizo. »Ali vidiš — samo nesrečo, prepir in bolezen? Ne bodi ponosna na tako bodočnost!«

»Vidiš, tukaj je zidar pustil luknjo.« Široko mu je odprla vrata, pahnila ga je v vežo ter jih je togotno zaloputnila.

»Tudi tebe bodo metali čez prag,« ji je zagrozil odhajaje. «Jokala boš, da bi se te kamen usmilil, pa ne bo nikogar, da bi ti pomagal.« 

Trdo so zadele nevesto Čepinove besede. Nemirno je begala sem in tja in se kesaia, da ga je tako robato odpravila. Šla je v vežo, v sobo. v kuhinjo, a nikjer ni našla obstanka. Tedaj se je spomnila opravila, ki ga more izvesti edinole v večernem mraku. Brž se je preoblekla, vzela košaro ter se je odpravila v dolino.

V majhni sobici za prodajalno je imel trgovec Grivelj svojo pisarno. Tu je vsak večer opravljal svoje pisarniške posle in delal načrte za nove kupčije. Lojza je vedela za ta prostor ter je potrkala na okno.

»Ali si ti, nevesta?« jo je tiho nagovoril. Brez odlašanja je odprl železna vrata, skozi katera je vstopila.

»Po obljubljene stvari sem prišla,« je odvrnila. »Saj boste izpolnili besedo ...«

»Kar sem rekel, sem rekel. Sedi, deklica, in pripravi košaro.«

Grivelj je tekel v trgovino, odkoder se je vrnil s polnim naročjem blaga iu drugih drobnarij, s katerimi ji je napolnil košaro. Majhen ovitek ji je skrivoma vtaknil za predpasnik.

»Kaj pa je to?« je nalašč nekoliko ostrmela.

»Denar, petdeset tisoč, kot sva dogovorjena. Spravi in molči.«

»Saj veste, da bom molčala ...«

»Trdno se zanesem. No, in drugače? Ali zadeva ugodno poteka?«

»Vse je v najlepšem redu. Tudi Martin se je umiril. Le nesrečo mi obetajo, kar kosajo se med sabo, kakor da bi šlo za stavo.«

»Da le ne slutijo, kaj je med nama! To bi bilo najhujše, drugega se ne boj. Kaj bo ugibanje: kjer je denar, tam je blagostanje!«

»Tako si mislim ...«

»Torej čestitam, Lojzika. Bog daj srečo! Kar sem ti dal, pa ni vse, še vedno se bo kaj dobilo in da veš, na tihem bom otroku oče ...«

Dekle je prikimalo in odšlo s košaro. Komaj je bila kos tolikemu bremenu, večkrat ga je morala odložiti ter si nekoliko oddahniti. Znoj ji je lil curkoma po obrazu.

Medtem ko je lezla proti Lanišču, je Čepin razmetaval karte pri Urbinu in begal Martina z nezgodami v novem stanu. Kadarkoli je zinil, je govoril o križih in nadlogah, o prepiru in nezvestobi.

»Še je čas, da kreneš z nesrečne poti,« ga je nagovarjal.

»Ne morem. Tako daleč sem prišel, da se ne morem vrniti.«

»Lojza ni zate, Martin. Karte pravijo, da se ti bo izneverila ...«

»Tega ne Verjamem. Nisem vraževernik.«

»Hudobna je in odurna. Srečo sem ji voščil, pa me je zapodila.«

»Sitnarili ste in se vas je naveličala ...«

»Vrata mi je pokazala. Tega ni storila iz krotkosti ali iz usmiljenja.«

»Poslušaj, Reza, tako se bo nama godilo,« je Urbinc potožil svoji ženi. »Raj sva imela na zemlji, iz katerega bova skoro pregnana.«

»Vaša hiša je na dobrem glasu,« je potrdil berač. »Lojza jo bo omeglila ...«

»Nikar nas ne begaj,« mu je Martin prepovedal. »Jaz ostanem gospodar.«

»Vrag je hudobna ženska. Martin, to si zapomni!« 

»Nehaj s svojimi predsodki. Sicer tudi jaz ne bom mogel drugače ravnati ...«

»Nikar ne odganjaj siromake,« ga je mati opozorila. »Kak dar mu daj, da nam blagoslova ne odnese!«

Martin mu je vrgel nekaj drobiža, nakar se je odstranil. Čepin pa je sitnaril, dokler ga ni Urbinka obložila z darili in nalila s pijačo. Za plačilo ji je povedal srečo, katero bo uživala v sinovi nesreči. Pozno v noč je odkrevljal proti svoji bajti.

Po večerji so se našli Urbinčevi na važnem pomenku. Oče je modroval na zapečku, mati pri peči, Martin pa je slonel za mizo globoko zamišlien.

»Kmetija je dobro urejena,« je hvalil oče Urbinc. »Ako zavoziš, bo tvoja krivda. Bremen ti nisem naložil, ker vem, kako jih je težko nositi. Ančka in Matej sta izplačana, obema sem priskrbel dom, da ne bosta na starost tukaj za napotje. Samo nama boš odštel izgovorjeni priboljšek. Dokler bova mogla, bova gledala nate.«

»Tudi Lojze se bomo privadili,« je ponehala mati s svojimi pomiselki. »Nazadnje bo morda dobra gospodinja. Sprejela jo bom kot lastno hčer, ne bo se mogla pritoževati.«

»Gospodar je kot voznik,« je razlagal oče na zapečku. »Ako slučajno zapelje pod pot, nategne vajeti in zavije v drugo smer. Kadan prevrne, vzdigne in naloži. Po klancih je previden, k vozu stopi in porine, če je treba, navzdol pa sede na voz in zavre.«

»Pa z bičem včasih zamahne,« se je Martin otožno pošalil.

»Spreten voznik ne rabi mnogo biča,« ga; je oče zavrnil. »Kjer se pretepajo, ni blagostanja. Potrpeti mora človek, potrpeti in pa delati, delati. To sta dve čarodejni sredstvi, ki delata čudeže.«

»Koliko bo neki dote?« je mati vprašala radovedno.

»Kakih dvajset tisoč in bala po vrhu.»

»Dota je sicer beraška,« jo je ponižal Urbinc. »Vendar ti radi tega ni treba žalovati. Še toliko bi ne bilo treba, ker pri nas smo založeni.«

»Najrajši bi videl, da bi nič ne prinesla.«

»Naj prinese, Martin, naj,« je mati popravljala sinovo mnenje. «Ako že ne zaradi nas, pa zavoljo drugih. Vse bo še prav prišlo, nič se ne brani.«

»Menda pripravljajo veliko ženitovanje. Telico so zaklali,« je vedel oče Urbinc.

»Jaz ne bom nikogar povabil,« se je odločil ženin.

»Sosede moraš,« je hotela mati. »Vsaj v cerkev morajo s teboj. Stare navade ne smemo opustiti. Za to ni treba nikakih posebnosti: v delovni obleki stopi do sosedov takole zvečer, ko so povsod doma.«

»Pa nekoliko veselejše se drži,« ga je oče izpodbujal. »Saj ne pojdeš velevat na pogreb.«

Martin je radi vabljenja poslušal mater, ni pa mogel ugoditi očetu s tem, da bi bil postal živahen. Sosedje so govorili, da tako poparjenega ženina še ni bilo v Razorju. O ženitovanju sploh ni maral govoriti, najbolj mu je ugajal tisti, ki mu ga ni omenil. Kljub temu pa se mu je z brzimi koraki bližal usodni dan poroke.

Godci, ki jih je najel Gorenc, so imeli nalog, zbrati povabljene svate ter jih privesti z ženinom na Lanišče. Številno so se odzvali na ponovno vabilo, brez katerega bi bili mnogi izostali. Nabirali so se pred hišo, čakaje ženina, ki se je obotavljal z raznimi izgovori. Nekateri so ga priganjali, zakaj čas je bil pičlo odmerjen in župnik se točno drži ure, določene za poroko.

»Kar naprej pojdite,« jih je silil ženin. »Do Lanišča vas bom dohitel.«

»Brez tebe ne gremo po nevesto,« so ga soglasno zavrnili.

»Saj pridem za vami ...«

»Skupaj ali pa nič,« so vztrajali povabljenci.

»Vidite, kako težka je ločitev od samskega stanu,« sta se godca norčevala. »Kar pojdi, ženin, pa malo zajokaj, ako ne gre drugače. Sicer te bomo nesli kot Kitajci mandarina.« — Pomignila sta nekaterim svatom, ki so ga bliskoma zgrabili in dvignili čez prag.

»Zdaj ne smeš nazaj,« mu je prepovedal godec, ko so ga postavili na tla.

»Pojdi, pojdi, Martin,« mu je pomignila mati. »Grdo bo, ako zamudite.«

»Še v hlev bi šel pogledat ...«

»Od živine se pa le poslovi,« mu je godec dovolil.

Ko se je ženin vrnil iz hleva in ga je mati oškropila z zelenikovo mladiko, namočeno v blagoslovljeni vodi, so ga vzeli svatje medse in odkorakali med godbo in vriskanjem navzgor na Lanišče. Nevesta jih je čakala pred hišnim pragom ter je po običaju vsakemu podala roko. Samo Martin se ji je izognil nekam za hlev, kjer je počakal, da je odšla k svatom v sobo. Ti so ga že pogrešili ter se popraševali, kam je izginil.

»No,Martin, kam si se pa zamaknil?« ga je klical Gorenc, nejevoljen na njegovo čudno obnašanje. »Ali si bolan, da si tako otožen?«

»Nekaj sem se prehladil,« se mu je zlagal zaradi lepšega.

»Danes morajo nehati vse bolečine. Čašico čaja boš popil, pa boš ozdravljen; nimaš boljšega sredstva zoper prehlajenje.«

»Pustite me, sam si bom poiskal zdravila.«

»Kje, za kriščevo voljo? V hišo pojdi med svate, da se razvedriš.«

»Ni vredno začeti. Skoro bomo morali oditi.«

»Tako se pa ne mudi. Še dobro uro imamo časa.«

Zgovorni Gorenc bi ne bil nič opazil, ako bi ne bila priskočila godca in nekaj svatov, ki so dvignili ženina ter ga nesli za mizo med svate. Vendar ga niso mogli pregovoriti, da bi bil pokusil pijačo ali se dotaknil kake jedi.

V glasnem pregovarjanju je potekla ura, svatje so vstajali od polnih miz ter se pripravljali na odhod. Godca sta jih zbrala v pare ter stopila sprevodu na čelo. Priklopila se mu je nevesta, nekoliko objokana, v beli obleki z vencem na glavi. Spremljale so jo številne družice, ozaljšane s cvetjem in z okraski. Daleč za njimi je stopal ženin s kislim obrazom v družbi postarnega soseda.

Na koncu vasi blizu Čepinove bajte so svatje začutili močen smrad. Berač se je maščeval nad nevesto ter ji je »na čast« zažgal kup starih cunj, cokel in druge ropotije. Neprijeten dim se je valil naravnost na cesto med svatovski sprevod. Vmes pa so odmevale Čepinove besede: »Ne bosta in ne bosta srečna! Amen.«

Po poroki se je hotel ženin umakniti ženitovanju, a ga je pregovoril oče starešina z novico, da je povabljen župnik, ki jih je obljubil počastiti. Kmalu so pozdravili svatje svojega dušnega pastirja ter ga posadili na časten prostor, tako da je gledal ženinu v obraz. Le godcem ni prijala njegova navzočnost, ker si niso upali uganjati neumnosti in napravljati nepotreben hrup.

Tesno ob župniku je sedel oče Gorenc. Bila sta si prijatelja, zato je bila njegova hiša v župnišču dobro zapisana. Tudi Martina ni mogel zapostavljati, vendar ga je smatral za človeka, ki ga je treba pripraviti za nazore. Vse upanje je stavil v nevesto, da prevzame to nalogo.

»Midva se sicer ne poznava, kakor se poznamo z drugimi fanti,« je pošepnil Martinu. »Pač pa te moram pohvaliti: nevesto si znal izbirati kakor nihče drugi v moji fari. Take, kakor je Lojza, so redko sejane. Sam Bog te je razsvetlil!«

»Tako je bila božja volja,« je pritrdil oče Gorenc.« Vedno so me nagovarjali zanjo, pa sem ji branil in branil. Martinu pa sem rekel: ,Bog ti jo blagoslovi!’«

»Očetov blagoslov otrokom hiše zida,« je razlagal duhovnik. »Hvaležen bodi, Martin, očetu za tako nevesto. Poglej jo, kako ji pristoja šopek na prsih in venec na glavi. Nedolžnost ji cvete na obrazu.«

Vidno je zardela nevesta po tem hvalisanju in Lojze je lezel za starešinov hrbet. Samo Gorenc se je čutil povišanega ter se je zahvalil gospodu za laskavo priznanje.

»Glejte, kako sta ginjena,« so se ženske na tihem pogovarjale.

»Sramežljivost je lepa čednost,« je hvalil župnik, da ju reši iz zadrege. »Ponosen sem na vaju, taki zakoni naj se vedno sklepajo v moji župniji!«

Godci so se dolgočasili ob peči in mladino so srbeli podplati po plesu, brez katerega svatba nima pravega značaja. Župnik je uganil, da moti zabavo ter se je blagohotno odstranil.

Zabava pa vseeno ni prišla do željenega viška. Ženin je bil vsak hip bolj slabe volje ter je v svoji nestrpnosti hotel zapustiti ženitovanje. Šiloma je pritiskal na starešino, naj še pred večerom zaključi svatbo. Moral mu je ugoditi, nakar so se pričeli razhajati. Odšla sta ženin in nevesta s starešino in nekaterimi starejšimi svati, dočim so drugi ostali pri obloženih mizah do ranega jutra.

Stari Urbinc in Urbinka se svatbe nista udeležila. Ostala sta doma za varuha, tiha in zamišljena sta hodila okrog hiše, poslavljala sta se od gospodarstva, ki sta ga vodila trideset let vzajemno in sporazumno. Zato se nista mogla ubraniti solz ob zavesti, da stopata v ozadje in puščata prostor mlajšim močem.

»Tujka gre k hiši!« je vzdihnila mati. »Vedno sem se tresla pred tem trenutkom.«

»Novi prihajajo in stari se umikamo,« je potožil starec. »Tako se nam godi na stara leta!«

»Kako bo neki zdaj pri hiši pod novo gospodinjo? Nič dobrega si ne obetam.«

»Gorje nama, če bi Martin umrl!«

»Tedaj bi se preselila k sinu na Privesje ali k hčeri v Hrastje ...«

»Hudo je človeku pri srcu, ako mora zapustiti rodno hišo.«

»Zato pa nekateri ne dado iz rok ...«

Tako sta kramljala skoro vse popoldne, obujala kesanje in žalovala. Končno sta se zedinila v zaključku, da je prav, ako se na starost odpočijeta in pripravita na smrt.

Kmalu po večernem zvonjenju je Martin privedel svojo nevesto. Urbinka jo je pozdravila z glasnim jokom, takoj nato pa se ji je vrgla okrog vratu in poljubovanja ni bilo ne konca ne kraja.

»Zdaj si moja ljubljena hčerka,« jo je pritisnila na zgubančeno lice.

»In vi ste moja zlata mamica,« se je silila nevesta, da ji vrne prijaznost.

Na vrsto je prišel tudi oče Urbinc, ki ni bil vajen laskanja in je nevesto v povračilo za njeno ljubeznivost božal po obrazu.

Vedi, oj vedi, deklica ti:
nič ni denar tam, kjer drugega ni.
(Narodna pesem.)

Z novo gospodinjo se je pri Urbincu začela nova doba. Lojza je pretaknila vse kote in prestavila pohištvo po svojem okusu. Zaradi tega sta se sprli z materjo; ni materi ugajalo njeno preurejevanje.

»Ako je bilo dobro do zdaj, naj bi bilo tudi odslej,« je menila vsa užaljena.

»Pa je tako lepše in boljše,« je trdila mlada gospodinja. »Pri nas bo vsaka stvar na svojem mestu.« 

»Kdo ve, kako bo še razmetano ...«

»Reda se bom držala.«

»Če bo čas. Vse delo bo nate čakalo in povrhu še otroci ...«

»Deklo si bom najela ...«

»Posli stanejo in površno delajo. Trideset let sem sama gospodinjila, nase se človek najbolj zanese.«

»Pri nas bo sedaj drugače. Deklo bomo dobili in če bo treba tudi hlapca.«

»Lep dobiček boš imela pri kmetiji.« —

Tako sta se prvič zbesedičili stara in mlada gospodinja. Razšli sta se v nevolji druga na drugo po dnevnih opravilih. Komaj sta se nekoliko ohladili, že sta našli novih povodov za prerekanje.

Mati Urbinka je bila ljubiteljica mačkov, s katerimi je ravnala kakor z malimi otroci. Vso kuhinjo so ji oblezle in ovohale posodo.

Tega pa Lojza ni mogla prenašati. Odganjala jih je z vso srditostjo, kar ji ie mati silno zamerila.

»Jesti jim pa ne daš,« ji je oponašala. »Pri nas ne stradamo pohlevnih živali.«

»Iz iste sklede ne bodo jedle kakor mi.«

»Lačne so, pa stikajo za hrano.«

»Razvadili ste jih, kar ni dostojno ...«

»Saj smo domači ...«

»Vseeno. Mačke bodo jedle skupaj in mi posebej.«

Medtem je mati ujela krotko muco ter jo je vzela v naročje. »O, ti uboga živalca,« jo je milovala. »Mleko si nekdaj pila in smetano fizafa. Zdaj je končano, ker si dobila mačeho.«

Lojzo je zbodlo tako očitanje, šla je k omari po mleko, da napase lačno živad. »Muc, muc, muc!« jih je klicala, vliva je mleko v leseno skledo. Mačke bi se bile rade odzvale njenemu vabilu, toda mati jih je nalašč zadržavala ter jim ni pustila k polhi skledi. Enako ji je drugi dan vrnila Lojza in preprečila, da muce niso mogle uživati materine dobrote. Ta, drugi prepir ju je za vedno razdvojil.

»Hudobna si brez primere,« ji je starka očitala.

»Tudi vi niste svetnica,« jo je Lojžk zavrnila.

»Saj so mi pravili, kakšna bo. Kesam se, ker sem te poljubila.

»Tudi meni je žal ...«

»Komaj nekaj tednov si pri hiši, pa že rogoviliš! Počakaj, da se postaviš na lastno zemljo, da boš kaj pridelala ...«

»Kaj pa tisto, kar sem pripeljala in pa dota?«

»Eh. tistih dvajset tisoč ...«

»Oho!« Lojza se je spomnila, da še ni izročila denarja, ki ga je dobila od trgovca. Ko bo dodala doti še 50 tisoč, tedaj bo zavezala jezik vsem onim, ki pikajo Martina, da se ni dovolj bogato oženil.

Z denarjem jih je hotela presenetiti. Ko so odvečerjali, je stopila pred mizo z rejenim zavitkom, ki ga je položila pred Martina.

»To je dodatek k doti,« je važno naglasila. Zdaj boš zadovoljen.«

»Nisem te vprašal po denarju,« jo je hladno zavrnil.

»Spravi in molči, Martin!«

»Menda ni vredno spravljati,« se je mati vmešala.

»Martin naj prešteje. Vas itak ne briga.«

»Jaz se ne dotaknem ...«

Lojza je pustila denar na mizi in odšla počivat. Ostali nekaj časa niso govorili; molče so opazovali zavitek ter se spogledovali.

»Donaša kakor ptica gnezdo, danes nekaj, jutri nekaj,« je presojevala stara Urbinka.

»Vsega niso mogli takoj spraviti skupaj. Na malih kmetijah počasi nabirajo,« je pojasnil oče Urbinc.

»Radovedna sem, koliko je notri v zavitku.«

»Kaj malega bo, kaj malega, Reza.«

»Poglej no, Martin, koliko so še dodali? saj je tvoje ...«

»Rekel sem, da se ne dotaknem ...«

»Denarja ne puščaj. Ne bodi neumen!«

Sitnarila je tako dolgo, da se je vdal in preštel denar.

»Petdeset tisoč!« Starka je ostrmela, ko sta prišla do konca. Tako je bila omamljena, da sprva ni vedela, ali sanja ali je resnica.

»To je pa že nekaj denarja!« je vzkliknil stari Urbinc. »V hranilnico ga daj, lepe obresti ti bo donašal.«

»Ali pa naju izplačaj,« je predlagala mati. »Polovica ti bo še ostala.«

Martin je bil zadovoljen. Odštel jima je izgovorjeni priboijšek v denarju, ostanek pa je naložil v hranilnico. Tako je v hipu poravnal ves dolg, kar pa starima zopet ni ugajalo.

»Hitro se je naju odkrižal.« je potožil stari Urbinc. »Midva sva dvajset let plačevala dolgove, ki sva jih prevzela.«

*

Na meji med njivami se je solnčil stari Selanc. Tudi on se je stalno upokojil s tem, da je odložil breme gospodarstva na sinove rame. Užival je zasluženo pokojnino — izgovorjeni priboljšek.

»No, kako ti kaj ugaja v naši družbi?« se je pošalil z Urbincem. Ta je sedel poleg njega na mejo, ki je delila nekdaj njuno zemljo.

»Ej, slabo je na svetu, sosed. Oh, kam smo prišli, kam smo prišli!«

»Kaj hočemo. Vse se obrabi, celo železo nima obstanka.«

»Kar stajal bi se človek od žalosti, ko premišljuje ...«

»Nimaš povoda toliko žalovati. Sedem let si mlajši od mene.«

»Najrajši bi že danes odrinil tja čez hribe.«

»Nič se ti ne mudi. Šele začetnik si v naši družbi.«

»Pa je že cela večnost.«

»Tako slabo se počutiš? Pa ni še Lojza začela gospodariti?«

»Nekaj že rogovili. Rezi je že pokazala zobe.«

»Glej, glej, zgodaj se je začela postavljati, čeprav je imela majhno doto.«

»Sedemdeset tisoč je bilo vsega skupaj.«

»Slišali smo le o dvajsetih tisočih ...«

»Petdeset tisoč je odštela pozneje. Ne vem, s kakšnim namenom ...«

»Vraga, sedemdeset tisoč je lepa dota! Čudno, da o tem še ni nihče povedal. Pa sama jih jc odštela, praviš?«

»Sama.« Urbinc mu je na dolgo in široko razlagal, kako je Lojza položila na mizo zavitek, kakšen je bil denar in da je Martin s polovico tega zneska izplačal izgovorjeni priboljšek, ostalo pa je naložil v hranilnico.

Selanc je neverno odkimaval z glavo. Nič kaj mu ni bilo všeč, da je sosedov sin več priženil kakor njegov. Kako je prišla Lojza sama do denarja, mu je bila nerazrešljiva uganka.

O tem so krožile drugi dan različne govorice. Nekateri so bili mnenja, da si je Lojza denar kje izposodila, drugi so namigavali, da ga je izmaknila očetu, tretji so zanikali oboje, iskajoč pripravnejših virov. Raznesli so tudi novico o nekem tujcu, ki je baje izgubil na poti iz doline do Lanišča petdeset tisoč v papirju. Vaščani so poskakovali v peklenski zavisti in kazali proti Urbincu.

Neznanec se je predstavil Urbinki in zahteval najdeni denar. »Ako mi ga vrnete prostovoljno, Vam dam predpisano najdenino in zadeve ne bom ovadil,« ji je rekel prijazno. »Drugače pa,« obraz se mu je strogo zresnil in nagubančll, »Vas bom brezobzirno na znanil.«

»Storite, kar hočete,« mu je odvrnila. »Ne bojim se ne Vaših groženj, ne sodišča. Tam bom zahtevala zadoščenja, ker ste me neosnovano obdolžili ...«

»Sosedje. ki Vas poznajo, so me semkaj napotili ...«

»Bomo že obračunali. Zbogom!« Lojza se je zasukala po peti ter mu je pokazala vrata.

Tujec je tekel na orožniško postajo in uvedel preiskovanje. Mlada Urbinka pa tudi pred možmi postave ni izgubila poguma. Jasno je odgovorila na vsako vprašanje, tako da nihče ni mogel dvomiti o njeni nedolžnosti.

Zadeva je prišla pred sodišče. Lojza je bila zaslišana ter je izpovedala isto kot orožnikom. Sodnik je nabiral podrobne podatke za glavno razpravo. Ta pa se ni izvršila, preprečil jo je Grivelj iz usmiljenja do svoje bivše prijateljice. Šel je k sodniku in povedal, odkod ima denar. Njegovim besedam niso odrekali veljave in tako je bilo na podlagi njegove izpovedbe ustavljeno proti Urbinki kazensko postopanje. Sodišče je čuvalo zadevo kot strogo uradno tajnost. Tudi okoličani so morali paziti na jezik, nihče se ni upal glasno govoriti o najdenem denarju.

Z nobenim členom zakona pa Lojza ni mogla pomiriti Martina in njegove matere, zedinjena v mnenju, da si je denar prisvojila na kak grd način, zaradi česar jim ne bo prinesel blagoslova.

»Grdo si se jim vrgla pod noge.« jo je pikala dan za dnevom. »Okrog nas še niso dozdaj hodili orožniki in nihče od naše hiše še ni imel opraviti s sodiščem.«

»Blata si prinesla k hiši več kakor za petdeset tisoč,« ji je očital Martin. »Več kakor vsa Gorenčevina je vredno poštenje in čast naše družine. Zanimive govorice si povzročila.«

»Samo zine naj kdo kaj slabega. Videl bo, po čem bo dišalo,« se je postavila mlada Urbinka.

»O, seveda! Pa povej, odkod je denar?«

»Vprašaj pri sodišču. Tam me niso sodili.«

Martin je šel na sodišče, kjer pa ni izvedel drugega, kakor da je denar pošteno pridobljen. To mu ni utešilo radovednosti, ki je naraščala, ker ni mogel dognati, kako je prišla žena do tolikega premoženja. Tudi Gorenc mu ni mogel dati željenega pojasnila.

Nekega večera so Lojzo radi tega zopet ostro prijeli. »Ako mi ne poveš, odkod je denar,« ji je Martin zapretil, »tedaj ga ne maram in odklanjam hranilno knjižico. Deni jo, kamor hočeš, samo da je ne vidim ...«

»Tega ne povem, ker je skrivnost ...«

»Žena ne sme imeti skrivnosti pred možem.«

»Martin, nikar me ne muči. Ne morem drugače ...«

»Prav. Zato pa obdrži denar ter ga hrani, kjerkoli hočeš. Mene zanaprej ne briga: tvoja dota znaša le tistih borih dvajset tisoč, kakor jih izkazuje ženitovanjska pogodba.«

»Martin, ne bodi vendar takšen!«

»Tiho! Kdo ve, kaj se bo še vse pripetilo. Denar ima moč ...«

Ves teden je ležala na mizi hranilna knjižica, končno jo je spravila Lojza v svojo skrinjo. Namenila jo je onemu, ki bo skoro prijokal v razdvojeno družino — svojemu novorojenemu otroku.

Mož ji od takrat ni omenil besedice o denarju. Ljubezen do žene je pojemala, ugasla je zadnja iskrica, niti bližajoči se rodbinski dogodek je ni mogel več obnoviti. Motil se je edinole z delom in zabaval z živinico, tožeč ji svojo nesrečo.

Tem zgovornejša pa je bila Urbinka v prepiru in besedičenju z mlado gospodinjo. Po večkrat na dan sta trčili skupaj; spopad je bil tem hujši, kadar Martin ni bil navzoč. Takrat nista izbirali izrazov, ki sta jih druga drugi metali v obraz.

Temni oblaki, ki so se že delj časa zbirali nad njima, so se utrgali nekoč, ko je Martin odšel na sejem.

»Ti si moja nesreča!« je tarnala prepirljiva starka. »Kar si pri hiši, nimam več mirne ure.«

»Vi ste moja smrt,« je jadikovala Lojza. »Konec mora biti, Vas ali mene.«

»Pomagajte, ubiti me hoče,« je mati klicala na pomoč.

»Ničesar Vam še nisem storila. O Bog, kako težko se je krotiti! Pojdite, da se ne izpozabim ...«

»Od hiše me podiš, od hiše, kjer sem se postarala.«

»Ena pojde, Vi ali jaz ...«

»Dobro. Ako mora kdo, pojdem jaz. Toda z mano pojde tudi oče in kravica, katero sva si izgovorila.«

»Kar hočete, vzemite, samo da greste ...«

Milo je zajokala stara Urbinka in hitela k možu na dvorišče. Starec se je prestrašil, misleč, da se je pripetila kakšna nezgoda.

»Pojdiva, stari, pojdiva!« mu je govorila v pretresljivem joku. »Začniva pripravljati.«

»Kam?« se je stresel od groze. »Kaj se je zgodilo?«

»K hčeri greva v Hrastje. Lojza me je zapodila.«

»A stran hočeš! Premisli, Reza, preden se odpraviva.«

»Odločitev je zapečatena. Hitro bom zbrala najine stvari, ti pa poišči vrv za kravo.«

Starka je zdevala obleko in drugo ropotijo v dve veliki vreči, kateri je starec zvezal skupaj in obesil kravi čez hrbet. »Hi, sivka, zdaj pa gremo,« je vzdihnil in napravil s palico križ po pesku. Žival je prikimala in pričela stopati; za njo se je opotekala žena, vsa v solzah, ki so ji zalivale oči.

Lojza je stala na pragu ter jima je voščila srečno pot. To sta smatrala za grenko žalitev ob odhodu iz lastne hiše.

»Čakaj, boš že še dobila povračilo,« ji je zapretila odhajajoča Urbinka. »Danes grem jaz, jutri pojdeš lahko ti ...«

»Mene ne prežene nobena stvar. Trdo sem sedla.«

Sočutje ginjenih sosedov je spremljalo, stara Urbinca na poti iz Razorja k hčeri v Hrastje, kamor se je primožila. »Slabo vračilo bo prejela za tako posojilo,« so modrovali. »Nekdo ji bo že prišel do živega.« Semintja je padla tudi kaka šaljiva opazka, vaški hudomušneži so odhod primerjali z begom v Egipt.

Martin je o selitvi slišal že med potjo iz sejma, zakaj novica se je naglo širila po okolici. Takoj bi bil najraje pohitel v Hrastje in pospešil vrnitev, toda prej je hotel ošteti Lojzo, kakor je zaslužila. Kar škripalo je v njem, ko je prišel domov in zaloputnil duri.

»Lojza, kaj si storila? Kje sta oče in mati?«

»Šla sta. Bo vsaj mir v hiši.«

»Tako ravnaš z mojimi starši! Kdo je več, ti ali jaz?«

»Pometali ne boste z menoj. Nisem priberačila.«

»Moji starši so hišo postavili pokoncu, ti pa ...«

»No, jaz?«

»Ti jo boš podrla. Menda se že nagibljemo ...«

»Ako pade, bo tvoja krivda ...«

»Tudi mene si uničila. Padel sem samo enkrat in sedaj propadam telesno in duševno.« — Zajokal je kot otrok ter se je sesedel za mizo. Ko se je izplakal, je odšel v Hrastje nagovarjat starše za povratek.

Jokala je tudi Lojza — prvič na novem domu. Bolečine si je lajšala z zavestjo, da si je sama nakopala to trpljenje. Zbudila se ji je vest ter ji očitala greh — večji, ker je poleg sebe upropastila tudi njega, ki je nedolžen. Kesala se je, ker ga je izvabila v svojo mrežo. Globoko se je čutila ponižano zaradi bojazni,da ni imela poguma sama trpeti, kar je sama žagrešila. Sramotno je pobegnila pod okrilje svoje žrtve.

Ko se je Martin drugo jutro povrnil iz Hrastja, ga je pozdravilo kruljenje lačnih prašičev in kokodakanje kokoši, Lojze pa ni bilo nikjer. Najbližji sosed mu je povedal, da je odšla vsa objokana na vse zgodaj proti Lanišču. S seboj je nesla zavitek obleke — dokaz, da se ne namerava tako hitro vrniti.

Mož je bil neprijetno iznenaden. Opravljivke, ki so sinoči ob vaškem koritu čebljale o odhodu staršev, imajo danes zopet novo snov za polslišno šepetanje. Potolažila pa ga je misel na priložnost, da se Lojze morda na kak način za vedno odkriža. Opravil je najnujnejša opravila, nakar se je preoblekel in napotil v župnišče po nasvet za ločitev.

Župnik ga je sprejel zelo prijazno, a ko je povedal, po kaj je prišel, se mu je lice pričelo nabirati v gube.

»Pustila vas je,« je skomignil z rameni. »Pa sedaj v tem stanju. Ali ne pričakujete družinskega dogodka?«

»Najprej je pregnala starše in potem je šla sama,« je Urbin preslišal vprašanje. »Nisem je podil od hiše in je tudi ne bom vabil nazaj. Najrajši bi se ločil ...«

»Nimate tehtnih razlogov. Za navaden prepir ne morete zahtevati ločitve ...«

»Odkar sva skupaj, nimam srečnega trenutka. Sam vrag je naju zbližal, ker nisva drug za drugega.«

»Tako ne smete govoriti. Božja volja je bila in proti njej ne smemo godrnjati. Prej bi bili morali vedeti za njene lastnosti, zdaj je prepozno.«

»Pekel je takšno življenje, gospod župnik.« »Prijateli, pekel je strašnejši ...«

»Rajši bi bil v peklu kakor v takih razmerah ...«

»Pekel je večen, a časno trpljenje bo minulo. Daruj ga Njemu, ki je bil križan za naše slabosti.«

»Rad bi se pustil križati, ako bi imel potem mir ...«

»Prijatelj, svarim te, nehaj s takim brezbožnim govorjenjem. Potrpi, se bo že obrnilo na bolje!«

»Dolgo že čakam, a zaman. Večno ne morem trpeti.«

»Komaj pol leta sta poročena. Prve bridkosti zakona so, katere okušaš ...«

»Ali res ne morete pomagati? Vi ste naju zvezali ter naju lahko razvežete ...«

»Prinesite mi nazaj tiste kapljice blagoslovljene vode, ki so padle na vajini roki, sklenjeni ob poroki. Samo tedaj bi ti mogel izpolniti željo.«

»Ni mogoče ...«

»No, vidite. Pojdite in potrpite, smrt bo vaju ločila.«

Ves omoten je odhajal Martin proti vratom, kjer se je ustavil in sukal klobuk.

»Ali še kaj želite?« mu je duhovnik pomagal iz zadrege.

»Ako bi imel vzroke za ločitev, ali bi jo mogel izvesti?«

»Pa jih nimate. Lojza je poštena, nič takega ji ne morete podtakniti. Tista lahkomiselnost pred zakonom je vse, kar sta zagrešila.«

Martinu so se že odpirale ustnice, da bi bil nekaj povedal, a se je premagal. Ni mu hotela iz grla beseda, ki bi bila razkrila vso njegovo tugo in bolečino.

Sočasno kot Martin iz župnišča sta dospela v Razorje Gorenc in Lojza s poveskom.

»Nazaj sem ti jo privedel, Martin,« mu je dejal pol resno in pol šaljivo. »Ne vem, kaj ji je prišlo v glavo, da je bežala ...«

»Jaz tudi ne vem, oče. Podil je nisem in bi je tudi ne bil klical nazaj.«

»Ni prav tako, Martin. Kar zaveže duhovnik pred oltarjem, zedini Bog v nebesih. Ne segajmo v njegova dela.«

»Polno veselja je na svetu, človek mora pa toliko trpeti ...«

»Ne tarnaj, Martin! Kdor vdano trpi, ima zasluženje. Pomirita se, lepo vaju prosim, dam vama vnovič očetovski blagoslov. Vsaj zdaj se sprijateljita, ko bosta skoro deležna prave zakonske sreče.«

Po kratkem prerekanju so se razšli po svojih potih. Gorenc je odšel domov na Lanišče, Martin se je preoblekel in odpravil na delo; tudi Lojza je odložila culo ter se je z novo vnemo lotila domačih opravkov.

Mati ziblje, lepo poje,
dete milo se smehlja;
še ne ve za tuge svoje
ne za radosti sveta.

Stara Urbinca sta se naselila v Hrastju pri svoji hčeri, ki ju je sprejela z odprtimi rokami. Kmalu sta se privadila novemu kraju, kjer sta sklenila preživeti ostanek življenja. Nobena sinova prošnja ju ni mogla odvrniti od tega sklepa.

Pridnega očeta in skrbno mater je Urbinčeva hiša jako pogrešala. Lojza ju je nadomestila s posli in pregovorila moža, da je najel hlapca in deklo. Vdati se je moral, ker se je žena odpravljala »z doma« in zgodaj nekega jutra se je »podrla peč«. Čez prag je stopila gospa Štorklja, nesoč v naročju nekaj skrbno pokritega z belim prtom, obrobljenim s širokimi čipkami. Na dvorišču jo je čakal voz, na katerem sta oblastno sedela Vidmar in njegova žena. Odpeljali so se vsi trije — boter, botra in babica z malim poganom proti farni cerkvi.

Krčmar Mačarol ni zamudil nobenega takega prihoda v farno prestolnico. S svojo zgovornostjo in postrežljivostjo je dosegel, da je voz obstal pred gostilno ali zavil na dvorišče. Pri njem se je vršila skoro vsaka botrinja, sedmina in druge domače slovesnosti.

Tudi tisto jutro je čakal pred krčmo in pozdravil Vidmarja z globokim poklonom. Dosegel je, da je ustavil konja ter ga prepustil postrežljivemu oštirju, ki ga je izpregel in povedel v hlev. Ostali so se podali v cerkev, zapisat novorojenca v človeško družbo.

Čim so se vrnili iz cerkve, je bila botrinja že urejena. Okusno pogrnjena miza je bila okrašena s cvetlicami, tudi blazinica za novorojenca je bila že pripravljena ob peči, kjer je ležalo dete ženskega spola, čigar botri so se gostili pri sosednji mizi.

Vidmarica je položila otroka na blazino ter je sedla zraven botra k obloženi mizi. Prizibala se je gospa Mačarolka, pokratkočasit novodošle goste, dočim se je krčmar razgovarjal pri sosednjem omizju.

»Pridno naraščamo, pridno,« se je prilizovala redkobesedni botrci. »Ali imate fantka ali punčko?«

»O, fantka, fantka. Za Martinčka smo ga krstili.«

»Oni tamle imajo pa punčko. Davorinka ji je ime.«

»Bolj imenitno zveni, drugače je isto,» se je vmešal Mačarol. »Kakor Janez in Ivan ...«

Krčmarica je stopila k blazinici in motrila novorojenca. — »Nič očetovega nima na sebi,« ga je presodila. »Oči so popolnoma materne, ostalo pa ne vem, kam bi dejala ...«

»Mladi obrazi še nimajo razvitih izrazov,« je razlagala gospa Štorklja. »Navadno so fantje podobni materi in dekleta očetu.«

»To je res,« je Mačarolka pritrdila babici. »Tale punčka tukajle zraven Martinčka je namreč vsa očetova. Le poglejte jo, ali ni ta ves Jeršin?«

Vidmarica je vstala izza mize, da ogleda Jeršinovo prvorojenko in dožene njeno podobnost. — »Dobro je razvita,« jo je pohvalila. »Pa tudi Martinče je korenjak. Samo toliko je razlike, da je fantek materin in deklica očetova.«

»Letos imamo krepke novorojenčke,« se je pobahal krčmar. Zasukal se je po prstih, natočil kozarce in nazdravil botrom in novorojencema.

Krožniki in jedilno orodje je zapelo svojo staro pesem. Izostali so navadni pogovori, celo gostilničar je utihnil in nabiral snov za poznejšo zabavo. Pri pijači človek laže katero reče, dočim so pri obedu usta zaposlena in jezik založen.

Po jedi je bilo gostom treba preskrbeti razvedrila. Krčmar je začel uganjati burke in zbijati šale, ki se nanašajo na rojstvo in krst. — »Ali veste, zakaj otrok zajoka, ko pride na; svet?« jim je stavil uganko.

»Zato, ker pride v solzno dolino,« je uganila botra pri sosednji mizi.

»Kaj še! Lačen je,« se je odrezal, kar je izzvalo glasno krohotanje.

»No, kako pa izvemo otrokovo bodočnost?« je prišel z drugim vprašanjem, na katerega mu ni mogel nihče pravilno odgovoriti«

»Kar se materi sanja tri dni pred porodom, se skoro vedno uresniči in takšna je navadno otrokova prihodnost,« je povedal z vso gotovostjo.

Gostje so se spogledovali, dvomeč nad resničnostjo njegovega odgovora. Mačarol je navajal dokaze in našteval primere iz bližnje in daljne okolice.

Med pripovedovanjem je vstopil trgovec Orivelj, ki je vzbudil nase pozornost. Pivci so vstajali ter ga s pozdravi in pokloni vabili v svojo sredo.

»Oho, botri in botrice!« je ostrmel, kot da ni prej vedel, kakšna družba je v gostilni.

»Mi naraščamo in napredujemo, gospod Grivelj,« je žgolela gospa Mačarolka. »Ne bo nas še konec tako hitro!«

»Pa res, kar dva naenkrat! Kje pa ste jih zajeli, kje?«

»Fantek je Urbinov iz Razorja, deklica pa Jeršinova iz Zalivja.«

»Aha, Urbinov — sin Gorenčeve Lojzike. Zares zalo dete, prava materina podoba. Gotovo nosi tudi njeno ime — Lojzek, kajneda?«

»Martlnček,« mu je popravila botrica. »Saj smo tik pred njegovim godom. Po očetu se imenuje.«

»Hm, po očetu? Tako, tako, Martinček! — Kakšne bistre oči ima ta mucek in droben obrazek! Kdo ve. kaj vse tiči v tej glavici? Res, pravi angelček!«

Dolgo se ni mogel Grivelj nagledati otroka in nihče ni slutil, kakšni občutki ga vežejo nanj. Splošno je bila znana njegova prijaznost tako s siromaki kot s premožnimi ljudmi. Zakaj se je mož bolj zanimal za dečka kakor za deklico, s tem si niso belili glave. Tudi solze, ki mu je lesketala ob pogledu na otroka, niso zapazili.

Krčmar je trgovcu odkazal prostor pri posebni mizi, toda on ga je odklonil. Prisedel je k Vidmarju in naročil pijače.

»Skupaj pijmo,« ga je povabil boter, s čimer mu je jako ustregel. Namignil je krčmarju s tajnim znamenjem na prste, kar je pomenilo »štefan« najboljšega za odlične goste.

»Saj bi ne bilo treba,« se je branila botra Vidmarica. »Zelo vas bomo oškodovali.«

»Pijmo!« Jih je pozval trgovec. »Takih prilik ni vsak dan in jih moramo takrat izrabiti.«

Pili so — Vidmar in Vidmarica, sosednje omizje in vsak, kdor je prišel v gostilno. Grivelj je naročal in plačeval. Močna pijača jim je razvezala jezike, vmes so donele zdravice, vpitje in bučen smeh. Vedno bolj so silili v trgovca, slaveč njegovo radodarnost. Mož ni mogel prenašati tolikega vrišča, vzel je klobuk ter se je skrivoma odstranil.

Otroka na blazinici sta pričela priganjati k odhodu. Kazalec stenske ure je kazal polovico dneva, prežitega ob pijači Botrici sta se zavedli zamude, brž sta pograbili otroka ter se naložili in odpeljali.

Precej onemoglosti in negotovosti je bilo izražene v korakih botre Vidmarice, ko je stopila z otrokom čez Urbinov prag. »Tukaj imaš Martinčka,« ga je oddaleč ponudila materi, ki je željno segla po njem.

»Previti ga bo treba in pa lačen je, revček,« ga je mati milovala. Razvila je plenice in ostrmela.

»Ježeš, to je deklica!« je viknila v strahu in v skrbeh. »Dečka ste zamenjali ...«

Istočasno se je pojavil zunaj pred hišo tanek krik. Vsa zasopla je stopila v sobo Jeršinova botrica z otrokom v naročju. »Vašega sem vzela, tako sem se zmotila,« se je opravičevala. »Jej, kakšen dan je danes, vse se suče pred menoj!«

Odložila je fanta in pograbila deklico. Tako je bila pomota poravnana. Samo Martin je zameril razmišljeni botri, katere nerodnost je povzročila mnogo govorjenja. »Čemu je tega treba?« je nevoljno mrmral. »Ali moramo prav mi biti tisto godalo, ob katerem se drugi naslajajo?«

Otroka ni nikdar od blizu pogledal, le od daleč ga je včasih opazoval. Nobene podobnosti ni mogel najti v svoji rodovini temu obrazu; zato se mu je rodila misel, ki je postajala vedno glasnejša: otrok ni moj in moram najti onega, kateremu je bliže nego meni ...

Svoje mnenje je nekoč razodel ženi, ki ie vidno zardela. »Eh, beži, beži!« to je bilo vse, kar mu je odgovorila v hipni zmedenosti. Pozneje je sicer tajila, kličoč svetnike za pričo, toda njena prejšnja zadrega ga je utrdila v započetem sklepu. Dvom se mu je tako globoko vkoreninil v mehko dušo, da ga ni mogel več izruvati. Vendar si je prizadeval, skrivati svojo bolečino.

Nemo prikrivanje mu je množilo trpljenje. Nekega večera mu je hotel dati duška, na kratko je prijel ženo in zahteval pojasnila v tej zadevi.

»Ne bodi neumen,« ga je zavrnila. »Kakšne domišljije!«

»Govori kakor pri spovedi!« je zapovedal. »Vedno itak ne ostane skrito: bolje je, ako prej izpoveš.«

»Potem ti rečem: Martin je tvoj in pri tem ostanem.«

»Lojza, ali vidiš poleno? Skoro bom pričel udrihati.«

»Ubij me, Martin. Toda dobro zamahni, da bom s prvim udarcem ob življenje.«

»Bolečine naj ti bodo za pokoro.« Prvič v zakonu je zgrabil kos lesa ter zamahnil po ženi. Nameril je drugič, a sedaj je ni več dosegel; v naglici je vzela otroka in nekaj obleke ter bežala k staršem na Lanišče.

Oglasilo se je pol vasi v mnenju, da se Urbinki povračuje ravnanje z njeno taščo, ki jo je spodila od hiše. Druga polovica je obdelovala Martina zavoljo sirovega postopanja napram ženi. Pravega vzroka ni nihče vedel. Martin ni hotel nikomur povedati, zakaj je dvignil poleno, bal se je obiranja, hrupa in roganja. Segel je po drugem leku, šel je v gostilno in utopil svojo tugo v čaši opojnosti.

Ves teden je ostala Lojza z otrokom na Lanišču. Upala je, da postane mož mehak in pride ponjo, česar pa ni pričakala. Doma je gospodinjila dekla, zapravljala in razmetavala.

Zopet mu jo je Gorenc privedel nekega jutra in izročil z novim očetovskim blagoslovom. »Tak bodita vendar složna, ako že ne zaradi vaju, pa zavoljo jezikov,« ju je prosil s povzdignjenima rokama.

»Zakaj je pa šla!« je Martin hladno odgovoril. »Ali je morala iti?«

»Udaril si jo, Martin. Tega bi ne bil smel storiti.«

»Za kaj sem jo udaril, oče?«

»Ne vem. Udaril si jo in to zadostuje.«

»No, vidite. Ne veste, zakaj sem jo udaril. A nekoč boste slišali, morda ni več daleč tista ura ...«

Poparjen je odšel Gorenc, Martinove besede so padle kot kamen na njegovo dušo. Res so bile izgovorjene v naglici in nejevolji, čudno pa je vendarle, zakaj mu hči ni navedla vzrokov usodnega prepira. »Oh, saj veste, kakšen je,« to je bilo vse, kar je vedela povedati.

Starec se je tresel v težkih slutnjah neprijetnega iznenadenja.

*

 »Nikjer drugje hladila ni,
pijača naj srce hladi ...«

Mladi Urbinc je začel pijančevati. Navadil se ga je po kozarcu; vedno bolj je bil žejen in vsaka pot ga je vodila v gostilno. Kadar ni imel denarja, je pil na upanje, krčmar je zapisoval in vsota je rasla od dne do dne. Po vasi so govorili, da je najlepše živinče v Urbinčevem hlevu krčmarjevo. Toliko je namreč znašal račun za popito vino in žganje.

Krčmar se je naveličal posojevanja, nekega večera je prisedel k Martinu s plačilnim opominom. »Prej ne bova pila, dokler ne plačaš 4500 dinarjev,« je ustavil njegovo naročilo.

»Ne morem, saj vidiš, da ne morem. Sicer pa ne boš ničesar izgubil, za vola narediva.«

Urbinc je kimal za mizo v gostem tobačnem dimu in požiral suhe sline.

»Prav. Za vola dam 5000 dinarjev: petsto ostane tebi. drugo vzamem jaz za pijačo. Ali si zadovoljen?«

»Moram biti, ker ni drugače. Naredili bomo pa tako-le: vola boš vzel ponoči in jaz porečem, da ga je nekdo ukradel. Nočem, da bi vedeli, koliko sem zapravil.«

Ko se je znočilo, je krčmar poslal po vola in odpisal dolg. Še tisto jutro je Lojza opazila tatvino in zagnala grozen krik. Pol vasi se hitelo skupaj, tako je vpila, naj iščejo tatu. Seveda so se ji potihoma smejali, zakaj vedeli so, kdo je tat in kje je voliček. Končno so ji povedali resnico, ki jo je bridko zadela.

A prišlo je še hujše. Martin je prodal travnik za vasjo, vpričo nje so barantali, denarja pa ni bilo od nikoder. Nekoč ga je vprašala, kam ga je obrnil.

»Kamor hočem,« je odgovoril osorno. »Kmetija je moja, lahko jo prodam in zapijem.« 

»Kaj pa otrok?« mu je rahlo omenila.

»Nikar mi ga ne omenjaj. Nima pravice do mojih skrbi in do mojega imena. Sicer pa si ne beli glave z njegovo bodočnostjo, saj imaš denar ...«

Žena je pogledala v tla in pobrala nekaj papirnih odpadkov, da izbriše zadrego, ki se ji je brala na obrazu.

»Denar imaš v hranilnici,« je poudaril. »Pet in dvajset tisoč in vsota je z obrestmi že narasla ...«

»Ali te mika, da bi jo zapil?«

»Nič ne bom pil za tvoje ..., za denar, ki ..., ki ..., ki si ga zaslužila z grehom zato, da si me prevarala in ugonobila. Ti si me naredila pijanca in zapravljivca — saj ne tajim, da nisem — ampak ti si tega kriva ...«

»Martin. tak ne bodi no vendar takšen!«

»Kakšen? Ti imaš otroka in denar, a jaz imam kmetijo. Daj ga v šolo, saj ga imaš s čim vzdrževati. Glej, da mi ga čimprej spraviš izpod nog. Vsak pogled nanj me žene v obup.«

Iz strahu, da bi se mu kaj ne pripetilo, je Lojza oddala Martinčka v mestno šolo. Stanovanje mu je najela pri teti, kjer je bil deček pod skrbnim varstvom. Takoj v prvem letu je pokazal izredno nadarjenost. Z njim je šlo vse kratkočasje, ki je bilo materi tako pičlo odmerjeno v grenkem življenju.

Pozno nekega jesenskega večera se je dolgočasila pred hišo in čakala Martina, da pride iz gostilne. Zadnji čas je popivanje nekoliko opustil in je mislila, da se je poboljšal. Toda vnovič se je pogreznil v pijančevanje, ves teden že tava okrog omamljen, se prepira in pretepa živino.

Zatopljena v globoko žalost je začutila roko na svoji rami. Ozrla se je in zagledala Grivelja, vsa začudena, kako je mogel tako potihoma zalesti. Skoro Ustrašila se ga je, zakaj, odkar je poročena, še nista govorila.

»Ali si huda, ker sem se oglasil? Videl sem te samo, pa se nisem mogel premagati.«

»Bojim se Martina. Ne veste, kakšen je zadnje čase.«

»Smiliš se mi, ubožica. Preveč si molčala, ko je bilo treba tajiti. Tako je dobil podlago.«

»Vedno hujši je v svojem sumničenju. Otroka že ob rojstvu ni mogel videti, zato sem ga dala v šolo, da ga nima vedno pred očmi.«

»Modro si ravnala. Toda, ali boš zmogia plačevanje? Imaš li denar?«

»Nekaj imam v hranilnici, drugo si bom pritrgovala ...«

»Denarne stroške prevzamem na svoje rame. Ali naj pošljem teti ali kaki drugi osebi?«

»Lahko ji pošiljate pod mojim imenom.«

»Prav. Fant je preskrbljen. Kdaj naj se zopet oglasim?«

»Nikar prepogostoma — zavoljo Martina. Takole po večerji sem navadno sama v kuhinji. Nemoteno bi govorila skozi okno ...«

»Pridem, Lojzika, ob priložnosti. Zdi se mi, da čujem stopinje ...«

»Martin je. Bežite, da vas ne zaloti!«

Nič se nista poslovila, tako se jima je mudilo. Grivelj jo je popihal čez vrt po bližnjici na cesto, Urbinka pa je smuknila v vežo, kjer je hitro našla opravilo.

Večernega sestanka pa možu ni mogla prikriti. Stal je za oglom drvarnice, odkoder ju je skrivoma opazoval. Zaradi teme in tihega govorjenja moža ni mogel spoznati, zbog česar je postal nemiren in nestrpljiv. Na vsak način je hotel dognati, s kom se je sestala.

»Kdo je bil tukaj?« je pritiskal nekoliko vinjen.

»Nekdo je šel tod mimo, pa se je ustavil. Nisem ga poznala ...«

»Pa sta govorila ...«

»Spotoma nekaj besedi.«

»Lažeš! Tesno ob klopi je stal, ob tvoji rami ...«

»Ako si ga videl, čemu vprašuješ?«

»Gledal sem od daleč ter sem mu za zdaj prizanesel. Toda drugič mi ne uteče. Kroglo bom poslal za njim, ki naj po svoje gospodari ...«

»Storil mu boš krivico in po nepotrebnem vznemirjal okolico.«

»Vseeno. Streljal bom in meril v srce ali v glavo ...«

»Lahko se ti primeri, da ustreliš soseda.«

»Ne misli, da sem tako neumen. Sicer pa naj bo kdorkoli, vsakega se bo prijelo, kdor bo lazil ponoči okrog moje hiše ...«

Tega večera Martin ni mogel pozabili. Vso noč je podil v sanjah nekoga po Razorju. V spanju je planil pokocnu, prijel se je za glavo in omahnil nazaj v posteljo. Zjutraj je bil bolj utrujen kakor zvečer, preden je legel k počitku.

Oblekel se je in šel na Lanišče povedat Gorencu, kaj je doživel in za kaj se je odločil, da ne bo iznenadenja, ako se bo kaj pripetilo.

Starši so pozvali Lojzo na odgovor. Na ves glas je jokala in zatrjevala svojo nedolžnost. Klicala je strelo, da naj jo udari, in pekel, da naj jo pogoltne, ako se je zlagala. Njeno truplo naj po smrti ne segnije in duša naj ne najde pokoja na onem svetu.

Zvečer je v vsej naglici pisala trgovcu pismo, v katerem ga je rotila, naj je nikdar več ne sreča v življenju. Oddala mu ga je osebno, ko je šla zjutraj od maše mimo trgovine.

Pojo, pojo zvonovi
od daljnih dveh strani ...
Narodna pesem.

Slovesno mrtvaško zvonjenje pri fari in podružnicah je oznanjalo nekega jutra, da je umrl odličen faran. Kakor blisk je šinila v okolico vest o nenadni smrti trgovke Griveljeve, ki jo je ponoči zadela kap. Daleč naokrog so govorili o tem dogodku, kakor je navada, kadar umrje bogatin. Izbirali so že nevesto priletnemu, a še vedno čilemu trgovcu.

»Najbrž se bo še oženil,« so babnice napovedovale. »In otroke bo zavrgel.«

»Vsi imajo dovolj. To je bogastvo!«

»Saj ni neumen, da bi dal iz rok,« so modrovali očetje. »Kdo pa bo pustil tako podjetje in stopil v ozadje?«

»Nihče na svetu.«

»Sinovi bodo morali od doma. Dorasli so in ne bodo hoteli gledati pisane matere.« 

»Škoda trgovke, škoda!« so se ženice vrnile nazaj na pokojnico. «Dobra gospa je bila, prava mati siromakom. Iz njenih ust ni bilo žal besedice.« 

»Z gospodom se menda nista kaj razumela. Ni bilo med njima popolnega soglasja, ker je bila starejša od njega ...«

»Nikdar ni potožila. Na videz sta povsod kazala prijateljstvo, težko je reči, da ju je kaj težilo.«

Niso še videli takega pogreba v tistem kraju. Najmanj polovica faranov je prisostvovala pokopu, vse je bilo v vencih in v žalnih trakovih. Na zadnji poti so jo spremljali godba, društva z zastavami in pevci, a govornik se je poslovil od pokojnice ob odprtem grobu. Trgovec se je klanjal na vse strani in sprejemal izraze sožalja.

Tudi Lojza je bila na pogrebu. Nalašč je stala daleč zadaj, da ji ni pogled zašel na Grivelja in da je on ni našel med radovedno množico. Na poti s pokopališča pa sta nepričakovano naletela drug na drugega.

»Moje odkrito sožalje!« je izrekla, hiteč mimo njega.

»Počakaj,« jo je zadržal. »Dolgo že nisva govorila.«

»Prav je tako. Pusti me, da grem — danes na dan pogreba ...«

»Ostani, pravim. Živo sem potreben razvedrila.«

Ozrla se je okoli in videla, da ni blizu žive duše. Ostala je na njegovi strani.

»škoda, da sem te silil v Razorje. Zdaj bi te lahko povedel k sebi, skupaj bi uživala življenje ...«

Z globokim vzdihom je potrdila Lojza njegove besede, polne resnice in razumevanja.

»Tako si hotel,« mu je oponesla. »Po tvojem načrtu sem ravnala ...«

»Hotel sem te odtegniti sramoti, zato sem ti svetoval, da se ga okleni. Vdal se je in zdaj sem sam na tem božjem svetu. Ne veš, kako glasna je v moji duši zavest prevare, katero sva izvršila. Kriva sva njegovega propadanja: postal je pijanec, da laže prenaša svojo usodo.«

»Molčite, lepo vas prosim. Ne režite me v itak bolečo rano!«

»Ali ni nobenega upanja, da bi se poboljšal?« jo je vprašal po kratkem prestanku.

»Vsak večer se nalije do nezavesti. Divja, pretepa me in razbija posodo. Vse bo razdejano.«

»Očitki mojega dejanja me ženejo v obup. Lojza. odpusti!»

»Oh, da bi se ne bila nikdar poznala!«

»Popraviti hočem, kar sem zagrešil. Moram, četudi delam noč in dan brez miru in oddiha.«

»Kako? Nobenega izhoda ne vidim v bližini ...«

»Našel sem rešilno pot. Ali te res ne smem več obiskati?«

»Martin je na straži. Ves je podivjan, puško ima vedno nabito.«

»Pridem kak večer pod kuhinjsko okno. Takrat se bova pomenila ...«

»Bodite oprežni. Vnaprej pa vam povem, da ne bom storila ničesar, za kar bi morala pozneje nositi odgovornost.« Kratko se je poslovila in bežala izpred njega.

Osuplo je gledal Grivelj za mlado ženo. Smilila se mu je ubožica v groznem položaja, iz katerega jo mora iztrgati. Prav, da ji ni razvil načrta, zamišljenega v trenotnem brezupu. Po ovinkih bo laže prišel do cilja.

Ko je Urbinka prišla s pogreba, je našla Martina za mizo ob načeti steklenici žganja, ki mu ga je pred odhodom zaklenila v omaro. Na sredi veže je ležala sekira med deskami in konci lesa. Razbil jo je, da je prišel do pijače.

»Na, vlačuga, pij!« jo je hahrulil. Divje so mu žarele izbuljene oči, vsaka poteza na njegovem obrazu je kričala: pijanec!

»Ne pijem žganja,« ga je odklonila.

»Pij!« se je zadri ter ji tiščal kozarec pred usta. »Pij, sicer te zadavim!«

»Saj veš, da ne pijem, Martin.«

»Moraš!« Siloma jo je hotel zgrabiti za glavo ter izliti vanjo žgano tekočino.

Lojza se mu je izvila in ušla. Videč, da ni mogel izvršiti svojega namena, je pobral sekiro ter jo je vrgel za njo. Tulil je, da jo bo razsekal na drobne kose. Ustavili so ga sosedje ter pomirili.

Odzdaj so bili slični prizori pri Urbincu na dnevnem redu. Mož se je vdal brezdelju in je razen tega postal pravcati podivjanec. Kadarkoli sta z ženo zadela skupaj, jo je brcnil ali udaril; ranil jo je celo na glavi in ves njen život je nosil številne odtise njegovih udarcev. Vaščanom se je smilila uboga žena, njeni najhujši nasprotniki so obsojali moževo ravnanje. Mnogi so ji svetovali, naj mu vzame gospodarstvo ter ga prekliče kot zapravljivca, kar ji bo sodišče nedvomno ugodilo.

O tem je zvedel Martin, še preden je žena začela razmišljati. V gostilni, kjer je sitnaril, so mu nagajali, da mu bodo kupili »kikljo«, ako se ne poboljša. Tako so se ga sicer hitreje odkrižali, toda na Lojzo je izlil svojo jezo.

»Gospodarstvo mi hočeš vzeti? Preklicali me boste? Le poskusi, boš videla, po čem bo dišalo,« je rohnel in tolkel po mizi.

»Nič še nisem ukrenila. Nikar ne razgrajaj!«

»Seveda, molčim naj, ko me zalezuješ in strežeš po življenju. Roke naj držim navzkriž in pustim, da me vržeš med staro šaro. Nekoč si me osleparila, a zdaj se bo obrnilo.«

»Martin, kam si prišel? Kam smo prišli?«

»Tja, kamor si hotela. Osat si sejala in trnje si sadila ...«

Milo je zajokala žena po teh besedah. Kakor v omedlevici se je sesedla na klop — zasmilila se je celo brezsrčnežu, ki je odložil kol, s katerim je mislil zamahniti. Peklensko se je zarežal, videč, da jo je bolj živo zadel z besedami, kakor bi jo bil mogel zadeti s topim orodjem.

»Le jokaj,« je govoril s satanskim posmehom. »Morda ti bo laže, ko se izjokaš; krivice pa, ki si mi jo storila, tudi solze ne bodo oprale ...«

»Usmiljenje, o Bog, prizanesi!« je ihtela v obupnem joku. »Oh, nič ... Le bij in sekaj, saj sem zaslužila ...«

»Nobena kazen ni premajhna za tvojo pregreho. Le spokori se, da ne boš trpela na onem svetu ...«

Kdo ve, kako dolgo bi jo bil še mučil z ostrim očitanjem, da ni vstopil deček z zavitkom pod pazduho.

»Mamica!« je vzkliknil. »Moja mamica!«

»Martinček!« Mati je za hip pozabila vso bolest in vstala, da objame svojega edinca po dolgem času njegove odsotnosti. Z rokavom si je otrla solze, pod katerimi se je bridko smejalo ljubeznivo materinsko lice.

»Kdo si in kaj iščeš tukaj?« Z vihtečimi pestmi je planil Urbinc med ženo in dečka, da prepreči njuno zbližanje.

»Martinček je,« ga je skušala pomiriti. »Ali ne poznaš otroka?«

»Mojega otroka — si hotela reči ... Vtelešeno grozo moje nesreče ... sad greha ...«

»Ne govori tako vpričo njega ...«

»Poberi se izpred mene!« je siknil razkačen proti fantu, ki se mu je plaho umaknil. »Ven iz moje hiše, zate ni prostora pod mojo streho!«

»Pusti ga, Martin. Na počitnice je prišel.«

»Pri nas ne počivamo. Pojdi, odkoder si prišel!«

Deček je otožno pogledal mater, ki je stala kakor okamenela ter se ni upala geniti se v njegovo obrambo. Čudil se je tej spremembi, zakaj prej ni bilo takih izgredov v domači hiši.

»Vsaj nocoj naj ostane,« se je naposled opogumila. »Jutri ga bom odpravila, ako žo mora iti ...«

»Takoj naj beži, da ga ne vidim. Moje ime ste mu dali, a jaz ne maram takega naslednika. Denite ga, kamor hočete, samo meni naj se ne prikaže ...«

»Kam pa naj grem, mamica?« je fantič pretresljivo zajokal. »Nocoj ne morem nazaj v mesto.« 

»Pojdi, kamor hočeš. Samo izgini, da se ne izpozabim ...« Togotno je sunil z roko, da bi ga pahnil skozi vrata.

Deček se mu je umaknil in bežal k sosedu, kjer je prenočil, drugi dan pa se je vrnil nazaj k teti v mesto. Mati ga je spremila v dolino, poslovila sta se v glasnem joku.

V bridki zavesti osamelosti je sedel na hrastov štor ob parobju gozda in gledal za odhajajočo materjo proti Razorju, odkoder je bil tako neusmiljeno izgnan. Nežna otroška duša je bila zatopljena v otroško žalost. Predramil ga je mož, ki ga je rahlo prijel za ramo.

»Gospod Grivelj!« je deček jecljal v hipni zadregi in vstal v pozdrav.

»Martinček — Urbanov iz Razorja?« se je trgovec delal nevednega. »Pa tako objokan ... Kaj se ti je pripetilo?«

Fant je povesil glavo ter ni ničesar odgovoril. Vedel je, da je grešno raznašati slabosti roditeljev. Trgovca je poznal le po imenu in zunanjosti, zato mu ni mogel zaupati usodnega dogodka.

O tem pa je bil mož že dobro poučen. Plevelova Liza je prišla na vse zgodaj v prodajalno ter mu je razložila, kako je pijani Urbin zapodil fanta, ki je prišel na počitnice. — »Že od rojstva ga ne more videti,« je dejala. »Sam Bog vedi, kaj ima do njega ...«

Njeno pripovedovanje je potrdilo dejstvo: videl ga je stopati ob materi mimo prodajalne s poveskom pod pazduho. Nenavadno bled in upadel se mu je zdel ta otroški obraz. Iz njegovih ust je hotel izvedeti resnico brez pretiranih dodatkov. Napotil se je za njima in čakal na razstanek. Izognil se je vračajoči Urbinki in stopil neopazen pred mladeniča.

»Zakaj si tako žalosten?« je nadaljeval ljubeznivo, zroč mu prav od blizu v oči. »Taki se dijaki ne vračajo s počitnic ... Meni lahko popolnoma zaupaš. Laže ti bo pri srcu, ako mi razkriješ bolečino. Govori, dečko, med nama bo ostalo ...«

Martinek se je opogumil in pričel: »Oče so me zapodili ... Prišedši domov sem našel jokajočo mater, ki so me hoteli objeti, tedaj pa so planili med naju in preprečili njen namen. Srdito so mi pokazali vrata in namerili s pestjo. Kdo ve, kaj bi se bilo še zgodilo, ako bi se ne bil pravočasno umaknil.«

Globoko je ganilo trgovca dečkovo pripovedovanje. »Revček!« ga je sočutno pobožal. »In zdaj greš nazaj, seveda, k teti na velikonočne praznike?«

»Moram. Sinoči sem spal pri sosedu. Uboga mamica!«

»Smiliš se mi, dečko, smiliš. In mamica tudi, prav odkrito jo pomilujem. Vendar ne jokaj, morda bom našel lek za vajino bolečino. Tu imaš stotak za pirhe. Pojdi sedaj in priden bodi!«

Solza hvaležnosti je kanila na trgovčevo desnico in zapekla trgovca kakor tleča iskra globoko v srce. Ponovno se mu je zbudila vest z ostrimi očitki sokrivde na dečkovi usodi. »Popravi, kar si zagrešil,« mu je rekel tajen glas. »Nikar ne odlašaj!«

Črne misli so se začele poditi po njegovem obzorju. Rodil jih je satan, ki mu je skoval načrt ter ga ni več pustil iz svoje oblasti.

»Moža Martina moraš odstraniti, v njegovi smrti je rešitev,« mu je bučalo po ušesih in tolklo na srce. V strašni luči je gledal trpljenje nesrečne Urbinke in podivjanost njenega moža.

»Uniči ga, ni ga škoda,« mu je šepetala izkušnjava. »Kakor odsekaš trn in izruješ plevel, tako lahko izločiš hudobneža iz človeške družbe ...«

»Tega ne smeš storiti,« mu je prepovedal rahel opomin. V živih barvah mu je pokazal posledice grešnega dejanja in maščevanja razžaljene narave zavoljo seganja v njene pravice.

»Samo ta pomoč je izdatna,« je zmagoval hudobec v njegovem srcu. »Vsak drug izhod je zaprt in nedostopen. Sredstvo, ki sem ti ga pokazal, je učinkovito. Nekaj kapljic v vino ali v žganje in smoter bo dosežen ...«

Trgovec je obtičal v mreži peklenskega zapeljivca. Vsi dobri opomini, zadušeni po vplivu tajne zlobne sile, so molčali v njegovi vesti, ko je stopal po praznikih nekega poznega večera proti Urbincu v Razorje. V kuhinji je brlela svetiljka, Lojza je stala pred ognjiščem in zlagala umito posodo na polico. Oprezno se je ob zidu splazil do okna in potrkal na šipo.

»Kdo je?« se je oglasila, pustivši delo.

»Jaz,« je spregovoril ter odrinil priprto okno.

»Zakaj ste prišli?« je vzdrhtela v silnem strahu.

»Rešit sem te prišel ...«

»Bežite, lepo vas prosim. Slutim, da se bo nekaj pripetilo ...«

»Sama sva tukaj, nihče me ni videl. Kje je Martin?«

»Vsak hip lahko plane izza ogla. Ali ne veš, da te zalezuje?«

»Prinesel sem mu zdravila. Nekaj tehle kapljic v vino ali v žganje in več ne bo pokusil nobene pijače.« Segel je v žep po stekleničko ter jo postavil prednjo na okno.

»Ali bo res pomagalo?« Žena je radovedno motrila svetlo tekočino, ki se je iskrila v steklenici.

»Hitro bo učinkovalo. Martin bo ozdravljen in ti boš srečna ...«

»V vino ali v žganje, praviš, naj mu kanem nekaj kapljic ... So li prijetnega okusa? Ali ne bodo pokvarile pijače? čakaj, naj pokusim.«

»Ne smeš!« ji je odločno prepovedal.« Vsaka količina bi ti škodovala. Kar je zate smrt, je zanj zdravilo.«

»Strup?« se je nenadoma posvetilo v njeni glavi. »Moža naj bi zastrupila? Tega ne storim za vse na svetu ...«

»Ozdravila ga boš, kar pomeni rešitev.« »Nikdar! Še hujše naj trpim do zadnjega dihljaja, samo morilka — nikoli!«

»Poslušaj me, ženica. Gre za tvojo bodočnost ...«

»Poslušala sem vas in bila nesrečna. Iz semena vaših nasvetov je zraslo sedanje trnje, čigar sadovi so bridkosti in trpljenje. Nekdaj ste me omamili z medom, a zdaj mi ponujate strup, da izlečim bolečino ...«

»Ker te ljubim. Lojzika. Vsaka druga pomoč je izključena. Nikar ne odklanjaj!«

»Greh je taka ljubezen. Bežite, zapeljivec!«

Komaj je izrekla zadnjo besedo, se je zablisnilo izza ogla in počil strel. Lojza je vztrepetala, steklenica s strupeno tekočino ji je padla iz roke na kameniti tlak in se je razbila na drobne kosce.

»Zadel me je v koleno leve noge. Uh, kako me je zabolelo ...« Grivelj je bolestno stisnil ustnici in prebledel.

»Martin je streljal,« je šepetala in obupno vila roke. »Bežite, ako vam je mogoče!«

Skočil je po eni nogi od hiše na vrt, odkoder je bežal v dolino. V gozdu blizu Razorja se je zgrudil na tla in ni mogel več naprej. Leva noga mu je popolnoma odpovedala. Zastrupiti je hotel Urbinca, s čimer si je nakopal lastno nesrečo. Prejel je plačilo.

Takoj po usodnem strelu je Martin pridrvel v kuhinjo s puško, katero je dvignil visoko nad trepetajočo ženo.

»Kdo je bil tukaj?« je zagrmel v gromovitem srdu.

Nekdo je šel mimo pa se je spotoma ustavil ...«

»Delj časa sta govorila. Videl sem ga, ko je prišel potihoma kot lisjak. Zalotil sem vaju, ne moreš mi utajiti. Kdo je bil, odgovori!«

»Tujec je zgrešil pot in vprašal za prenočišče ...«

»Lažnivka! On je bil — tisti, ki ... Zato sem šel po puško in pomeril ... Odšel je po eni nogi, drugo je vlekel za seboj ...«

»Brezsrčnež!«

»Prav me imenuješ. Nimam srca, odkar se je spremenilo v kamen, ki ne čuti in ne pozna usmiljenja; nimam vesti, ki je oglušela v kriku najinih razmer; nobene dolžnosti ni več med mano, ki bi me vezala nate ... Pojdi torej, kamor hočeš, in nikoli več se ne povrni!«

Spretno se je izognila udarcu puškinega kopita, ki je priletelo na ognjišče ter se prelomilo na dvoje. Preplašena je bežala iz kuhinje v hladno noč.

Ob hiši so se nabrali sosedje, ki so čuli strel in prišli na lice mesta. Izsledili so kri pod kuhinjskim oknom in hiteli za krvavimi sledovi. V dolini ob gozdu jih je iznenadilo bolestno vzdihovanje. Našli so trgovca ob posekanem drevesu.

»Grivelj!« je ostrmel Bašelj, ki mu je prvi posvetil v obraz. »Pomislite, njega je obstrelil!«

»Pomagajte mi domov,« jih je poprosil. »Ranil me je v koleno.«

Dva močna mladeniča sta ga prijela pod pazduho ter ga povedia na dom. Lagal jima je, kako je v Razorju zgrešil pot in nar govoril Urbinko skozi odprto okno. Takoj je počil strel, krogla mu je siknila v koleno.

»To ni človek, ampak zverina,« so se zgražali sosedje nad Urbinom ter mu odmerjali zasluženo kazen. Vse do pičice so verjeli ugledneinu gospodu in sklepali soglasno, da se gotovo ni s slabim namenom ustavil pod oknom zakonske žene. Od vseh strani so zmerjali Martina ter mu dokazovali Lojzino nedolžnost, obsojajoč njegovo nepremišljeno ravnanje. Zbudili so mu kesanje ter ga napotili, da je prosil trgovca za odpuščanje.

Grivelj mu je odpustil pod pogojem, da se poboljša. Vdano je prenašal bolečine vzlic preteči nevarnosti. Noga mu je postajala višnjeva — zdravniki so ugotovili zastrupljenje.

Lojze drugi dan ni bilo nikjer. Domov na Lanišče ni šla, ker si z grehom na vesti ni upala pred starše. Iskali so jo po skednjih in kozolcih — povsod, kjer je kdo vedel za kakšno skrivališče. V srcu slehernega vaščana je raslo neovrgljivo mnenje: Lojza je skočila v vodo, ali si je drugače vzela življenje.

Do mozga je pretresla Martina ta novica. Ves dan ni pokusil opojne pijače; sklenil je, da se ji v spomin na ta usodni dogodek odreče za vedno.

Vest o samomoru Urbinke se ni izkazala za resnično. Klemenčev pastir, ki je rezal v gozdu trte, je prinesel novico, da je našel žensko, ležečo na obrazu v kupu listja. Ni pa vedel, ali je živa ali mrtva, ker se je iz strahopetnosti ni upal pogledati.

Brž se je zbralo nekaj vaščanov, katere je moral voditi na označeno mesto. Našli so Urbinko vso premraženo, zarito v vlažno listje, kjer si je poiskala zavetje in sklenila prebiti noč. Dolgo niso mogli iz nje spraviti besedice, zaman so ji prigovarjali, naj vstane in gre z njimi. Naposled so jo siloma dvignili, pri čemer so dognali, da je ne držijo noge. Morali so pripraviti nosilnico ter jo naložiti.

Vso noč so jo zalivali z domačimi zdravili in greli s toplimi obkladki. Proti jutru jo je začela kuhati vročina, zdravnik je ugotovil težko vročinsko bolezen.

Bolnica je izgubljala zavest. Zmedeno je govorila o Martinčku, o strelu ter o človeku, ki jo hoče zastrupiti. Zvijala se je in tolkla z rokami, grozovito je trpela.

Martin je stal ob bolniški postelji in stregel bolni ženi. Nesreča ga je izmodrila in prebila led v njegovem srcu. Borba življenja s smrtjo ga je pretresla do kosti, hlad in otrplost sta zapuščala njegove občutke. Ob vzglavju je sedel Martinček, so ga brzojavno poklicali iz mesta.

Po mučnem trpljenu ji je nekoliko odleglo in je prišla k zavesti. Ozrla se je na moža in na sina, bridkost in trpljenje sta bila izražena v tem pogledu.

»Martin, odpusti«, je izrekla s slabotnim glasom. Dolgo se je bojevala, preden je mogla izreči to besedo.

»Lojza, ti mi odpusti», jo je prosil skesano. »Mojo brezsrčnost in podivjanost ...«

»Zakrivilo jo je nepošteno dejanje ... Glej, Martin, varala sem te, tvoj sum je bil upravičen ... Zdaj, v objemu smrti pa govorim resnico: ti nisi oče otroku, ki stoji pred tabo. Z lažjo sem izsilila zakon in pokrila sramoto ...«

Tla so izginjala Urbinu pod nogami po tem razkritju. Zdelo se mu je, da se pogreza nekam v globino in izgublja pamet in besedo.

Topo je gledal predse, kakor da ne verjame odkriti izpovedi umirajočega bitja.

»Nisem storila tega iz svojega nagiba«, je pojasnjevala. »Bila sem zapeljana ... Tisti tam doli, ki me je onečastil, me je napeljal k drugemu grehu, k lažem in k sleparstvu ...«

»Kdo?» je vprašal Martin rahlo brez nejevolje.

»Grivelj ... Ti si ga kaznoval, Bog ga bo sodil ... Prišel si o pravem času, prav je, da nisi odlašal ... O, kako grenko je ob smrti spoznanje greha, kako bridko je kesanje! Odpusti, Martin, žal mi je, kar sem ti storila.«

»Odpuščam, Lojzika. Obljubljam tudi, da se bom poboljšal in skrbel za otroka.«

»Ti pa, Martinček, ne pozabi zadnjih besed svoje nesrečne matere«, se je proseč obrnila na sina. »Varuj mladost, kadar prihrujejo viharji, ohrani poštenost, ne bodi zapeljivec!«

»Prisegam, mati!« Mladenič je pokleknil pred njeno postelj in močil odejo z vročimi solzami.

Mir ji je zasijal na obrazu po sinovi obljubi. Pred hišo je zabrnel zvonček, duhovnik je nesel bolnici zadnjo popotnico. Kmalu po obhajilu so ji smrtne težave vzele besedo in se ni več zavedla.

Istočasno je pojemal tudi Grivelj v smrtnem boju. Zastrupljenje krvi, povzročeno po usodnem strelu, se je širilo od rane proti srcu. Nobeno zdravilo mu ni moglo ohraniti življenja.

Izpolniti so mu morali poslednjo željo: videti je hotel Martinčka, kateremu je volil v oporoki bogato dediščino. Milo ga je pogledal in krčevito stisnil njegovo desnico.

»Kaj pa mamica?« se je glasilo njegovo vprašanje.

»Umirajo«, mu je odvrnil jokaje. »Odpusti, Lojza!« je vzdihnil proti nebu. »Na svidenje pred sodnim stolom! — Ti pa, Martinek,« ga je pritegnil k sebi za roko, »ohrani me v spominu kot očeta, a ne posnemaj me v življenju. Ne obsojaj me, kadar dorasteš, glej, da ti ne bo škodovalo podedovano premoženje.«

Otožno je brnel drugo jutro pri fari mrtvaški zvonec, oznanjajoč smrt trgovca Grivlja in Urbinke, nekdanje Gorenčeve Lojze. Skupaj sta odložila svoje slabosti in isto jutro ju je zagrnila hladna zemlja. Smrt ju je združila.