Medena pravljica
Medena pravljica Svetlana Makarovič |
|
Globoko v temnem gozdu je stalo prastaro votlo drevo. V duplini tega drevesa so si divje gozdne čebele uredile čebelnjak. Vsako jutro, od zgodnje pomladi pa do pozne jeseni, so ob zori odbrnele na cvetno pašo marljive čebele delavke. Najmanjša čebelica jo je pogumno ubrala proti gozdni jasi. Bzzz, kako sem pridna, je brenčala, bzzz, saj to ni res, kako sem pridna, že res, da so vse čebele na svetu pridne, ampak tako pridna, kakor sem jaz, ni pa nobena druga čebela, bzzz, joj, koliko sem že nabrala cvetnega prahu, bzzz, pa še ga nabiram, pa sem res pridna, pa koliko ga še bom nabrala, pa koliko bi ga še lahko nabrala, če bi le rože bolje medile, bzzz, pa sem res pridna, priznam, če bi me kdo vprašal, ali sem pridna ali ne, bi mu kratkomalo morala pošteno odgovoriti, ja, bzzz, pridna sem, z eno besedo pridna, pa naj še kdo reče, da nisem pridna, bzzz ...
Tako je brenčala in brnela in žužnjala in klepetala sama s sabo, polnila koške na nožicah s cvetnim prahom, vmes pa si mrmrala tole čebeljo:
Sonček nam sije, čebele marljive
pa letamo s cveta na cvet,
v koške nabiramo pelod rumeni,
ga pridno spreminjamo v med;
treba je delati, treba je zbirati,
matica pravi tako,
ni je čebele, ki bi kdaj pomislila,
naj bi drugače bilo.
Kdor bi pa rad lenuharil,
jedel in spal in se paril,
zanj ni med nami prostora,
ta zapustiti nas mora,
kaj naj bi z lenimi troti,
troti so nam le napoti,
kaj bi za druge garale –
trote smo ven pometale!
Sonček nam sije, čebele marljive
pa letamo s cveta na svet,
v koške nabiramo pelod rumeni,
ga pridno spreminjamo v med!
Takole si je pela in brenčala in žužnjala, švigala od marjetic k zvončnicam, od regrata k dišečim cvetnim blazinicam grabljišča, od rožnatih koškov materine dušice k cvetočim mrtvim koprivam na robu jase, ravno je zaduhala omamni vonj cvetkov gozdnega kukavičnika in poletela za njim ... Ampak!
Ampak na prelepo razcvetenem grmičku kukavičnika je ležal mlad, debelušen medved in spal in spokojno hrčal in smrčal.
»Bzzz! Ti, tamle,« je strogo zaklicala čebela, »zbudi se, vstani! Naravnost na rožice si se zavalil, ko da bi drugje ne bilo zadosti prostora! Saj boš vse pomečkal in povaljal, nemarnež ti tak! Bzzz, ne delaj se gluhega, vstani, sem rekla!«
Zletela je čisto k njemu in mu žužnjala v uho:
»Zzzgini, zzzgini, zzzgini od tod!«
Medved je nekaj zamomljal, leno zamahnil s šapo, se zavalil na drugi bok – in spet mirno zasmrčal. Čebela se je še bolj razburila:
»Zzzdaj te imam pa zzzadosti! Takoj vstani, alo! Dvigni svojo debelo rit! Pa brž, drugače te – !«
Tudi to ni pomagalo. Medved je mirno smrčal naprej. To je čebelo tako razjarilo, da je namerila ostro želo naravnost v njegov smrček in ga pičila.
»Auvaaa!« je zavpil medved, planil pokonci in si začel s šapo drgniti pekoči smrček, »nesramna čebela, kakšen način pa je to! Pa kar v smrček, tja, kjer najbolj boli! Le čakaj!«
Začel je loviti čebelo po jasi. Da bi jo stlačil, zmečkal, pokončal! Da bi si zapomnila! Le čakaj, nesramna čebela!
Čebela, na smrt prestrašena, je švigala sem in tja, medved pa je zaman lomastil za njo in zamahoval s šapami. Potlej mu je ušla v gozd, medved za njo, čebela med hrasti, bukvami, smrekami, medved za njo, čebela med praprotjo, leščevjem, smrečjem, medved za njo, bzzz, tovarišice, na pomoč, tovarišice, medved me lovi, me bo stlačil, zmečkal, na pomoč, tovarišice! Zadnji trenutek je čebela ušla v luknjo domačega čebelnjaka.
Ampak medved je videl, kam je izginila, o, videl je luknjo in se zamislil. Potlej je zagodrnjal:
»Luknja v drevesu, aha, aha. Se pravi, da je drevo votlo, aha. Kjer je votlo drevo, je ponavadi notri čebelnjak. Aha, aha. In kjer je čebelnjak, je ponavadi notri satje. In kjer je satje, je ponavadi v njem med. Mmmmed. Aha, aha. Ampak napaka čebelnjakov je ta, da so ponavadi notri čebele. Aha, aha. To je pa hudo narobe.«
Dolgo je premišljeval in se s šapo trkal po čelu, da bi se česa pametnega domislil.
»Takole bom storil,« se mu je nazadnje posvetilo. »Trdno bom zamižal na obe očesi, da me čebele ne bodo videle, potlej bom pa segel v luknjo, zatipal sat, ga potegnil ven ...«
Zamižal je, medo neumni, segel s šapo v duplino, zatipal satje, ga odtrgal velik kos in ga potegnil na svetlo ...
Ampak čebele niso spale. S strašnim hrupom so privršale iz čebelnjaka in napadle prestrašenega medveda, ki jo je brž ubral, kolikor so ga šape nesle, na vrat na nos čez drn in strn. Pa so bile čebele hitrejše.
»Tovarišice, dajmo ga, razbojnika, kradljivca, lopova, ukradel nam je cel sat medu! Opikajte ga, uničite ga, tovarišice, dajmo ga! V smrček, v uhlje, v podplate, v tazadnjo, kar s korajžo, dajmo ga, barabo!«
Komaj komaj jim je ušel na jaso.
Hu, kako so ga opikale, kako so si ga privoščile, presnete čebele! Ajs, uhelj, auva, smrček, ajajajaj, podplati, asa, asa, tazadnja! Drago, drago je plačal medo svoj med!
»Že vem, kako bom storil,« je nazadnje zamomljal. »Tule je votel štor. Vanj bom postavil satje, iz njega se bo počasi, tojnk tojnk, nakapljal med, medtem grem pa malo tjale k potoku, da si z mokro ilovico ohladim uhlje, ajs, pa smrček, auauauva, pa podplate, asa, asa, pa tazadnjo, ajajajaj!«
Naslonil je torej medo sat v štor in odhlačal. Med se je počasi cedil iz satja in kapljal v luknjo.
Tedaj je pridrobila po mahovnati, ozki mišji stezici drobna gozdna miška. Radovedno se je ozirala na vse strani in klicala:
»Je kaj novega? Ni nič novega? Meni nihče nič ne pove!«
Veverica je z borove veje porogljivo rekla:
»Taka majhna miška – pa tak velik firbec!«
Miška ji je pokazala dolg jezik.
»Taka majhna miška, pa tak velik jezik,« se je zadrla veverica. Miški se je pa še dobro zdelo, da jo je razjezila. Pa si je zapela veselo mišjo cvilko:
Jaz sem drobna miška miška,
v gozdu vsak me gleda zviška,
najdrobnejša gozdna miška,
majhna miška – velik firbec, i i i!
Večji firbec kakor ti!
Ozke mišje so stezice,
drobne mišje so nožice,
ampak miška daleč pride, i i i,
hitro teče in brzi!
Tečem tečem po stezici,
kažem jezik veverici,
spremljajo me njeni klici,
majhna miška, velik jezik, i i i,
kakšnega imaš pa ti?
Pridrobila je miška na jaso in zavohala neznan vonj.
»Kaj pa je tamle v štoru?« se je začudila. »To moram videti!«
Stekla je k štoru in brž splezala na rob.
»Čudna reč! Rumeno je, sveti se, le kaj bi to bilo?«
S tačico je segla v med, pogledala od blizu, poduhala, obliznila in prestrašeno odskočila.
»Fej! Zoprno, ogabno! Tega miške ne maramo, ne maramo, ne maramo!«
Brž si je obrisala tačico v kožušček. Zdaj je bil pa kožušček lepljiv, uh! Jezno jo je ubrala nazaj po mišji stezici v gozd. Ampak za njo se je vlekla dolga nitka medu čez mah. In ves mah je bil lepljiv in popackan s kapljicami medu, fej in fuj! Tedaj je po drugi stezi, po zajčji, prišla mama zajka s pravkar rojenim mladičkom.
»Lepo hodkaj, zajči,« mu je prigovarjala. »Tule, zraven mamice skači! Ali res moraš vtakniti smrček v vsak grm?«
Zajček, kakor so pač radovedni vsi majhni zajčki, je skakljal sem in tja po gozdu in kar naprej klepetal:
»Mami, mami, mami, zakaj so v gozdu drevesa, mami, kaj pa, če v gozdu ne bi bilo dreves, mami? Mami, zakaj niso vsa drevesa enako velika, mami, kaj bi bilo, če bi bila vsa drevesa enako velika, mami, slišiš, mami? Mami, kaj če bi bil jaz tvoja mamica pa ti moj zajček, ali bi potlej ti morala mene ubogati? Mami, zakaj imaš ti večje šape kot jaz, mami? Mami, mami, mamiii!« »Zajči, bodi no za trenutek tiho,« je vzdihnila zajka, »mamica je trudna, mamica je živčna, mamico glava boli.«
Ampak majhni zajčki ne morejo biti pri miru, majhni zajčki ne morejo biti tiho. Takole pojejo majhni zajčki:
Ves čas hitim, ves čas drobim,
ves čas me vse zanima,
ves čas se mamice držim,
zato, da se ne zgubim,
pa mamo včasih razjezim,
ker potrpljenja nima,
zato pa kdaj od mamice
po riti kakšno dobim.
Kako želim, da bi lahko
povsod svoj smrček vtaknil,
da vsake bi reči lahko
se s tačico dotaknil –
pa le premalo časa imam,
da bi si vse ogledal,
da vse bi zvedel, kar želim,
in da bi vse povedal!
Ves čas hitim, ves čas drobim,
ves čas me vse zanima,
ves čas se mamice držim,
zato, da se ne zgubim,
pa mamo včasih razjezim,
ker potrpljenja nima,
zato pa kdaj od mamice
po riti kakšno dobim!
»Mami, mami, mami, kaj je pa tamle v štoru, a grem lahko pogledat,« je zavpil.
»Ne zajči, ne smeš, tule zraven mene se drži,« je odgovorila zajka, a medtem je bil zajček že na robu štora.
»Mami, lej me, blblbl ...« je bilo slišati, zajčka pa nikjer več! Zajka je vsa iz sebe planila k štoru in za uhlje potegnila iz medu svojega cepetajočega in vreščečega mladiča.
»Tako, si zdaj srečen?« je strogo rekla.
»Nisem srečen, mami,« je zacvilil zajček. »Mami, mami, mami, zakaj me pa ne očistiš?«
»Kako naj te očistim, ko si pa ves pokrit s to lepljivo packarijo,« je zatarnala mama.
»Ne vem, kako, mami,« je odgovoril mladič, »to moraš pa že sama vedeti, saj si ti moja mami, ne jaz tvoja!«
»Le čakaj,« je jezno rekla zajka. »Zdajle greva takoj domov. Pa skopat, pa v posteljo, pa spat!«
Zajček je togotno zacvilil, pa ni nič pomagalo. Zajka ga je odnesla domov. Za njima se je vlekla dvojna, debela nit medu in se lepila na mah, na listje, na travo, na dračje. Fej in fuj, kako je bil gozd popackan!
Veste, kaj se je medtem zgodilo v ježevem brlogu? O, ježevka in jež sta imela celo reč! Takole je bilo: ježevko je že zjutraj popadla gospodinjska blaznost. Moža in ježke je napodila iz brloga, potlej pa se je posvetila čiščenju, pospravljanju, krtačenju, pometanju, ribanju, pomivanju, drgnjenju in loščenju. In ker ježi ne poznajo sesalcev za prah, je reva z lastnim gobčkom posesala prah iz mahovnate preproge. Potlej, ko se je vse kar bliskalo od čistoče, pa jo je primahal domov stari sitnež jež. Pa kar z blatnimi parklji noter, pa kar po preprogi, pa kar za mizo!
»Si znorel,« je zavreščala ježevka, »poglej, kako si umazal tla! Ves dan se mučim pa čistim pa pospravljam pa ribam pa loščim pa sesam pa pomivam, pa nimam zvečer kaj pokazati!«
»To je pa tudi res,« je spravljivo zagodrnjal jež. »Kaj bo pa za obed?«
O, s tem je šele dregnil v osir! Ježevka se ga je kar z okleščkom lotila, da se je plaho zvil v klobčič. Z brco ga je odkotalila iz brloga in ga polila z vedrom umazane vode.
»Tole imaš za obed,« je kričala, da se je slišalo po vsem gozdu, »pomazal si mi tla, zmočil blazino na stolu, nasmetil vso kuhinjo, prevrnil vazo in razcefral predpražnik, zdaj bi rad pa še obed? Marš, spravi se, pa da te ne vidim pred večerom!«
Jež se je potrto odmotal in se izgubil v gozd. Jezno je brcal v storže, vse mu je bilo napoti, vroče in soparno je postajalo, bil je lačen in žejen. Kar preklinjati je začel, zdaj ko ni bilo ježevke zraven. Arduš, kakšna baba!
Kakšen neprijazen dan,
pust, soparen in zaspan,
sam ne vem, kam bi se dal,
najraje bi zaspal,
siten sem, ne vem, kaj bi,
slaba volja me mori,
baba ježevka ves dan
se krega in teži.
Pravi mi: Zabiti jež,
ti, na primer, sploh ne veš,
kaj se pravi mati biti,
ježke tri na svet roditi,
ves dan delam in garam
in zakaj te sploh imam,
saj le žreš in godrnjaš,
stanovanje mi packaš ...
Kakšen dan, uh, kakšen dan,
ves sem živčno razrvan,
uh, najraje bi odšel
kam daleč daleč stran.
Bolj od njenih me bodic
in kostanjevih ježic
zbada oster in strupen
hudobni jezik njen ...
»Orka sveder, kršenduš, tristo ježic kostanjevih, orka la pipa frdamana,« se je hudoval in lomastil med praprotjo, da so ptice prestrašeno vzprhutavale iz grmovja. Pa ga pot zanese na jaso.
»Na tale štor bom sedel in malo počil,« je sklenil. Pa pride do štora in zagleda med, ki se je lesketal v luknji.
»Arduš nahamol,« je zagodrnjal, »kaj je pa tole?«
Vtaknil je parkeljc v med, ostrmel, poduhal, obliznil, divje zarobanil »svinjarija, fej te bodi«, pljunil in si obrisal parkeljc ob bodice.
O, da bi ne bil storil tega! Zdaj so bile lepljive še bodice! Nanje so se začele lepiti mrtve muhe, mrtvi pajki in mravlje, borove iglice, smrekove iglice, drobci prsti in ilovice, suha trava, stare pajčevine in vsakovrstne smeti ... Oh, kakšen je bil zdaj, čisto tak kot kakšna potujoča smetišnica! Niti pomisliti si ni upal, kako ga bo sprejela žena. In začel je tako preklinjati, da ni bilo več ničemur podobno, tako da si sploh ne upam ponoviti, kar je govoril, ko je izginjal med borovci.
Dolga medena nit se je vlekla za njim. Ovijala je dračje in praprot, zapackala je vhod v rovkino luknjo, se vlekla čez blazine svilenega mahu in povsod puščala debele, lepljive kaplje ...
Tedaj se je nekje tam za bukovjem zaslišalo sladko popevanje:
»Lisica sem, gospica sem, izredna lepotiiica ... Sprehajam se, še mar mi ni, kam vodi ta steziiica ... Prav elegantno drobencljam po tihi gozdni poooti ... Le malce predebela sem, a to me nič ne moooti ...«
Pa se prismuka na jaso lisica. Pa kakšna lisica! Preden se je odpravila iz brloga, se je bila silno nališpala. Celo uro si je z borovim storžem krtačila rep, da je bil gladek, košat in sijoč. Pol ure si je naravnavala čopke na uhljih. Potlej si je z malinovim sokom natrla ustnice, lica in kremplje. In stopicala je narahlo, po prstih, da se je zdelo, kot bi hodila v visokih petah. In ne vprašajte, ali si je za levi uhelj zataknila rožico. Ker si jo je! Oh, lisica nečimrna, in kako je tiščala trebuh noter, da bi bila videti vitkejša in gibkejša! In kako je vrtela zelene oči, da bi videla, če jo kdo občuduje!
In res je prilomastil jazbec mimo. Obstal je in se zagledal vanjo.
»Kaj me pa tako gledaš?« se je sprenevedala lisica. »Saj mi bo še nerodno!«
In spogledljivo si je popravila rožico za ušesom, potegnila trebuh še bolj noter in se zvito zagledala v daljavo. Jazbec se je odkašljal, izbočil prsi in rekel:
»Stopi no malo z mano tjale za grm, da ti nekaj povem na uho.«
»Misliš, da sem kakšna taka, ki gre kar tako s tujim jazbecem za grm?« se je delala hudo lisica in utripala z dolgimi trepalnicami.
»Če si pa tako fletna,« je zamomljal jazbec.
Lisica je tedaj zagledala votli štor in zavohala nenavadni vonj medu. Popadla jo je radovednost.
»Veš kaj,« je milo rekla, »raje stopi tjale pogledat, kaj je v tistem štoru. Tako čudno diši. Saj bi šla sama, pa sem bolj plahe narave, ti si pa videti tako močan in pogumen ... Potlej mi pa pridi povedat, kaj je, prav?«
Jazbecu se je kaj dobro zdelo, ko je zaslišal besedi »močan in pogumen«. Korenjaško se je napotil k štoru, začudeno je pogledal vanj, vtaknil taco v med, izbuljil oči, povohal, obliznil ...
»Fej, to je pa nekakšna packarija,« je rekel sam pri sebi. »Kako se lepi, kako se vleče! Le kam naj si zdaj obrišem taco? Aha, lisica ima zdajle zaprte oči, se bom pa kar vanjo obrisal!«
Stopil je k lisici in si otrl popacano taco ob njen svileni kožuh! Lisica je odprla oči in zatulila:
»Jasasna! Kaj si znorel?! V moj kožuh si drzneš brisati svoje umazane tace? Zverina neotesana, prasec grdi!«
»Saj nisem nič hudega mislil,« je zamomljal jazbec. »Ti pa tudi vse tako zares vzameš!«
»Jasasna! Znorela bom, utrgalo se mi bo, zrolalo se mi bo, sfrkljalo se mi bo, konec je, konec! Sem že znorela, sem že nora, že plešem, že norim, že vriskam, juhuhu!«
Pograbila je jazbeca okoli vratu in zaplesala z njim polko čez jaso. Nitke medu so ju ovijale, podplati so se jima lepili na travo, lisica, vsa razkuzmana in z zlepljenim kožuhom, pa je ponorelo vriskala in vreščala z visokim glasom:
Lisica sem, norica sem
z lepljivimi podplati,
pa skačem, plešem pa norim
po tej lepljivi trati.
Lisica sem, norica sem,
norica bom ostala,
ne morem se ustaviti,
do smrti bom plesala!
Oj jazbec moj, oj jazbec moj,
ti plesal boš z menoj!
Boš videl, kakšnih novih plesov
sedajle naučim te,
nikdar več, dragi jazbec moj,
nikdar ne izpustim te!
Jazbec se ji je hotel iztrgati iz krempljev in pobegniti, a lisica ga je gnala v krogu po jasi, ga metala ob tla, se valjala po njem in vriskala na ves glas.
To je zaslišala šoja, klepetulja vseh klepetulj. Priletela je na najbližjo smreko in zavreščala:
»Hahaha, umrla bom od smeha! Na jasi plešeta nori jazbec in nora lisica, vsa povaljana, vsa razmršena! Pridite pogledat, žlahta, pridite, mož, svaki, svakinje, nečaki, nečakinje, tasti, tašče, tete, strici, vnuki, vnukinje, strine, botri, bratranci, sestrične, priditeee! Boste videli nekaj poseebnega!«
Z vseh strani so priprhutali šojini sorodniki in sorodnice, vsa šojina žlahta, in posedli po bližnjem drevju. In že se je med lisičino petje in jazbečevo hropenje pomešala vesela pesem šoj:
Jaz in moja žlahta,
me smo si enake,
vsaka šoja rada
moti gozdni mir,
jaz in moja žlahta,
hujše smo kot srake,
kar naprej imamo
vzrok za nov špetir!
In kadar kaj ukrademo,
v trenutku se spopademo,
da naše perje pisano
frči na vse strani!
Ko se pošteno zravsamo,
ko se pošteno skavsamo,
se kljunčkamo, se ljubčkamo
kot vsi sorodniki!
Šojino vreščanje
najtrdnejše spanje
v hipu vam prežene,
tak je šojin glas,
vidite, tako je,
take smo me šoje,
kakršna je žlahta,
taka sem pa jaz!
Potlej so šoje zagledale štor. Frrr! so se spustile k njemu in radovedno namočile kljune v med. Ojoj, ampak zdaj so se jim kljuni zlepili in nič več niso mogle vreščati, ampak so lahko samo še takole momljale:
»Mumu, mumu, munu su ju pu kljun zlupul, nu pumuuuč! Muj kljun, muj kljun, nu murum gu udprutu! Juj, juj!«
Ja, to je bila pa res prava norišnica. Med pa je počasi lezel vsenaokoli po jasi, pa globlje v gozd, vse je bilo popackano, vse se je lepilo! Bilo je zares, ampak čisto zares strašno, strašno, strašno!
Tedaj je sonce zakril velik, siv oblak. Za njim pa so pripluli še trije, malo manjši, ampak še temnejši. Čisto se je stemnilo. Na koncu je počasi priplul še čisto majhen, okrogel, skoraj črn oblaček. In z neba je završalo:
»Pohiti, oblaček, pohiti, tam za sedmimi gorami moramo še polje zaliti, pohitiii!«
Mali oblaček pa je zastokal:
»Počakajte me, počakajte me, ne morem tako hitro, poln sem vode, preveč me tišči, podeževati se moram!«
Obstal je nad jaso, završal je mrzel veter. In že so začele padati prve, redke deževne kaplje.
Tedaj je iz podrasti prilezla stara, modra žaba regica. Bila je tako stara in tako modra, da so jo vsi imeli za filozofinjo. Odprla je široka usta in zaregljala:
»Tak poskrijte se vendar, živali nespametne, vsak čas bo huda ura. Jaz že vem, nisem zaman filozofska žaba in pravim vam, da ima s filozofskega stališča vsak vzrok svoje posledice, kvak!«
Jaz sem filozofska žaba,
mnogo znam in mnogo vem,
mnogim sem že pomagala
razrešiti kak problem,
rada komu kaj svetujem,
ker sem pametna zelo,
v gozdu sem nepogrešljiva,
mislim vsaj, da je tako.
Marsikaj sem preživela,
jaz sem žaba regica,
jaz sem filozofska žaba,
s tem sem vse povedala.
Nepremično je zrla v oblaček, iz katerega je vse močneje deževalo, nazadnje pa se je usula cela ploha na jaso. Živali so se poskušale poskriti pod grmovje, a ploha je bila premočna. V hipu so bili vsi mokri. Potem je začelo grmeti. Potem se je zabliskalo in treščilo čisto blizu. Ojoj, kaj bo, so trepetale živali in ptice in obupno iskale zavetja ...
Nevihta bo, nevihta bo,
vsak čas bo huda ura, nevihta bo!
Poskrijte se, zakrijte se,
zavetja si poiščite, nevihta bo!
Slepeče strele švigajo,
se pod oblaki vžigajo, nevihta bo!
Že huda ura bliža se,
vihar gre skozi bukovje, nevihta je!
Poskrijte se, zakrijte se,
zavetja si poiščite, nevihta je!
Kako se bliska, joj gorje,
gorje, če kdo na prostem je, nevihta je!
Ojoj, kaj bo, ojoj, kaj bo,
o, če bo vame treščilo, ojoj, kaj bo!
Joj, blisk preparal je nebo,
joj, to je zame prehudo, ojoj, kaj bo,
pobegnil bi, pobegnil bi,
pa saj ni kam pobegniti, ojoj, kaj bo?!
Pa ni bilo nič tako hudega. Nihče ni umrl od strahu, le do kože so bili premočeni. Oblaček se je pošteno podeževal na gozd in se olajšan veselo odzibal, da bi dohitel druge oblake. Veter je utihnil, spet je sonce posijalo na jaso.
Počasi so živali prihajale iz skrivališč, si otresale mokre kožuhe in perje in drgetale od mraza. Lisica je začudeno gledala okoli sebe, zdaj spet čisto pri pameti, in se ni ničesar spominjala. Vse je bilo do čistega oprano in sveže, vse se je prelepo lesketalo v soncu. Samo mali zajček je moral takoj uiti mami in se povaljati v luži, tako da je imela zajka spet polne tace dela z njim.
In takrat je prihlačal od potoka semkaj tudi naš medved. Ves je bil premočen in premražen, ampak oči so se mu blaženo lesketale, tako se je veselil štora in tistega, kar naj bi bilo v njem.
»Mmm, zdajle sem si pa pošteno zaslužil svojo mmmedeno mmmalico,« je brundal.
Prišel je k štoru, počepnil k njemu, stegnil taco v luknjo ...
Nič. Na dnu štora se je lesketala samo plitva lužica deževnice.
Medo, revež, najprej niti glasu ni spravil iz grla. Potlej je zajel sapo in zarjovel:
»Pa to ni res, pa to ni mogoče! Kje je moj med? Kdo mi je ukradel moj pošteno ukradeni med? Kdo? Kdo? O, v tem gozdu ni nobenega poštenja več! V tem gozdu so same barabe! Sami lopovi, tatovi in razbojniki! O, moj med, moj med!«
Skril je gobec v šape in bridko zajokal. Žaba regica je sočutno priskakljala k njemu:
»I, medo, kaj pa jokaš, kvak?«
»O, regica, kaj bi ne jokal,« je zatulil medved.
»I, jaz pa pravim, zakaj bi jokal? Gozd je že brez tega zadosti vlažen, bi rekla, kvak.«
»O, regica,« je tožil medo, »ničesar nimam od življenja, umrl bi rad!«
»Čakaj, čakaj,« ga je ustavila regica, »če boš umrl, pa zares ne boš imel ničesar od življenja!«
»Ves med so mi ukradli,« je jokal medved, »tule v štoru sem ga imel, zdaj ga pa ni več!«
»I, medo, medo,« je modro dejala regica, »filozofsko gledano ima vsak vzrok svoje posledice. Glej, sonce že pošteno greje, rože spet odpirajo cvetove, vidiš, pa tudi čebele spet izletavajo iz čebelnjaka in nabirajo cvetni prah, kvak. Cvetni prah, medo, je vzrok, posledica bo pa med, veš.«
»Vem,« je zagodrnjal medved, zdaj že boljše volje. »Še malo počakam, da bo satje spet polno, potlej bom pa poskrbel za nov vzrok. S posledicami bom pa že kako. Dajmo, čebele, dajmo, zmigajte se!«
Kajti v vseh gozdovih sveta je tako, da eni med nabirajo, drugi se pa sladkajo z njim. Medvedje so v glavnem s tem čisto zadovoljni, kar pa zadeva čebele, jih pa tako ali tako nihče nič ne vpraša. Glavno, da sonček sije, pravi medo in vedro mežika.
Sonček mi sije, čebele marljive
mi letajo s cveta na cvet,
eni so srečni samo, kadar delajo,
drugi pa ližemo med.
One nenehno zmešnjavo urejajo,
meni pa všeč je nered,
one prinašajo, jaz jim odnašam,
lepo urejen je ta svet.
Treba zajeti je sapo,
v čebelnjak vtakniti šapo,
ko pretrpiš bolečino,
ti je potem tembolj fino!
Meni se zdi dosti bolje
biti lenuh dobre volje,
kakor neumna čebela,
ki neprenehoma dela.
Sonček mi sije, čebele marljive
mi letajo s cveta na cvet,
za sladkosnede medvede garajo –
medvedje pa ližemo med.