Meditacija in čas
| Meditacija in čas Robert Simonič |
| |||||||||||||
Iskanje notranje umiritve in zbranosti nas pogosto pripelje v bližino meditacije. Toda ali je meditacija le nekaj, kar izkušamo znotraj, medtem ko se hrušč in trušč vse hitreje potekajočega življenja nadaljujeta? Ali se moramo zato v želji po izkušnji meditativne umiritve povsem osamiti, se povsem odvrniti od življenja? Ali se moramo tudi od lastnega mišljenja povsem odvrniti, saj ga včasih čutimo podobno moteče, kot čutimo zunanji hrušč?
Latinska beseda meditari iz katere smo (posredno, preko nemščine) dobili v slovenščino besedo meditacija, pomeni premišljanje, toda v smislu poglobljenega premišljanja v katerem - tu si pomagajmo z nekaj dodatne interpretacije - premišljanju pustimo njegovo lastno trajanje. Pri tem ne bo odveč, če omenimo, da praindoevropski koren besede, *med , pomeni nekaj meriti, odmeriti, premeriti (tudi s koraki premeriti, prehoditi). Srečamo ga tudi v besedah kot je latinski mederi, zdraviti.
Trajanje v tem smislu ne pomeni toliko mere neke količine - ne gre nujno za neko (pre)dolgost časa, ki ga nečemu posvetimo - kot za tisto posebno pazljivost, s katerim razdaljo med izhodiščno in končno točko pazljivo notranje premerimo v njenem celotnem razponu, v njenem celotnem trajanju. Ne zanimata nas torej ne začetek, ne cilj ločeno, sama po sebi in sama za sebe, temveč mera, ki jo daje premerjena, premišljena pot. Meditacija, če jo tako razumemo, ni v nekem sporu z mišljenjem. Prav nasprotno - mišljenje šele sprosti v prostor, ki misli daje njeno mero. Mero med nebom in zemljo, med oprijemljivim in neoprijemljivim, med bližino in oddaljenostjo.
Prostor meditacije v smislu nakazanega tudi ni (sublimno) nedosegljiv, temveč se že razpira iz vsakega koraka našega življenja. Ni potrebna odvrnitev od življenja, temveč prava mera bližine v oddaljenosti in oddaljenosti v bližini. Meditativni čas in življenje, ki se razpira iz njega, vita contemplativa, ima v svoj zven, svoj vonj, svoj okus. Ne da se ga zunanje pospešiti, saj ima svoje lastno trajanje. Preskakovanje časa od cilja do novega cilja, hitenje, ki smo mu danes priča, prej ali slej vodi v izničenje samega občutka za vsakršno mero, s tem pa tudi v izničenje tako notranjega kot zunanjega miru.