Medvedji lov

Medvedji lov Josip Brinar

Izdano:	Amerikanski Slovenec 14. junij 1901, 21. junij 1901, 28. junij 1901 (10/26-28), 6
Viri:	dLib 26, dLib 27, dLib 28
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Bilo je vedrega jesenskega dne. Solnce se je prijazno oziralo izza ostrozobih čerenov Mrzle planine na zarjavelo strnišče, po katerem je čepela tuintam rumenolisasta buča, in mlačen jug se je igral z odrevenelimi listi turšice, da se je zdelo, kakor da prasketajo ostro robate sulice.

V prijazni gorski vasi — Prapetno se ji je reklo — je bilo mirno in tiho kakor v grobu. Le kak petelin je včasih zakikirikal samega dolgega časa, in zabevskalo je kako ščene če je ugledalo berača, počasi proti vasi krevsljajočega.

Vse, kar je bilo urnih rok, je imelo na njivah opravka čez glavo. Samo pokašljujoči starčki in mlečnozoba deca so ostali doma za varuha.

Toda nekaterim bosopetim "varuhom" se je jelo zdehati za pečjo. Ubrali so jo bili zato tja na mehko trato za Petobrusovim hlevom zbijat "svinjko".

Prišla je vrsta na najmlajšega Lojzeka: a on, ne bodi len, spodbije "svinjko" tako, da je odletela daleč za vogel. Brž skoči za njo, da bi jo zbil nazaj v njen "hlev"; a naenkrat zavpije na vse grlo:

»Bežite! Zverina gre! — Bežimo!«

Ko vidijo osupli dečki, da se Lojzek ne šali in da res lomasti in momlja sem iz gozda strašna, debeloglava zver, se razprše po vasi kakor kurje perje, če potegne vihar, in se poskrijejo po kočah kakor črni murni, kadar se vlije ploha.

Njega dni se je še češče prigodilo, da se je prikazal na vasi volk ali medved, pobirajoč svoj krvavi danj. Seve, dandanes je to vse drugače: ljudje že zaženo trušč, kakor da se je pritepel lev, a najsi bo tudi le plašljiv zajček, ki je prišel po neprevidnosti že za belega dne glodat na vrt zeljno glavo.

Lojzek je imel prav, da je vpil, kakor da bi ga živega drli, kajti bližajoča se zver ni bil nihče drugi nego — medved.

Kosmati tacar se ni zmenil dosti za krik in vik, ki so ga bili zagnali prestrašeni otročaji, ampak meni nič, tebi nič je godrnjal naravnost k Petobrusovemu hlevu.

Tu so bila vrata le na pol priprta, kakor jih je pustil pastir, ki je gnal živino že zarano na pašo. Pred pravnim žlebom je ležala samo dojna krava, belolisasta breza, odganjajoča sitne muhe in ubade z metlastim repom in prijazno ližajoča svoje tele, šele teden dni staro.

Medved odtrzne s kocinasto šapo vrata, plane na brezskrbno tele in se potegne s plenom kakor megla, od koder je prišel.

Razjarjena breza plane kvišku, izmuzne muzasto glavo iz ohlapne verige in divja, tužno mukajoča krog hleva, po vasi, po polju in vrteh.

Vse, kar je živega na vasi in bližini, je pokonci. Pseta lajajo, trkajo proti gozdu in nazaj, kujavi otroci po kočah se spuste v jok; na pragu se pokaže tuintam ženska z metlo ali burklami v roki; a z bližnjih njiv prilete delavci z motikami, prekljami in ročicami na pomoč proti predrznemu pritepencu.

Toda o kosmatem tacarju že ni več sluha ne duha; pobrisal jo je bliskoma črez drn in trn in se najbrž že masti v varnem zatišju s svojim plenom.

Gospodinja Petobrusova javka in jadikuje za ugrabljenim živinčetom, da bi se kamenu milo storilo.

»Uh! — Uboga telička! .... Kako je bila lepa! .... Do šmihelskega sejma bi nam vrgla najmanj pet križavcev. Uh! — Kako bi prav prišli za štero!« .... tako in jednako je tarnala razburjena žena.

Ko priteče Petobrus domov in sliši o nesreči ki ga je zadela, sname izpod napušča koso in jo vlije ves besen po krvavem sledu proti gozdu. Šele ostro robidovje, ki mu je razčesavalo obleko in ravsalo roki in lica, ga je nekoliko streznilo.

»Kaj čem sam, in povrh še brez puške ...!« je dejal sam pri sebi. »Moglo bi še meni iti za kožo!«

Klavern in potrt se vrne Petobrus na vas. Tele mu je bilo sicer izgubljeno, a svoji razjarjenosti na oblogoltnega medveda je hotel dati duška, pa naj že bo, kar hoče.

Pregovoril je in dobil za pomoč Gregorača, najboljšega lovca, kar jih je stikalo za divjačino po gozdovih od Praprtna pa tja do Čeč.

Le-ta je oprtal svojo dvocevko, nabasano s smrtnosno krogljo, opasal šestoper in oborožil tudi Petobrusa s puško in pištolo dolgocevko.

Vendar Petobrus se ni čutil dosti varnega; vzel je še s zakajene police nad podbojami širok nož, pravi turški handžar, kterega je njegov praded priboril v boju s silovitim Turčinom. Privezal ga je z jermenom ob bok, da mu je zarjevelo orožje bingljalo po dolgih suhih bedrih doli do kolen.

Oborožena od nog do glave, kakor abruška bandita, jo mahneta za pobeglo zverjo. Da bi zgrešila pravo pot, se jima ni bilo treba bati, kri, ki je nakapala na travo in mah ter ošvrkala grmovje, je bila najboljši kažipot.

Hodila sta že dve debeli uri po temni goščavi, med velikanskimi debli in gostim grmovjem, prepletenim s srobotom, ko jo kreneta za sledjo v temno globel. Tu zagledata mlako napol sesedane krvi in kup obranih kosti, ki so še ostale po mastnem kosilu kosmatinčevem. Toda o medvedu ni bilo več sledu. Zadovoljen s svojim kosilom, se je najbrž odpravil počivat v svoj brlog.

Lovca ugibljeta, kaj bi ukrenila .... Dolga, naporna hoja ju je že silno utrudila; sledi ni nikakoršne, po kateri bi nadaljevala svojo gonjo za krvoločno zverjo, in solnce že tudi le še z jednim očesom krmežljavo pogleduje sem izza Selivca.

»Noč bo temna kakor v rogu, a mesec prizeha šele pozno na nebo,« de Gregorač.

Vrnila bi se domov, toda pokazati se praznih rok, bilo ju je sram pred vaščani.

Naposled skleneta tako, da si poiščeta kje v bližini prenočišča, a zjutraj da poskusita na novo svojo srečo, da bi zasačila požrešnega tacarja. Spomnita se, da se prav blizu na severu končuje gozd tam, kjer se razprostirajo obširni pašniki na pobočju Mrzle planine, a na parobku da je samotna hišica gospoda Kozme.

Ubereta jo kar vprek črez podrta preperela debla, po gostem borovničevju in ostrem grmovju, in za dobre četrt ure že stojita pred zaželjenim domovanjem.

Lastnik te hišice je bil gospod Kozma Borovski; a domačini so mu rekli le gospod Kozma.

Gospod Kozma je bil že precej postaran mož sivih las, a vedno vedrega in prijaznega lica. Poučeval je dolgo vrsto let kot profesor v daljnem mestu mladino o znamenitih in zanimivih pojavih in posebnostih na širni zemlji, katere pa učeni gospod ni poznal le iz debelih knjig, ampak z večine tudi iz opazovanja z lastnimi očmi.

Ni jih bilo skoraj počitnic, da bi profesor Borovski ne bil otresel mestnega prahu raz svoje črevlje, da se razvedri v bajni naravi, sredi svoje ptuje zemlje in tujih ljudi. Tudi sedaj, ko je že za vedno dal slovo napornemu poučevanju v šoli, in ko je za vselej obrnil hrbet mestnim palačam, da se na stare dni odpočije v gorski samiji, v lični hišici, ktero si je dal postaviti pod zračnimi vrhovi Mrzle planine: — tudi sedaj ga je še obšla včasih želja in ga vabila širom sveta.

In res, zadnjo jesen je prikrevsal ob palici profesorjev sluga, zvesti Marko, doli na Prapretno, in je raznesel novico, da je gospod Kozma odšel "na drugi konec sveta".

»Oh, Bog si ga ve, če se še kdaj vrne dobri gospod!« je jadikoval skrbni Marko. »Da bi ga le divje zveri ne raztrgale in divjaki ne požrli ....!«

A Markov strah je bil prazen: — ko so krilati pevci pripluli iz toplih krajev, in ko je kukavica zopet zakukala v logu, — je oživelo tudi v hišici pod Mrzlico. Gospod Kozma se je vrnil iz daljnih dežel s celo kožo, zdrav in vesel.

Pripeljal je pa iz "devete dežele" — kakor je pravil Marko na vasi — poln zabojček kamenja in raznovrstnih zelišč.

»Tudi strežaja si je pripeljal s seboj!« je tožil ubogi Marko. »Pa naj bo, da bi le ne bil tako ostudno grd in razposajen!«

Veliko si je prizadeval gospod Kozma, predno je prepričal starega Marka, da je ta njegov sluga — Kok mu je bilo ime — povsem navadna opica, kakoršne skačejo in pležejo v toplih krajih po drevji, kakor pri nas veverice.

Gospod Kozma je sploh prav rad imel nedolžne živalice. Poleg svojega novega gosta Koka, je imel pri hiši žlobudravega škorca, ki je svobodno poletaval okrog po sobi, mačko "belotačko" in nekaj panjev marnih čebelic. Prav rad je ogledoval tudi brzonoge srne, ki so hodile na studeni vir žejo gasit, mrmrajoče polhe, ki so se podili iz žlambora v žlambor in drobne mravlje, ki so prenašale težke tovore.

Nič manj kakor živalim je bil gospod Kozma prijazen tudi ljudem, bodisi sosedom ali tujcem. Njegova vrata so bila vsakomur gostoljubno na stežaj odprta.

To sta vedela prav dobro tudi upehana lovca Gregorač in Petobrus, in sta se zato veselo oddihnila, ko sta dospela do hišice gospoda Kozme.

Zaupno potrka Petobrus na priprta vrata, izza katerih se brzo prikaže siva brada starčkova. Z veselim srcem in odprtimi rokami sprejme gospod Kozma zakasnela lovca pod svoj krov.

»Slišiš, Marko!« zakliče svojemu strežaju, »danes pokaži, kaj še znaš izza mladih let, ko si bil pri vojakih za prvega kuharja! Vsa jedilna shramba ti je odprta.« 

Marko si ni dal jemati svoje kuharske časti ni za las; zato je pa kaj kmalu šumelo in se cvrlo v kuhinji, da je bilo veselje. Med tem sta pa lovca pripovedovala vse natančno o današnjem medvedjem lovu.

Vsedejo se k večerji. Prav v slast jim je šlo in zapored so hvalili kuharsko umetnost Markovo. Temu je sicer prav dobro delo, a navidez se je vendar otepal pohvalinih besed, oporekajoč:

»Res je res, .... ko sem bil še mlad, opražil sem mesce, da bi ga smel pred kralja postaviti, in napekel sem slaščic, da bi jih angeljci hrustali, če bi zobke imeli. — A kaj se če ....! Star sem že star, in ne gre mi več tako izpod rok!« 

Gotovo najbolj pa je dišala večerja Koku, ki je prisedel k svojemu gospodarju in moledoval za sladke založljaje. Prijazno opico je jezilo le to, da je venomer nagajal sitni škorec. Sejeval ji je na glavo, glasno vriščeč: »Mirkuca! — kuca!«  in jo kljuval v ušesa.

Naposled je bilo pa tudi potrpežljivemu Koku preveč; urno hlastne po nagajivcu, .... pa oj nesreče! V naglici prevrne steklenico vina, mimo ktere je švignil muhasti škorec.

Prestrašena jo pobriše opica skozi odprto okno in se skrije v svojo leseno hišico zunaj ob voglu, kjer je bilo njeno navadno prenočišče.

Da bi pa Gregorač in Petobrus ne zamerila njegovemu Koku to nerodnost, in da bi sploh nekoliko razveselil svoja gosta, prične gospod Kozma tako-le:

II.

»Človek ne bi mislil, da morejo celo brezumne živali biti hvaležne. In vendar je tako.

Lansko jesen sem potoval po vroči Afriki, kjer sem se posebno dolgo mudil v krasnih pokrajinah ob Rudečem morju v takozvani Abesiniji. Ta dežela se bi smela imenovati raj afričanski: velikanske sikomore se dvigujejo v zrak, vabeč popotnika, naj se vleže v senco košatega vejevja ali pod streho ogromnih listov; živobojne cvetlice se klanjajo božajočemu vetriču, prinašajočemu hladila od gorskih orjakov, kterim bi segal naš Triglav komaj do pazduhe; po visoki travi se podijo trume slonov; po trstju gazijo debelokožni nosorogi; za grmovjem preži lev na vitoroge antilope in tankonoge gazele, ki si hodijo gasit žejo na bistri potok; izmed vejevja po temnem pragozdu sika požrešna velikanska kača, a po zračnih vršičkih preletavajo živo-pisane dolgorepe ptice. Nebrojno lahkoživih opic se plazi in prekopicuje po drevju. Njih najljubše drevo jim je redkovejnata, prhkodeblasta abausonija, ki jim daje obilico slastnega živeža in se imenuje vsled tega tudi opični kruhovec.

Dostikrat pa se prigodi, da ktero izmed opičnih krdel prekorači meje svojega posestva drugega roda, in tedaj se vname hud boj.

Na svojem potovanju naletel sem tudi jaz na tako opično vojsko.

Na planem, ob robu gozda je stal posebno velik in lep kruhovec. Krdelo skokonogih živali pridrvi iz gozda naravnost proti samotnemu drevesu, bogato obloženemu z okusnim živežem. — Kar se začuje iz grmovja, onstran planote, čuden pisk: — opično bojno znamenje. Prihulim se za ogromno deblo bližnjega drevesa, in čakam .... Lakotna truma je že zasedla kruhovec; — toda ni se veselila dolgo svoje posesti. Sem iz grmovja jame leteti kamenje na samotno drevo, da jo srečni posestniki nemudoma pobrišejo v varno zavetje gostega drevja.

Lomastenje in vrišč prenehata za nekaj časa; tajinstven pokoj leže na planjavo krog naskakovane trdnjave.

A ta čudni mir je bil podoben brezvetrju pred bližajočo se nevihto. Obe trumi se postavita v bojni red: v prve vrste stopijo najmočnejši člani rodu, oboroženi s krepeljci na tleh ležečih suhih vej; ob boku se razpostavijo stranske straže, a zadej se razvrstijo kilavi mladiči in slabejše samice. — Šunder in lomastenje se zopet prične s podvojeno močjo. Kamenje frči od obeh strani in sovražnika se pomikata drug proti drugemu. Že so se spopadli prvi borilci, .... krepeljca žvižgajo po zraku ...... razjarjene živali se grizejo, lasajo in praskajo, da je groza.

Kar se priplazi izza grmovja mogočen lev. Ko si izberejo njegove iskreče se oči iz mnogobrojne trume pripravno žrtev, zarjove silno, da završi listje na palmi poleg njega, skoči med osuple opice in pograbi mladiča izmed bočne straže.

Ko bi trenil, se razprše prestrašene živali na vse strani, mahoma pozabivši vse medsebojno sovraštvo.

Mogočni kralj živali, ki je tako bliskoma razgnal bratomorno vojsko, je bil le kakih trideset korakov od mojega skrivališča. Pomišljeval nisem, dobro pomerim, puška poči ..... in v glavo zadeti lev plane kvišku ter telebne mrtev na tla. Stopim bližje in si ogledujem natančneje silno žival.

Kar zašumi nekaj ob moji strani, in sem iz grmovja prikobaca mlada opica, ki je odletela omamljena izmed ostrih levovih zob. Plašno si ogleduje ogromno mrtvo truplo; toda blizu si ne upa. Ko pa vidi, da si jaz brezskrbno ogledujem dolgo grivo in močno zobovje silnega velikana, ojunači se tudi ona ter pride bližje. Ovohava mrtvo žival in jo tiplje, a naposled pocuka jo celo za čopasti rep.

Ko se odpravim na večer h gostoljubnim Abesincem prenočevat, me je spremljala opica noter do vrat, kljub temu, da sem jo naganjal od sebe. Odsihdob ni bilo skoraj dneva, da ne bi srečal na svojih izletih te opice, rešene iz levjega žrela: danes je pogledovala izmed rogovil bližnjega drevesa name jutri so se zopet bleščale njene žive oči iz obpotnega grmovja.

Nekaj dni po tem dogodku sem se odaljil prav daleč od doma. Prevzela me je izvekrenno huda vročina, da se vležem v senco samotnega drevesa in utrujen zadremljem. Ležal sem menda blizu pol ure, ko me nekaj krepko sune.

Prestrašen skočim naglo pokonci in zagledam poleg sebe svojo staro znanko — opico.

Le-ta je kakor besna letala tja po ravani in zopet nazaj k meni, nenadoma obstajala, zvesto prisluškuje in nagibala glavo ter zopet divjala. Poslušal sem tudi sam, kaj je neki posebnega, a opazil nisem ničesar. Ker so me pa razne izkušnje izmodrovale, da živali opazijo bližajočo se nevarnost mnogo lažje nego človek, se napotim v bližnji gozd in si poiščem velikansko žlamborasto deblo, ki je v nevarnostih najboljše zavetišče.

Komaj si nekoliko ogledam svojo leseno trdnjavo, ko začujem oddaljeno hrumenje, kakor če hudournik nenadoma pridere s strmih bregov. Kmalu na to opazim, da se podi sem po širni ravnini truma živalij. Več sto orjaških slonov drvi v široki progi, vse pod seboj mandraje in pokončuje.

Že so tikoma pri gozdu! Zemlja se trese od silnih stopinj težkih živalij .... Tu jo krene bežeča truma ob parobku gozda na stran.

Rahlejše in rahlejše odmeva bobneči topot, dokler se slednjič ne izgubi v daljavi.

Ko nevarnost mine, hitim zopet na mesto, kjer me je zbudila opica iz spanja, kajti v naglici sem bil pozabil tam svoj plašč. Toda plašča ni bilo videti več; le poedine cunje so lukale tuintam iz razmandrane zemlje.

O prvi priliki, ko sem zopet zapazil opico, ki me je rešila grozovite smrti, sem jo poklical k sebi in jo vzel s seboj v vas. Ko sem se kmalu nato vrnil v svojo domovino sem pripelajal tudi prijazno živalico sem pod Mrzlo planino.

Draga mi gosta! To je zgodovina mojega Koka, kteremu nikarta zameriti današnje nerodnosti.«

III.

Gospod Kozma je umolknil in nalil Gregoraču in Petobrusu rujnega vinca, da si okrepčata po večerji osušeni grli. Lovca sta bila kmalu prav židane volje: dobra kaplica in prijazne besede gostoljubnega starčka so jima prepodile za nekaj časa maščevalne misli, da bi se brž ko brž osvetila tatinskemu medvedu.

Celo Gregoraču, ki je bil sicer prav redkobeseden, se je razvozljal jezik.

»Prav imate, gospod Kozma!« potrdi, kimajoč z glavo, »živali res niso tako brez vsega razuma, kakor si misli marsikdo, — saj tudi jaz vem marsiktero dogodbico iz živalskega življenja, ktere se ne bi nadejal pri zaničevanih štirinožnih navihancih.«

In lovec Gregorač nadaljuje:

»Na našem domu je bila izvohala lisica kure; danes je zmanjkalo najlepše jarčice, jutri je odnesla težkega petelina. Hodili smo jo ponoči čakat, .... toda vse zaman! Zvite tatice ni bilo blizu dokler je čutila nevarnost. Če je pa kteremu, bedečemu s puško v roki vso noč, legel zarano spanec na oči, da je zadremal na straži, se je gotovo prikradla predrzna rujavka za hrbtom na kuropetnik. A odtod jo je ubrala s svojim plenom po drugi strani v goščavo, medtem ko so prestrašene kure zagnale silen kokodajsk.

Meni je bilo tedaj šele sedemnajst let; pa vendar predrzna žival me je jezila bolj ko vse druge, — "Da bi te pičila!" — sem dejal sam pri sebi — in za trdno sklenil, da ne odneham poprej, dokler ne ponesem krznarju njenega rjavega kožuha.

Kuropetnik, kjer so prenočevale putike, obijem z močnimi deskami, in le na jedni strani napravim malo odprtino. Nad to luknjo privežem na patranji strani težko železno ploščo, in sicer tako rahlo, da bi zdrknila na tla; ako bi se ugrabljena kura otepala v smrtnem strahu s perutnicami. Na ta način sem hotel uloviti tatinsko lisico živo v past, ali pa vsaj pobiti jo s težkim železom.

Toda prevejana tatica se ni dala hitro speljati na led. Šele črez dober teden premaga silno poželjenje po okusnem mesu vse pomisleke, ktere ji je zbudila nova kurja staja.

Previdno se priplazi v kurnik in zgrabi najbližjo jarčico za vrat. — Krik, ki ga je zagnala prestrašena perjad, me je zbudil, da sem tekel gledat. — Uboga kokodajska se dere na vse pretege, prhuta s perutnicami in se izkuša izviti ostrim zobem. Lisica je že med vrati; naenkrat zdrsne železna plošča, in lop! — silna teža pade lisici na vrat ter jo pritisne k tlom. Ujeta žival se hoče izmuzniti: z nogami praska in bije, truplo zvija kakor kača, a ves njen trud je brezuspešen .... — železo se ne premakne. Enkrat, dvakrat še silno vzkoleba svoje hrbtišče a nato obleži mirna, ne da bi trepnila z očmi.

"No sedaj imaš dovolj, požrešna tatica!" si mislim in jo previdno zgrabim, dvignivši težko železo z njenega vratu. Res, lisica se ne gane več; plošča ji je vrezala globoko rano v vrat, in temna kri kaplja po tleh. Nesem jo v sobo, kjer so že prižgali luč, da si ogledamo ujeto tatico.

"To je bila torej kurja smrt!" se hudujejo ženske.

"Le čakaj danes te oderemo na meh!" se repenči pastir in sune na tleh ležečo žival z nogo, da odleti tja do vrat.

Naenkrat pa je lisica na vseh štirih, in predno planemo za njo, je že smuknila skozi vrata v temno noč. Prebrisana tatica se je bila prihulila in je ugodni trenutek, da je odnesla sovražnikom svoj kožuh.

Toda mene ni bilo nikakor volja, da bi pustil pobeglo tatico vnemar. Krvavega sledu je sicer po nekaterih mestih v gozdu zmanjkalo, ali pa je bilo videti, kakor da je ranjena žival plesala po grmovji, očividno, da bi svojim preganjalcem zmešala štreno: — vendar naposled sem le iztaknil lisičino. Hojeval sem dan na dan za hrastovo deblo poleg njenega brloga na prežo, da bi zasačil navihano rjavko, vračajo se z lova v svoj stan.

Po dolgem, brezuspešnem čakanju se naposled prikaže nekega jutra iz bližnjega grmičevja pričakovana roparica, oprezno se ogledujoča na vse strani. Nič hudega sluteča, jo ubere proti lisičini. Pomerim .... strel jekne od bližnjih pečin .... in zadeta žival prestrašena zabevska. Kljubu temu, da sem ji zdrobil sprednjo nogo in ji tudi truplo hudo ranil, vendar ni obležala na mestu. Bliskoma se je pobrala in brzo šepala v grmovje. V brlog si najbrž ni upala, boječ se drugih lisic, svojih sorodnic: — pravijo namreč, da le-te v takem slučaju ne prizanašajo ranjeni tovarišici in jo brez usmiljenja raztrgajo.

Uberem jo za bežečo živalijo, da mi jo tudi to pot ne odnese izpred nosu. Dojdem jo kmalu, ker jo je ovirala zdrobljena noga, ki se je držala le še za kožo in se opletala krog nje. Lisica opazivši, da hitim za njo, odgrizne brž bengljajočo taco, ki ji je bila največja napota.

Po treh nogah odšanta tako nagloma, da mi je bila v kratkem izpred očij. Sledil sem jo dolgo med ščavjem in grmovjem, in šele črez več ur sem jo našel za brinjevim grmom, kjer je obnemogla in obležala.«

Gregorač si s požirkom vina okrepča grlo, ki mu ga je govorica precej osušila in še veselo pripomni:

»Kaj ne, dobro me je vodila prekanjena žival za nos! Naj pa še kdo trdi, da živali nimajo razuma!«

IV.

Med takimi pogovori je veseli družbi v koči pod Mrzlico čas pretekel kaj hitro. Luna je že priveslala na vedro nebo in zvedavo pogledovala skozi okno na čuječe možake. Lovca sta se bila sicer zmenila, da se že zarano odpravita na medveda, a prijazna druščina gospoda Kozine ju je kljubu temu zadržavala dolgo v noč pokonci.

Petobrus ni nikakor hotel zaostati svojim veselim tovarišem in začne zato pripovedovati "svojo povest", ktero je znal že na izust sleherni otrok na vasi.

»Ta-le zarjaveli nož« pravi, kažoč na svoj handžar, »vedel bi nam povedati tudi marsikak čuden dogodek! — Če še ni prepozno, bi pa vama razložil, kako je prišlo to starinsko orožje v našo hišo.«

»O, le kar ven z besedo, ven!« ga vzpodbudi gospod Kozma.

In Petobrus nadaljuje: »Veste, ta stvar se je že zgodila pred davnim časom; .... še tedaj, ko so hodili divji Turki v naše kraje morit in požigat.«

»Bilo je pa tako-le:

Pri podružnici sv. Marka je bil ravno shod; ljudje so privreli od vseh strani v cerkev, da je bila natlačena do zadnjega kotička, — in še po pokopališču, ki se je razprostiralo krog cerkve, je stalo mnogo zakasnjencev.

Zvonovi so ravno zatrjančili k zadnjem blagoslovu, ko zažene nekdo obupen krik: Turki! Turki!

Vse je planilo na noge. Toda za beg je že prepozno: od vseh strani so se drvili Turčini, divje kričeč "Alah il Alah!"

Dandanes je zid okoli cerkve sv. Marka že napol porušen, a tisti čas je bil še visok in močen in je imel le na eni strani močna hrastova vrata. Možje, ki so se že dostikrat poprej poskušali v boju s krvoločnimi divjaki, zaprejo težka vrata, nagrmadijo za-nje kamenja in tramov in se razpostavijo za zidom, oboroženi s koli, z železnimi križi, s kamenjem, — ali karkoli je že kdo dobil v roke. Hrabro so odbijali naskoke Turkov, kterih je bilo veliko večje število in vrhu tega še vsi v orožju od nog do glave. Na večer se pridruži povrh še drug sovražnik — žeja. Junaški brambovci na zidu slabe bolj in bolj, in marsikdo se je že zgrudil, zadet sovražnikove kroglje, mrtev na tla.

Ko leže temna noč na zemljo, prenehajo sicer besni sovražniki naskakovati zidovje, a zanetijo krog in krog plapolave ognje, da jim kteri izmed "gjaurov" ne uide iz pasti. Onemogli možje se klaverno pripravljajo na vroči boj, ali pravzaprav na gotovo smrt, ki jih čaka drugo jutro; a iz cerkve, kjer so se zbrali starčki, žene, in otroci, kipe goreči vzdihi pred prestol Najvišjega, da bi jim poslal rešitev.

Ako bi prišli na pomoč grajski vojaki, udarili bi skupno na sovražnika in ga gotovo tudi pregnali. Ali — kakor veste — grad je oddaljen dve debeli uri od cerkve, in kdo bi se neki predrznil, da bi se splazil skozi turške čete in šel prosit pomoči! In vendar se je zdela vsem to edino pot rešitve.

Kar se oglasi moj praded, Miholc Petobrus, in pravi: "Saj je pač vse jedno, če nesem danes ali pa jutri svojo kožo na sejem! To vam pa rečem: ako se mi ne posreči, da bi prišel na grad, poskusili bodo še ti obritoglavci poprej trdo slovensko pest, predno me podero na tla!"

Po teh besedah se splazi Miholc črez zid, na mestu, kjer je stala tistikrat velikanska lipa; nekoliko korakov naprej je raslo gosto robidovje in bezgovje, ki se je razprostiralo tja do gozda. Ta planota med lipo in grmovjem je bila razsvetljena od bližnjega sovražnikovega ognja, da je bilo svetlo kakor podnevi.

Miholc se prihuli ob deblu in čaka ugodnega trenutka. Orjašk Turek privleče sedaj iz gozda butaro napol suhega dračja in ga zavali na gorišče. Ogenj zamre za nekaj hipov, a žareči jeziki siknejo brž zopet s podvojeno močjo proti črnemu nebu.

A Miholc se je med tem že skril onstran planote v grmovju: porabil je ugodni trenutek, ko je ogenj nekoliko zamrl, in se je splazil po vseh štirih kakor mačka v robidovje. Ostro trnje mu je sicer trgalo in ravsalo roke in lice, a on je lezel dalje in dalje. Pa, oj nesreče! .... Suha veja mu poči pod nogo .... Turki ob ognju poskočijo in prisluškavajo. Orjaški rdečehlačnež, ki je ravnokar privlekel drv, potegne pa široki handžar izza pasa in koraka naravnost proti grmovju, od koder se je zaslišal pok.

Miholc ni bil sicer boječnež, da, bil je celo na glasu kot najpredrznejši metun, a sedaj mu vendar zagomazijo samega strahu mravlje po hrbtu. Do gozda je bilo še kakih štirideset korakov. Toda sedaj ni bilo časa se dolgo premišljati. Urno se vzkoleba na noge in jo vlije v senci ob grmovju tja proti goščavi.

Bil je že blizu temnega gozda, ko ga zagledajo Turki in zaženo besen krik.

"Gjaur, gjaur!" vikajo in tulijo ..... nekaj krogel prižvižga mimo begunčevih ušes ...... jatagani in handžarji zarožljajo.

A Miholc je izginil v temni senci stoletnih hrastov. Beži in beži, kolikor ga noge nese; glasovi preganjalcev odmevajo vedno slabejše po nočni tišini. Le eden Turek mu je vedno blizu za petami.

"Le čakaj, mrcina dolgokraka! Ne boš me gonil ne!" si zamrmra Miholc v brado in obstoji.

Tudi Turek se ustavi, ker ni več slišal stopinj begunčevih, a noč je bila temna kot v rogu. Le široki handžar se je sedaj pa sedaj nekoliko zabliščal v nepredorni tmini. To je bilo dobro znamenje Miholcu, kje da stoji njegov preganjalec.

Natihoma se priplazi Turčinu za hrbet in plane kakor ris na njega. Pričela se je huda borba z orjaškim muzelmanom. Z bližnje veje je sova preplašena sfrfotala in veverica se je vzdramila v svojem gnezdu: — tako silno je krehalo suho vejevje pod nogami borilcev in odmeval gozd od silnih udarcev.

Naposled izvije Miholc svojemu nasprotniku smrtonosno orožje iz rok in zamahne z njim z vso močjo na ljutega Turčina. Kakor grčav gaber, ki ga izruje vihar s korenino vred in položi na tla: tako je telebnil orjaški Turek med polomljeno dračje, v večerjo pogoltnim volkom.

Miholc je po prestani borbi srečno dospel v grad in se vrnil, še predno je solnce pozlatilo hrbtenico Mrzli planini, s trumo dobro obroženih grajskih vojakov, obležencem na pomoč. Vnela se je grozovita bitka, in ko je zažarel pozlačeni križ na stolpu v solčnih žarkih, je bila pobita in razpršena divja Turška druhal. Neizrečeno je bilo veselje osvobojenih vernikov in iskrena njih zahvalna molitev.

Moj praded Miholc je skrbno shranil priborjeni handžar, in tudi mi, njegovi potomci na Petobrušini varujemo vestno to dragoceno zapuščino našega pradeda.

Kakor vidita, je orožje že precej zarjavelo, ker že dolgo vrsto let ne strašijo več po naših pokrajinah obrite glave turčinske, ob katerih bi se zlikal naš starinski handžar. — No, jutri, menim, ga operem zopet enkrat v krvi medvedovi in tarem rjo ob .....«

V.

Petobrusu je ostala beseda na jeziku: zunaj je nekaj silno zaropotalo .... in čudni glasovi so se zaslišali skozi priprto okno.

Gospod Kozma Borovski se nasmehne prestrašenemu Petobrusu, kteremu je ta šunder tako nenadoma zaprl sapo, in pravi: »Ej, pa že zopet prismojeni Kok uganja svoje burke; — mogoče pa tudi, da je prepodil kako oprezujočo lisico kar bi sicer ne bilo danes prvikrat!«

Ropot je trajal le nekaj trenutkov, in nočna tišina je zopet objela samotno pogorsko hišico. Petobrus se pomirjen oddihne, a gospod Borovski še pristavi:

»Poslušajta, kako je, nedavno tega, moj Kok izplačal neko lisico ki je prišla s pregrešnimi željami v njegovo bližino.

Bilo je ranega jutra, in ta-le moj ščebetavi škorec je sedel na robu vedrice, ki je stala, polna vode, ob vrtnem plotu. Zabavljivi ptič, ki se je bil ravnokar skopal v hladni vodi, se je obiral s svojim dolgem kljunom in si popravljaj bleščečo obleko.

Kok pa je sedel visoko na hruški v vrtu in zajtrkoval sladko ovočje.

Kar se primuza iz gozda pretkana lisica, poželjivo pogleduje na brezskrbnega škorca. Imela ni gotovo že dolgo ničesar mesnega pod zobom, kajti bila je pretrgana kot sestradan volk, oči so se ji iskrile neodoljivega poželjenja, in cedile so se ji sline. Priplazila se je že prav blizu svojega zaželjenega kosilca.

A v tem hipu zapazi Kok predrzno roparico, in ugane takoj njene črne naklepe. Dasitudi sta se s škorcem dostikrat skavsala, sedaj je vendar pozabil na vse to, ker je videl, da si hoče umazana pritepenka privoščiti njegovega pernatega tovariša za kosilo. No, to pa je Koka neznansko razjezilo. Bliskoma odčesne suho hruškino vejo, spleže z drevesa, in predno se lisica prav zave, padali so že silni udarci po njeni glavi, po repu in po hrbtu.

Kok je udrihal, a škorec je kričal: "Le ga, le ga!"

Uboga lisica je komaj, komaj ušla v gozd s temnimi progami pod kožuhom in s pajčevino v želodcu.

Odsihdob pa Kok na nobeno žival ni tako napihnjen in nasajen, kakor baš na lisice. In če se ne motim, je tudi sedaj-le ktero ovohal in jo zapodil, od koder je prišla" ....

»Že spet poka in gode!« vzklikne Petobrus.

In res izza vogla so se vnovič zaslišali čudni glasovi: — mrmralo je in cvililo, godlo in hreščalo.

»No, danes pa je kaj posebnega!« meni gospod Kozma.

Petobrus se ozre na uro na steni in pobledi, stokajoč: »Uh, saj mi je nekaj reklo ...., strahovi so strahovi ...., polnoči je že proč ...., sedaj je njih ura ...., krog voglov se drvijo —, uh, uh!«

»Ne bodi strahopetec, ne bodi!« mu očita Gregorač. »Na medveda greš, pa bi se še dolgouhega zajca ustrašil!«

»Medveda že, medveda! Pa kdo se bo šel ruvat in metat z duhovi, ki še telesa nimajo, da bi ga zgrabil in premikastil. Ali pa je na preži oni črni .... bognasvaruj!«

Gospod Kozma pa, kar meni nič tebi nič, sname s klina ob podbojih puško in stopa trdih korakov skozi vežo na plano, Gregorač tudi vstane in gre za njim s svojim orožjem. Ko Petobrus vidi, da je sam v sobi, zgrabi krčevito svoj slavnoznani handžar in tava za onima dvema, oprezno se ogledujoč na vse strani.

Zunaj je bil videti čuden prizor: ob čebelnjaku je stala ogromna bela prikazen; luna je ravnokar priveslala izza gora, in njeni bledi žarki so se tajinstveno lovili po čokatem truplu po dolgih, kosmatih rokah in razprševali v ognjenih očeh. Petobrusu se je zdelo, da ima pošast celo dva črna rožička na telebasti glavi, in da ji sega dolga, bela rjuha doli do peta.

Čudna prikazen se ni niti zmenila za radovedne gledalce, ampak je nadaljevala svoje pričeto delo pri čebelnjaku: trgala je deske z ogromnimi šapami, oboroženimi z ostrimi kremplji, liki kavlji na tehtnici, grizla z ostrimi zobmi panje in jih raztrgavala.

Prestrašene bučelice, ki jih je zbudila bela roparska pošast, so besno vršele krog napadovalca in ga razjarjene pikale, — a vse zaman! Silovita pošast se ni dala ostrašiti: trgala je dalje in mrmrala in godrnjala tako grozno, da je Petobrusa spreletaval mraz po vseh udih.

Na strehi opične hišice, ki je stala ob voglu, blizu čebelnjaka, pa se je vtaboril Kok.

Zbudil ga je bil nenavadni ponočni rogovilež, in šel je gledat iz svoje spalnice, kaj je neki novega. Ko je pa zagledal čudovito belo pošast, se je nekoliko ustrašil in je zbežal na streho svoje trdnjave. Nekaj časa je mirno gledal čudnega ponočnega gosta in se le nekterikrat zadrl na vse grlo, da bi zbudil svojega gospodarja .... A sčasoma se je ojunačil: jel je trgati raz vejo, ki je težko obložena visela nad streho, debela jabolka in jih metati na mrmrajočega ponočnjaka. Prav dobro je kepal belo pošast: zadel je prav jo je zdaj v hrbet, zdaj v nogo, zdaj zopet v glavo.

»Oh, pustimo na miru to grozno prikazen!« zajavka natihoma Petobrus. »Saj sem dejal: strahu se nič ne prime. — Le glejte, kako ga Kok obdeluje ...., kako ga čebele pikajo ...., pa še zmeni se ne —!«

A Gregorač meni: »Oglasiti se nam pa vendar mora, najsi že bo kdorkoli ...., če ne z lepa pa z grda.«

»Kdo je?« zakliče na vse grlo, da odmeva od bližnjega brda.

Nič odgovora!

Bela prikazen se počasi obrne, strašne roke s kremplji stegne kvišku, oči se zasvetijo kakor dva žareča ogorka, a iz kosmatih prs zagrmi strašen bobneč glas.

»Sveta pomagavka! — Po nas je!« .... zajeclja Petobrus in se opoteče proti vratom, a handžar zažvenkeče nekje ob kamen.

Tudi Gregoraču stopijo lasje pokonci: — z volkom in medvedom sta se že sicer gledala v oči ...., vendar take pošasti pa še ne!

A prikazen raste, raste in .... »comp! — comp!« — naravnost proti njim.

Gregorač vzdigne puško, a roka mu omahne, sedaj pomeri gospod Borovski. — »Tresk!!« — pošast odskoči navpik v zrak in trešči na zemljo, kakor da je padla iz oblakov. Ostri kremplji se kopljejo po zemlji in kamenju, a izpod trupla pricurklja črnkasta kri.

»Strah je votel, okoli in okoli ga pa nič ni ....; a ta pošast ima meso in kri!« se pošali gospod Kozma.

Stopijo bližje, ali pravzaprav Gregorač in gospod Kozma stopita bližje k "strahu", a Petobrus še vedno plašno gleda izza podbojev vežvnih vrat.

»Kakšna pošast bi neki to bila?« se čudi Gregorač.

»Žival je že, žival; — zverina tudi, štirinogata tudi,« meni gospod Kozma; »pa kako se imenuje — to se vpraša!«

Ko sliši Petobrus, da je njegov strah povsem navadna žival, štirinogata žival, stopi počasi izza podbojev in se prištuli k onima dvema.

Gregorač si ogleduje čudno pošast. »Čokato truplo —, podplataste noge —, širokljata glava — kocinasta dlaka .... hm, hm: medved je, medved!« ugiblje izkušeni lovec, z glavo majaje.

»Res vse kaže na to,« meni gospod Kozma, »toda pomislite: naši medvedi so rjavi ali črnkasti, ta pošast je pa bela, .... od repa do glave!«

»Saj pravijo, da so neki tudi beli medvedi,« priloži Gregorač.

»Prav govorite! V severnih mrzlih krajih, kjer je pol leta dan in pol leta mrak in noč, tam žive tudi beli medvedi; a v naših gozdih ga od pamtiveka ni videla živa duša.« —

Krogla gospoda Kozme je bila sicer zadela medveda sredi v prsa, toda orjaškemu telesu še ni upihnila življenja do cela. Na tleh ležeča žival zamomlja še enkrat v smrtni borbi in privzdigne debelo glavo.

Ko Petobrus to zapazi, poskoči brž po svoj handžar, ki mu je odletel v prejšnji raburjenosti. S težkim orožjem silovito zamahne na medveda, s smrtjo se borečega, in konec je mukam medvedovim. Petobrus se oddahne, kakor bi si bil svesti Bog si ga ve kakega junaškega čina, in njegova navadna dobra volja se mu zopet vrne.

»Saj sem dejal, da bo še prav prišel ta-le moj handžar. — Kaj ne, dobro sem mu jo primazal?«

»Dobro, dobro! — Žival se ne sme predolgo mučiti!« odvrne Gregorač.

Kar se oglasi gospod Kozma, ki je šel medtem ogledovat čebelnjak, kako mu ga je kaj razruvala zverina:

»Hej, pridita pogledat ....! Tukaj le si je oblačil medved svojo belo obleko!«

Ob čebelnjaku je bila apnena jama, vsa oplažena, in kosi polomljenih desk so štrleli iz nje.

»V tej jami sem si baš te dni ugasil nekoliko apna, da bi imel na spomlad za belež. No, in mrcina medvedja je bila tako težka, da so se deske nad jamo polomile, ko je klamoterila krog čebelnjaka.«

»Čemu se je neki neumni tacar potikal todkaj?« začudi se Gregorač.

»Meni se prav zdi, zakaj!« pravi Petobrus. »Bal se je, ker je mojega teleta pogoltnil, — saj je še sedaj sit do grla ta požeruh — zato se je pa prišel semkaj pobarvat, da bi ga ne spoznali. Oj, ta nebodigatreba!«

»Bežite, bežite; ta je pač prazna!« .... de gospod Kozma; »saj vesta, da se medved kaj rad sladka s strdjo. Prišel je, da si po tečni večerji, prinešeni iz vašega hleva, posladka svoje grlo s strdjo iz mojih panjev.«

Gregorač pa se pošali: »Kaj pa če si ni prišel tatinski kožuhar strojit svoje kože! Mislil si je morda prebrisani kosmatinec: v apnu si ustrojim kožo, da bo trda kot podplat, — potem pa le naj streljajo lovci name svoje svinčene želode! — Oj, ti zvijača ti, pretkana!«

Vsi trije, gospod Kozma, Gregorač in Petobrus, so bili najboljše volje, veseleči se, da je lov na medveda izšel tako posreči. Da sta šla, brž ko se je zasvitalo, vesela lovca sporočit na Prapretno vaščanom veselo novico, in — da so prepeljali v vas ubitega medveda na ozaljšanem vozičku, v spremstvu vse prapreške mladine: — o tem ne bom pripovedoval natančneje.

Pač pa ne smem zamolčati neke posebne posledice tega imenitnega lova. Kadar je namreč odsihdob Petobrus pripovedoval "svojo povest" o pradedu Miholcu in o turškem handžarju, je končeval vselej nekako tako-le:

»... Pa ne da bi mislili, da smo mi, sedanji lastniki Petobrušine, boječnejši od svojega pradeda Miholca. Saj se še spominjate, kedaj smo privlekli tistega velikanskega medveda izpod Mrzlice? — Huda nam je že predla. Gospod Kozma je sicer nekoliko poščegetal s krogljo medveda med rebra, a kaj dene to takemu lomastunu! Če bi ne razklal moj handžar silovitemu tacarju črepinje, uh ...., tedaj bi nam slaba predla. Bilo pa je tudi krvavo gori do ročnika — smrtnosno orožje, in še danes ima take škrbine, da jih ne zbrusi nobeden prapreški brus. Saj pravim: ta medvedji lov bom pomnil vse svoje žive dni.«