Medvedki sladkosnedki

DEČEK IN SONCE

Dobro jutro, sonček!
Kje si se mudil,
da tako pozno
čez gore prilil?

Ali teti luni
tam si krajšal čas
ali k zlatim valčkom
morskim šel si v vas?

»K zlatim valčkom morskim
nisem stopil v vas;
tudi k teti luni
ne za kratek čas.

V daljnem kraju rože
prelepo cveto,
so pri njih ostali
žarki za goro.

Tam sem iskal žarkov,
skupaj sem jih zbral;
da ustrežem tebi,
sem ti jih poslal.

Ne zameri, deček,
da sem se zamudil,
saj zato pozneje
si se ti prebudil.«

OTROK S SONČNICO

Nesem sončnico na rami,
zlat metulj je vzplaval nanjo,
sončnica se je nagnila,
o, da ne bi se zlomila!

Nesem sončnico na rami,
v njej so zlata, zlata zrna,
sončnica se je nagnila,
o, da ne bi se zlomila!

O, metulj razprl je krila,
sapica je vzvalovila,
sončnica se je nagnila,
o, da ne bi se zlomila!

SONČEK BOŽA

Sonček boža tačice
naše bele mačice.
O, da je lenuška,
to pa ni resnica –
ona je predica.
Kadar naigra se,
za kolovrat sede,
zamiži in prede.

MARJETICE

Svoje bele sončnike
so razpele marjetice
zjutraj k soncu:

Iz nočnih dvoran
so stopale tiho
v polje zeleno –

med valovečo travo,
drobno šumljajočo,
so se ustavile, kraljične.

Sonce je stopilo
nad bregove in vinograde,
kostanji so šumeli,

v travi pa so se igrale
marjetice ves sončni dan.

marjetice ves sončni dan.

MEDVEDI IN MEDVEDKI

Kakšni so medvedki, očka,
so res sladkosnedi?
No, povejte, dragi očka,
kakšni so medvedki?

In povejte, dragi očka,
kakšni so medvedki?
So res majhni kakor mucke,
so li sladkosnedki?

Če ste videli zares jih,
bi jih s sabo pripeljali,
in z medvedki majhnimi
mi bi se igrali.

DETE NA TRAVI

Ko je sonce posijalo,
se je dete nasmejalo
in razkrilo ročice
v zrak, kjer plavale so ptice;
šum borovcev poslušalo.

Ptičice so mu zapele,
rožice so zadehtele,
zašumeli so gozdovi,
božali so ga vetrovi,
drobno dete je zaspalo.

KJE?

Kje je zvonček? – Tam na mahu
ziblje se in spava.
Kje vijolica sestrica? –
V skritem grmu diha v strahu.
Kje trobentica? –
Nanjo deček poigrava.
Kje je dete? – Žarki zlati
z njim igrajo se na trati.

NAŠ PRAŠIČEK

Včeraj smo prašička prali:
eden ulival z zalivačo,
drugi pral ga je s krtačo.
Nekaj časa je poslušno
in potrpežljivo krulil,
a potem nam je utekel
in se na dvorišču ulegel –
bolj umazan kakor prej.

SULTANČEK NA VLAKU

Sultanček se pelje,
skozi okno gleda
na zelena polja,
ki bežijo mimo.
Rosne in rjave
so oči njegove.
A še bolj otožne
so oči sosede –
Metka si jih briše,
ker odhaja Sultan,
Sultanček od hiše.

BURJA

Burja trese našo hruško,
vije njene veje –
ah, lepo je biti burja –
veje in se smeje.

Veje vije, lomi, lomi
in se ne upeha –
ali slabo, slabo biti
slamnata je streha.

Burja strehe vse podere,
polja vsa prebega –
če pa jaz le stol prevrnem,
se že očka krega...

MOČERADEK

Močeradek, močeradek
kakor da vesla, postopa
po jesenski beli cesti.
Kam se skril boš,
drobni bratec,
kadar pride
mraz in zima?
Pojdeš med rjavo listje,
pojdeš v hladno posteljo?

Močeradek gre čez cesto,
kaj mu mar je to vprašanje.
Sonce sije v skrita očka,
proga zlata čez hrbet.

POLH V JESENI

Kdo naj gre
izpod strehe
po orehe,
v mlako vode
po želode –
kdo naj gre?

Toplo je po naših duplih,
kdo bi v travo in mlakuže,
kdo bi čez rjave luže,
dežnika nihče ne da mi,
sonce luči noče dati –
ah, najbolje bo še spati..

ŠKRAT DOBROŠIN

Majhen škrat je Dobrošin,
ali velik bogatin:
skrinjo zlatnikov ima,
skrbno čuva jih doma;
a če prideš in ga prosiš,
jih dobiš, da komaj nosiš.

Da bi vedel, kje domuje,
kje skopuško jih varuje,
šel bi prosit ga vsak čas
zlatov zase in za vas.

PROŠNJA

Noč, razgrni
črna krila,
pridi k meni,
bela vila,
in prinesi
zlate zvončke
in prinesi
mi bonbončke,
Sanje,
da me deneš vanje,
zvončke
za tenko zvonkljanje,
a bonbončke
za smehljanje.

VEČER

Ptički in travice spijo,
miška je šla že spat,
preden je sonce ugasnilo,
je že utihnil škržat.

Le veter, ki ves dan je dremal,
veter, ki ves dan je spal,
ko pala svetla rosa,
čez polja je pripihljal.