Medvedov Janez
| Tolminske narodne pravljice Medvedov Janez CIRIL DRENOKONJA |
| |||||||||||||||
MEDVEDOV JANEZ
Živela je grofica, ki je hodila vsak dan v gozd na sprehod. Nekega dne jo sreča globoko v gozdu velik medved. Pograbi jo in jo odnese v svoj brlog v pečini. Tam ji pravi: «Ti boš od sedaj moja žena.» Grofica je milo jokala in tožila, a vdati se je morala. Medved jo je pazno čuval. Kadar je bil doma, jo je pustil pred brlog, a ko je odšel na lov, je zaprl vhod z debelo skalo, katere žena niti zganiti ni mogla. Medved je prinašal jetnici jedi in pijače in ni ji bilo treba stradati. Le obleka se ji je s časom trgala, tako da je bila naposled le še na pol oblečena.
— 38 —
Zgodi se, da porodi grofica nekoč sina, ki je bil pol človek, pol medved; imel je človeško podobo, a je bil kosmat po vsem životu- (Mati neguje sina in skrbi zanj. Krsti ga in mu da ime Janez. Deček raste zelo naglo in je vsak dan močnejši. Ko dopolni leto, je že močan,"da premetuje skale v gozdu. Ko gre medved nekega dne na lov, reče mati Janezu, naj odvali skalo pred vhodom v brlog. Deček se upre v čuklo in jo odstrani s poti ko peresce. Zdaj sta mati in sin prosta. Oba bežita po gozdu, da bi dospela med ljudi. Po dolgi hoji prideta pred grad, kjer je bila grofica doma. V gradu komaj še spoznajo nekdanjo gospodinjo. Grof priteče in objame svojo ženo. Brž ji dajo najlepša oblačila, da se preobleče. Zdaj povabi grof sosede k sebi in napravi veliko veselico v čast rešeni graf in ji. Edini, ki je kalil grofovo veselje, je bil Medvedov Janez. Rasel je hitro in je bil od dne do dne močnejši. Nikogar se ni bal. Pretepal se je s hlapci ter služabniki in vsakogar je premagal. Kmalu so se ga bali vsi. Grof ga je črtil, ker ni bil njegov in ker je bil tako čudne podobe. Ko doraste Janez v mladeniča in ko se zave, da ga na domu ne marajo, se odloči, da gre po svetu. Vzame v roko popotno palico, pozdravi mater in zapusti dom. Potuje po svetu skozi neznane kraje in pride do velike planjave. Na planjavi ugleda moža velikana, ki je podpiral ogromno kamenito- plošlčo. Izpod plošče so zajemali ljudje samo čisto zlato. Medvedov Janez se približa velikanu in mu pravi: «Kaj boš držal to skalo; pojdi z mano, bolje se ti bo godilo kot se ti godi tu!» Velikan popusti skalo, da pade na tla in pokrije zlato, ter gre za Janezom. (Potujeta dalje in prideta v gozd. Tam dobita moža, ki je metal mlinske kamne v zrak in jih lovil v roke. Tudi tega povabi Janez s sabo. Tako gredo vsi trije po svetu.
— 39 —
Hodijo dalje in dalje ter pridejo naposled v mesto, katero je bilo vso v črnih zastavah. Povprašajo pri ljudeh, kaj se je zgodilo, da žalujejo. Ljudje jim povedo, da je zli duh ugrabil ter odnesel tri kraljeve hčere in da jih iščejo velikašl ter junaki po vsem svetu, a do sedaj da jih ni še nihče našel. In še jim povedo, da je obljubil kralj rešitelju roko najmlajše in najlepše v zakon in še kraljestvo po vrhu. Pa se obrne Medvedov Janez do tovarišev in jima pravi: <oAli hočeta, da gremo iskat tudi mi ugrabljene kraljične?» Oba sta zadovoljna in tako se odpravijo vsi trije po svetu, da bi poiskali in našli kraljeve hčere. Gredo in stikajo po vseh prepadih in po vseh luknjah, a nikjer ne najdejo sledu o živem bitju. Naposled pridejo do jame, ki je bila globoko v gozdu in je držala naravnost v tla. Medvedov Janez pravi: «Tudi v to luknjo moramo pogledati.» Posvetujejo se, kdo naj se spusti v globočino. Tovariša se bojita in pravita Janezu, naj gre on, ki je najmočnejši in najdrznejši. Hitro navežejo močno vrv in zraven še tanjšo. Domenijo se, da bo dal Janez s tanjšo vrvjo znamenje, kadar bo potreba, da ga tovariša potegneta ven. Janez se oprime vrvi in tovariša ga spuščata v globino. Vedno niže se spušča in naposled doseže trdna tla. Kmalu dospe na odprt kraj. Razgleda se naokoli, pa zapazi na pustem pašniku pastirja in čredo ovac. Gre do pastirja ter ga vpraša, kdo je on in kateri je ta kraj. Pastir mu pove, da je tu pekel; on pa da se pokori. Na onem svetu da je kradel živali na paši, tu pa jih mora sedaj čuvati. Ko se Janez razgovori s pastirjem, vzame pot pod noge in gre dalje. Pride do mogočnega gradu. A že od daleč sliši glas, ki mu pravi, naj ne hodi blizu, če mu je življenje drago. Razgleda se natančneje in zapazi v grajskem oknu mlado dekle, ki mu takole govori: «lNe hodi v grad, tu gospodari zli duh s sedmimi glavami in ako te dobi, te raztrga na drobne kose.» Janez se ne ustraši; gre v grad in po-
— 40 —
vpraša deklico, kdo je. Mladenka mu pove, da je najstarejša kraljeva hči, katero je zli duh uročil in odnesel; zdaj pa da mora gospodinjiti v tem gradu. Še ga prosi kraljična, naj beži iz gradu, a Janez ji pravi, da se hudobeža nič ne boji in da se ga upa premagati. Badoveden je in povprašuje o tem in onem, kar vidi V gradu. V kotu zagleda močno železno palico. Vpraša deklico: «Kaj je pa to?» Ona mu odgovori: «To je gospodarjeva palica.« Janez vzame palico v roke in čaka. Ne preteče kaj časa, ko pripiha zli duh s sedmimi glavami v grad. Povoha po zraku pa zakriči: «Krst diši, krst smrdi!» Takrat pa pristopi Medvedov Janez, zamahne s palico tako močno, da mu stre vseh sedem glav na enkrat. Zdaj je bila najstarejša hči rešena. Janez ji naroči, naj ga počaka v gradu, in še razgrne pred njo robec ter odreže rogelj in ga ji da rekoč: «Hrani ta kos robca, da me boš po njem spoznala!« Potuje dalje po onem svetu in po dolgi hoji dospe do drugega, še večjega gradu. Tudi zdaj ga svari glas, naj ne hodi blizu. Janez se ne zmeni za opomin. Gre v grad in tu najde srednjo kraljevo hčer, ki mu pove prav isto kot najstarejša. Janez se razgleduje po gradu in povprašluje o tem in onem. V kotu zagleda še večjo in močnejšo palico. Pa povpraša, čemu služi. Deklica mu pove, da je to palica zlega duha z devetimi glavami, ki je gospodar v tem gradu. Še ga prosi mladenka, naj beži, če mu je življenje drago; a Janez ne uboga. V roke vzame železno palico in čaka. Ne mine dan, ko pride domov zli duh z devetimi glavami. Povoha po zraku pa zarjove: «Krst diši, krst smrdi!» Zdaj pristopi Medvedov Janez, zamahne s palico tako močno, da mu zdrobi vseh devet glav. Tako je bila rešena srednja hči. Janez ji naroči, naj ga počaka v gradu in še razgrne pred njo robec ter odreže drugi rogelj in ga ji da rekoč: «Hrani ta kos robca, da me boš po njem spoznala!«
— 41 —
Ko vse odpravi, se dvigne zopet na pot. Hodi in hodi ter pride do tretjega, največjega gradu. Zdaj mu pride naproti mlada prelepa deklica in ga prosi, naj ne hodi v grad, češ, da gospodari v njem zli duh z dvanajstimi glavami, ki raztrga vsakogar na drobne kosce. Janez jo potolaži in ji pravi, da se zmaja ne boji. Gresta v grad in tu izprašuje Janez o tem in onem. V kotu zagleda ko drog veliko železno palico. Vpraša, čegava je. Deklica mu odgovori, da je to gospodarjeva palica. Janez jo vzame v roke in čaka, pa misli: «Temu ne bom končal vseh- dvanajstih glav; eno mu bom pustil.« Pod večer prihrumi v grad zli duh z dvanajstimi glavami. Povoha po zraku pa zatuli: «Krst diši, krst smrdi!» Takrat priskoči Janez, zamahne s palico tako močno, da mu stre enajst glav, eno pa mu pusti. A zli duh piha skozi nosnice dvanajste glave s tako močjo, da hoče veter odnesti Janeza in deklico. Zdaj pravi Janez: «S hudobežem se ni varno šaliti.» Dvigne še enkrat palico ter zdrobi še ostalo glavo. Zdaj je bila rešena tretja, najmlajša in najlepša kraljična. Janez razgrne pred njo robec, odreže tretji rogelj in ga ji da rekoč: «Hrani ta kos robca, da me boš po njem spoznala.» Četrti rogelj pa obdrži zase. Nato vzame s sabo najmlajšo kraljično in oba potujeta proti drugemu gradu. Tu sprejmeta v družbo srednjo kraljevo hčer in vsi se napote proti prvemu gradu. Ko dospejo tja, se jim pridruži še najstarejša kraljična. Janez jih pelje po poti, odkoder je bil prišel. Srečno jih pripelje k jami, po kateri se je bil spustil na drugi svet. Zdaj naveže prvo deklico na vrv in- pocukne za vrvico. Tovariša, ki sta čakala pred jamo na vrhu potegneta za vrv in dvigneta dekle na dan. Nato spustita vrv znova v jamo. Janez naveže drugo kraljično in naposled tretjo. Ko spustita tovariša vrv tudi njemu, si on misli: «Kdo ve, kake slabe naklepe kujeta tovariša?« Pa naveže mesto sebe na vrv debel trš. Ko pocukne za vrvico, se trš dvigne, a kmalu nato pade z višine zopet na tla. — Tovariša sta se
— 42 —
hotela iznebiti Janeza tako, da bi ga s padcem ubila. Sedaj premišljuje Janez, kaj naj stori, da pride zopet na pravi svet. Gre od tam in blodi dolgo časa naokoli. Naposled pride do male hiše, v kateri najde staro ženo. Pove ji svojo zgodbo in jo vpraša za svet. Ženici se Janez smili. Da mu zlat prstan in mu naroči, naj gre dalje in ko prid« do morja, naj vrže prstan v vodo. Priplavala bo k bregu riba in on naj sede nanjo, da ga ponese na drugi kraj morja, kjer je pravi svet. In še ga vpraša starka, zakaj je tako kosmat. Pove ji tudi to. Žena mu da prečudno zelišče in mu pravi, naj ga vrže v vodo, v kateri naj se potem okoplje in čist bo kakor drugi. Janez se odpravi k morju. Tu vrže prstan v vodo. in počaka. K bregu priplava velika riba in on sede nanjo. Riba plava ria drugi kraj. Janez stopi na suho in gre iskat kraljevo mesto. Po dolgem iskanju dospe tja in se odpravi v kraljevi grad. V gradu so praznovali prav takrat veselico v čast rešenim kraljičnam. Janez stopi med goste in povpraša po kralju in po kraljičnah. Vsi so bili zbrani v posebni dvorani, med njimi sta bila tudi njegova tovariša kot slavljenca in kot najvišja' gosta. Služabniki ga peljejo pred kralja in pred kraljične. Ko se prikaže Janez, se tovariša hudo prestrašita, pa tudi kraljične poblede in osupnejo. Janez pa povzdigne glas in pravi: «Povejte, kdo je rešil kraljične ?» Kralj pokaže na tovariša in pravi: «Ona dva sta jih rešila.» Zdaj vzame Janez rogelj robca iz žepa, ga položi na mizo ter reče: «Hočem, da bo ta robec cel.» Tudi kraljeve hčere položijo vsaka svoj rogelj na mizo in robec je cel. Pa še pravi Janez: «Povejte po pravici, kdo vas je rešil?» Kraljične morajo pritrditi, da jih je on. Tovariša čutita ogenj pod sabo in hočeta zbežati, a Janez ju ne pusti izpred oči. Zdaj pripoveduje kralju, kako je rešil njegove hčere in kaj se mu je nadalje godilo. Kralj se čudi in gleda črno oba tovariša, a neprijetno mu je ob misli, da bo dobil takega zeta. Janez pa ukaže pripraviti čeber vode, nato vrže
— 43 —
vanjo prečudno zelišče in gre, da se okoplje. In glej, vsi se čudijo; iz vode pride prezal mladenič. Zdaj zaprosi Janez za roko najmlajše kraljične. Kralj mu jo dovoli. Pripravijo bogato ženitovanje in veliko veselico. Po poroki odstopi kralj tudi vladarstvo Janezu. Nezvesta tovariša je zadela huda kazen. Do smrti sta se morala pokoriti za storjeno zlo.