Mencingerjevi spisi s posebni ozirom na letošnjo matično izdajo
| Mencingerjevi spisi s posebni ozirom na letošnjo matično izdajo Srečko Puncer |
| |||||||||||||
Želja, da bi se izdala Mencingerjeva zbrana dela se je izpolnila. Izšla sta do sedaj dva zvezka njegovih najboljših spisov.
Povesti, ali, da se boljše izrazim novele »Bore mladost«, »Skušnjave in izkušnje« so psihološko označene in so razen »Hoje na Triglav« menda njegova najboljša spisa. Poglejmo si torej njih vsebino. V prvi povesti nas spominja pisatelj na naše, ko je še cvetelo fužinarstvo. Dejanje se vrši v bližini Bohinjskega jezera. Mirko, sin graščaka, je izgubil v zgodnji mladosti svojo mater, tako da je niti ne pomni več. Da bi ne imel spomina na njo, zato je poskrbel že oče, s tem, da je uničil celo njeno sliko. Oče je spravil mater v zgodnji grob, ko jo je trpinčil po smrti in ko mu vest ni dala miru, je uničil še sliko. Iščoč torej materino sliko in notranje jasnosti, ne najde miru celo v ljubezni do blage Fužinarjeve hčerke Rozalije. Ko spozna ona njegov nemirni duh, njegovo neodločnost, posebno pa njegovo sebičnost, zasluti, da tiči v njem sled očetovega duha; zato odide rajši v Velesov samostan, ker sluti, da bi ta zakon nikoli ne mogel biti srečen. To in vest o bivšem razmerju njegovega očeta do matere, kar zve še le od veslarja-oskrbnika, ko veslata na viharnem jezeru, ga tira v smrt v viharnih valovih Bohinjskega jezera. Značaja nežne, mirne in pobožne Rozalije, ter viharnega in neodločenega Mirka si stojita v nasprotju in zato je morala iti Rozalija v samostan. Častitljiva je prikazen starega graščaka fužinarja. Posebno se odlikuje opis Bohinjskega jezera ob jutranji in večerni zarji in nevihte na jezeru.
Na psihologiji temelji tudi druga povest »Skušnjave in izkušnje« - Abiturient Vekoslav je idealen, nepokvarjen mladenič, vrh tega še pesniško navdihnjen. V dotik z dozorelimi in ljubeznivimi ljudmi, posebno z zrelimi nazori bratranca Dr. Martina premaga svojo sentimentalno ljubezen do lepe in bogate neveste Agate; v pogledu na lepo slovensko zemljo, mu priraste k srcu druga ljubiva - domovina. Izbere si naposled, posebno na željo očeta, duhovniški stan in postane marljiv naroden delavec, Agato pa poroči dr. Marin. Vmes so vpletena še druga dejanja, kakor ljubezen in ženitev učitelja Ambroža z gostilničarsko hčerko Urško in njene matere z Volbenkom, ki je še v najboljših letih. V ozadju pa s straši demonska prikazen berača Kilijana, ki je s svojo neukročeno strastjo uničil srečo svojim najljubšim. Osebnost Vekoslava je prav dobro karakterizirana in priča tudi nekoliko tudi na osebo Mencingerjevo. Martin je veselega, dovtipnega značaja, a je mož zrelih nazorov. Agata je ljubeznivo in odkritosrčno slovensko dekle, kar se pokaže posebno v obnašanju proti Vekoslavu, katerega noče žaliti, ampak mu rajši vse odkrije. V trdosrčnem očetu Vekoslava nam hoče pokazati pisatelj tudi slave strani kmeta, ki v svojem slepem veselju sili svojega sina le v duhovniški stan. Tretji spis letošnje izdaje je »Zlato in sit«, ki je pa bolj potopisna črtica, kakor povest. Pisatelj pripoveduje tukaj svoje dogodljaje iz hoje na Triglavsko pogorje, kamor je bil povabljen na lov. Vse je vpleteno v ta spis; zdaj modruje pisatelj s čitateljem, sedaj nam zopet na šaljiv, vendar popolnoma realistično slika lovca-čudaka Čuka, ki še veruje v čarovnice in hoče kopati zlato s pomočjo čarovniške knjige. Zelo romantična je oseba lepe planšarice Silvije, preganjane od sorodnikov, ki dobi slednjič svojega videmskega zlatarja za moža. Posebno živo nam riše pisatelj gorske kraje in divno planinsko življenje.
Kakor vidimo, imajo Mencingerjevi spisi največ značaja šaljivega domačega kramljanja in so za naše prosto ljudstvo izborno čtivo, saj je pisal Mencinger za ljudstvo. On sicer ni umetni stilist, saj njemu dejanje ni glavna stvar, ampak le povod, lahko kaj pove. Tako je Mencingerju cel opis le nekak okvir, kamor položi svoje nazore o narodnem življenju. Zdaj nam riše kmetiško življenje (»Jerica«), zdaj nam pokaže napihnjeno puhlost nemškutarstva, obenem pa visoko vrednost in potrebo dobre slovenske inteligence (»Vetrogončič«).
Mencingerjevi spisi sicer nekoliko trpijo na tem, da je v en spis toliko vpletenih, vendar ni za njega to nič slabega, saj je to nekako značilno za pisatelja in v čitatelju vzbudi zanimanje, ker toliko vplete v svoje povesti. Mencingerjevi spisi so lepe literarne vrednosti in ponekod najdemo naravnost klasična mesta v pripovedovanju, kakor n.pr. epizoda v Hoji na Triglav, k pride oča Rok v svojem originalnem bohinjskem kostumu z dijaki v Ljubljano k opisovanju v prvi gimnazijski razred.
Radi svojega »samosvojega sloga« in klasičnega jezika zavzema Mencinger v slovenskem slovstvu lepo mesto in se spodobi, da ga vsak razumnik dobro pozna.