Švigaje strašiven se plamen vzdiguje
borivši se s černo tamoto nočí,
peklenska moč divjih Turčinov kraljuje
po Sigetu strah in obup se glasí.
Tù votlobučeče potresa gromenje,
podira obdanih razlega se jok,
tam Turkov sirovih vojaško šumenje;
čuj, kak že peklensko krohoče trinog!
Al' kar je še živih, se vnovič junaki
pod Avstrije orlom zberajo v sovet,
in glasno rožlajo pogumni vojaki,
če prav po Sigetu razsaja razmet.
Hudo u junaških je žilah zavrela
rojakom nadušenim viteška krí,
napravi jih sto se na turške kerdela,
in mladi Menedi na čelu stojí.
Megla se junakov na polji razgrinja,
po trati grozivne nevihte je dir,
orožje preostro se v solncu otrinja,
na ptujca pogumni obračajo zir.
Pa – kar jim prikaže prečudna se truma,
ko dvanajst Vil gorskih na konjih sedé –
njih zveste žene so, plamteče poguma,
nesreča domovja jim dviga sercé.
iz verste prekrasne, iz rajde junakinj
priskoči Menedova žena berhka,
Blaženka, nar zalša iz zalih vojakinjg,
očitanja teče beseda gladka:
„Nevredne imate nas ženske plemena
žarečega veri, domovju in vam,
serčnota nam persi podbuja jeklena
za vse, kar je sveto, obujeni plam“!
„Al zopet ko toča obsuje junaka
z Osmani maš'vanja želeči nagon,
kar smertnega mahljej zadene, in jaka
oprosti se duša pozemeljskih spon,
pred vami, bijoč'mi za dom, se umreti
tud' me zasučemo nadušeni meč,
ker ljutega Turka junaško objeti
nas smerti pošasti ne strašijo več“.
Besede ko te 'zgovori, se spustijo
junaške vojakinje v berzni odpod,
ko besi protniku nasprot se podijo,
vihraje za njimi strašivni šumot.
Zdaj plane viharno na turške kerdela
pogin prinesivni nadušeni roj;
enajst pa vojakinj je smert že objela,
mesarsko zdaj klanje se vname na boj.
Ko tresk iz oblakov in tmine viharja
zamahne koj sablja čez turške glavé,
Menedi jih seka, zdrobivno udarja,
pušica sovražna mu vstavi roké.
Blaženka priskoči, merliča oklene,
zastoka – in smertne pošasti je rop, –
gromé čez merliče se kmalo zažene
peklensko razkačeni konjikov trop.
