Meni luč tebi ključ

Meni luč, tebi kluč!

Imel je grunta dva možak, telesno, dušno še krepak, a dela bil je naveličan. Da lažje živel bo, prepričan, če mlajšim silam izroči posestvo, trud in vse skrbi, sinovoma je to govoril: »Dovolj se z delom se pokoril. Utrujena od misli glava in sključena mi je postava, korak težak je, trdna dlan. Miru, počitka sem željan«. In drugim je tako dejal, da rad iz rok bi grunta dal. Sinova sta se mu sladkala, zemeljski raj obljubovala: »Saj boste vi še gospodar, a midva vajina sinova, skrbela, trudila se bova. Vam bodi le počitek mar! Užitek si izgovorite, vse, kakor sami si želite! Kjerkoli vaša volja bo, tam boste bivali lahko.« Besede sladko so zvenele, kot rajske ptičice bi pele! In oče, otrok vesel, besedam lepim rad verjel. Prepisati je dal, izročil, od truda se ni težko ločil. Niloli mislil ni možak, da se kresal bo za korak. A prišlo zgodaj je spoznanje in grenko je bilo kesanje. Prekmalu vsega gospodar in src vladar je bil – denar! Posestnika sta mlada denar imela rada. Nerada plačevala sta, kar precej se zavezala sta... Užitkar oče je prebival na enem gruntu mesce tri, ni pil, veliko ni užival, nič prizadeval ni skrbi. Pa vendar ženska mlada, zala takole možu je dejala: »Predolgo oče so pri nas, da šli drugam bi, že je čas!« A sinu vendar milo pri tem se je storilo. Odvrnil ženi je tako: »Pa ti jim reci naj gredo!« In res je mlada rekla besede brez srca, a dno srca je spekla poštenega moža. Na drugi grunt je oče šel, tam isto kmalu je trpel, da siti so ga je zaslutil, in kmalu žalosten začutil. Molče je mrko gledal sin, golčala snaha je zbadljivo, in sto in sto je bolečin, trpeči mož začutil živo. Kako je vse obžaloval, pomagati pa si ni znal. Bridkost je bila prevelika! Nikjer ni bilo tolažnika! »Kdo naj pomaga mi v boleh?« premišljal v dolgih je nočeh. Nikjer nikogar od nikoder! Župana se je spomnil od tedaj, ki ves ga je poznal okraj, da mož previden je in moder. Iz bolečin in muk in zmot, pokaže up mu k njemu pot. Pogumna nada zaživi mu, da tam iskal ne bo zaman. Prijazno sorejme ga župan in tožbe reče mu: Postavi se in bodi spet močan! Še ni napočil zadnji dan! Pomoček ti svetujem tale: pol je resnobe pol je šale: Tu srebrnikov na deset – tvoj dedič naj povrne denarje mi srebrne - a zdaj domov se vrni spet. Zapri se v sobo in zakleni, tako govori v njej glasno: »Na svetu dobro je še meni, še dolgo bom živel lahko. Preživel bom najtežjo krizo, dokler gotov imam denar. In štej in meči ga na mizo, da čul se bo kovin udar! In navdušuj se in ogrevaj in novice meči in preštevaj! Do sto, do tisoč štej! Skrivnost molče ohrani zase, edino to povej, da hraniš le za težke čase.«

Kako so poslušali zdaj mladi in dejali: »Še sanjal ni nihče nikdar, da starec hrani še denar!« Kako so bili zdaj skrbeči. Kako so mu hiteli streči! Zdaj vsak je vneto tekmoval, da ne bi kdaj bilo mu žal. Zdaj kuhalo se je in peklo in vince je veselo teklo. In bilo je juh in prikuh in jajc kot za godovno slavo. Branili so celo ga muh, če silile so mu na glavo. Ko oče proč se je odpravljal, da šel na drugi grunt bi spet, sladko ga vsakdo je ustavljal in prigovarjal mu je vnet: »Kar ostanite, ne hodite, saj tu dobite kar želite!« A rekel oče je tako: »Za nekaj časa naj vam bo! Ne mislim dolgo se muditi, saj tam me bodo kmalu siti!« In hodil proč je in nazaj, užival vseh dobrot je slaj.

Prišla je smrt – Kako hitelo v očetov stan je vse takrat! Strašno je vsakega skrbelo, kje skrit očetov je zaklad! Vse so kote preobrnili, denarja niso zasledili. Našli samo so bat krepak, krog njega bil ovit papir je, napisal nanj je poštenjak, ki zdaj užival večni mir je: »Kdor dveh posestev je lastnik, in živel bi brez muk in brig, pa hoče dati zdrav iz roke, ker ves zaljubljen je v otroke, udarite ga z batom tem, da spomnil bo se: »Ne! Ne smem!« Da laskanja se bo ubranil in sebi last in ključ ohranil! A srebrnikov teh deset nazaj županu dajte spet! Še drugim dobro naj svetuje in naj kesanja jih varuje, da starec se povsod bo vsak usodnih varoval napak, da bo na svojem smrti čakal, a ne na tujem tožil, plakal. Kdor krepko še ima desnico, da sam si še prižiga luč, naj last varuje in pravico, drži nja trdno v roki ključ!«

Prepisal Srečko Firšt felix@kjesi.com