Mesečina (18. 3. 1905)

Mesečina.
Josip Knaflič
Izdano: Slovenski narod 18. 3. 1905, (38/64)
Viri: dLib 64
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zopet noč, ko duša ne najde miru in ko jo je obenem strah biti same.

Skočim s postelje, se hlastno napravim in tečem ven na ulico ... Le hitro najti človeka, dobrega in pametnega človeka, ki bo ob tej pozni uri še prožnega duha in ki s svojo družbo prežene moro s tvojih prsi!

Moja najbližja misel je prijatelj Janez. Njegovo stanovanje ni daleč, in po bližnjicah dirjam tja.

Hvala Bogu, v njegovi sobi je še luč in okno je odprto; pozne jesenske noči so tukaj pri južnem morju še tople in soparne.

Pokličem, in hip nato se pojavi v oknu Janezov pošteni, dobrodušni obraz. „Kaj počneš?" „V postelji sem, pa Razkolnikova berem." Ob tej uri in pred spanjem čitati Razkolnikova, kakšna moč živcev!

„Pojdi!" ga prosim. „ Greva kam ven. Luna sije ... "

Janez godrnja, a zopet izgine z okna, in iz fantastičnih senc, ki se prikazujejo na stropu sobe in na zavesah, vidim, da se oblači.

Naslonjen na prašni zid nasprotne hiše čakam. Cela dolga ulica obsega v pritličju same magazine in zadehe, smrdljiv vzduh se pari iz njih ...

Ulica je zapuščena. Luč plinskih svetilk, pomešana z mesečino, počiva na umazanem zidovju, na grdem, smetnem tlaku; na dolenjem koncu, kjer leži pristanišče, je videti gole jambore ladje, od zgoraj se pripodi po ulici dol brezšumno dvoje črnih mačk ...

Kratki trenutki, a duša jih komaj prenese. In ko stopi prijatelj iz hiše, ga jadrno vlečem proč in ven iz mesta, kamor vabijo višave, svobodno in slovesno, pokojno se sveteče v beli mesečini.

Dolgo hodiva navkreber, a težka, soparna noč in strma pot naju zmoreta. Po stranski stezi kreneva zopet navzdol in dospeva v globoko sotesko. Ob izustju njenem leži nekaj majhnih vil z vrtovi, zadaj se soteska zožuje in izginja v redek gozdič.

Sedeva na nizki vrtni zid za poslednjo hišo. Spredaj med vilami gori nekaj uličnih svetilk in razširja ostro svetlobo, po soteski pa je mračno in in belosive sence vise tu in tam, kakor da so duhovi.

Tudi je vse tiho tukaj, da, kakor mrtvo se zdi vse. Nič se ne gane in hiše so kakor prazne, zapuščene. Vsa soteska je kakor velik grob in tesno, težko postaja pri srcu. Pred domišljijo kolebajo čudne, puste podobe, tiho sediva, potlej pa začneva govoriti o strahovih.

Janez pripoveduje smrtnogrozno štorijo o možu, ki je o polnočni uri šel budit mrtve ... Pa od tistega časa je videl vedno krsto pred seboj. Dan in noč, kjer je hodil in kjer je bil, je stala pred njim krsta! Nobena molitev, nobena maša in noben blagoslov ni pomagal nič — krsta mu je bila neprestano pred očmi in mož je trpel neizrečene muke. In v svoji stiski jo romal slednjič k papežu v Rim. Papež pa mu je svetoval tako: Pojdi zopet, kadar bo polnoč, tja na pokopališče, kjer si se pregrešil, pa vzemi seboj slame kolikor le moreš, kolikor le si je v stanu nesti — in varuj se, ti rečem, da je ne vzameš premalo! In res, šel je mož o polnoči zopet na pokopališče in prinesel je s seboj slame, kolikor jo je mogel ... In glej, vstajali so mrtvi iz grobov, prihajali so od vseh strani in vsak si je vzel eno slamico. Joj, in slame je zmanjkalo, duhov pa je bilo vedno več. In začeli so puliti moža lase z glave in izpulili so mu vse do zadnjega!

Janez pripoveduje zgodbo počasi in na dolgo, pripoveduje z molklo pritajenim glasom in strahovito se spakujoč, jaz ga pa poslušam in moje oko gleda v temo soteske. Sence tam se pregibljejo, se čudno spreminjajo, in po soteski se naglo približuje krsta. Štirje kostenjaki z votlimi glavami, grozno se režeč, jo nesejo in v krsti ležim jaz. Za krste pa hiti ona, nesrečnica, mučenica, katere ljubezen sem jaz na križ pribil ... Hiti za krsto, roke vijoča in padajoča čez kamenje; njen bledi, otroško ljubi obraz drhti ves v krču blazno obupne bolečine, lasje, prepojeni od solz, ga pokrivajo, in iz oči škrope krvave kaplje ... Krsta pa se gugaje beži pred njo, hudobno tečejo z njo mrtveci, drve naprej in izginejo z njo v noči in v noč izgine ves blazni fantom, ali to, kar zapusti v duši, je strašno kakor smrt ...

Ni dobro, tako v mesečnih, samotno tihih jesenskih nočeh bloditi okoli! Ako trpinči spomin tvojo dušo, zagrebi se v blazino postelje, ali se opij, ali moli k svojemu Bogu, ako moreš — toda ven v mesečno noč ne hodi. Huda se ti bo godila in lahko izgubiš pameti.