Mesečni konj
Mesečni konj Saša Vegri |
|
MLADE OČI
Igram se s strunami,
napetimi na pričakovanje.
To niso oskrunjene sanje,
to je zdrava kri mojih dedov,
so noči,
ki jih je krasil spanec,
in jutra materinega smeha.
Rane vetra
in bolečine teme.
Igram
in nihče ne more mimo,
nihče, še otroci strme
in starcem drhtijo dlani;
Toplo je zašepetal
tlaku pod seboj:
mesec bo nizko nocoj.
BILO JE LEPO
Bilo je lepo sedeti
ves dan pod hrasti
in v njih senci želje pasti.
V dolini je mirno spalo
tisoče sončnih jezer;
po poljih je cvela pšenica.
In večer, ki ga je prinesla drobnica
z beketanjem, vračajoč se s paše,
je bil čist
in domač kot večernica.
Za vaškimi kostanji
so se začuli prvi vroči vriski
in dekleta so odprla okna...
Bilo mi je lepo,
otroku,
spati s priprtimi usti,
še vlažnimi od toplega mleka,
in sanjati
o belih janjcih
in mavrični rosi,
ki se po pajčevinah steak.
KJE JE ŽREBEC
Kje je žrebec
rdeče, peščene barve,
ki ga še nikoli
ni jezdil nihče ?
Poznam ga
še s svojih paš,
ko mu je najlepša kobila
nastavljala dojke,
da je hodil,
opit zelenega mleka,
v brezskrbnost svoje rasti
kot sanja.
Čutim,
njegov nemir
je že takrat plenil v moje srce.
Nocoj bi ga pognala
preko dišečega žita
- ta večer je najin,
ker nisva nikoli čutila brzde
- že čakajo polja
- ne smem zamuditi
tega prozornega hipa,
ko so lasje se mi spletli
z grivo najlepšega žrebca.
LJUBIM SVOJ MOLK
Ne ljubim besed,
ki so zamotane
v ceneno obleko
in se mečejo
v naročje misli
kot pocestnice
v roke moža.
In ne zahtevajo
od mene ničesar
razen plehkega
plačila refleksa.
Ljubim besede,
ki samo tavajo
v molku zavesti.
nikoli jih glas
ne razjasni,
in vendar včasih
od njih
nekaj v očeh žari.
Besede,
ki jih imajo otroci
za igračo
svojih misli.
Besede,
ki z njimi
potok v dolino drvi.
Besede,
ki spomladi
iz ust fanta
v večerih iščejo
ljubljeno dekle…
Besede,
tiste besede,
ki bodo vedno ostale
žive in same.
JUTRANJICA
Čujem glas
leskovih piščali.
Vidim čredo ovac
pod brdom,
kako gredo
v jutranjem vstajenju
po cvetju,
ki nežno priklanja glave.
V piščali čujem mladost,
v ovcah vidim
odmikajoče se dni…
Kot domači kruh
mi to jutro diši.
JESENSKI AKVAREL
Ta dan je lep
kot zdravo dekle
na pragu
bele domačije
in čisto blestenje
v kostanjih
kot mladi smeh sije.
Vse je svetlo
kot izbe
na dan gostije
in greh bo storil večer,
ko ga vase vpije.
PESEM JESENI
Tako sivi
in kratki
so postali dnevi.
To pepelnato nebo,
ki po njem
kakor zgubljene misli
oblaki tavajo.
Tak je svet
- tu, doma, povsod.
In iz te žalosti
zbežati se ne da,
a jaz bi šla
na dolgo, dolgo pot.
JESENSKO PRIČAKOVANJE
Naj bom
kot trava
od rose umita :
čista, vsa čista…
Daj da odložim
v letu
dozorele sadove,
naj kakor njiva
razdam svoje svoje plodove,
da bom
za prozorno jesen
čista, vsa čista…
Naj duša
kakor polja preorana
čaka na semena jeseni.
Ko prideš, jesen,
že rahlo zaznamovana
z barvo škrlata na listih, daj, da poženem
v pšenice mladih kaleh
pd belo odejo snega
-čista, vsa čista.
MENI SE TOŽI
Živim med drobci spomina
in neko veselo čakanje
poje med urami.
Poje o nečem,
kar bnežno se v meni drami
in je spočeto v spominih.
Vmeni pojo
vse doline topolov,
kjer vlaga zemlje
otožnost med trave prinaša,
v meni zveni
dolgo deževje
že mrtve jeseni.
Meni se toži po meni.
BILA SEM
Bila sem topel veter
svetlozelenih poljan
in žrebe brez vajeti,
ujeto v sončen dan.
Na krilih neverjetnega
v igri nekončani:
mehko plavajoč metulj
med zrelimi platanami.
Bila sem želja
sinjega studenca
in mesećina materinega srca.
TIHO DOMOTOŽJE
Pod streho mojega doma
so gnezdile lastovice,
tiste drobne ptice,
ki nosijo srečo.
Na perutih so jo nosile,
zato je bila lahka,
bila je kot materina roka:
topla in mehka.
Da bi videli moj dom
-kot iz sonca
in svetlobe
stkane stene,
in mlečni prameni
jutranjih megla
so bili zastori
mojega doma.
Zdaj je v našem domu temno.
Črni, veliki pajek
prede v kotu goste štrene
in lastovic ni več nazaj,
odpadla so njihova gnezda.
Veter odpira in zapira vrata.
VES DAN
Ves dan bom presedela
ob tem vodnjaku;
današnji dan
je tako nepomemben,
ničesar ne morem zamuditi.
Oblaki, kot ranjeni bivoli,
se velečejo preko neba,
konica obeliska
se jih ne bo dotaknila,
golobi sedajo na obod
in gledajo z vijolčastimi pogledi
svoje svetle samice,
hiše se smehljajo
v soparo popoldneva
kot starke s povešenimi ustnicami…
Res, prav ves dan
bom presedela tu
-toliko ljudi bo hodilo
mimo mene
in želelo moj zapravljeni čas.
ZLATE VAJETI
POMLAD PRIHAJA
Sonce, sence
na hišah,
otroci v travi,
ljudje na cestah,
vse me spominja pomladi.
Toda jaz nisem otrok,
ne sonce,
ne sence,
a vendar
se v meni razliva
nekaj še tiše
kot sence na hiše ;
plaho se bliža
s polja
in vse stvari
v mojo nemirno kri
val mehke pomladi.
ROSA NA PAJČEVINAH
Sanjam, sanjam
tiho srečo,
srečo, ki na cvetu spi.
Tiho, tiho
in vse tiše,
da se ne zbudi.
Čakam, čakam,
a bojim se,
da ga ni.
Tipljem, tipljem
v cvetu češenj
tvoje roke, ki jih ni.
Snja, sanja
mlado dekle z željnimi očmi,
tiho, tiho
in vse tiše
kot da v sanjah spi
Čaka, čaka
kot nekoga, ki ga ni.
Tiplje, tiplje
cvetje češenj in šepeče:
to si ti.
PRIDI
Pridi, ti,
ki s prvimi mehkimi
tokovi vetra
prinašaš nemir
in imaš smeh cvetov
in oči
pomladnega neba.
Pridi
na beg mojih želja,
ki so nežno ujete
v jez moje duše,
in poglej,
kako lep
je v meni tvoj obraz.
Ne čakaj,
lahko se zgodi,
da pride
kdo drug
in me zasnubi
s poljubi vetra.
Veš,
kako mehka
so usta spomladi
in žejna dobrote.
TIHA PESEM
Vsi so poslušali nocoj:
hrib, polje in gozd,
kako je tožila
moja pesem,
in niso mogli spati ;
hruške v vrtu
so trepetale.
Le človek,
ki je imel lase
kot žrebe grivo,
je mirno spal.
Ni slutil,
da mu pojem,
ker so mu sanje
božale čelo.
Vso noč so poslušali
gozdovi, polja, hribi,
in hruške
so trepetale z listi.
Bor ni spal.
Zjutraj
so izmučeni stali
in jutro
je s tihim soncem
vprašalo:
vso noč niste spali?
-Rose so zableščale-
Žrebec pa je rezgetal
v jutro
in bil s kopiti,
kot da je močnejši
od sonca in zemlje.
TAKO BLIZU SI
Tako blizu si
in tako lep,
da so v meni
dozoreli poljubi.
Tako blizu si
in tsko lep,
jaz pa pestujem
prazne dlani.
Med nama
so tihe doline,
domovi zdarve divjadi,
med nama
so bei potoki
z nestalnimi vodami.
Med nama se ure,
dolge,
premolčane samote.
In jaz jočem
s polnim naročjem
mladosti in lepote.
IMELA BI DOM
O domu sanjam,
ki bi ne imel zidov
in bi v njem gnezdile
tvoje želje in moji upi.
Pred pragom,
kinima vrat,
bi rastle rože
pozabljenih povesti.
Na strehi,
ob soncu,
bi se greli
brsti najine krvi.
Vsak večer,
globoko do noči
bi iskala
v duhu
zrelega sadja,
prvo jutro
prebujenih strasti.
Kako velik dan
bi bilo življenje!
PESEM KRVI
Nocoj te ves
večer je poln
in tvojega
telesa vonj
iz mladih
grmov mi puhti
v nosnice,
da se širijo
kakor nozdrvi
spočitih konj.
Samo ne pridi,
ta večer
prepoln je želja ;
tako v telesu
mi igrata
mrak
in topel zrak.
Razgreto
moje je telo
kot zemlja,
ki ves dan
jo sonce žge.
In vendar čakam te
kot prst noči,
da jo shladi.
Morda bo dež
izpral slaedi
tega večera,
ki se v meni boči
Glej, saj se skoraj
že znoči
- in z dobroto sna
me noč
od večera loči.
PRIČAKOVANJE
Nocoj sem sama
z mesečino,
ki na reki poje,
in zdi se mi,
da so vsi grmi v dvoje.
Da bi vedel,
kako mi sami
z mladostjo težko je.
Ne bo te,
že v svitu koplje se polje.
VRBOVA GRMA
Na bregovih ljubezni
rasteva tiho
v sinje nebo.
Med nama teče
temna reka.
Podobna sva si,
enako naju upogibljejo
želje in skrite strasti.
Ti veš,
kadar spomladi
poženejo moji brsti,
vsa vztrepetam,
ker čutim,
da tvoje veje že zelene.
Kadar poletno sonce
naju razgreje,
željno iztegava
drug k drugemu veje…
O temna reka.
Ko bo jesen
naju trudno sklonila
in z najinih stebel
odpade okras,
v reko bo padalo
tvoje in moje listje,
takrat se združiva
v črnih vrtincih
ti in jaz.
ŽALOSTINKA
Za tabo
bo ostalo
veliko vodno zrcalo.
Vse, kar ob tebi je pelo,
bo v vodi spominov
za večno zaspalo.
Tiho se sklonil nad tabo
bo čas najinih
ukradenih dni.
Nad jezerom bo tožil večer
kot ranjena zver,
ki se smrti boji.
PO PASTORALNI SIMFONIJI
Šla sem mimo
tvojih
večernih obzorjih
in blaznost
je kovala
moje misli
k tvojim nogam.
Bil si zgubljeni ton
v akustični dvorani
in poševna svetloba
razgaljenih ram.
Strmenje
zamaknjenih senc
- vsa beda
mojega spomina!
Odtujevanje
narašča in pada
kakor oseka in plima.
Bele tipke,
ki bije rumena roka,
z glasom mogočnim
izražajo svoje trpljenje
- a jaz sem tiha,
čisto tiha, brez vsakega zvoka.
MLADA MESEČINA
Konji se ljubijo
v zeleni mesečini,
ujeti v nemir
lastne krvi.
Nocoj so ušli,
zaman jih obljemajo gozdovi.
Mesec trepeta
- strah ga je -
vzpeli e bodo do neba.
RANJENE ZENICE
NEKEJ JE ČAS
Nekje je čas,
ki sem ga razdala
med ozke ulice
in okna prostranih hiš.
Morda je ostal
na križišču,
od koder pelje preveč poti.
Minil je čas.
Kako čudno,
ne morem razumeti,
zakaj ni smrti,
ko nosim kali
vseh umirajočih jeseni ?
Zdaj kličem kot ranjena košuta
v mlečnobela jutra.
MOJE SRCE JE OŽGANA PUŠČAVA
Moje srce je ožgana puščava.
Gosrt dim
se privija ob zemljo
kot belo telo
ob črnem telesu.
Le kdah so zgorela
moja zrela bogastva?
Moji nesmrtni konji,
vrže v to oskrunjeno,
samomorilsko
zaudarjajočo praznino.
Samo spomin
se dviga nad dimom
in kot mesec na nebou
je nekje zajokala mati
v zvodenelo mesečino.
Kako dušim
se v tej praznini !
In moja kri
ni več kri moje matere,
mojih dedov,
ki leže spojeni s prstjo.
Izvržena iz svoje družine
kakor znakaženo govedo
iz črede,
begam skozi
svoje srce
in se ne morem vrniti
k svojemu plemenu.
DOBRE IN DALJNE
Dobre in daljne
obale molčanja,
sprejmite me.
Tako trudno je beganje
v motnih vodah besed,
kjer naplavljeno zlo
jih drobi
in spreminja.
Zamolčala bom svoja leta,
ko je mladost me pehala
skozi ulice, zaudarjajoče
po bedi in zapuščenih ženah.
Razklala bom srce
na dvoje,
da lačne ptice
izkljujejo strjeno kri,
ki jo je zastrupljala
blaznost želja.
V morju sonca
in glasbi večerne teme
si izmijem zenice,
da bodo vrnile očem
iskrenost otroškega pogleda.
Obale milčanja,
rotim vas za srečo tišine,
da v vaši širini
zgubim svojo medlo podobo.
SAMOTO SEM V SEBI PREŽIVELA
Samoto
sem v sebi preživela,
rjo večera
in bedo noči,
zdaj sem kot rana,
ki je že zdavnaj krvavela
in se oži.
Nekoč me je ranilo jutro.
Rožnata barva
mi je ožgala oči,
roke so zatrepetale,
ko so bežali
beli konji
iz čnih sanj.
To je že daleč,
tako daleč
kot bog od ljudi.
Tuj konj
gleda z žalostnimi očmi.
MALO SRTAN OD NAŠEGA VRTA
Malo stran
od našega vrta je gozd.
Zdaj je jesen
in gozd gleda z umrlimi očmi
v naš vrt,
kot da bi mu
v dolgih nihajočih popoldnevih
pripovedoval o poletju.
Včasih se srečajo
z umrlimi očmi gozda
tudi moje oči.
Takrat zatrepeta v zraku
in majhen kolovrat
steče tiho v minuto
in prede pajčevino
preko sedanjosti.
VSE BAJKE NOČNIH SENC
Vse bajke nočnih senc
in sonca v vodi,
vsi ljudje,
z življenjem obremenjeni,
in vse tesnobe,
ki jih molk rodi,
se gnetejo v meni.
A jaz sem majhna,
vse premajhna
za to veliko,
preveliko igro čustev
in moje srce
še komaj bije.
Pustite me,
Naj s svojim malim srcem
ležem na prod
med bele kamne
in naj tišina morja
me oblije.
Pustite, naj srce
še malo
čisto malo
samo zame bije.
POTEPANJE
TRENUTEK
Iz globeli
proti nebu
vzpenja se večer:
boleč in tih
kot roke slepih.
Vrhovi gor
dotikajo se sonca
daljava poje
in se z vetrom brati.
Razpelo je nebo
Svoj molk
In utišalo
žvenket življenja.
Vsak bor,
vsak hrast,
vsak človek
zdaj sameva.
ŠE VEDNO RASTEM
Še vedno rastem
iz večnih bokov
zdrave zemlje.
Še razumem govorico
Konj in volov
In rok,
Ki nehote govore
O velikem bogastvu
Svoje moči.
Ni me vklenila ozkost
Ulic,
Ki jih ljubim
Zaradi njihove
Bedene vdanosti.
Od smeha
Sončnih dni
In trudnosti oblačnega neba
živim,
v vsem bogastvu
dvomov, sovraštva in ljubezni.
Z besedami
mojega plemena govorim,
ki ni poznalo bojazni
in je vrjelo v kletev
in molitev
kot svojo zdravo čredo.
V RUMENEM POPOLDNEVU
Vrumenem popoldnevu,
ko sence utrujeno
legajo na pločnike
in listki zadremljejo,
obrnjeni proti soncu,
v poznem popoldnevu,
ko so ljudje
podobni ujetim pticam,
v meni zadrhti.
Vse ceste in poti,
kot da so namenjene meni,
me vabijo
in tisti prameni sonca,
ki lijejo skozi okno
in se ubijajo na dolgočasnosti sten,
me bičajo.
Takrat se vzpne
v meni
žalostni konj,
ki ima
v kri ceste,
razpete kot strune,
in igra nanje s kopiti.
PO MLEČNOBELIH ULICAH
Po mlečnobelih ulicah,
pod skodrano grivo meseca
hodim skozi
dišečo noč,
da bi mi sence
bile bolj žive
in lažje.
S seboj nosim
komaj rojene besede
in mnogo začetkov,
tudi umiranja.
Pa saj nima
pojoča noč koncev
in griva meseca
me ne bo ubila
in stopila s sencami.
Samo odmeve preganjam
kakor daljava
in z vsakim potepanjem
množim
v sebi neodgovorjena vprašanja,
da postajam sebi vse težja
in smrti vedno bolj daljna.
VSAK ČAS BO NOČ
Vsak čas bo noč.
Vse je utrujeno leglo,
samo morje trepeče
in noče še spati.
V njem školjke
rodijo bisere
iz mesečine.
Svetilnik prisluškuje
odmevu
iz dna.
Obešeni čolni
iz razpete mreže
dremljejo nemo.
Nekje na bregu,
v zadnji igri mraka
trepeta bor in dekle.
Vse je tiho, čisto tiho.
Ribiči ležijo
in čakajo jutra.
NA MESECU NI SNEGA
Te hiše kamenite
od sonca so razgrete
in ovce v stajah
niso se umirile.
Nemirne krošnje
so še svetle,
čeprav že zdavnaj
noč razplela
si je črne kite.
Vroča tema
in kamenje puhti;
žena s pol priprtimi usti
in polnagi mož ne spe.
Ta noč je odprla
žilam vse zapahe,
v telesu se mi mešata
strah in kri
in zeleni mesec
poje mesečini
-visok je in sam-
daleč od strasti.
DUH TLEČEGA OGNJA ME OPIJA
Duh tlečega ognja
me opija.
V prsi in boke
se vrača
materina ženskost,
ki je z dobrimi rokami
zvabila iz očetovega telesa
moje rojstvo.
Nikoli mi ni bilo tako drago
to njeno dejanje
kot ta večer,
ko poležava trudna
ob tem ognju,
ki ni samo ognjišče
mojega dneva;
v moja čutenja
stopajo tkalci
belega platna,
sinji orači
nabrekle prsti
in dobrota,
ki celi rane vojn
in sovraštva.
Kako tuja
mi je strupenost pohlepa,
ko se telesa dotika zemlja.
Duh tlečega ognja
in nežnost zemlje me omamlja;
skozi telo se prelivajo
mehki tokovi zdravega spanja.
LJUBIM MLADOST
Ljubim mladost,
razdrobljeno
v mnogih očeh,
vrženo
med runa janjcev,
izgubljeno
v bežnih poljubih,
ukradeno
nemirom dneva;
dišečo mladost
med prožnimi dojkami
košut in deklet.
Ljubim življenje,
speto
z večnostjo
in razsekano
od bolečine.
Ljubim
življenje
in semenje.
BELEŽENE
Proti reki
gredo bele žene
z vrči;
vse z globoko skritimi sadovi
stopajo počasi,
kot da opravljajo vzvišeno delo.
V reki bodo napolnile vrče
in sedle na prod.
Potem se bodo vračale:
vzravnano, nabrekle
kot zdravi sad,
podobne oplojenim košutam.
Vsak dan,
bo prišla ena manj
-poletne noči so visoke kot mesec
in bele, večeri rdeči od sonca-
vsak dan bo prišla ena manj,
a nikdar ne bo konca.
TENJE V MEGLI
BALADA ČUSTEV
Deček,
majhen, premajhen,
da svet
bi v rokah
mogel odnesti,
šel je po beli cesti
z veliko željo:
dorasti!
Zapel je mogočno,
kot pojo grla
v mladosti napeta;
zapel je labodji spev
in izkrvavel…
A njegova
se v svetu zapleta
in kdor jo sliši,
ne more odrasti.
LIRIČNI PEJSAŽ
Kot biserna ogrlica
nad ulicami
blestijo žarnice.
Tlak je moker,
stekleno zveni.
Lokali vsiljivo vabijo
z rdečimi lučmi.
Ljudje begajo,
dež jih plaši.
V pasažah kot lačni psi
cipe stopicajo.
Pretrgani zvoki
se na ulici zgubljajo;
nad mestom
se vedno bolj mrači.
Nocoj ima mesto
ribje oči.
TIHOŽITJE
Kup besed
in kup naslad
ob dotiku rok
pripelje dva parta nog
pod senco dreves.
Drevo raste visoko,
nizka roža vzcvete…
Nič besed
nič dotikov rok,
le dvoje klecajočih nog
po poti gre.
BEDA
Izmikajo se globine zvezd
otroku,
ki je izgubil igrače.
Žene ne marajo za plodove.
Potniki so suhi
in žejni voda.
Oči muči lakota.
Iz vrb veje samota.
In vendar,
v zapuščenih gnezdih
kot beli golobi
ždi odpuščanje.
VSAK DAN
Vsak san
umirajo ljudje,
umirajo
odpadejo
kot zrelo
ali zeleno
sadje
-življenje je tako veliko!
Umirajo odpadejo
in zopet se rode.
V mladi travi
žene belijo platno;
brez slutenj
raste drevo,
ki ga bodo izžagali za krste.
MED VERZI
Nikar ne zavrzite spominov
in senc
svojega življenja,
to je bogastvo naših oči,
to so sončni ugrizi preteklosti,
kadar vas zažeja sedanjost.
Saj že prerasla oblačila,
če jih objameš s pogledom,
vrnejo del življenja.
O, nikar ne zavrzite spominov
in senc svojega hotenja,
ljudje,
ki mate v telesu napete strune,
da bi plele,
saj so vse preteklosti bele,
čisto bele, zbledele od let.