Mesto 2000
| Mesto 2000 Vanja Pegan |
| |||||||||||
Mesto 2000
urediLjudje se že dolgo niso več razumeli med seboj. Cel svet je bil v vojnah. Generali in politiki so razlagali, kako je samo njihova borba pravična in poštena. Skoraj vsi prebivalci so se odselili, ulice in ceste so prevzeli vojaki. Na zgradbe so postavili topove, helikopterji so letali nad stolpnicami, tovornjaki so rohneli po cestah. V daljavi je bilo slišati eksplozije granat. Zmeda je bila popolna. Otroci so se skrivali za zagrnjenimi okni hiš; strah jih je bilo. Futura, majhna deklica, za katero verjamem, da je bila rojena iz pesmi, je k sebi stiskala svojega plišastega krtka Lučota. Tudi njeno prestrašeno srce je utripalo kot droben ptiček v mačkovih krempljih. Zunaj so streljali s topovi, generali so ukazovali, politiki pa opravičevali to grozovito početje. Naenkrat so začele zavijati sirene. Topovi so utihnili. Radio je pozival ljudi, naj takoj odidejo v zaklonišča, saj so na radarju zaznali ogromno bombo, ki leti proti mestu. Ljudje so se poskrili, generali pa so se zaprli v svoja zaklonišča globoko pod zemljo. Takrat je počilo. Bum. Potem je zavladala tišina. Od mesta je malokaj ostalo. Nekaj golih sten, na njih pa okna, skozi katera je bilo videti nebo. Futura je priplezala izpod ruševin in začela teči. Tekel je tudi Peter iz sosednje hiše, pa Dunja, Aleš, Kalindi, tekel je Jaka, Luka, Dijego, Marjan, Haris… Tekli so otroci celega sveta. Pritekli so pred vojaško zaklonišče, še preden so si generali upali na plano. Futura je zgrabila ogromen ključ v vratih zaklonišča. »Škljoc« je škrtnila ključavnica. Generali so besneli, grozili s puškami in dinamitom. »To ne vodi nikamor,« so enoglasno rekli otroci in začeli pospravljati ruševine. Posadili so veliko rožic in dreves in čez leta so na ruševinah starega zgradili novo mesto. Nihče od otrok se ni odločil za poklic, ki zbuja spoštovanje z orožjem. Nekaj pušk in topov so imeli v muzeju; tam zraven kamnite sekire, loka in puščic in srednjeveškega meča… Zanimale so jih popolnoma druge reči.