Metamorfoza
| Metamorfoza. Tragikomična slika iz polpreteklosti. Josip Ribičič |
Nedosledno zaporedje ločil pri premem govoru
| |||||||||||||
Davčni upravitelj Komar je odložil pero, se naslonil na stol in se zamisli v tiste čase, ko se je bal,da preveč ne odebeli, zakaj kamorkoli se je obrnil, povsod je našel pogrnjeno mizo in na mizi ... Kaj vsega ni bilo na mizah! Človek se je bal prestopiti znančev prag, zakaj povsod se je ponavljala ista prozaičnost:
»Prosim, gospod upravitelj, vzemite, saj niste kmečka nevesta — — še, še! «
Pa če nisi vzel, je bila zamera!
Komar je globoko vzdihnil, sklonil glavo in se še bolj zamislil v lepe, stare čase.
Pa kmet, tisti dobri, pohlevni kranjski kmet! Ko je hodil Komar po bližnji vasi, je vse gledalo zvedavo kam neki krene. Vse gospodinje so si gladile čela in če je Komar prestopil prag ene hiše, je krenila zavist v vse druge. Na dvorišču je vtihnil krik otrok, ki so se poskrili. Dekle na pragu je zardelo in se hvaležno nasmehnilo, če se je Komarjeva roka ponižala do njenega rožnatega lica. Mati v hiši je pregrnila mizo z najlepšim belim prtom in obrisala s predpasnikom stol. V zadregi je vabila in prosila, naj vendar sede za hip. In ko je sedel, je prišla od nekod gnjat na mizo in hleb pšeničnega kruha; gospodar je prinesel iz kleti polič vina ali mošta, prisedel in hvalil vse, tudi tisto, kar ni bilo po njegovih mislih.
Ko je Komar odhajal, ga je spremila vsa družina do vrat in gledala še dolgo za njim. —
Pa so prišli vse drugačni časi. Vse kar je bilo prej prozaično, se je postavilo na glavo in postalo poetično. Česar se je človek nekdaj bal, po tem je sedaj hrepenel.
Taki časi so prišli, da je Komar shujšal do kosti. Najprej je izginila debela nabranost za vratom, katera mu je vedno silila izza ovratnika in mu je bila celo v napotje, dalje okrogli trebušček, na katerem je prijetno odskakovala zlata verižica in končno še ostalo meso.
Komar je globoko vzdihnil, zakaj obetali so se hujši časi. Gostilničarka, pri kateri je bil na hrani že celih deset let, mu je bila pred par dnevi odpovedala večerjo, danes zajutrek in opoldne je že namigavala, da tudi obeda kmalu ne bo več.
»Mleko bom pil, tudi za večerjo ga bom pil! Najmanj dela bo s tem. Zavreš, pa je pripravljeno! Pa še sladkor si prihranim,« je pomislil Komar in vstal, ker je bila že peta ura.
Ko je stopil davčni upravitelj na prosto, mu je zapihljala hladna sapica naproti in se poigrala z njegovo obleko, da je zaplapolala, kakor bi bila navajena na palico. Krenil je proti bližnji vasi. Kmetje, ki so ga srečali, so komaj privzdigovali pokrivala v pozdrav. Vsi so gledali srepo nekam naprej. Komar pa je vljudno pozdravljal in se vsakemu posebej naklonjeno nasmehnil.
»K županovim stopim in zaprosim za mleko. Tam so bili še najbolj prijazni z menoj,« je pomislil, ko je prišel do vasi.
Na dvorišču se je srečal z domačim dekletom. Na glavi je nesla posodo s pomijami za prešiče.
Ponosno in brez pozdrava je šla mimo njega, ko da nosi krono na glavi.
Na pragu se je igral najmlajši. Ko je stopil upravitelj proti vežnim vratom, je samosrajčnik dvignil glavo in zavpil:
»Nimamo, ničesar nimamo, le nikar ne hodite!«
Komar ga je srepo pogledal in šel mimo njega v hišo.
Županja je stala ob ognjišču in se delala, kakor bi ne bila zapazila gosta.
Izbina vrata so se odprla in župan je vstopil v kuhinjo.
»Kaj bi radi?«, je vprašal in pogledal nezaupno.
»Mater županjo bi rad prosil, če bi mi mogla dajati vsak dan liter mleka.«
»Le z njo se pomenite,« je zamrmral župan in odšel v izbo.
»Nimamo!«, se je odrezala županja, ne da bi se okrenila.
»Imate, vem, da imate — nikar ne bodite tako trdi!«
Županja se je okrenila od ognjišča.
»Pa če bi tudi imeli, kdo naj ga nosi v trg?«
»Vsak otrok lahko to opravi.«
»Ne izplača se!«
»Plačam, kolikor hočete!«
»Eh, čemu nam bo papir! Imamo ga dovolj!«
»Bom pa koga pošiljal ponj.«
»Saj vam pravim, da nimamo — vprašajte kje drugje.«
»Kje?«
»Kjer hočete — v vasi.«
Županja je šla k izbinim vratom in jih je odprla.
Tedaj je Komar spoznal, da je že opravil. Domislil se je nekdanjih časov in hripavo zagodrnjal:
»Nekdaj pa niste bili tako prevzetni!«
»Enkrat teče zajec, drugič pa pes!« se je oglasil župan iz izbe.
»Že prav, počasi bomo vsi poginili; tudi vi boste še drugače prevzetovali!« je zavpil upravitelj in se obrnil proti durim.
»Če bomo, pa bomo! A gospoda bo najprej na vrsti, da veste,« je zakričala županja in zaloputnila vrata. —
Ko je prišel Komar na prosto, je dvignil pest in srdito zagodrnjal:
»Le čakaj, hudič, še tretji čas bo prišel! In tedaj ...«
Kaj tedaj? Tega pa Komar ni vedel.