Metka (Vera Albreht)

Metka Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Metka, str. 15-16, Pustov god, 1965.
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Jo poznate, tisto Metko,
ki je umazana na moč,
tisto malo strahopetko,
ki je črna kakor noč?

Ker preveč boji se vode,
popackan ima obraz,
ker glavnik preveč jo bode^[1],
si nikdar ne češe las,^[2]

da je takšna kot strašilo,
ki ga iz slame narede,^[3]
tisto grdo motovilo,
ki ima preklo za roké.^[4]

Če zagleda Metko mačka,
brž se umivati hiti,^[5]
in še naša bela račka
glavo v vodo potopi –

putka si očisti perje,
pes se v potok zakadi,
ker bojijo se vsi štirje,
da kot Metka bi bilí.

Če se Metka ne bo umila,
jo postavimo v prosó.
Tamkaj vrabce bo strašila,
dokler dež je opral ne bo.

Opombe urednice

1. Prva objava: Vera Albreht, Metka, Pionir, 1954/55, št. 7, str. 207, ilustrirala Ančka Gošnik-Godec.
2. Druga objava pesmi Metka (Mladi rod, 1955/56, let. 5, št. 7-8, str. 113) je enaka prvi razen v enem verzu (opomba [5]).
3. O Metki je Albrehtova napisala tudi pesem Pionirka Metka (str. 10, v: Mi gradimo, 1950) in Po Metko (1926).

1. V prvi objavi: zbode
2. V prvi objavi: ne počeše svojih las,
3. V prvi objavi: ki na polju tam stoji,
4. V prvi objavi: ki mu slama ven moli.
5. Le v drugi objavi: Se umivat brž hiti