Metka in njen greh
| Metka in njen greh. Josip Vandot |
| |||||||||||
Metka in njen greh.
Onkraj planine, ravno tam, kjer se pričenja nizko, grbavo rušje, je stalo takrat nerodno znamenje. Na trhlem, močno preperelem drogu je visela plošča s čudno, nerazločno sliko. Vse poteze so bile zamazane, ali vsled starosti, ali vsled nerodnosti neznanega slikarja — kdo ve to? Razločevalo se je samo še velikansko žrelo neznane zveri, ki je kazala dolge, ostre zobe, in iz žrela je molelo nekaj, človeški roki podobnega. Pod ploščico je bil bržkone tudi napis. Toda tedaj je bil popolnoma izbrisan, in tujec je zaman stal pred znamenjem in zmigaval z glavo. Ni si mogel razložiti, kaj pomeni ono žrelo in roka, ki moli iz žrela. Toda ljudje so dobro vedeli, zakaj stoji ono znamenje tam onkraj planine. Od roda do roda je šlo. In zato so vedeli, da je bilo postavljeno ono znamenje v spomin rajnega pastirja Udrča. Zgrabil se je bil tu rajni pastir Udrč z medvedom, ki mu je hotel raztrgati čredo. A preslab je bil pastir Udrč. Zato pa je raztrgal medved njegovo čredo, in raztrgal je tudi njega samega. Pobožni ljudje so mu postavili zato znamenje in zmolili oče naš za njegovo dušo, kadarkoli so šli mimo.
In tudi Šimnov Tomaž je zmolil pred znamenjem očenaš za dušo rajnega Udrča. Tisto jutro je bil prispel onkraj planine, pa se je ustavil pred znamenjem. Rovnico je spustil na tla: odkril se je in se je pokrižal pobožno. A Šimnov Tomaž je bil resnično pobožen človek; zato se ni zadovoljil samo z očenašem. Kajti ozrl se je naravnost na ploščico, pa je izpregovorl na glas:
»Udrč, pastir si bil, pa si prišel gotovo naravnost v nebesa. Kaj ti je treba očenašev? Kaj, ti Udrč?... A rad me imaš, Udrč, rad, kakor imam jaz rad ongavo Metko. Zato si mi pa tudi poslal nocoj te lepe sanje... Zahvaljen bodi, Udrč! Sto maš plačam, kadar dvignem zaklad pod onim-le borovcem. Sto maš jaz in sto moja ongava Metka... Zahvaljen bodi, Udrč — amen.«
Šimnov Tomaž se je pokrižal spet pobožno in se je pokril s svojim pofedranim klobukom. Pobral je rovnico s tal in se je zagledal za trenutek v orjaško skalovje, ki je štrlelo kroginkrog navpično v nebo. Sem s planine je prihajalo prijetno zvončkljanje živinskih zvoncev, in tuintam je bilo čuti človeški glas sredi zagorske divjine. Tomaž je zagledal gori pri širokem snežišču trop divjih koz, ki so se pasle po gručevju, in tedaj jih je pričel šteti na prstih:
»Ena, dve, tri— deset... petindvajset... Hehe, petindvajset!«
Zadovoljno se je posmejal in je raztegnil svoja, z bodečimi, sivimi kocinami porasla lica.
»Petindvajset jih je, hehe. Petindvajset voz zlate rude popeljem domov. In kaj potem, Tomaž? V svili in zlatu bo hodila ongava Metka okrog. Kaj, Tomaž? Ali ne zasluži ongava Metka? Kaj ni solnce grše od nje? — Hehe, petindvajset voz...«
In Šimnov Tomaž si je mel zadovoljno svoje hrapave roke. Smejal se je v srčni radosti, in oči so se mu kar svetile. Prestopical je v svojih nerodnih, lesenih coklah in je ponavljal venomer:
»Petindvajset jih je —- hehe, petindvajset...«
Toda naposled se je okrenil in je pričel stopati naglo navkreber med gostim, krivenčastim rušjem. Strm je bil breg, in Tomažu je stopil znoj na vroče čelo. Glasno je sopel, toda ustavil se ni. Samo pofedrani klobuk je snel z glave in je šinil dvakrat z umazanim rokavom preko mokrega obraza. Iz rušja je stopil na strmo peščevje, ki se je širilo tik do belih, strmih pečin. Po vseh štirih se je plazil Tomaž med gručevjem. Znoj mu je lil kar curkoma z obraza, in vsled napora je pričel hropsti. Toda Tomaž ni odnehal. Sunkoma se je poganjal naprej in je še vedno ponavljal in se je posmejal tupatam:
»Petindvajset jih bo... Saj sem rekel, in rajni Udrč mi je poslal take sanje... Hehe, petindvajset...«
In Tomaž se je poganjal neutrudno kvišku. Tuintam se je ozrl na skalovje in razločno je videl pokvečeni borovec tam pod strmo steno. Srce se mu je zasmejalo pri tem, in še hitreje se je plazil navzgor. Že je dospel v kotlino, ki je bila polna zmrzlega snega, in blagodejna sapa je zavela vanj. Toda Tomaž ni imel niti časa, da bi se oddahnil in si obrisal znoj z obraza. Skoro tekel je po kotlini in je obstal kar naenkrat pred pokvečenim borovcem.
»Jebesajček!« je zaklical razveseljen in je sklenil roke.
»Zahvaljen bodi, Udrč in zahvaljen medved, da je raztrgal tebe in čredo, saj drugače bi mi ne bil mogel poslati nocoj teh sanj. Klical si me, Udrč, lepo si me klical ponoči: "Vstani, Tomaž Šimnov!« si mi rekel.
»Vstani, pa vzemi rovnico. Tomaž Šimnov,« si mi rekel. Pod Mojstrovko, saj veš, kjer stoji borovec, tam koplji, Tomaž Šimnov.
Divje koze ti povedo, koliko voz zlate rude nakoplješ tam. In ongava Metka... »Vstani, Tomaž Šimnov!« — Jebesajček, pa pridem sem in vidim, da raste borovec tukaj.
In zlata ruda je tu; za petindvajset voz je je. Saj so mi povedale divje koze tako. Kaj jih ni bilo petindvajset? Resnično jih je bilo — s kozlom še celo šestindvajset...
»Petindvajset, hehe, petindvajset.«
Šimnov Tomaž je pričel v svoji veliki radosti skakati, da so mu odpadle nerodne lesene coklje. Saj pravim — ta rajni pastir Udrč, Bog mu daj nebesa! Saj mu je pa tudi poslal tako lepe sanje in mu je pokazal pot do zlate rude, ki jo išče Tomaž že izza mladih let. Sto maš bo plačal za mir njegove duše in ongava Metka tudi sto. V svili bo hodila Metka in bo njegova gospa. Že jutri — mogoče že danes popelje svojih petindvajset voz zlata v dolino. Pa bodo zijali ljudje, pa se bo smejala ongava Metka vsled neizrečene srčne sreče.
» Hi hi,« se je posmejal Šimnov Tomaž in se je udaril trikrat ob kolena, ki so gledala gola izza strganih hlač. "Hihi," se je posmejal še enkrat; potem pa je zgrabil rovnico in je pričel naglo kopati pod borovcem. Tla so bila peščena, in vsled tega je šlo Tomažu delo naglo izpod rok. Že so se pokazale debele korenine, in tedaj je vztrepetalo Tomažu srce vsled razburjenja. Glej, še dvakrat ali trikrat bo zamahnil z rovnico — in zasvetilo se bo suho zlato. Ravno za petindvaset voz ga bo in morda še prgišče povrhu. Saj mu je rekel v sanjah rajni Udrč tako, in tudi divjih koz je bilo petindvajset. Pa bi ne bilo mogoče res? Saj pravim — kraljica bo postala ongava Metka. Vsa bo v svili in zlatu. Pa saj tudi zasluži... Saj pravim — ongava Metka! Solnce se naj skrije pred njo zdaj, ko pripelje on — Šimnov Tomaž — petindvajset voz zlate rude in jo kar obsuje z njo. Saj pravim — Tomaž, hej, Tomaž!
Zadnje besede je izgovoril Tomaž na glas. Naglo je pogledal ob steni navzgor; potem pa je šinil kakor blisk k skali in je počenil pod njo. Bil je pa tudi skrajni čas. Kajti gori v visočini je prasketnilo nekaj; potem je zagrmelo, da se je razlegalo kroginkrog med skalovjem. Hipoma se je usula toča kamenja krog čepečega Tomaža. Kar žvižgalo je krog njega in se je usipalo kakor toča. Prasketalo je s tako močjo, da je bilo Tomaža kar strah. Še bolj se je stisnil k mrzli skali in se je zvil v dve gube. Toda prasket je utihnil kmalu, in Tomaž se je splazil oprezno izza skale. Ozrl se je gori v navpične strmine, in obraz mu je bil poln nevolje.
»Kdo, hudirja, se plazi tam gori?« se je razhudil.
»Ali so divje koze? Ali se je odtrgala skala? Ali kali? — Jezes, kaj pa če me preganja sam peklenšček, ker mu hočem odvzet zaklad? Jezes!« — In Tomaž se je prestrašil v prvem trenutku te misli. Groza ga je obšla, da so se mu zježili zmršeni lasje na glavi. Toda hitro se je otresel tega strahu. Samo pokrižal se je trikrat, pa je bilo dobro.
»Naj bo peklenšček, naj bo sam hudir,« je zagodrnjal in je pobral rovnico. »Ne bojim se ga. Zlata ruda je moja, da bo nosila svilo ongava Metka. Rad jo imam — pa bi se bal hudirja? Hehe, Tomaž..«
Zasmejal se je Tomaž, pa je pričel spet kopati. Pet korenin je že obkopal; samo šesto mora še osvoboditi peska — potem pa se zasveti suho zlato. Samo šesto še — poglej, poglej, Tomaž — A Tomaž niti zamahnil ni po šesti korenini. Kajti nad njim je spet prasketnilo, in debel kamen je prifrčal mimo njega. Tomaž se je prijel naglo za glavo, ker ni mogel več ubežati. Toda ker ni priletel noben kamen več, se je ozrl navzgor. Zagledal je nevisoko nad sabo na ozki stezi človeka, ki se je plazil po steni navzdol. Previdno se je prijemal za ozke, škrbaste robove in se je spuščal polagoma in varno od police do police.
Tomaž je zasenčil z rokami oči, da bi videl bolje. »Ali je hudir, ali ni hudir?« je godrnjal sam s sabo. »Naka, hudir ni — hudir bi bil črn in bi mahal z repom kakor ongavi sultan. Ali kali? — To je škric, resnično — izmed onih škricev je, ki trape love po skalovju... Da bi ga!«
Zlovoljen je vrgel Tomaž rovnico pod skalo. Takoj mu je prišlo v glavo, da se mora potuhniti. Hej, če izve ta škric za njegovo zlato rudo, kaj bi bilo? Sklic je škric, so dejali že njegova ranjka mati — Bog jim daj dobro na onem svetu! Škric je hujši kot sam hudir, pa četudi nima repa, da bi mahal z njim. A ima jezik, ta škric, jezik, ki je zvitejši in strupenejši nego hudirjev rep. Zato se pa čuvaj, Tomaž, in ne daj se ujeti in si vzeti zlate rude! Kaj poreče ongava Metka, če ne dobi svile in si ne dene zlatih zamorčkov v ušesa? Hej, Tomaž!
In resnično se je potuhnil Tomaž pod skalo. Napeto je gledal doli k borovcu, in oči so mu kar žarele kakor mački, ki preži na svoj plen. Še enkrat je prasketnilo, in par kamenčkov se je prikotalilo doli k Tomažu. Kar naenkrat je stal nedaleč od skale mlad človek. Brisal si je znoj z cbraza z belo rutico in je težko sopel. Tomaž ga je opazoval, in tedaj videl, da mora biti oni človek resnično škric. Mlad je še bil — majhne brčice je nosil pod nosom, in oči so se mu še smejale kakor mlademu človeku, ki je ravno okusil nekaj krasnega, velikega. Oblečen je bil v sive hlače-dokolenke; zelene nogavice so mu zlezle izza zaponk na kolenih in so skoro padale na težke, okovane črevlje. Srajco je imel na prsih odprto, a siv, štajerski jopič je imel zataknjen zadaj za nahrbtnikom. Bil je visoke postave; a vendar je izražal vsak njegov ud mlado, neupogljivo moč. Oprl se je na dolgo gorsko palico, pa je gledal gori v strme, do neba kipeče stene, kakor bi se čudil, da je mogel premagati tega navpičnega, orjaškega velikana.
Že se je hotel obrniti, ko je pogledal slučajno k skali, pod katero se je skrival Tomaž, in tedaj se je začudil. Stopil je par korakov bliže, pa je zavpil: "Hej, človek, kaj se skrivaš? Ali ti ni vest čista?"
Tomaž je samo zamomljal kakor medved v brlogu, če ga zbudiš iz spanja. A tujec je stopil še bliže, pa je dregnil Tomaža s palico v bedro. "Vstani in stopi, predme, če si pošten človek," je nadaljeval mladi tujec. A ko je človek pod skalo še vedno momljal in se niti genil ni, ga je dregnil v drugič.
"Jao!" je zatulil človek in je prasnil izpod skale. "Pusti me, škric! Kaj mi moreš? Kaj mi hočeš? — Ne bojim se niti hudirja niti njegovega zvitega in strupenega repa. Zato sem pa tudi Šimnov Tomaž — da boš vedel, ti griža gosposka...*
Mladi tujec se je začudil še bolj, ko je gledal na tega raztrganega, zanemarjenega človeka. Hipoma se je domislil nečesar, in se je nasmejal dobro voljno in prijazno. "Kaj, ti si Šimnov Tomaž?" je rekel. "Saj res — ravno tak si še kakor pred desetimi leti. Niti za las se nisi izpremeni!, ti Tomaž, Šimnov Tomaž."
Tomaž je uprl svoje brezizrazne, bedaste oči v mladega fanta in je zazijal začuden. "Kaj pa govorite, gospod škric?" je vprašal zateglo. "Odkod pa vi turne poznate? Mene, Šimnovega Tomaža?"
Fant se je zasmejal veselo. "Ej, Tomaž. Kolikokrat sem ti nagajal, da si metal kamenje za menoj. Resnično si jih metal, ker si bil srdit in ker sem ti nagajal preveč. Davno je že temu, oj, davno... Kaj me ne poznaš več? Kaj se ne spomniš več Sednikovega Mavrica? Kaj, ti Tomaž?"
Tomaž je odmigal z glavo. Nemirno se je obrnil in je pogledal na borovec in na rovnico, ki je ležala pod skalo. Zgenil se je in je stopil dva koraka proč od mladega gospoda. "Pojdi," je zagodrnjal neprijazno in je namršil obrvi. "Škric si, a škric je zame kuga..."
Mavric se je še vedno smejal. "Kaj pa z rudo, Tomaž?" je vprašal veselo. "Kaj je nisi še našel? Kaj si še nisi sezidal gradu, oj, Tomaž, Tomaž."
Tomažu so se zasvetile oči v sovražnem svitu. Napol je stisnil pest in se je umaknil še za dva koraka. "Pojdi, Škric!" je siknil med stisnjenimi zobmi.
A Mavric se ni menil za njegovo jezo. Šel je za njim in je stopil tik do borovca. Zagledal je jamo in je spoznal takoj, da Tomaž danes spet koplje rudo. Zasmejal se je nanovo pa je potrepljal Tomaža po rami. "Saj sem si mislil," je rekel. "Na, pa koplješ spet? Tomaž, Tomaž! Kdaj te sreča pamet?"
Tomaž je zaškrtnil z zobmi. "Poberi se, škric!" je zarjul nad fantom in ga je sunil od sebe, da se je fant opotekel. "Hudirja z zvitim in strupenim repom se ne bojim. Poberi se!"
(D^Le)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal J os. Vandot.
"Ne huduj se Tomaž", ga je miril Mavric. Samo poslušaj me. Veš, nikoli ne najdeš tu rude. To ti povem jaz, da boš vedel. Nikari se ne trudi — vse zastonj.... Zbogom, Tomaž! Da se vidiva v vasi." — Mavric se je obrnil, pa je stopil doli k gručevju.
Sovražno je gledal Tomaž za njim. Glej ga škrica! Kako bi ga rad pregovoril, da bi nehal kopati in bi se sam polastil zlate rude. Glej ga no! A Tomaž je pameten; sam bo spravil zlato rudo. Še danes bo naložil petindvajset voz, da bo ongava Metka vesela. Lepa je Metka, da je pod solncem ni enake. Vsa je vredna Tomaževe ljubezni, vredna petindvajset voz zlate rude... Pa se hoče zdaj polastili njegovega zaklada ta škric, ki pravi, da je Sednikov. Pa se hoče polastiti Tomaževega bogastva, in nemara bi se lotil potem tudi ongave Metke?
Pri tej misli je zavrelo v Tomažu vse.
Stisnil je pest, pa je zavpil doli na mladega fanta: "Ti škric, to ti povem, ongavo Metko pa le pusti! Moja je, da boš vedel, ti pohlepnost hudirjeva. Moja je..."
Mavric je slišal te besede. Zdele so se mu tako kratkočasne, da se je zasmejal na ves glas. Pomigal je Tomažu z roko; potem pa se je naslonil na svojo dolgo palico. Spustil se je po peščevju navzdol. V začetku je šlo počasi; toda vedno bolj se mu je umikalo drobno kamenje, in končno je zdrsnil Mavric kakor blisk med strmim peščevjem. Ustavil se je šele tam doli ob potu in je krenil med nizkim grmovjem na malo ravninico. Dehtelo je tam s prijetnim vonjem — vsa ravninica je bila posuta z rdečim ravšjem. Tam sredi pa je žuborelo nekaj, in to žuborenje je bilo podobno mehkemu šepetanju lepo ubranih citer. Mavric je krenil tja. Izpod nizke skale je curljal vir, čist kot kristal in mrzel kot led. Mavric je vrgel nahrbtnik in palico na trato. Sam se je pa zleknil po mehki travi. Navdal ga je prijeten čut, in samemu sebi se mu je zdelo, na ni več na zemlji, ampak nekje daleč v čudovitem svetu, kjer žive samo pravljice in dihajo noč in dan po jasnem vsemirju. Z rokami si je podprl glavo, pa je strmel tja na bele gore, ki so se dvigale pred njim kakor orjaški velikani. Temena in jarki so bili polni snega, ki se je svetil kakor srebro. Tišina je vladala širom okrog. Samo vir je šepetal neko skrivnostno, omamljajočo pesem.
Mavric je čutil to sladko, blagodejno tišino. V srcu se mu je budilo neko dosedaj nepoznano čustvo, podobno hrepenenju po nečem neznanem, nedosežnem. Vidi človek visoko tam gori nad navpičnimi, kakor zid strmimi stenami cvetoč gaj. Poln je gaj dehtečega planinskega cvetja, poln žuborečega ptičjega petja. A sredi cvetja stoji gorska vila. Razpuščeni, dolgi lasje se ji usipajo kakor rumeno zlato po hrbtu, a prsi se ji dvigajo naglo v silnem hrepenenju po mladi, kakor ogenj živi ljubezni. Dvignila je svojo, kakor mramor belo rako in vabi človeka v paradiž sredi gorskega raja. A človek tam doli stoji potrt kakor orel, ki so mu obrezali peruti. Šel bi človek, pa bi si stesal lestev. K nebu bi jo prislonil in stopil v tisti paradiž. Samo, da bi enkrat pritisnil vilo na goreče prsi in bi umrl pred njenimi nogami. Šel bi človek in bi stopil na strme stene. Strmoglavil bi se v prepad, samo, da bi umrl zaradi tebe, o vila krasna zagorska — samo, da bi še v zadnji minuti gledal tvoje lase, krasne kakor solnce, in tvoje roke, bele kakor mramor. O vila krasna zagorska, veličastna kakor tvoje kraljestvo — ti vila zagorska, vredna gorečega hrepenenja v razburkanem srcu človeškem...
Mavric, ki že dolgo ni okusil gorske samote, je bil ves prevzet. Navajen velikomestnemu šumu in vrvenju, navajen onemu življenju, ki se lovi samo za zabavami in puhlimi frazami, je bil zdaj očaran. Ta krasota, ta silna harmonija narave ga je prevzela tako, da je gledal nem, jasnih oči na te snežne velikane, ki so strmeli pred njim in se dotikali s svojimi glavami modrega neba. V duši pa je čutil neko veliko, neznano hrepenenje. To hrepenenje je bilo silnejše od onega, ko se je bil zagledal prvič v sladke, kakor jezero modre oči. Čutil je takrat silo hrepenenja; tudi to hrepenenje je ugasnilo, ko se je dotaknil z ustnami drhtečih usten. Šlo je hrepenenje, a s hrepenenjem je izginilo iz duše vse.
Kaj zato, da je okusil vse slasti življenja, ki mu ga je dajalo življenje v šumečem mestu v polni meri! Srce je ostalo prazno in v njem ni ostal niti en žarek onega življenja. Imel je denarja, po starših ga je podedoval, in niti stradati mu ni bilo treba, ko je študiral na visokih šolah. Hotel je postati doktor, zdravnik je hotel postati, in glej — kar padlo mu je vse samo od sebe v odprto dlan. A naveličal se je tujine. V duši se mu je oglašalo vedno bolj hrepenenje po tihi gorski samoti, po belih snežnikih, ki sanjajo tam doli v domovini. In tedaj je bil njegov sklep dozorel! Domislil se je strica, ki živi tam doli v zagorski vasi, in domislil se je tudi lepih dni, ki jih je preživel v davnih letih tam, ko je hodil poleti k stricu na počitnice. In tedaj ni zdržal več. V jutro se je vsedel v vlak, a zvečer je že stal pod belimi gorami onkraj drage zagorske vasice. Sredi bele, mesečne noči je vstal, pa se je napotil vrh Snežnika. Solnce je ravno vstajalo, ko je stopil na belo sleme. Ginile so megle, ki so ležale vso noč na razdrtih grebenih. Zaiskrilo in zasvetilo se je vse okrog — in Mavric je obstal tam na temenu. Roko je iztegnil, a oči so se mu svetile in so bile vse prevzete od krasote, ki se je razgrinjala pred njim in globoko pod njim. (Pride še).
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot
Dolgo je sedel na vrhu in se ni mogel ločiti od krasote, ki se mu je smejala krog in krog. Naposled pa je le vstal in je zavriskal, da je odmevalo daleč, daleč v brezdanje prepade. V duši pa je začutil nekaj neznanega, ki ga je grelo prijetno, in srce mu ni bilo več prazno, ampak polno silnega, vročega ognja, ki je plamtel živo in mu je prevzel vse misli...
O, vila krasna zagorska, kdo bi ne hrepenel k tebi, ki si tako velika in mogočna? Kdo bi ne umrl za tebe in kdo bi ne prelil zadnje kapljice srčne krvi za tebe, ko je samo en pogled v tvoj jasni obraz vreden več nego brezplodno življenje v žarečih ravninah? O, vila zagorska, kdo bi te ne ljubil z vsem žarom svoje mlade duše?
Visoko tam gori v skalovju se je raztegnil presunljiv krik. Mavric se je ozrl tja gori, pa je zagledal velikega orla, ki je krožil nad črnim prepadom. Polagoma se je spuščal ob steni navzdol; hipoma je zamahnil z dolgimi perutmi in je obsedel potem na široko razpoko. Trikrat je prestopil — potem pa je izginil v široki, črni razpoki.
Mavric se je predramil iz svoje zamišljenosti. Razvezal je nahrbtnik in se je pričel krepčati. Napil se je hladne vode iz žuborečega vira; potem pa se je ozrl na solnce, ki je stopilo že na sred neba. Vstal je, pa si je oprtil nahrbtnik. Še enkrat se je ozrl na razdrte, bele gore in je zavriskal, da je odmevalo stogtasno od vseh strani. Nato je odšel proti gozdu, ki je segal tja doli v globoko dolino. Zelene, visoke smreke, vitki mecesni in široke hibe so mirovale kroginkrog. Tiho je bilo po gozdu. Le tuintam je začebljala samotna senica; toda utihnila je takoj in je odbrzela v bližnje grmovje.
Mavric je bil vesel in dobre volje, da je pričel prepevati, ko je stopal čvrsto po ozki stezi skozi gozd. Ni čutil niti najmanjše utrujenosti; nasprotno — bil je ves oživljen, in noge so mu bile tako lahke, kakor da bi bil ravnokar vstal po dolgem, prijetnem spanju. Neutrudno je stopal navzdol in je kmalu dospel do šumečega gorskega potoka, ki je brzel med belim prodom po ozki dolinici — mimo ostrih skal, mimo zelenih smrek in dehtečega ravšja. Mavric se je ustavil tupatam, pa se je oziral okrog sebe po veličastni gorski samoti. Živega človeka ni srečal na vsem potu. Le tam doli, kjer se je razpenjal lesen most preko potoka, je zapazil na zeleni trati žensko, ki je počivala kraj pota.
Mavric je stopil bliže. Ženska se je zgenila, ko je zaslišala za sabo korake in je naglo vstala. Ozrla se je v mladega gospoda in je povesila takoj oči.
Mavric se je začudil, ko je pogledal v ta rdeči obraz in v te rjave oči, ki so se ozrie za trenutek v njega. Mlado je moralo biti to dekle — niti dvajset let staro. Majhna je bila in lična, a vendar močna, preko svojih let močna. Siromašno je bila oblečena, a vendar čedno.
Mavric je stopil tik do oje. Njegova duša je bila še vsa prevzeta od silne krasote, ki jo je videl vrh gora. Z vsem svetom bi se bil poljubil, z vsem svetom bi se bil pobratil. Sam ni vedel, kaj se je zgodilo tisti trenutek z njim. Naenkrat je začutil, kako se je ovila njegova desnica okrog dekletovega vratu. Naenkrat je začutil na svojih ustnah nekaj gorkega, drhtečega, in spoznal je, da so to ustnice mladega, lepega dekleta.
"Pozdravljena, vila zagorska!"
Izpregovoril je te besede in se je ozrl v rjave oči, ki so ga gledale zmedeno in so bile tako lepe, da je videl človek v njih vseepolno zlatih, nedotaknjenih sanj. Mavric se je zdrznil in je že hotel spet poljubiti te polne, kakor jagoda sladke ustnice. A deklica se je iztrgala šiloma iz njegovega objema. Plašno ga je pogledala in je stopila dva koraka od njega.
Mavric se je streznil. Zasmejal se je veselo in je rekel potem: "Ne zameri mi — veš, kar zgrabilo me je. In ni čudno... Ne zameri mi in mi samo povej, čegava si."
Deklica se je ozrla za trenutek vanj in je spet povesila oči. "Kresnikova sem," je odvrnila vsa zmedena. "Onkraj vasi je naša, koča... Kresnikova Metka sem..."
"Kresnikova si?" se je začudil Mavric.
"Kaj tako si že zrastla? Čudno, čudno — pred nekaj leti si bila še tako majčkena, da si komaj hodila. Glej, glej... Kaj pa delaš tukaj, Metka, ti najlepša vseh deklet?"
"Po krave sem prišla," je odgovorila Metka in je še vedno gledala v tla. "Tu v hosti se pasejo. Pa sem prišla, da jih odženem domov. Treba bo voziti seno s polja..."
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal J os. Vandot.
In Metka se je naglo obrnila, pa je odbrzela v hosto. Mavric je gledal za njo, dokler ni izginila v grmovju. Potem pa je odšel preko mosta. Že so ga pozdravljale vaške hišice izmed zelenja. Stale so nedaleč tam, kjer je zavil potok mimo zelenega hribčka in je izginil za njim. Mavric je dvignil svoj s planinskim cvetjem okrašeni klobuk in je zavriskal.
Lepo se je slišal ta vrisk gori v hosto. In slišala ga je tudi Kresnikosa Metka. Stopila je na prste, pa je pogledala preko grmovja. Videla je dobro mladega gospoda, ki je stopal čvrsto po potu onkraj belega proda. In tedaj se je nasmehljala Kresnikova Metka. Z roko je šinila preko vročega čela, pa je odbrzela v hosto. Tam gori je zvončkljal nekje kravji zvonec, in Metka je vedela, da so tam njene krave...
Tisti čas pa je klel pod Mojstrovko Šimnov Tomaž, da so se kar iskre kresale. Gej, odkopal je bil že šesto korenino krivenčastega borovca, a zlata ruda se ni prikazala. Nagnil se je celo krivenčasti borovec in se je prevalil hipoma, ker njegove korenine se niso mogle več držati zemlje. Padel je borovec in je zdrknil po gručevju navzdol. Tomaž pa je zazijal in se je prestrašil tako, da mu je zdrknila rovnica z rok. — A kmalu se je zavedel. Počenil je kraj jame in je pričel tipati z roko po nji. Znoj mu je lil z obraza, in roke so se mu tresle. A naj je tipal, kakor je hotel — zlate rude ni bilo nikjer. Le skalo, trdo skalo je čutil pod svojo roko, a rude, zlate rude ni bilo nikjer.
Tomaž je vstal in je šinil z umazanim rokavom po vročem čelu. Zatulil je tako, da je odmevalo daleč okrog med skalovjem, in debele solze so mu kanile na lice. Glej, zaman se je trudil vse dopoldne. Zaman mu je poslal rajni pastir Udrč lepe sanje, in zaman se mu je prikazalo petindvajset divjih koz. Naj tipa, kakor hoče — zlate rude ni nikjer. Samo skala se mu smeje iz jame, trda skala; a skale ne premaga niti s cepinom niti z rovnico... A gotovo je bilo zlato prej pod borovcem, gotovo je bilo. Saj mu je rekel v sanjah rajni pastir Udrč tako. Pa bi ne bilo res? — Začaral je nekdo zlato rudo, da se je izpremenila v trdo skalo — resnično jo je začaral, ker je bil nevoščljiv Tomažu, da bi popeljal danes petindvajset voz zlata v dolino. Resnično jo je začaral, ker mu je zavidal srečo in ongavo Metko, ki je lepa kakor jutranje solnce.
Domislil se je Tomaž tega, pa je zatulil vnovič. Oj, ongava Metka! Ne bo ga pogledala, ker ni pripeljal petindvaset voz zlate rude in ji ni kupil svile in zlabh zamorčkov za rožna ušesca. Ne bo ga pogledala, ker je nekdo začaral zlato rudo v trdo skalo. Začaral jo je — resnično jo je začaral oni škric, ki se je priplazil z Mojstrovke, saj drugi nihče ni vedel, da koplje Tomaž zlato rudo pod borovcem. Samo škric ga je zasačil, in škric ima tako moč kakor hudir v peklu. Kar s prstom migne in zlata ruda se izpremeni v skalo. Oh škric — nihče drugi nego škric mu je napravil vse tako.
In Tomaž je zaškrtnil z zobmi in je zaklel, da se je kar zabliskalo. Skrčil je pest, pa je zaŽugal doli v dolino. Zgrabil je rovnico in se je zaletel po peščevju navzdol Kakor blazen je skakal med kamenjem in je škripal neprenehoma z zobmi. "Zlato rudo mi je začaral," mu je rojilo po glavi. "Petindvajset voz mi jo je ukradel in zdaj mi ugrabi še ongavo Metko... Jezes, Jezes! Ongavo Metko mi ukrade..."
In Tomaž je dirjal naprej. Desetkrat se je prevrnil med gručevjem. Kolena so mu zakrvavela, in iz laktov mu je kapala kri. A Tomaž se ni zmenil za to. Dirjal je naprej in se ni ustavil niti kraj ruševja. Navalil je kakor vihar na znamenje rajnega pastirja Udrča. Kakor da bi bil zdivjal, tako je udrihal z rovnico po preperelem lesu. In znamenje se je nagnilo in je padlo hrečeč na tla. A Tomaž še ni odnehal. S svojimi nakovaniml cokljami je začel teptati po ploščici, da jo je zmlel na tisoč koscev. Potem pa se je zaprašil proti planini. Sopeč je priletel v kočo, kjer je sedel pri ognjišču pastirček Gregec in je kuhal žgance. Tomaž se je vrgel na klop in je hropel na glas.
"Jezes, Jezes!" je ponavljal kakor brez uma. "Zlato rudo mi je ugrabil... Jezes, jezes!... Pa še ongavo Metko mi pograbi... Škric s hudirjevim repom..."
Pastirček Gregec ga je gledal ves osupnjen. "Hej, Tomaž!" je zavpil potem. "Kaj ti je? Kaj hočeš poslati svojo grešno dušo k vragu? Ha, Tomaž?" (Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot.
Tomaž mu ni odgovoril, ampak se je zgrabil za lase. Pastirček je stopil bliže k njemu, pa mu je zakričal v uho: "Kaj si znorel, Tomaž? Ali hočeš, da te obiljem z vodo?"
Tedaj pa je dvignil Tomaž glavo. Divje je pogledal na pastirčka in je skočil na noge. "Jezes, Jezes!" je zastokal. "Vse mi je ugrabil — tudi ongavo Metko mi ugrabil — Tako je zastokal Tomaž. Hitro na se je obrnil, pa je zgrabil pastirčka Gregca okrog pasa. Vrgel ga je na tla in ga je pričel suvati z boso nogo. Pastirček Gregec je zatulil na vse grlo. A Tomaž ga je spustil. Skočil je k ognjišču. Prevrnil je ponev, v kateri so se kuhali žganci, zmetal je na tla vse lonce in je škripal z zobmi.
Pastirček Gregec je kar onemel. Z grozo v duši je zrl na Tomaževo počenjanje. "Znorel je, resnično je znorel" mu je šinilo v glavo. In pastirček se je prestrašil tako, da so se mu stresla kolena. Naglo se je obrnil in je zbežal iz koče. A komaj je prestopil trikrat, že je priletel iz koče Tomaž. Hitel je preko planine in he mahal venomer z rokami. Bežal je proti gozdu, ki je zelenel onkraj planine. Še predno se je zavedel pastirček Gregec, je že izginil Tomaž v goščavi...
Vdova Kresnikova Špela je bila ženska, kakršnih je sto in sto v vsaki zagorski vasi. Delo od jutra do mraka, ponoči trdno spanje; vsak dan ista borna hrana, vsak dan iste skrbi; brez veselja in brez solnčnih dni, a v srcu vendar neka prisiljena zadovoljnost — to je enolično življenje onih žensk, katerih vidiš pač sto in sto v vsaki zagorski vasi. Lica, ki so bila nekoč gladka kot žamet in rožna kot jutranja zarja, se prično nabirati v gube in upadajo, upadajo. In prsa, ki so bila nekoč mehko zaokrožena, so splahnela pred časom. In pride starost, kar čez noč pride, a vendar se še ne čuti staro. Kajti malo let je že doživela in sama sebi se čudi, da so ji osiveli lasje, še predno so prišla stara leta. Hm, čudno, čudno — saj človek božji bi ne verjel, ako bi ne bilo res.
Pa je prišla tisti večer Kresnikova Špela domov. Tam pri sosedovih je pomagala grabsti na polju. Izmučena je bila Kresnikova Špela. Z drsajočimi koraki se je bližala svoji koči, ki je stala tam okraj vasi in je bila vsa lesena. Vzela je izpod težke tnalice za kočo ključ in je stopila k vratom, da bi bi jih odprla. Tedaj pa je zapazila človeka, ki je sedel pod okencem na klopi. In spoznala ga je takoj. Bil je šimnov Tomaž.
"Ti klada zanikrna!" ga je nagovorila Špela z zdražljivim glasom. "Kaj posedaš tod okrog? Delal bi raje, delal, da bi si prislužil kaj. Kaj te ni sram, da hodiš raztrgan po vasi in kradeš Bogu zlati čas? Ti mrhar zanikrni!"
Tomaž se niti genil ni. Samo nekaj je zagodrnjal in niti z glavo ni trenil. Sedel je tam na klopi in si je podpiral glavo z rokami. Mračno je strmel predse na tla, kakor bi premišljeval nekaj velikega, bridkega. Špela je stopila v mračno hišo in se je ozrla kroginkrog. Tiho je bilo po vsej hiši. "Ni je še bilo," je zamrmrala. Potem se je obrnila in je odšla iz hiše. Vsedla se je na klop nedaleč od Tomaža.
Solnce je bilo že zašlo za temne gore. Mrak se je razprostiral že po dolini. A tam v kotu so stali snežniki. Vzpenjali so se visoko, visoko in so se dotikali s svojimi glavami modrega neba. In te glave so žarele in plamtele, kako bi se jih bil dotaknil živi ogenj.
"Ti mrhar nesrečni!" je pričela Špela s svojim zadirljivim glasom. "Kaj se ne boš spravil k večerji? Kaj misliš, da te bo Seljan čakal? Da more biti človek tako zanikrn! Sram te bodi! Tako močan človek, pa se klati brez dela okrog. A mi se trudimo, trudimo, da se Bog usmili..."
Tomaž se še vedno ni genil. Špela ga je gledala od strani in je skomizgnila z rameni. Saj ga je poznala — saj je prišel skoro vsak večer k njeni koči in je sedel na klopi, dokler se niso vžgale na nebu zvezde. Potem pa je odšel in izginil v noč. Pa so govorili ljudje, da nekaj škili za Metko. Na glas se je zasmejala Špela, ko je slišala take besede. Hehe — Metka pa Tomaž! Neumnost! Tako mlado in lepo dekle, pa ta mrhar zanikrni, ki nima drugega nego svojo razcapano obleko. Ljudje božji, kaj govorite? Metka je mlada in pridna, a Tomaž star in povrhu še prismojen na dva kraja. Ljudje božji, kaj govorite tako?
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot
In smejali so se ljudje božji, in tudi Špela se je smejala. A Tomaž je še vedno hodil vsak večer h Kresnikovi koči in je sedel trdovratno na klopi. Ni se zmenil za besede stare Špele, ki ga je odganjala in zmerjala. Šele, ko je prišla Metka, je vzdignil glavo. Pogledal je dekletu naravnost v obraz. Bedaste oči so se mu zasvetile tedaj, in v srce mu je padlo nekaj mehkega, sladkega, da se je Tomaž nasmejal tako čudno, da Je Metka kar zbežala pred njim. A Tomaž se je dvignil tedaj. Odšel je v noč, pa se je smejal neprenehoma sam pri sebi. "Kadar dvignem zlato rudo," je govoril sam pri sebi, "tedaj pa izpregovorim besedo. Resnično jo izpregorlm, da bodo zvezde kar skakale na nebu... Hej, Metka, kadar dvignem zlato rudo..." in Tomaž Je hitel v noč, pa Je govoril sam s sabo...
Na potu so se začuli rahli koraki, in čez dva trenutka se je prikazala Metka, noseč v roki majhen zavitek. Obstala je pred meterjo, pa je izpregovorila: "Kaj ste že doma, mati?"
"Kakor vidš, že," je odvrnila mati. "Ravnokar sem prišla od večerje. Pokosili smo, hvala Bogu, že vse. A vi?"
"Še za jutri imamo," Je odgovorila Metka. "Veste, delali smo, da je bilo groza. A vendar nismo mogli spraviti še vsega. Toda jutri bomo končali za gotovo."
"Tudi mi smo delali," je dejala Špela. "Veš, kar hrbet me boli. Saj pravim — starost, starost! Kdo bi zmogel še vse, kakor enkrat... Starost ej, starost...
Špela je pokimala trikrat z glavo in je umolknila potem. Metka pa je nadaljevala, ne da bi se menila za materino žalost: "Veste, mati, kaj se je danes zgodilo? Mavric je prišel domov. Saj ste ga poznali, mati? Pravijo, da je že doktor. Vsi so govorili tako, in tudi Sednik sam je rekel tako. Doktor je že in je prišel naravnost iz mesta — menda iz Dunaja, ali kali?"
"Kateri Mavric?" se je začudila Špela. "Pa ne tisti, kateremu je Sednik stric? Čudno, čudno — deset let ga menda že nisem videla. Prej je bil vsako poletje tukaj. Doktor je že, praviš, in zdravi ljudi? Čudno, čudno...
"Da, ravno ta Mavric," je odvrnila Metka. "Vi ne veste, mati, kako vesel človek je. Prišel je naravnost k nam na senožet, ker ni našel nikogar doma. Da bi videli, kako sta se ga razveselila Sednik in ona. Kar nagledati se ga nista mogla. Mavric pa je pokladal take, da smo skoraj popokali od smeha. Vi ne veste, mati..."
Metka je umolknila in se je ozrla začudena na Tomaža. Kajti zdelo se ji je, da se je Tomaž naglo premaknil. Zdelo se ji je tudi, kakor da bi bil Tomaž zaškrtal z zobmi. "Kaj ti je, Tomaž?" je vprašala naglo. A Tomaž se ni pomaknil. Še vedno si je podpiral glavo z rokami in je strmel mračno predse. Metka se je obrnila spet k materi, pa je nadaljevala: "Sam Sednik je hotel peljati Mavrica na dom. A Mavric ni hotel tega. Kar v senco se je vlegel, pa je žvižgal in gledal nas, kako smo delali. Dražil je nas, da smo se morali smejati na glas..."
Težki koraki so zadoneli hipoma nedaleč od koče. Iz mraka, ki je legel medtem že popolnoma na zemljo, se je prikazala moška postava, ki se je bližala počasi h koči. Metka se je nagnila k materi, pa ji je prišepetala na uho: "Glejte ga — to je Mavric."
"Hm," je dejala Špela, pa je gledala pozorno na mladega človeka, ki je bil že prav blizu. Mavric se je ozrl na klop in je pozdravil prijazno: "Dober večer. Kaj se hladite?"
"Bog daj," je odvrnila Špela. "Hladimo se, hladimo. Pa saj je tudi potreba. Taka vročina je pripekala ves dan..."
Mavric se ni ustavil, ampak je odšel naglo naprej. Ženski sta gledale za njim in sta molčale. Tudi Tomaž se je predramil. Ko je zaslišal Mavricev glas, se je zdrznil. Naglo je dvignil glavo, pa je pogledal mladega moža s pogledom, polnim divjega sovraštva in gnjeva. Skrčil je pesti in stisnil ustnice.
"Čeden fant je in prijazen," se je oglasila Špela sredi tišine. "Praviš, da je že doktor? Ej, dobro mu, dobro. Lepo mu bo postlano, in skrbi ne bo k njemu. Ej, dobro, dobro..."
Metka ni odgovorila, ampak je gledala zamišljeno v ono smer, v kateri je izginil Mavric. Samo enkrat se je nasmehljala in je zmigala z glavo, kakor da bi se ji zdela neverjetna lastna misel. Mati je odšla tedaj v hišo, in čez tri hipe se je zasvetila v sobi medla luč. Temno je že postalo širom okrog. Svetli ogenj na glavah sivih snežnikov je ugasnil že popolnoma. Užigale so se zvezde na nebu. In z gora je zavel hladen, prijeten vetrec.
Tedaj pa se je obrnil Tomaž k Metki. Gledal ji je naravnost v obraz, kakor bi hotel razbrati z njenih lic najskrivnejše misli njenega srca. Roke so se mu tresle, in vedno bliže se je pomikal k Metki. Že se je dotaknil njene obleke — tako blizu nje je že sedel. Začutila je Metka hipoma žgečo sapo na svojih licih. Naglo je okrenila glavo, pa se je odmaknila na konec klopi.
"Kaj hočeš Tomaž?" je vprašala vsa osupla. A Tomaž je udaril s stisnjeno pestjo po svojem kolenu. "Škric je,“ je zahropel. "Prokleti škric je... Petindvajset voz mi je ukradel... O, zna krasti, zna," in Tomaž se je zakrohotal divje in je nadaljeval s hripavim glasom: "Zna krasti, zna — posebno pa geda na nekaj, kar je vredno več kot petindvajset voz zlate rude.. O zna — ta škric prokleti..." (Dalje)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot
Metka je skočila naglo na noge. Postavila se je pred Tomaža, pa je dejala jezno: "Kaj noriš, Tomaž? Vsak dan bolj noriš. Pusti poštene ljudi pri miru! Kaj se obreguješ? Sam zase skrbi, ki si zanikrn tako, da vpije v nebesa ...
A tudi Tomaž je vstal. Zgrabil je deklico za roko in jo je stisnil tako, da je Metka zastokala. "Kaj, pošten!" je zasikal strastno. "Hudir je, ti pravim, a ne človek... To ti povem, Metka, pusti ga! Če ne, boš videla, kaj se pravi mene ne poslušati... Le enkrat se obrni za njim, o, le enkrat! Hudir je škric, ti povem, a nekdo je še hujši kod hudir. In to sem jaz, da boš vedela, ti... ti..."
Metka se je iztrgala siloma iz njegove pesti. Vsa preplašena je stekla na prag. Tam pa se je še obrnila in je rekla s srditim glasom; "Pijan si, Tomaž, žganja si se napil, ali pa si postal že popolnoma nor. Pameten tako še nisi bil nikdar ... Poberi se in ne pridi nikoli več! Še tega se mi manjka, da bi me mikastil tak pijanec in norec. Kar izgubi se!"
Metka je zaloputnila vrata in je izginila v hišo. Tomaž je ostal sam zunaj. S široko odprtimi očmi je gledal v vrata in je bil bil kakor okamenel. Poslušal je, če se kaj gane v hiši. Dvakrat je videl šiniti senco mimo rdeče zastrtega okna, in zdelo se mu je, da je to Metka. A vrata se niso več odprla. Hipoma je ugasnila tudi luč, in črna tema se je je zgrnila kroginkrog .. . Tomaž se je zgenil. Šinil je z roko preko znojnega čela in je vzdihnil glasno.
Sem z nasprotne strani so se oglasili tedaj koraki. Tomaž se niti ozrl ni, ampak je zbežal proti polju. Tam gori, kjer je stal Seljanov kozolec, se je ustavil. Pod kozolcem je bilo polno svežega sena, ki ga niso mogli čez dan spraviti v brane, Tomaž se je vrgel nanj. Obraz je zaril v dišeče seno, z nogami pa je jel biti krog sebe.
"Jezes, Jezes!" je stokal neprenehoma. Kakor majhen otrok je ihtel, če mu vzameš najljubšo igračo. Saj je čutil v srcu divjo bolest, saj je vedel, da se je končalo danes vse, prav vse... Škric mu je začaral zlato rudo, škric mu je začaral tudi ljubo Metko... Jezes, Jezes!
In Tomaž ni ihtel več, ampak je pričel tuliti, da se je razlegalo daleč v noč. Bil je z nogami okrog sebe, z rokami pa si je pulil sive, razmršene lase. Divja bolest in obup sta ga davila, da je bil kar sam iz sebe. In ni čudno — saj je bil zaljubljen do ušes v Metko. Sam sebe bi bil raztrgal na drobne kosce, samo, če bi bila mignila Metka s prstom. Govorili so ljudje božji na vasi, da je prismojen, da mu manjkajo najmanj tri kolesca v glavi. A kaj zato! Tomaž se ni menil za govorico. Samo Metko je gledal, in Metka mu ni rekla nikdar, da je prismojen. Še celo prijazna je bila z njim in mu je privoščila dobro besedo. Ta Metka, ki je tako zlata in sladka, da bi jo človek gledal noč in dan kakor najlepšo zvezdico na nebu. Ta Metka, ta ljuba Metka!... In Tomaževo srce je koprnelo in se topilo še vedno bolj. Dannadan je hodil v gore kopat zlato rudo. Zatrdno je bil prepričan, da jo najde nekega dne. In potem stopi pred Metko. Kot svojo zlato nevestico jo popelje naj krasen dom, ki ga sezida s svojo zlato rudo. Pride življenje, krasno življenje pride, in Tomaž se bo smejal od jutra do mraka svoji zlati sreči.
In glej — davi je že bil blizu zlate rude. Pa je prišel škric, pa mu je začaral zlato rudo. In nocoj se je razjezila Metka nad njim. Pijanec mu je dejala in norec. A Tomaž je bil samo vsled srčne bolesti pijan.
Bogme, saj ni zavžil niti kapljice žganja danes, niti koščka kruha ni imel danes v ustih. Pa mu je rekla pijanec in norec — o, Metka, ti zlata Metka!
In Tomaž je zatulil, da se je razlegalo doli v vas. Čul ga je nočni čuvaj Zep pa se je prekrižal trikrat. "Bog daj nesrečnim dušam večni raj!" je vzkliknil nočni čuvaj Zep, misleč, da tarna v goščavi duša, ki ne najde vsled svojih grehov pota v večna nebesa. A Tomaž ni umolknil. Vedno glasneje je tulil in si je trgal srajco na prsih. Šele, ko se je zasvetil mesec izza škrbastih snežnikov, se je pomiril nekoliko. Ničveč ni tulil, ampak samo stokal je in se je prevračal po senu.
Prvi svit jasnega dneva je šinil na zemljo, ko se je dvignil Tomaž. Opotekajoč je šel preko polja. Ognil se je vasi, pa se je približal od strani Seljanovemu dvorišču.
Glasno so peli petelini tam, in zdanilo se je bilo že popolnoma. Tomaž se je plazil preko dvorišča, da bi ga ne zapazil nihče. Ze je stopil na stopnice, ki so peljale na skedenj. Tedaj so se odprla zadnja vrata, in na pragu se je prikazal sam Seljan. Začudil se je, ko je zagledal Tomaža na stopnicah. A hipoma je spoznal vse, in jeza ga je pograbila.
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot.
"Ti malopridnost ničvredna!" je zavpil nad Tomažem. "Zdaj se pride domov? Zdaj se pride spat? — Na, mi se trudimo in trudimo, a ta ničvrtdnost se potika okrog. Pa da bi vsaj malo prijel za delo, vsaj malo... Saj pravim — kakšno pokoro mi je naložila Marina na hrbet! Bog se usmili...!"
Tomaž ga ni poslušal, ampak se je splazil na skedenj. Oči so ga ščemele, in čutil se je do smrti utrujenega. Coklje je zagnal v kot, sam pa se je zavalil na seno. In niso pretekli niti trije hipi, ko je že glasno smrčal.
Tam doli na dvorišču pa je rogovilil Seljan. In kako tudi ne? Resnično — tak križ mu je zapustila rajna Marina, ki je bila njegova prva žena. Sicer ji Bog daj dobro na onem svetu! Samo te pokore bi ne smela oprtiti njemu na hrbet. Ta Tomaž — ta mrhar, ta malopridnost zanikrna je sicer brat njegove prve žene. A kaj zato, da je priženil Seljan lepo posestvo, kaj za to! Da bi bil vedel, kakšna pokora ga čaka, nikoli bi ne bil ugriznil v to kislo jabolko. O, nikoli! Saj kaj ima od Tomaža? Sitnosi in jezo. Pa še rediti ga mora in oblačiti. Pa ko bi ta malopridnost vsaj za kako delo prijela! O, nič bi ne rekel. Tako pa taka Da bi ne bilo tistega v oporoki rajne Marine — tistega, da mora do smrti preživljati njenega brata! Kar z burkljami bi ga nagnal — tega potepuha ničvrednega.
In Seljan je rogovilil in se pridušal doli na dvorišču. A Tomaž ga ni slišal. Trdno je spal in smrčal na skednju. In spal je ves dan do poznega popoldneva. Tedaj je pa vstal. Za hip se je zamislil, potem pa je zaklel. Naglo je šel tja v kot, kjer je bila spravljena stara ropotija. Z roko je segel globoko med šaro in je izvlekel izpod nje zamazano nogavico. Potegnil je iz nje srebrni denar. Sam Bog ve, kako je prišel do njega. Naglo je spustil denar v žep, nogavico je pa potlačil spet med staro šaro. Nato je odšel s skednja. Doli na dvorišču je poslušal pazno. A vse je bilo tiho — vsi so bili pri delu na polju. Tomaž se je namrdnil in je šel naravnost skozi šupo na vrt. Krenil je ob produ navzgor. Gledal je v tla in je neprenehoma mahal z rokami. Šel je preko lesenega mosta in se je bližal senožeti, ki se je razprostirala onkraj proda. Naenkrat je dvignil glavo, pa se je ozrl začudeno okrog sebe. Zaslišal je vesel smeh in glasno govorjenje. Tam sredi senožeti je stala gruča koscev in grabljevk. Gledal je Tomaž in gledal — in je spoznal Kresnikovo Metko, ki se je tolkla ob kolena in se glasno smejala. Sredi te gruče pa je zapazil mladega gospoda, ki je pravil nekaj kratkočasnega, da so se smejali vsi. Tomaž je obstal za trenutek. Zganil se je in stisnil ustnice. Dva koraka je stopil naprej, a se je ustavil spet neodločen.
"ŠKric prokleti!" je siknil med stisnjenimi zobmi A tedaj so ga zapazili tam gori. Utihnil je smeh, in Tomaž je razločno slišal, kako mu je zaklical oni Škric: "Hej, Tomaž! Sem gori pojdi, pa nam povej, koliko zlate rude si nakopal včeraj pod Mojstrovko. Hej, Tomaž!“
Tomaž je zapretil z roko. Iz grla se mu je izvil nerazločen glas, podoben kriku na smrt ranjene živali. Naglo se je okrenil, pa je pričel bežati ob senožeti. Naravnost do vasi je bežal in se je ustavil žele pri gostilni. Šel je noter in se je vsedel v zadnji kot. Naročil si je mero žganja. Z dolgimi požirki je pil, in lice mu je postajalo vedno bolj rdeče. Oči so se mu zasolzile, in ustnice so mu pričele trepetati... Mera je bila prazna, in Tomaž je naročil drugo. Nikogar ni bilo v sobi, in zato je pričel govoriti sam s sabo. A ni govoril na glas; samo nerazumljivo je šepetal in je mahal z rokami...
Gori na senožeti je vladalo še vedno veselo, razigrano veselje. Kosci so dobro kosili, a grabljevke so vrlo grabile. Mavric je stal kraj njih, pa jim je govoril neprenehoma. Tudi Sednik sam je vihtel koso, dasi je bil že precej pri letih. Ni hotel zaostajati za svojim sinom, Petrom, ki mu je kosil ravno pred koso. Le enkrat se je ustavil, ko je moral nabrusiti skrhano koso. Ozrl se je tedaj tja doli k grabljevkam, pa je videl, kako se smejejo Mavricevim besedam. In tedaj se je namuznil Sednik, pa je zavpil: "Pusti dekleta pri miru! Kaj jih zadržuješ? — Raje vzemi koso, pa nam pomagaj."
Mavric se je zasmejal. "Stric, kaj mislite, da se ne upam?" je odgovoril. "Bomo videli, da vam bo še trda predla pred mano. Le čakajte?" — Nato je stekel k visokemu jesenu in je snel z veje nabrušeno koso. Vrgel je svoj jopič v travo, pa se je pridružil koscem. Začel je mahati za Sednikom po travi in se ni zmenil za znoj, ki mu je jel curkoma teči po licih. V dlaneh ga je zaskelelo, in vedel je, da se mu je vdrla koža tam. "Ej, ne znam več," je pomiril. "A včasih je šlo... lepo je šlo. A zdaj so mi postale roke preveč gosposke."
"No, ali ne gre?" se je posmejal stric, ko je videi, da strlčnik zaostaja. "Seveda — drugo je mahati z jezikom, in drugo mahati s koso. Kaj?"
Mavric je prenehal. Obrisal si je znoj z obraza, pa je pričel gledati roke. Resnično — koža se je bila odluščila in pokazali so se krvavi žulji. Zato ga je pa tudi tako skelelo. "E, kaj se bom, če nisem več zato," je dejal in je vrgel koso v travo. "Naj se trudi, kdor se hoče. Jaz se ne bom..."
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal J os. Vandot.
Kosci so se zasmejali, a grabljevke so se pričele hihitati. Mavric se pa ni zmenil za to. Vrgel se je pod jesen v senco. Zapalil si je smodko, pa je pričel gledati grabljevke, ki so se sukale med travo. Čedna dekleta so bila, vsa oblečena v pisana krila in s pisanimi robci na glavi. Bila so visoko izpodrecana, in njihovi obrazi so kar žareli vsled neumornega dela. Gledal jih je Mavric z dopadajenjem. A najbolj mu je ugajala Kresnikova Metka. Tako lepo in lahkotno ni znalo grabiti nobeno drugo dekle. Obračala se je tako prožno, da se je Mavric kar nagledati ni mogel. Njen sladki obrazek je gorel, a vzbočene ustnice so se kar same ponujale v poljub. Mavricu se je kar srce samo smejalo, ko je gledal na to krepko, svežo in prožno postavo. In sam ni vedel, kdaj mu je prišla v glavo misel, da bi si osvojil to lepo dekle in jo pritisnil na svoje srce.
"Lepo bi bilo to", si je mislil, ko je kadil zadovoljno svojo smodko tam v jesenovi senci. "Ali ni bil sladek tisti poljub včeraj? Resnično — še danes ga čutim na svojih ustnicah. Lepo je to dekle, resnično je lepo. Še v mestu nisem videl tako dovršenega stasa".
In Mavric se je zagledal v to mlado dekle. Vsaka njena kretnja mu je ugajala. Ugajal mu je posebno koder kostanjevih las, ki se je izmuznil izza pisanega robca. Stokrat ga je že popravila Metka nazaj; a že pri njeni naslednji kretnji se je izmuznil spet izza pisanega robca.
Metka se je ozrla tupatam na Mavrica. A takoj je povesila oči, ko je videla, da jo opazuje Mavric. Nič več se ni smejala razposajeno, ampak je postala molčeča. Krog nje so klepetale tovarišice, a Metka jih ni poslušala. Naglo je grabila, in je le tupatam pogledala od strani na Mavrica. "Bog ve, zakaj me je včeraj poljubil?" je premišljevala. "Kaj mu je bilo? Glej, glej — potem pa se ni več spomnil tega... Ali ga je sram, kot je mene sram, da se mu niti v oči ne upam pogledati. Glej, glej..."
Že so grabile vštric Mavrica; samo tri korake so bile oddaljene od njega. Metka je postala še bolj rdeča. Skoro se je dotikala z grabljami Mavricovih nog. Tedaj pa se je ozrla nehote Mavricu naravnost v obraz. Mavric je gledal v njo in se je smehljal. Metka je povesila oči in je grabila z drhtečimi rokami okrog njega. "Kako lepe oči ima", je pomislila. "Kaj so nemara zvezdice tako krasne? ... Zakaj neki me je poljubil včeraj?"
In Metka je začutila v srcu nekaj težkega, ki pa je bilo obenem tako sladko, da je odtehtalo vso težo. Oči so ji postale vlažne, in vsega njenega bistva se je polastil neki neznan mehki čut. Še nikoli ni čutila Metka tega, še nikoli v svojem življenju. "Kaj je to?" je pomislila, in prsti, ki so ji oklepali roč grabelj, so ji drhteli. "Kaj je to? Kaj bom zbolela? In zakaj me je poljubil včeraj?"
"Metka, Metka!" se je oglasil sedaj Mavric. "Najmlajša si, pa zaostajaš. Hej, Metka!" — Tako je zaklical Mavric na glas, a je pristavil potihem, da ga je slišala samo Metka: "In najlepša si, Metka ... Gledal bi te tako, Metka, vse življenje bi te gledal ... Ali si huda name, ker sem te poljubil včeraj? Metka ?"
Deklica je obstala, pa se je ozrla naravnost v njega. "Ne", je odgovorila tiho.
Mavric je videl te vlažne oči, v katerih so spale še vse sanje nevzbujene prve ljubezni. Srce se mu je stresnilo, in neki neznan, grenak čut mu je navdal dušo. Glej, nedolžnost, glej, te rožne sanje, ki še spe v njeni duši! In ti si mislil kaj takega! ... - Sram je bilo Mavrica tisti trenutek. Ozrl se je v njene vlažne oči, kot bi jih prosil odpuščanja.
"Metka", je izpregovoril mehko, "Metka, ti si zlato dekle ... Bog čuvaj nad tabo!"
Metka je pričela spet hlastno grabiti, kot bi hotela popraviti to, kar je zamudila v teh kratkih trenutkih. Mavric se je pa prevrgel na drugo stran. Vrgel je gorečo smodko daleč preko plota, pa se je zagledal v bele snežnike, ki so se dvigali tam v kotu visoko v sinje, čisto nebo. Meglica, velika kot ovca, je plavala lahno od zahoda. Bližala se je vedno bolj belim goram. Bila je bela kot jagnje in je plavala visoko, visoko. Bližala se je Snežnikom; naenkrat se je razdelila in je obstala kraj vrha belega Snežnika. Objela je kroginkrog visoko teme in ga je zakrila popolnoma. Objelo jo je solnce s svojimi žarki in meglica je zardela in se je stisnila še bolj k sinjemu vrhu... (Dalje).
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot.
Mavric je začuti v duši neko silno hrepenenje. Bilo je podobno onemu hrepenenju, ki ga je navdalo včeraj tam gori na belih gorah. Mehko mu je postalo v srcu, in sam ni vedel, kaj pomeni vse to. "Kaj se godi z mano?" je pomislil. "Mlad sem in poln moči, pa postajam sentimentalen. Čudno — nikoli nisem čutil v duši tega... Kaj pomeni to? Ali sem bolan — ali kali?"
Zaman se je povpraševal; ni si vedel odgovora. Še vedno je gledal na ono meglico, ki je rdela na snežnikovem temenu, in v duši mu je postajalo vedno bolj tesno. Meglica pa je vztrepetala hipoma. Dvignila se je preko bele glave in je izginila kar naenkrat onkraj gore. Zasvetil se je beli vrh in je gledal spet ponosno v globoko dolino. A takrat se je okrenil tudi on. Kajti prišli so kosci, ker so bili medtem že pokosili do konca širno senožet. Vsedli so se kraj Mavrica in so si brisali znojne cbraze.
"No, kaj spiš?" ga je podražil stric in je izvlekel iz hlačnega žepa lepo okovano čedro. "Ha, kaj te je zdelala kosa? Kaj?"
Mavric se je zasmejal in je pokazal svoje ožuljene prste. "Kako bi me ne?" je odvrnil. "Človek ni vajen, ni vajen. Kaj hočete?... še celo Šimnov Tomaž bi se mi smejal, če bi me videl sedaj, in iz srca bi mi privoščil jezen je menda name. Včeraj se je kar zadiral vame in je pihal kot maček. Zlato rudo je menda kopal pod Mojstrovko."
"A, Tomaž?" je dejal Sednik, pa je puhnil zadovoljno dim iz ust. "Seveda, Tomaž vedno koplje zlato rudo. Nihče mu ne izbije tega iz glave. Pravi, da so mu Sojenice sodile tako, da najde zlato rudo... Beštja, pa je kopal že povsod, pa je le še ni našel... Saj pravim — najmanj tri kolesca mu manjkajo v glavi. Zanikrn pa je tako, da smrdi za njim. Ima obleko doma — še o Veliki noči mu jo je napravil krojač. Pa mislite, da jo obleče? Ne, raje hodi razcapan okrog. Dela se pa sploh ne dotakne... Nor je, popolnoma nor. Človeku se nazadnje smili tako revše."
Kosec, ki je ležal poleg Sednika, se je dvignil napol in se je zasmejal. Kocjanov Janez je bil, ki je izpregovoril takole: "E, kaj nor! Kdo ne ve tega? Poglejte Metko tam! Tako vam pravim, da je Tomaž do ušes zaljubljen vanjo... Hehe, ta stara, neumna šleva, pa škili za Metko. Kaj ni že samo radi tega nor? Vprašam vas, ljudje božji."
Mavric se je udaril po čelu. "A sedaj mi je jasno," je dejal in se je smejal obenem. "Glejte, glejte! Ko sem šel od Tomaža, ki je menda kopal zlato rudo pod Mojstrovko, je še zavpil za mano ves razjarjen, da naj pustim ongavo Metko v miru. A, zato, zato! Kaj je res zaljubljen vanjo?"
"I, pa kako še!" je odvrnil Kocjanov Janez in je pljunil čik iz ust. "Kar oči obrača in se gladi po prsih, če jo le zagleda. Pa vsak večer sedi pred Kresnikovo kočo. Menda ne straži kur — ali kali?"
Kocjanov Janez se je obrisal z rokavom okrog ust; potem pa je zgrabil čutarico, ki je bila do srede še polna. Napravil je globok požirek in je cmaknil z jezikom. "Človeka utrudi, in ni slab en požirek takega žganja, da se pride spet k močem," je zagodrnjal, mašeč si v usta novega tobaka.
Tedaj pa se je prikazal na senožet jarem močnih volov, upreženih v dolg voz. Peter je stopal pred njimi in jih je vlekel za komat. Tja gori jih je peljal kjer so nagrabile grabljevke v visoke kupe suho seno.
"Alo, fantje!" je rekel tedaj Sednik in se je dvignil. Naložimo še to seno na voz, da ga spravimo domov še pred nočjo. In potem počinemo, hvala Bogu."
Kosci so vstali pa so odšli k vozu. Tudi Mavric je vstal. Toda ni šel za kosci, ampak je skočil preko plota. Sel je proti gozdu, ki je temnel onkraj senožeti. Na parobu se je ustavil in se je ozri še enkrat doli na senožet. In tedaj je videl prav natanko Metko. Na grablje se je bila naslonila, pa je gledala naravnost nanj. Mavrica je zapeklo to. Naglo se je obrnil in je odšel v temni, hladni gozd. Tišina je vladala tam; pod zelenimi vejami. Le tuintam je začvrčal samoten ptič, a je utihnil hipoma, ko je zaslišal težke korake. Lepo se je vila mehka steza med grmovjem, pod visokimi smrekami in vitkimi mecesni. Mavric pa je šel zamišljen dalje. Nič več se mu niso smejale oči ampak so gledale nekam v daljavo, kakor bi iskale steze, ki pelje daleč, daleč; kjer ni hrepenenja in koprnenja... Do večera je hodil po gozdu in se je vrnil šele tedaj, ko je zapel večerni zvon.
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal J os. Vandot.
Po večerji je šel preko vasi. Doma so šil vsi spat, ker so bili izmučeni vsled napornega dela. A Mavricu se ni ljubilo spati. Šel je zato na izprehod, da uživa ta krasni, mirni večer sredi gorske samote. Stopal je preko vasi. Vse je bilo prazno in je počivalo. Le tupatam sta sedeli pred hšo dve ženski in sta čebljali potihem, kakor bi se bali motili večerni mir. Preko klanca je šel Mavric in se je približal Kresnkovi koči. Zapazil je dve ženski na klopi in spoznal ju je takoj.
"Dober večer" je pozdravil. "Kaj se je prijetno hladiti?"
"Bog daj, Bog daj," je odvrnila Špela in je nadaljevala: "Prijetno pa, prijetno... Človeku se kar ne ljubi spati. Pa smo utrujeni, da se Bog usmili. Saj pravim — križ božji..."
Mavric je postal, pa je govoril veselo: "Ej, teta, teta! Le nikar ne zdihujte! Bodete videli, da bo kmalu bolje. Danes ali jutri — kdo ve to? Veste, človeku ker naenkrat pade sreča z neba. Pa še sami ne veste, kako in kaj."
Špela je vzdihnila. "Drugim pač, a meni? Kdo se meni zame? Saj pravim — križ božji in nadloga.. Veš kaj, Mavric? Gospod si in zdraviš ljudi. A vendar ti ne porečem gospod. Poznam te še od malega, pa bi ti rekla gospod? Ne, križ božji! Tega ne stori Kresnikova Špela. Pa zamera gori in doli... Kar sem se vsedi, po boš povedal, kaj je novega po svetu. Hribovci smo, pa ne vemo ničesar."
Mavric se je smejal besedam prostodušne ženice. Vsedel se je kraj Metke, pa je vprašal naglo, kot bi se bil ravnokar domislil: "Kje pa je Šimnov Tomaž danes? Pravijo, da sedi vsak večer na tej klopici?"
Špela se je namrdnila in je odgovorila: "Kaj Tomaž! Ta zanikrni mrhar in prismoda! Kaj jaz vem, kaj išče okrog naše koče? Prismojen je popolnoma, in zato mu ne morem zameriti... Naj sedi, samo, da nas pusti pri miru... Pa nocoj — kaj je napravil ta mrha! Ongava Maruša mi je pravila. Kakor čep je bil pijan, je pravila ongava Maruša. Žganja se je navlekel ta mrhar. Dva sta ga morala peljati o mraku domov, ker niti na nogah ni mogel stati. Križ božji! Saj pravim — taka zanikrnost, taka izgubljenost..."
In Špela je klepetala, da ni mogla več nehati. Mavric ji je zaman poizkušal seči v besedo. Naposled pa je poslušal vdano. Z rokami se je podprl ob klop in je molčal. Nehote se je dotaknil pri tem s svojo roko Metkine desnice. Začutil je mehko gorkoto na svoji dlani in po vsem telesu ga je prešinilo nekaj voljnega, da je stisnil tisto roko in jo obdržal v svoji. Metka se je okrenila za trenutek k njemu in ga je pogledala. A naglo je sklonila glavo in je odmaknila svojo, roko.
Špela pa se je hudovala še vedno na tega mrharja, na tega Tomaža Šimnovega in je popolnoma pozabila, zakaj je povabila Mavrica na klop. Šele, ko je udarila ura v zvoniku, se je zavedela. "Križ božji!" se je prestrašila in je naglo vstala. "Človek klepeče in klepeče, čas pa beži. In zjutraj bo treba zgodaj vstati. Saj pravim — ta mrhar, križ hožji, ta mrhar..."
Ženica je voščila lahko noč in je odšia počasi, s šepajočimi koraki v hišo. Tudi Metka je vstala. "Lahko noč," je dejala tiho ia se niti ozrla ni v Mavrica. Potem pa je zbežala naglo za materjo v hišo.
Za trenutek je še postal Mavric in je gledal v zaprta vrata. Potem pa se je obrnil in je šel na cesto, ki se je vila med poljem tja gori do klanca, kjer je izginila za ostrim ovinkom. Smrtna tišina je vladala krog in krog. To tišino je motilo le enakomerno, priletno šumljanje gorskega poteka, ki je brzel onkraj vasi med belim prodom. Do ovinka je prišel Mavric, ko je izšel mesec. Razlila se je jasna mesečina preko tihe, pokojne dolinice in je drhtela mehko, komaj vidno nad molčečim poljem in spečo vasjo. Zasvetili so se snežniki,in večni sneg je blestel kakor srebro, ki ga čuvajo v skritih kotanjah rdeči škratje.
Mavric se je naslonil na plot, pa je gledal v to krasoto, ki se je bila dvignila hipoma pred njegovimi očmi...
III.
Mavricu je ugajalo to samotno življenje sredi zagorske vasi. Spoznal se je s kmeii in se je razumel z njimi. V začetku se ga res niso mogli navaditi, ker so vedeli, da stoji visoko nad njimi. Toda prostodušno obnašanje mladega doktorja, njegovi veseli dovtipi, njegova domača govorica — vse to jih je pridobilo zanj. In tedaj niso videli v njem nič več učenega človeka, niso videli več gospoda z mestnimi manirami. Pozabili so na vse to in so smatrali Mavrica samo za fanta, ki je kri od njihove krvi in soroden njihovim dušam.
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot.
Pri Sedniku so Mavrica smatrali kakor za svojega. Posebno gospodar sam. In ni čudno, saj je bil Mavric sin njegovega brata, ki je bil uradnik v mestu. Mlad je bil odšel od doma, študiral je in je postal uradnik. Oženil se je gosposko in je tudi nekaj priženil. A žena je umrla kmalu. In Mavric je bil takrat še majhen. Le redkokrat je prišel Sednikov brat na dom. Vsako leto dvakrat. Ko je pripeljal sina na počitnice in ko je prišel spet ponj. Vsi so imeli radi tega veselega in razigranega gosposkega Mavrica. Posebno pa Peter, edini Sednikov sin. Vsako leto so se veselili, da pride, in vsako leto jim je bilo hudo, ko je odhajal proti jeseni. In potem je umrl kar naenkrat Mavricev oče. In Mavrica ni bilo več v zagorsko vas. Govorili so, da je nekje v zavodu, in govorili so, da je na visokih šolah na Dunaju. Pravili so, da je že postal doktor in da zdravi ljudi. Hej, pa se je pokazal kar naenkrat čez deset let. A to ni bil več Mavric — oni veseli, razigrani deček. To je bil mož v cvetoči dobi, dasi še vedno vesele volje, a vendar resen in odločen ... In veselili so se Sednikovi, praznik je bil zanje tisti dan, ko se je vrnil Mavric po dolgih in dolgih letih. Sami niso vedeli, kako bi mu stregli. Zato so mu pa stregli tako, da so mu brali vsako željo že iz oči. Mavricu je pa ugajalo to življenje in dobro se mu je zdelo, da mu strežejo tako. Hvaležen je bil, iz dna srca je bil hvaležen svojim sorodnikom.
"Kaj ni lepo tako življenje?” je mislil. "Zaželim si samo, in nemara mi prinesejo še celo zvezdo z neba. Samo zaželeti mi je treba, pa mi že prinesejo vse na odprti dlani... Kaj ni lepo tako življenje? Kje je tista puščoba, ki leži nad mrtvim mestnim zidovjem? Kje je? Niti prašek je ni ostalo v moji duši. Kaj hočem še več? Ostal bi tukaj do smrti in niti enkrat bi ne zahrepenel v daljave, zamrežene s sivimi meglami. Solnce je tu doma; a kjer je solnce, tam živi sreča... Gorje mi, da nisem isto, kot so oni, ki hodijo tod okrog, na licu veselje, a v srcu radost. Gorje mi..."
A Mavric se ni žalostil in se ni udajal sentimentalnim mislim. Užival je vsak trenutek posebej v prosti naravi in je pozabil na preteklost in prihodnjost. Le sedanjost, ki se je razprostirala pred njim v jasni luči, polno bleščečih žarkov in neizraznega miru, le sedanjost je videl in jo je užival z vso koprnečo dušo. Kaj preteklost! Pokopana je globoko v grob, in čemu bi jo budil? Da mu zagreni vesele ure in brezskrbne misli, katerih je zdaj polna njegova duša? Čemu? Kaj bodočnost! Pred njim leži v črni temi, in zakaj bi gledal vanjo, ko pa nemara zagleda v nji črno pošast, ki mu zagreni vesele ure sedanjosti? Čemu?
In Mavric ni dosti ugibal in premišljeval. Žvižgaje je hodil po zelenem polju, po molčečem gozdu v tihih dopoldanskih urah. A popoldne se je vlegel navadno na trato kraj gozda. Mehka je bila trata in nedaleč tam je cvetelo in dehtelo s prijetnim vonjem rdeče ravšje. Pod njim pa se je belil prod. Modri gorski potok je šumel med kamenjem in je brzel naglo tja doli proti dolini. Ravno pred njim pa se je dvigalo razdrto skalovje in je dvigalo svoje škrbaste, bele vrhove visoko v modri azur. Na nasprotni gori pa so zelenele širne senožeti; tuintam je priplavala z njih tiha, komaj slišna pesem. Kosci so kosili tam gori in so prepevali svoje srčne pesmi.
Tisto soboto popoldne je ležal Mavric na trati kraj belega proda. Zagledal se je bil v oblake, ki so plavali po jasnem nebu. Ustavljali so se ob belih gorah, ker niso našli prehoda preko njih. Spuščali so se ob skalah navzdol in so izginili hipoma v temnih prepadih.
Rahel veter je vel preko doline. In v gozdu je šuštelo in šumljalo, in visoke smreke so sklanjale rahlo svoje zelene vrhove. Mavric si je podprl glavo z rokami, pa je poslušal zaprtih oči te prijetne, mehke glasove, katerih je bil poln ves širni gozd. Sredi teh ubranih glasov pa se je razlegnil hipoma neki neprijeten šum, kakor da nekdo lomi šiloma veje, jezeč se, da mu stoje na na potu. Nevoljen je dvignil Mavric glavo in je pogledal v ono smer, odkoder so prihajali tisti glasovi. Lomastenje se je bližalo vedno bolj; bilo je že pri zadnjem grmovju. Hipoma so se razdelile veje, in pred Mavricem je stala Kresnikova Metka, vsa spehana in znojna. Zagledala je Mavrica in je obstala v zadregi.
(Dalje).
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal J09. Vandot.
Mavricu se je razjasnil obraz, ko jo je zagledal. Dvignil se je, pa je stopil k nji. "Glej jo no — Metka", je izpregovoril iznenadjen. "Kaj pa ti delaš tukaj? Metka, Metka!"
Deklica je bila še vedno v zadregi. S predpasnikom si je brisala vroči znoj z zardelega obraza in niti pogledati se ni upala Mavricu v obraz. "Kaj iščem?" je izpregovorila naposled s tihim glasom, da jo je Mavric komaj slišal. "Oj, že celo uro iščem krave, ki sem jih bila zagnala davi sem v gozd... Že celo uro — pa jih ne najdem... A Balantovi čakajo name, ker ne morejo izpeljati iz polja snopovja. Te presnete krave — kam so neki zašle?"
ln Metka se je ozrla spet nazaj, pa je poslušala pozorno. A čuti ni bilo ničesar. Le veter je pošumeval med listlem. In vrhovi visokih smrek so se pripogibali nalahko. — "Ej, Metka, nikar ne skrbi!" jo je tolažil Mavric. "Gotovo jih najdeš — le nikar se ne žalosti! Gotovo leže kje v senci mirno in prežvekujejo... Veš kaj, Metka? Če hočeš, pa ti jih pomagam iskati. Gotovo jih najdeva."
Metka ga je pogledala s svojimi globokimi, lepimi očmi. "O, gospod. Če ste tako prijazni," je odgovorila in se je nasmehnila.
"Dobro, dobro," se je nasmejal Mavric. "Veš, kar pojdiva. In tisti, ki dobi krave, naj zažvižga. Ali si razumela, Metka? Ti greš v to, a jaz v ono stran."
In šla sta vsak na svojo stran. Mavric se je plazil med grmovjem navkreber. Tuintam se je ustavil, pa je poslušal, če bi zaslišal odkod zvončkljanje kravjega zvonca. A zaman. Spel je naprej in se je rinil med gostim grmovjem. "Glej, glej," si je mislil in se je smejal obenem, "gospod doktor je postal kravji pastir. Izgubil je svojo živino, pa jo mora iskati. Kaj ni to imenitno? Kaj ni to romantično? Glej, glej..." Že je dospel vrh griča, na planotico, ki je bila divje zaraščena. Lepo se je videlo od tu na gorsko vas in na zeleno polje, ki je obkrožalo vas. In kar je najprvo zagledal Mavric, so bile tri krave. Ležale so tam v senci in so mirno prežvekovale.
"Glej, glej — pa sem jih le našel," se je razveselil in je zažvižgal, da se je čulo daleč preko gozda. "Hoho," se je oglasil nedaleč od njega Metkin drobni glas. Ia ni preteklo pet minut, ko je stopila iz grmovja Metka, vsa zasopljena in rdeča. Pisani robec ji je bil zdrknil na tilnik in lasje so se ji bili razpustili in so padali prosto po hrbtu. Neka mehka, omamljajoča dražest je dihala s tega obraza, rdečega in svežega kot mak, iz teh vzbočenih prs, ki so se dvigale naglo in upehano. Mavric jo je gledal, in na misel mu je prišlo, zakaj jo je poljubil takrat, ko je prihajal v vas.
"Glejte, gospod — vi ste jih našli," je izpregovorila Metka in se je ozrla hvaležno Mavricu v obraz. "Ves dan bi jih bila jaz iskala. Niti na misel bi mi ne bilo prišlo, da se skrivajo krave tukaj... O, resnično — niti na misel bi mi ne bilo prišlo..."
Mavric je stopil tik pred njo. Roka se mu je kar sama dvignila in je pričela božati mehke lase, ki so se bili nasuli na Metkin hrbet. Deklica se je zdrznila, pa je zgrabila naglo za lase, da jih potlači pod robec. Toda bilo je prepozno. Kajti hipoma je začutila, kako se je ovila Mavriceva roka okrog njenega vrata; čutila je, kako jo je pritisnil k sebi — in kar naenkrat so počivale njegove vroče ustnice na njenih. Sama ni vedela, kaj se je zgodilo tedaj z njo. Omamljiva blaženost se je razlila po njenjh udih, in niti toliko moči ni imela, da bi se iztrgala iz njegovega objema, niti toliko volje, da bi se hotela iztrgati.
"Metka, zlata si in sladka," je čuta tih, šepetajoč glas. "Ti ne veš, kako te imam rad... Metka, ljubezni si vredna, velike, goreče ljubezni... Zahvaljen Bog, da mi je poslal ta trenutek..."
Brez volje, brez moči se je naslanjala Metka na njegove prsi. Oj, ta blaženost! Da bi človek zaspal tako in se nikdar več prebudil... Saj morda ni res, saj so morda to samo sanje, poslane od zle moči, da jo varajo, bridko varajo. Saj ne more biti to res — na zemlji in nikjer take blaženosti. Zla moč ji je poslala te sanje, da jo izkuša in jo morda zapelje v greh... Moj Bog, če je to greh, to, kar se godi zdaj z njo? Moj Bog, če je to res greh?... In Metka se je zdrznila in se je izkušala iztrgati iz tesnega objema. "Gospod, o gospod," je zajecljala in je jokala napol. "Pustite me, gospod, pustite me!"
A Mavric ji ni odgovoril. Še tesneje jo je privil k sebi, pa jo je pričel poljubovati na usta, kipeča kot zrele jagode, na vlažne oči, ki so ga zrle proseče in plašno. Polastila se ga je neka čudna pijanost in mu je razburila kri. Sam ni vedel več, kaj dela, in niti pomislil ni, da stiska k sebi ubogo dekle, ki nima drugega na svetu nego svojo poštenost.
"Pustite me, gospod," je prosila Metka in je pričela ihteti. "Pustite me — lepo vas prosim." — Z zadnjimi močmi se je uprla — in tedaj se je resnično iztrgala iz njegovih rok. Stekla je na konec trate in je obstala tam. Težko je sopla in si je popravljala lase. Mavric je šinil z roko preko čela in se je ozrl na zmedeno deklico. "Kaj sem storil?" je pomislil. "Ali je bilo prav? Ali ni bilo prav?... Ubogo dekle!"
V duši ga je zapeklo, in zasmililo se mu je to dekle, ki je odraslo komaj otroški dobi. Glej, pa je zlorabil to samoto, grdo jo je zlorabil. A ubogo dekle mu je zaupalo, ker je verovalo vanj in ni poznalo nevarnosti. Kaj je storil? Čemu se je dotaknil teh nedolžnih usten? — In Mavrica je zapeklo, in kes se mu je zbudil v duši. "Ni bilo ni tega treba," je pomislil. "Čemu slepariti otroka? Čemu mu delati življenje še bolj bridko? Kako je prišlo vse to? Kako sem se mogel izpozablti?"
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh
Spisal Jos. Vandot
In Mavric je stopil bliže k Metki, ki si je že uravnala svoje lase. Za roko jo je prijel, pa je izpregovoril tiho in proseče: "Ne zameri, Metka. Veš, saj nisem mislil hudega... Kar tako me je prijelo. Sam ne vem, kaj mi je bilo... Ne bodi huda, Metka. Povej mi, ali si huda name?"
Metka ga je pogledala s svojimi velikimi, solznimi očmi. "Nisem huda," je odgovorila šepetaje. "A greh je to, gospod, resnično je greh... Saj niste vi krivi ničesar, zares niste krivi ničesar. Nisem huda..."
Kakor da bi se sramovala svojih lastnih besed, je odbrzela preko trate in je pognala krave s šibo. Stopale so krave navzdol proti produ, a Metka je šla za njimi s povešeno glavo. Za njo pa je stopal Mavric in je molčal. Krave so dospele do proda; prebredle so deroči potok in so se ustavile onkraj na bregu, kakor bi čakale na svojo pastirico. Metka je bila v zadregi in sama ni vedela, kaj bi storila. Most je bil predaleč, a širom nikjer nobene brvi. In spoznala je tedaj Metka, da bo morala na vsak način prebresti deročo vodo. Spoznala je to in je zardela, pa jo je bilo sram. Mavric se je nasmejal in je rekel veselo: "Če hočeš, te pa ponesem na ono stran. Kar štupo-ramo te prenesem."
In Metka se je nasmehnila. "0, ne," je odgovorila. "Bom že sama prebredla... Samo sram me je..."
"A, seveda," je odgovoril Mavric in se je še vedno smejal. "Pojdem pa jaz stran. Samo glej, da te voda ne odnese.". — In Mavric se je napotil po produ. A vendar si ni mogel kaj, da ne bi pogledal tupatam nazaj. In videl je tedaj, kako si je sezula Metka čevlje in je stopila v mrzlo vodo. Do ovinka je prispel in tedaj se je ustavil in se je obrnil nazaj. Metka je bredla vodo, v eni roki črevlje, a z drugo je držala krilo. Voda se je pa zaganjala v njene bele noge in je brizgnila tupatam na njeno krilo. A Metka je stopala naglo, in kar naenkrat je bila na bregu. Obula si je črevlje, pa je pognala krave, ki so jo čakale mirno. Šla je za njimi počasi in s sklonjeno glavo, kakor bi premišljevala nekaj velikega, skrivnostnega. Šele, ko je prišla na pašnik onkraj proda, se je ustavila za trenutek in se je ozrla nazaj. In tedaj je videla, kako ji miga Mavric z roko. Nasmehnila se je, pa je pospešila korake.
Počasi je stopal Mavric po produ. Sam ni vedel, kam bi šel; zato pa je spel kar naprej brez cilja in volje. S proda je stopil na kolovozno pot, ki je peljala nekam daleč, morda tja pod bele snežnike. "Kaj sem storil?" si je očital neprenehoma. "Čemu mi je bilo tega treba? Kaj ni greh to, da sem razburil nič vedočo dekle, ki je še otrok? Greh je to — pred mojo lastno dušo je greh... In nemara se je vzbudila v tem otroku duša — ljubezen se je vzbudila vsled mojega ravnanja. Nemara, nemara... Pa se bom mogel zagovarjati pred lastnimi mislimi, pred lastno dušo? — Kaj sem storil? Čemu sem storil to? Ali mi je bilo potreba?"
In Mavric je hitel naprej, da bi ubežal očitajočim besedam, ki so vstajale neprenehoma v njegovi duši. Pekle so ga te besede, tako pekle, da je sklenil, da ne pogleda več Metke in se je izogne povsod. Morda, morda še ni prepozno? Morda se še niso zbudile v Metkini duši tiste sanje, ki jih pokliče ljubezen sredi lepega dneva? Morda se še niso zbudile in spe še kakor prvo popje samotnih rož, katerih se še ni dotaknilo solnce s svojimi živimi žarki. Morda...
"Čemu mi je treba tega?" je pomislil Mavric, ko je dospel že globoko v gorsko divjino. "Nikoli več se je ne dotaknem in tudi blizu nje ne grem. Čemu bi kalil njen srčni mir. Čemu?"
Tako je sklenil Mavric. Toda že, ko je prišel večer, je prelomil besedo. Domači so šli koj po večerji spat. Mavric se je vsedel pred hišo na klop, pa je strmel v tihi večer, ki je ležal krog njega, poln hlada in tihega hrepenenja. Sem z vasi se je oglasila hipoma lepo ubrana pesem. Fantje so šli preko vasi, pa so prepevali, da je odmevalo v pokojni večer sladko in ubrano. Okenca so se odpirala, in izza cvetočih, rdečih nageljnov se ozrl radoveden obrazek in se je smehljal v sreči in radosti.
Mavric ni mogel obstati več. Ti glasovi so mu razburili dušo, in v nji je ostalo nenasitno hrepenenje po zlati, sladki devojki, ki bi jo človek pritisnil v tem krasnem večeru na svoje koprneče srce. Vstal je, pa se je napotil preko ulice. Bližal se je Kresnikovi koči in že oddaleč je videl na klopi črno postavo. "Metka je," je pomislil. "Ali naj se ognem, kakor sem sklenil? Čemu? — Saj ni tako, kakor sem si domišljeval. Ni tako hudo... Nekaj besed izpregovorim z njo, in videla bo, da vse skupaj ne pomeni nič. Da, tako napravim."
In je obstal pred Metko in je pozdravil prav prijazno: "Dober večer, Metka. Ali si kar sama?"
In iz teme je odgovoril tih in droben glasek: "Mati so šii že spat. K prvi maši gredo... Meni pa se ne ljubi spati. Tako lep večer je nocoj..."
Mavric se ni dolgo pomišljal, ampak je sede kraj nje. "Tudi meni se ne ljubi spati. Veš, dolgčas mi je bilo doma. Naši vsi spe... Pa sem šel preko vasi, pa sem se ustavil pri tebi. Saj mi ne boš zamerila, Metka. Ne morem drugače, ne morem..."
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisa) Jos. Vandot.
Metka ni odgovorita ničesar. Glavo je sklonila, pa je samo poslušala. In Mavric je pričel govoriti. O daljnem svetu je govoril, kjer je pusto in prazno in človek ne more najti srca, ki bi ga ljubilo resnično in udano. Težko je tako življenje in polno prevar. Živi človek in hrepeni vse življenje. A onega, po čemur je hrepenel v svojih samotnih, bridkih urah, onega ne doseže nikdar. Oči mu ugasnejo prej, srce mu ugasne prej; a tisto veliko in krasno je ostalo še vedno tako daleč in nedosegljivo kakor v onem hipu, ko je pričel hrepeneti po njem. Krasen je svet, za onega je krasen, ki uživa samo tjavendan; za onega, kateremu se ne zbudi duša nikoli, kateremu se srce niti ne zgane, če je storil krivico...
Metka ga je poslušala vsa zadivljena. Dasi ni razumela Mavricevih misli, vendar so uplivale njegove čudovite besede mogočno nanjo. In Mavric je znal pripovedovati. Kakor žubori studenec neprestano tam gori na planini in ne utihne niti za trenutek, tako so mu tekle besede iz ust. "EJ, kako zna pripovedovati!" si je mislila Metka in mu je gldala neprenehoma v obraz. "Glej, kakor bi rcž'ce sadil." — Mavric pa se je razvnemal vedno bolj. Niti opazil ni, da je prijel Metko za roko. A Metka mu ni branila. Bila je vsa zadivljena, in niti vedela ni, da se je naslonila nalahko na Mavricevo ramo.
"In vendar — kako bi bil svet krasen, ako bi imel človek kraj sebe tiho in udano dušico, ki bi korakala z njim preko zelenih ravnin," je končal Mavric in se je nasmehnil, ker je opazil, da se je naslonila deklica nanj. "Hej, vriskal bi in prepeval, da bi odmevalo širom okrog. Hej!"
In Mavric je zamahnil s klobukom. Potem pa je položil deklici roko okrog vrata. Metka se je samo stresla; a branila se ni. Saj je bila vsa zadivljena vsled lepih Mavricevih besed. V srcu ji je bilo tako voljno in prijetno, da je zaprla oči. Še tesneje se je stisnila k njemu, in njena glava je omahnila malce in je počivala na njegovi rami. Ljubi Bog, odpusti, če je to greh! Saj ni mogla drugače, saj ni mogla. Saj je čutila v mladem srcu toliko nemira, toliko bridkosti! In kaj hočeš? Saj je vedela, da ima rada Mavrica, tako rada, da bi umrla takoj nocoj zanj... Ljubi Bog, ne zameri! Saj je moralo priti tako. Sojeno ji je bilo tako. In ljubezen ni greh, ljubi Bog! Saj greh ne more biti tako sladak, kot je sladka ljubezen, ki se je zbudila prvič v njenem ubogem srčecu. Ne zameri, ljubi Bog!
Mavric je čutil gorkoto njenega telesa in se je zdrznil. Glej, in sedaj je prišlo tako, kot se je bal. Zbudile so se sanje v nedolžnem srcu — ljubezen jih je poklicala. Razvilo se je nežno popje, ker jih je obsijalo sveto solnce prve ljubezni... Mavric se je prestrašil in se je hotel odmakniti. A ozrl se je v ta obrazek, v katerega je sijal naravnost vstajajoči mesec. Bil je rdeč in napol otroški. Trdno so bile zaprte oči, a ustnice, kakor zrele jagode vabeče, so bile zaokrožene v sladek nasmeh. Nekaj čudovitega je bilo razlitega po tem obrazku. Kaj takega ni še videl nikoli v svojem življenju. Ganilo ga je in obenem se mu je zasmilil ubogi otrok. Glej, kaj si storil z njim? Tako slaboten in reven se stiska k tebi in mogoče upa samo na tebe z onim velikim upanjem, ki ga rodi prva ljubezen samo v preprostih, nič hudega slutečih srcih... Moj Bog, da bi mogel učiniti temu ubogemu otroku zlo? Ne, raje se žrtvuje sam — raje pobegne odtod, samo, da ubeži skušnjavi.
"Metka, povej, ali me imaš resnično rada?" je zašepetal in se je sklonil k njenemu obrazu. "Povej, Metka, kar lepo povej."
Metka je odprla oči. Pogledala mu je naravnost v oči in se je nasmehnila. "Da," je odgovorila komaj slišno. "Greh je, gospod. A kaj morem zato?... Ne morem, ne morem... Vem, da sem neumna, o, tako neumna! Vi ste velik gospod, a jaz siromašna kmetica, ki zna komaj do pet šteti... Neumna sem, o, tako neumna! Kaj morem zato?"
"Ne, nisi neumna," jo je tolažil Mavric. "Čemu bi bila neumna? Veš, ljubezen ne pozna nikakih ovir. Prosto gre svojo pot. Kaj so ji mar morja! Preplove ga, v enem samem trenutku ga preplove. In ni je na svetu moči, ki bi se mogla postaviti ljubezni nasproti. Verjemi mi, Metka, ljubezni je vse mogoče."
Metka je zmigala z glavo. "Lepo govorite, gospod. Ali jaz ne morem verjeti, ne morem... A naj bo, kakor hoče! Meni je dobro — vedno mi bo dobro. Samo, če se spomnim na vas, pa mi je že dobro... Naj bo, kakor hoče..."
Mavrica so zapekle te besede globoko v dušo. In zasmilila se mu je ta sirota, koje srce je bilo tako čisto in jasno kot modro nebo v zimski noči. Sklonil se je k njenim ustnicam in jo je poljubil. Metka se je okrenila. Z obema rokama se je oklenila njegovega vratu in je pritisnila svoje goreče ustnice na njegove. "Mavric," je zašepetala in je vzdihnila globoko.
Mesec je lezel vedno više in je svetil vedno svetlejše. Kroginkrog je počival zagorski svet v pokojnem snu. Nič se ni genilo širom okrog. Le iz daljave se je čulo prijetno šumljanje gorskega potoka. Hipoma se je dvignila sredi vasi fantovska pesem. Naravnost sem izpod vaške lipe je prihajala in se je razgubljala prijetno in otožno v mirno, jasno noč.
"Leto komaj je minulo, njemu pa h pogreb’ zvoni..."
Mavric in Metka sta poslušala to pesem, in niti zapazila nista črno postavo, ki se je bližala ob plotu Kresnikovi koči. Kakor mačka se je plazila z naprej sklonjeno glavo in škripajoč z zobmi. Ko je dospela do koče, se je pritisnila ob leseno steno. Nagnil je človek glavo, pa je strmel na mlada človeka, in njegove oči so se svetile v temi kakor risu. In tedaj je videl, da se objemata ta dva mlada človeka. Z rokami se je prijel za glavo, in iz grla se mu je izvil glasen stok. Mavric in Metka sta zaslišala ta čudni glas in sta se okrenila naglo.
"Jezus, Marija!" je kriknila Metka in se je stresla po vsem životu. "Tomež je — Šimnov Tomaž..." (Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal J os. Vandot
IV.
Pozno se je prebudil Mavric. Solnce je sijalo skozi nezagrnjeno okno, in zunaj na vasi so pritrkavali zvonovi. Mavric je naglo vstal in se je opravil. Stopil je doli v vežo, kjer je ravno zmerjala teta Petra. Priklatil se je bil Peter s podstrešja, krmežljav in zaspan. Oči so mu bile črno obrobljene, in Peter je komaj gledal. Neprijetna mu je bila solnčna svetloba, in zato je mežikal venomer. Mati je spoznala takoj, da se je izmuznil ponoči iz hiše in je vasoval do belega dne. Zato se je pa razhudila in je pričela zmerjati. Peter pa si je drgnil krmežljave oči in se je smejal.
In napotila sta se na vas, da bi šla k maši. A maše nista slišala tisti dan. Peter ga je spravil, da sta šla onkraj proda na pokošeno senožet. Vlegla sta se v senco, in Peter je zaspal, kot bi trenil. Mavric se je zleknil po mehki trati in je gledal doli na vas. Zvonovi so pričeli spet pritrkavati, in njihov glas je odmeval daleč, daleč po tihi dolini. Odmeval je doli s strmih skal, ki so se svetile v jasnem solnčnem svitu.
Mavric je premišljeval sinočni večer. O Metki je premišljeval in o onem sklepu, ki ga je storil sinoči ravno pred gostilno. Danes se mu je zdel naravnost smešen in neizvedljiv. Ona, siromašno, neolikano dekle, pa njegova soproga! Ali ni to nezmlsel, da bi se človek smejal, smejal na glas, kakor najlepšemu dovtipu v krčmi? Nezmlsel je to — resnično nezmisel. Kako je mogel vendar priti do tega sklepa?
In Mavric se je čudil. A vendar mu je bilo neprijetno. Domislil se je Metke — tega neizkušenega otroka, ki se mu je udalo tako nedolžno, brez vsake zavesti, poslušajoč edinole svoj srčni glas. Ali ni greh, če jo pusti kar naenkrat — pusti razočaranju in bolesti, ki jo bo nemara občutila vse svoje življenje? Naj pusti, da ga bodo klele te mehke, rdeče ustnice, katere je poljuboval s takim ognjem? Ne — bilo bi težko zanj, če bi se spomnil sredi tihega večera tam v mestu, da plakajo za njim v gorski vasici rjave, lepe oči. Šel le v zagorski svet, da si dobi miru in se nadivi krasoti. A prišel je, pa je zasejal nemir. Srce, ki ga je ljubilo, je otroval s strupom in je za večno uničil sanje mladega, po ljubezni koprnečega srca... Ali bi se mogel zagovarjati potem pred svojo lastno dušo? Ali bi se mogel?
Mavricu se je zdelo vse tako neumno, da se je pričel rogati samemu sebi. Saj ni bila to njegova prva ljubezen. Sam Bog ve, kolikokrat se je bil že zaljubil! A nikoli ga še niso nadlegovale tako tesnosrčne misli. Šel je, pa je okuševal ljubezen. Ko pa se je naveličal, je pozdravil hladno in ni ga bilo več. Niti najmanjšega očitanja ni čutil v srcu. Čemu tudi? Kaj ni mladost za to, da se uživa, uživa do polne mere? — Take nazore je imel Mavric in s temi nazori je živel in je bil obenem zadovoljen sam s sabo.
A zdaj te neprijetne misli zaradi Metke! Odkod so prišle? Kje so se rodile? — In Mavric je zmigaval z glavo in ni poznal samega sebe več. Odkod te misli? Pa zaradi kmetskega dekleta, s katerim bi človek njegovih nazorov ne imel niti najmanjšega pomisleka. Čudno, da je prišlo vse tako. Resnično čudno... Mogoče je kriv tej izpremembi samo ta kraj, ki je domovina njegovega očeta. Mogoče so to tradicije, ki gredo od roda do roda, pa se ukoreninijo globoko v duši?
"Čudno," je pomislil Mavric. "Ali nekaj bo treba ukreniti. Treba bo, ker je že zadnji čas..."
Toda Mavric je to samo mislil. V resnici pa ni prišel do pravega sklepa. Pustiti Metko mu je bilo težko, ker je res čutil neko nagnjenje do nje. Smilila se mu je in obenem jo je imel rad. Nekaj ga je vleklo do nje, a če je bila to resnična ljubezen, o tem je dvomil celo sam.
"Naj bo, kar hoče!" je sklenil naposled. "Ukrenem nekaj, in potem bo dobro." — Prevrgel se je na drugo stran, pa je zamižal, da bi zaspal. A v tem so se oglasili na vasi spet zvonovi. Peter se je dvignil, pa je zarežal zlovoljen. Pomel si je zaspane oči in je pogledal na Mavrica. "Menda bo kmalu konec maše," je izpregovoril in si je oblačil jopič. "Kaj, ko bi šla na vas?"
Mavric je vstal, in napotila sta se na vas. Ljudje so se ravno izsipali iz cerkve. Šumela so naškrobana krila, in vesel smeh in govor se je razlegal kroinkrog. Možje in fantje so se zbirali v gručah pred cerkvijo, da malo pomožujejo in si ogledajo rdečelična dekleta, ki so brzela mimo njih. Mavric in Peter sta se pridružila gruči fantov in sta tudi ogledovala praznično oblečena dekleta. Tudi Metka je hitela mimo z drobnimi koraki. Za ta hip je pogledala na Mavrica. In tedaj je zardela in se je nasmehnila. Potem pa je bežala po cesti in je zavila v prvo ulico.
(Dalje, j
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal J os. Vandot
"Čedno dekle," je izpregovoril Kocjanov Janez in je cmaknil z jezikom. "Ta bi bila zame... Kakor nageljček — saj pravim. Škoda, da je ne vidi Šimnov Tomaž. Kar oči bi si izbulll. Hej, ali ni res?"
Tedaj se je prikazal na cerkvenih vratih Šimnov Tomaž. Čudno — danes je bil oblečen v novo obleko, ki jo je imel spravljeno v skrinji še od velike noči sem. Križal se je Tomaž še zunaj cerkve in je klenil trikrat. Obrnil se je potem proti gruči možkih in je šel mimo njih.
"Hej, Tomaž!" se je oglasil majhen, suhljat kmet, ki je vlekel neprestano iz čedre. "Hej, Tomaž!" je ponovil še enkrat in je nadaljeval hudomušno: "Kaj še nisi dobil zlate rude? Veš, jaz sem jo zasledil. Onkraj Mojstovke jo je polna jama. Veš, Tomaž, da ne boš jezen."
Tomaž se ni zmenil za te besede niti za krohot, ki je sledil tem besedam. Samo strupeno je pogledal na možica in se je približal fantom. Obstal je pred njimi, pa jih je pogledal. A kakor bi ga bil pičli gad, je skočil naglo nazaj. Zagledal je Mavrica, in obraz mu je postal kar naenkrat zaripel. Oči so se mu zasvetile in pesti so se mu skrčile. Stopil je potem naprej in je trikrat pljunil pred njim.
"Fej, poglejte ga hudirja!" je zakričal hripavo. "V škrica se je preoblekel, pa lovi duše po vasi... Glejte ga hudirja! Rep je stistnll med noge, ker se boji, da bi ga ne spoznali... Resnično je hudir, vam pravim, ljudje božji. Kamenje v roke, ljudje božji, pa ga pobijte kot psa. Nima moči hudir — pred cerkvijo nima moči... Kamenje v roke! Glejte, kakor jaz..."
Tomaž se je resnično sklonil k tlam in je pobral kamen, debel kot pest, in ga je hotel vreči naravnost v Mavrica. A Mavric je bil uren in je spoznal takoj, kaj namerava nori človek. Skočil je k njemu in ga je stisnil za gleženj, da je Tomaž zatulil in izpustil kamen.
"Pomagajte, ljudje božji!" je vpil Tomaž in je poizkušal, da bi se iznebil trdih prstov. "Hudir me hoče — mojo dušo hoče... Pomagajte, ljudje božji!"
Ljudje so se zgrnili kroginkrog. A Mavric je že izpustil norega Tomaža. Mirno je stal sredi množice in se je samo smejal. A Tomaž je že hotel spet navaliti nanj. Toda ljudje so ga zgrabili in so ga tirali po cesti proti domu. "Sram te bodi, Tomaž!" so mu govorili. "Kaj si že popolnoma obnorel? Kaj hočeš poštenim ljudem? Saj ti ni storil ničesar... Sram te bodi!"
A Tomaž jih ni poslušal, ampak je samo tulil in je mahal neprestano z rokami. "Hudir je — izmed hudirjev največji," je kričal. "O, zavohal sem ga, že prvi dan sem ga zavohal... Kar zasmrdelo je... Jezes, Jezes! Hudirja trpite na vasi, ljudje božji! In meni je ugrabil petindvajset voz in... Jezes, Jezes!" — In Tomaž je zaškrtnil z zobmi. Z nečloveško močjo se je iztrgal iz rok kmetov, pa je bežal preko vasi, kot bi ga resnično preganjalo tristo hudirjev.
Pred cerkvijo pa so izpraševali ljudje Mavrica. "Kaj jaz vem!" je odgovarjal Mavric. "Jezo ima name, to vem. A zakaj, tega menda še sam ne ve. Pod Mojstrovko sem ga dobil, ko je kopal zlato rudo. Že takrat me je nahrulil."
"Norec je, prav navaden norec," so menili ljudje. "Dobro bi storil Seljan, če bi ga poslal na Studenec. Zna kaj napraviti ta norec. Ubije lahko koga in morda še hišo zapali... Na, pa imaš... Saj pravim — tudi Seljan nima pameti. Takega norca imeti pod streho! Takega norca! Ha?"
In ljudje so se razhajali in so se pomenkovali samo o norem Tomažu. Hudovali so se in jezili. Kaj si bo mislil Mavric? Glejte, toliko časa ga že ni bilo na vasi. Na, pa ti pride čez dolgo let, pa ga napade ta norec, ta Šimnov Tomaž! Saj pravim, kaj si bo mislil doktor Mavric, katerega je sama prijaznost in poštenost? Kaj poreče, ko vidi, da ga tako zaničuje ta mrhar, ta Šimnov Tomaž?
A Mavric ni rekel ničesar. Dobro je vedel, zakaj ga sovraži Tomaž. Vse je samo radi Metke, samo zaradi Metke. Dobro je vedel, kako je Tomaž zaljubljen vanjo. Kaj ni lomil sinoči kola iz plota in je škripal z zobmi, ker ga je našel pri Metki? — Vse je samo zaradi Metke. Spoznal je Tomaž, da ga je izpodrinil Mavric. Najbrž je vedno upal v svoji norosti, da ga ima Metka rada, da ga bo imela vedno rada. Na, zdaj pa je izprevidel, da je izpodletel popolnoma... In zato ga je zgrabilo divje sovraštvo. Nor je ta človek, in treba se ga bo čuvati. Vse je mogoče pri takem človeku. Niti trenil bi ne z očesom, ako bi prelil človeško kri... Resnično — treba se ga bo čuvati in mu hoditi raje s pota. Nor je Tomaž in niti ne ve, kaj dela.
In Mavric se je kazal brezskrbnega. A vendar je čutil v srcu neko bojazen — bojazen pred tem človekom, ki je nor in obenem ves prevzet od divjega sovražtva. A tolažil se je s tem, da mu pojde kmalu s pota. Saj njegovi dnevi so že šteti — še malo časa, pa se povrne nazaj v mesto. In bogve kdaj se spet povrne, če se sploh še povrne? Dasi je Tomaž nevaren, vendar se ga ne boji. S pota mu pojde in se mu umakne, in dobro bo vse.
(Dalje)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot
S tem je potolažil Sednikove in je potolažil tudi samega sebe. Vznemirjeni so bili Sednikovi zaradi Tomaža in so se bali zlih posledic. A Mavric se je smejal brezskrbno in je pregnal s svojim smehom ves strah. Takoj po kosilu se je napotil onkraj proda na trato, ki se mu je bila priljubila tako. Vlegel se je, pa je hotel počivati. Prijetno in mehko je dehtelo rdeče ravšje. Komaj slišno je šepetal poletni vetrec med vejami visokih smrek. Hladno je bilo v senci, in Mavrica se je loteval spanec. Napol je že spal, ko se je dvignil hipoma. Zazdelo se mu je, da sliši šumenje tam v grmovju — kakor bi se nekdo plazil skozi goščavo. Ozrl se je tja, pa je zagledal Metko, ki je stala kraj grmovja. Bila je v zadregi in ni vedela, ali bi šla naprej, ali bi pa zbežala nazaj.
"Metka!" je zaklical Mavric ves iznenadjen. "Ne, tega nisem mislil, da prideš danes sem... Metka, sem pojdi, da se malo pogovoriva."
Metka se ni genila z mesta. "Sram me je." je odvrnila in se je smehljala v zadregi. "Resnično me je sram... Kaj si bodete mislili? Nisem vedela, da ste tukaj..."
"Kaj se boš sramovala!" ji je prigovarjal Mavric. "Saj ne vidi nihče — nihče te ne bo videl. Kar k meni sedi. Glej, tako lepo je tukaj! Lahko govoriva sto in sto reči, in nihče naju ne bo motil... Ne bodi neumna, Metka, in se kar lepo vsedi k meni. Ali slišiš, Metka?"
Deklica se je še vedno obotavljala. Toda Mavric ji ni prigovarjal več. Naglo je vstal in jo je privedel s silo na trato. Kakor otroka jo je posadil v mehko dehtečo travo in je sedel k nji. Metka se je še vedno smehljala in ni vedela, kaj bi storila. Mavric jo je gledal od strani in danes mu je posebno ugajala. Oblečena je bila v pisano krilo, izpod katerega so gledale okrogle nožice, obute v rumene šolničke. Bele, naškrobane čipke so se smejale izpod krila, a vrhnji život je objemal ozek, z rožami posejan jopič, tako, da je bil okrogli, zagoreli vrat prost. Roke so ji zakrivali kakor sneg beli rokavi, a v ušesih sta se ji zibala dva lepa, okrogla zamorčka. Neka sveža dražest, nekaj vabljivega in sladkega je dihalo od nje. Mavric jo je gledal ves zavzet. Pozabil je na Tomaža, pozabil na svoje sklepe. Videl je pred sabo samo to svežo, neizkaljeno mladost, in v duši se mu je dvignila želja, želja po uživanju in ljubezni, polni kipeče in burne razkošnosti. Nič več ni hotel gledati v te rjave, vlažne oči, ampak je stiskal samo to svežo mladost na svoje srce.
Metka je trepetala v njegovem objemu. A ni izpregovorila nobene besede. Stiskala se je k njemu, katerega je ljubila z vso dušo, za katerega bi bila dala rada svoje življenje. Čutila je samo njegove žgoče poljube, in sladka blaženost in onemoglost se je razlivala po vsem njenem telesu. Ničesar ni mislila več, ničesar ni hotela misliti več — ah, čemu? Tako bi človek najraje živel, tako kot sedaj. In ne bilo bi treba umreti in stopiti v nebesa.
Tudi Mavric je močal. Le tuintam je zašepetal in se je sklonil k okroglemu zamorčku: "Metka..." Metka pa se ga je oklenila z obema rokama okrog vratu in je pritisnila svoj vroči obraz na njegovo žareče lice...
Vetrec je bil utihnil hipoma. In smreke so mirovale z navzdol povešenimi vejami. Zdelo se je, da je legel spanec na ves širni, v solncu sanjajoči gozd. Le rdeče ravšje je dehtelo na trati, dehtelo s prijetnim, uspavajočim vonjem in je odpiralo svoje čašice solnčnim žarkom. In tam deli na produ je pljuskalo pritajeno in je zazvenelo tupatam, kakor bi se bila dotaknila roka ubranih citer...
Metka je planila pokoncu. Sredi tišine so se oglasili glasovi zvonov, ki so pritrkavali tam na vasi. Metka se je zdrznila in je pokrila za hip z rokami oči. Potem pa si je popravila lase in je gledala s svojimi vlažnimi, velikimi očmi brezizrazno na rdeče ravšje kraj grmovja. "Jezus, Marija!" je vzdihnila, in na čelu se ji je prikazal mrzel znoj. Zdrznila se je še enkrat in je pokrila obraz z rokami. "Jezus, Marija!" je zastokala krčevito. Potem pa se je okrenila in je zbežala kakor srna v grmovje.
"Metka!" je zaklical za njo Mavric. A Metka ga ni čula in se ni vrnila. Mavric je pohitel za njo. Toda ni je našel nikjer. Blodil je po hosti in je zaklical tupatam njeno ime. A nihče mu ni odgovoril. Mrtva tišina je ležala nad vso zemljo, in nič se ni genilo sredi molčečega gozda.
(Dalje J
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal J os. Vandot
Mavric se je vsedel na mahovito skalo pod široko hibo. Z robcem si je otrl znoj z vročega čela. Nato pa je zakril obraz z rokami in je sedel nepremično na obali. Po glavi so se mu podile misli, druga za drugo, a v duši ga je peklo nekaj bridkega... Kaj je storil? Kaj se je zgodilo v zadnjih trenutkih? — In zavedal se je Mavric — z grozo v srcu se je zavedal vsega. Glej, kaj se ni zatemnelo nebo širom okrog? Kaj niso zakrili oblaki drobnih zvezd, ki so trepetale vsepovsod po sinjem, čistem nebu? In tema je padla na zemljo — mrtva kakor sama smrt. In sredi te teme so vstale pošasti, grabeč z dolgimi, železnimi rokami okrog sebe... Kaj ni se odprla zemlja, da požre človeka, ki je povzročil s svojim dejanjem to črno temo? Kaj se niso nagnili snežniki, da pokopljejo pod sabo nevredneža, ki je oskrunil njihovo sveto kraljestvo in priklical nanje sramoto, večno sramoto?
Mavric je dvignil glavo, pa je pogledal na bele snežnike, ki so se svetili izza temnega zelenja. Mirno in resno so kipeli v sinje nebo, in njihov sneg se je blestel kakor belo cvetje, ki se ga ni še nihče dotaknil. In tedaj se je razburil Mavric. Pljunil je predse in se je udaril s pestjo po čelu.
"Kanalja sem, ničvredna, ostudna kanalja!" je izpregovoril na glas. "Gre v zagorski raj kanalja, da se nasrka sveže čistosti. A s svojo ostudno dušo oskruni čistost; že s svojo navzočnostjo zastrupi vse... Kanalja, ničvredna kanalja!"
In spoznal je Mavric to in se je zastudil sam sebi. Zdaj je pričel zaničevati samega sebe. Fej, kanalja! Pljunil bi sam pred sebe, če bi bil še vreden tega... Kanalja, ki je prišel, da s svojimi umazanimi stopinjami stre cvetje, ki je gledalo nedolžno in tiho solncu naravnost v obraz!
še enkrat je pljunil sam pred sabo, potem pa se je dvignil. Blodil je po goščavi, kakor bi se hotel skriti vsemu svetu in se potajiti v temi smrek solncu. Toda konečno je vendar dospel do meje gozda. Ozrl se je na vas, ki je stala pred njim pokojna in polna božjega miru. "Fej, kanalja!" je zamrmral med stisnjenimi zobmi, ko je stopil na leseno brv, ki je bila napeljana preko gorskega potoka. Ko je stopil v Sednikovo hišo, ni našel nikogar doma.
"Prav," je dejal in je šel v svojo sobico. Vzel je dolgo gorsko palico in si je oprtil nahrbtnik. Napisal je na list, da gre na gore in se vrne šele jutri večer. Položil je list na mizo. Potem pa je šel — naravnost proti goram je šel...
* * *
Metka je pribežala domov. Vsa upehana je bila in potna. Bežala je vso pot, kot bi jo preganjala črna pošast, zavita v megle iz jesenske polnoči. Niti ozreti se ni upala nazaj, ampak je hitela, hitela in je želela edinole, da bi bila že doma, doma pod varno streho. Dolga se ji je zdela pot; toda naposled je vendarle stopila čez domači prag. Matere ni bilo nikjer. Najbrž je ždela v cerkvi in je prebirala oguljene jagode na starem molku.
Metka se je ozrla na okence, kjer je cvetel lep nagelj, ki je bil njen ponos. Še danes zjutraj, predno je šla k maši, ga je ogledovala in se je smehljala. Saj je vedela, komu bo dala nagelj, ko se razpihne popolnoma. O, dobro je vedela Metka. Zato pa se je tudi tako lepo smehljala... A zdaj je pogledala na okno. Toda brhkega nageljna ni bilo nikjer. Čez sredo je bilo prelomljeno stebelce in je viselo brez rdečega cveta navzdol. In vedela je Metka — prišel je nekdo, pa je ukradel njen lepi nagelj... Metka je gledala s širokoodprtimi očmi na lonec, kakor bi ne mogla razumeti tega. Toda hipoma se je stresla in se je ozrla vsa preplašena po prazni sobici. Potem pa se je vrgla na postelj in je pričela krčevito ihteti.
Dolgo je ihtela in je umolknila šele takrat, ko so se odprla sunkoma vrata in je stopila v sobico mati. Trudoma je vstala in se ni niti ozrla materi v obraz. A mati jo je premerila z očmi od nog do glave in je zmajala z glavo.
"No, kaj pa ti?" se je začudila. "Kaj nisi bila v cerkvi? Glej, glej — pa ti leži doma..."
Metka je stopila k oknu. "Glava me boli, mati," je odvrnila s trudnim glasom. "Zelo me boli."
Špela je stopila k nji, pa ji je dvignila z desnico glavo. Videla je njene plašne, rdeče obrobljene oči in se je čudila še bolj. "Glava te boli, praviš?" je govorila. "Pa si raditega jokala? Ej, ej... Metka, pravim ti, da ne govoriš resnice — na sveto nedeljo ne govoriš resnice..."
Metka ni odgovorila. Spet se je vlegla na postelj in se je obrnila v zid. Sram jo je bilo in hudo ji je bilo, da se ni upala matere pogledati. Kesala se je in se je zavedala velikega greha. A v srcu jo je bolelo, tako silno bolelo!... Mati je hodila okrog nje in jo je gledala. Križ božji! Kaj je z otrokom danes? Kaj jo res boli glava? Samo glava?
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot
"Metka, ne bodi taka," se je oglasila hipoma. "Povej mi po pravici, kaj ti je?"
Metka je stresnila samo z glavo in se je stisnila še bolj k zidu. Mati je pričela godrnjati in slačiti svojo pražnjo obleko. Ravno se je napravila, ko so se odprla tiho vrata in se je priplazil v sobo kakor tat Šimnov Tomaž. Obstal je pri vratih in je zakašljal na glas. Špela se je okrenila, pa ga je zagledala.
"Ti mrhar!" ga je pozdravila zadirljivo. "Kaj pa je tebe prignalo sem? Ha?“
Tomaž je skomizgnil z rameni. Ozrl se je na postelj, kjer je ležala Metka, in oči so se mu zasvetile. "Kaj delam, me vprašaš, ti Špela?" je odvrnil mračno. "Naj delam, kar hočem. Samo to ti povem, da delam jaz več nego ti, ki si stara in domišljava, da joj... Samo to ti povem, Špela, da nisi ti mati, da si slepa tako, da niti solnca ne vidiš več. Zakaj ne odpreš oči? Ha, ti Špela? Smrčiš in smrčiš — a tvoja golobica gruli pod oknom s sladkim golobčkom. Hej, resnično gruli, da kar z jezikom mlaska. Hej, tvoja golobica in pa hudir v škricevi obleki..."
Špela je postala od same togote vsa zaripla. Stisnila je pest, pa je stopila tik pred Tomaža. "Hudobec prismojeni!" je zavpila. "Kaj, ti se drznež govoriti slabo o naši hiši? Ti, prismuknjenec? Glej, da se mi hitro izgubiš! Tam so vrata, tam! Ti kanalja brezbožna, nesramna!”
A Tomaž se je samo posmejal porogljivo. "Kaj boš čenčala, ti čenča stara, potuhnjena! Hehe, seveda, seveda! Tudi tebi je zadišal hudir. Saj ni čudno, da pravijo, da jahaš ponoči metlo. A tedaj gruli hudir s tvojo hčerjo... Fej, pljunil bi tebi in hudirjevi nevesti v obraz. Fej..."
In Tomaž je resnično pljunil pred Špelo na tla. Ženska je samo siknila nekaj nerazločnega. Potem je pa zgrabila metlo in je pričela udrihati z ročem po Tomažu. Tomaž pa se je samo krohotal in se je umikal preti durim. "Hehe, le daj me, če misliš, da me kaj boli," je zaklical še v veži. "Hudirja izženi tako iz svoje hiše, da boš vedela — hudirja... Rep mu odseči, rep, da ti da zanj polno kad cekinov... Hehe, hudirja..."
In Tomaž se je krohotal še zunaj na potu. Špela je pritekla za njim — vsa zaripla in razkačena. A Tomaž je bežal že daleč tam čez klanec in je izginil kar naenkrat za ovinkom. Špela je stopila nazaj v hišo in se je spravila nad Metko. "Ta mrhar, ta potepuh!" je govorila vsa iz sebe. "Kaj ti ne govori! Kaj ti vsega ne pravi! Ta mrhar! — Pa meni kaj takega, meni! — No, kaj pa ti ležiš kot klada na dvoru? Brž mi vstani in mi povej, ali je res, kar je govoril ta mrhar. Ali si slišala? Brž mi vstani!"
A Metka se ni genila. Mirno je ležala in je gledala v zid. Le tuintam se je stresla za hip, in zdelo se je, da zadržuje jok. Špela je vrgla metlo na tla in je zgrabila hčer za rame. "Ali mi boš vstala?" je zarežala in je potegnila Metko s postelje. Pokažem ti, če mi ne poveš resnice. Kaj sta imela z ongavim Mavricem? Ali mi boš povedala takoj? Ali boš?"
Metka jo je pogledala s svojimi velikimi, vlažnimi očmi, v katerih je bilo gorja in bolesti. Samo z glavo je mignila in je zakrila z roko oči. Zaihtela je pridušeno in je zbežala iz sobe.
Špela je gledala za njo. Hipoma jo je minila vsa togota. Prestrašila se je tako, da se je sesedla na klop kraj peči. Sklenila je roke in je zastokala na glas. "Jezus, Marija! Tega se mi je še manjkalo, samo še tega! Križ božji, stoj mi na strani..."
In Špela je spoznala tedaj vse. Lasje so se ji skoro zjezili od samega strahu, in kolena so se ji pošiblla. Glej, glej! Prišlo je tako — usojeno je bilo tako. Hvala Bogu, da je povedal ta mrhar vse. Ne bo še prepozno — resnično, še ne more biti prepozno. Neumna je Metka in še otrok. Lahko bi jo zapeljal ta mestni škric, lahko. Hvala Bogu in materi božji, da je povedal Tomaž vse. Čuvala bo lahko zdaj nad svojim otrokom, da ne zabrede na napačno pot. Mlada je še Metka in neumna kot noč. In lahko bi se ji zgodilo, križ božji, tako lahko...
In Špela je vstala in je odšla z drsajočimi koraki iz hiše, da poišče hčer, tega neumnega, norega otroka. —
Tomaž pa je šel naravnost v gostilno. Vse popoldne je popival in se je kar topil v grenkem jerušu. In zgodilo se je, da je šel o mraku domov pijan, nekrščansko pijan. Komaj je zlezel na skedenj, komaj se je splazil po vseh štirih na seno. Potem pa je kar zasmrčal. In sanje je imel tisto noč Šimnov Tomaž, prav lepe sanje. Prikazal se mu je rajni pastir Udrč. Jezen je bil pastir Udrč in je vihtel dolgo ovčarsko palico. "Ti Tomaž, Šimnov Tomaž," je izpregovoril rajni pastir Udrč. "hudoba si, da je pod solncem ni take hudobe. S palico te namlatim, da ti bodo plesale zvezde po hudobni butici." (Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal j 03. Vandot,
Tomaž se je kar vrgel na tla pred razsrjenim rajnim pastirjem Udrčem. Od strahu je zatulil in je vprašal s tresočim glasom: "Kaj sem ti storil, ljubi rajni pastir Udrč? Kaj sem ti storil, da me hočeš tepsti z ovčarsko palico? Ljubi rajni pastir Udrč..."
In rajni pastir Udrč je mahnil prvič po Tomažu s svojo palico, da se je Tomaž kar zvil vsled bolečine. "Hudobec si, Tomaž, Šimnov Tomaž," je nadaljeval ranjki pastir Udrč. "Kaj sem ti bil na potu, da si mi razbil moje znamenje tam okraj planine? Ha, Tomaž? Zdaj govori, če ne, te premikastim tako, da ti ne ostane niti ena kost cela. Si li slišal, Tomaž, Šimnov Tomaž?"
Tomaž je zatulil vnovič. "Pusti me, ljubi rajni pastir Udrč," je moledoval. "Res, razbil sem tvoje znamenje, ker me je lomila togota. Glej, sam si mi povedal za zaklad pod Mojstrovko. A prišel je hudir, pa mi je začsral zlato rudo, da se je izpremenila v trdo skalo. Prišel je hudir, pa mi je ugrabil ongavo Metko... O, ljubi rajni pastir Udrč! O, da bi vedel ti, kako me je grabilo in davilo! Saj nisem podrl samo tebi znamenja. Tudi pastirčku Gregcu sem prevrnil in pobil vse lonce... O, ne zameri, ljubi rajni pastir Udrč! O, ne zameri!"
In rajni pastir Udrč je zamahnil še enkrat, da je Tomaža kar zaskelelo. Pa je izpregovoril rajni pastir: "Naj bo za danes. A to ti povem, da mi moraš napraviti novo znamenje. Veš, toliko in toliko mora biti visoko in zidano, da veš, Tomaž, Šimnov Tomaž, zidano mora biti. Siromak si in nimaš denarja. Zato ti pa povem za zlato rudo. Onkraj planine koplji — saj veš, pod ono hibo, ki je napol suha. Ali si slišal, Tomaž. Šimnov Tomaž?“
Tomaž je zarjul vsled velike radosti in je skočil pokoncu. Zbudil se je, in znoj mu je tekel curkoma po obrazu. Krog njega je vladala črna tema, in prvi trenutek se niti zavedati ni mogel, kje da se nahaja. Toda obtipal je suho seno in tedaj je spoznal, da leži doma na senu. Sanjal je, hej, lepe sanje je sanjal! Sam rajni pastir Udrč je bil pri njemu in mu je pokazal prostor, kjer lahko nakoplje sto voz zlate rade. Hej, dunes ga ne bo prevaral hudir, resnično ga ne bo prevaral!
Tomaž je skočil pokoncu. Začutil je v glavi skelečo bolest, da se je zgrabil z obema rokama za kipeče čelo in je zastokal na glas. "Preveč sem pil včeraj," je pomislil. "A zdaj me kolje in zbada jeruš. A kaj zato!"
In Tomaž se je splazil iz skednja. Stopil je na temno dvorišče in se je ozrl v nebo. Zvezde so trepetale širom okrog, in hladen vetrec je vel preko doline. Tomaž se je stresnil za hip in je odšel potem naglo z dvorišča...
V.
Pastirček Gregec se je bil prebudil iz spanja. Napol se je dvignil iz slame na pogradu. Mel si je oči, pa je pričel gledati okrog sebe po koči. Temo, ki je vladala kroginkrog, je le medlo razsvetljevala žerjavica na širokem, kamenitem ognjišču. Tuintam je prasketnil ogorek in se je zasvetil svetleje. In tedaj je videl pastirček Gregec prav razločno človeka, ki je spal nedaleč od njega na pogradu.
"Menda bo čas, da ga zbudim," je pomislil pastirček Gregec. "Noč je še, a vendar bo kmalu dan. Žerjavica tudi že pogaša..." In pastirček Grtgec se je splazil s pograda. Odprl je nizke duri, pa se je ozrl v noč. Zvezde so scer še svetile; toda tam na vzhodu se je kazalo na nebu nekaj zamazano rdečega. "Kmalu bo dan," je zamrmral pastirček in se je stresel. Kajti sem s planine je vela mrzla sapa, a v koči je bilo gorko. Pastirček je zatvorl spet duri. Nametal je na ognjišče suhih drv in je razpihal tlečo žerjavico, da se je dvignil hipoma jasen plamen in je razsvetlil borno kočo.
S pograda je stopil tedaj Mavric. Približal se je ognju in je pogledal na uro. "Čas bo," je dejal. "Ravno pravi trenutek si me zbudil. Dobro, dobro, Gregec."
Gregec je pristavil k ognju lonček in ga je nalil do viha z vodo. Kmalu je začelo šumeti v lončku, in Mavric je natresel vanj čaja. Vsedel se je na nizko, premitivno klop in je strmel molče v žareči ogenj. Pastirček je pripravil leseno skodelico in jo je oplaknil trikrat. Nalil je do vrha vročega čaja in jo je postavil pred Mavrica. Mavric je posreboval čaj. Oprtil si je nahrbtnik in je vzel palico. Stisnil je pastirčku srebrn denar v roko in je rekel: "Tedaj me počakaš na Prisanški planini? Še pred poldnem bom tam, in potem greva skupaj preko Peči."
"Bom, zagotovo bom čakal," je odvrnil pastirček. "Samo pazite se, gospod. Pot je nevarna — posebno med oknom... Vse dopoldne bom čakal na vas. Samo pazite, gospod, da se vrnete zdravi."
■ D.il Je.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot.
Mavric je stopil ven na trato. Šel je preko nje in je zavil po poti, ki je držala med rušjem do strmega pobočja razdrtih Prisankovih sten. Temna je bila noč, in v zvezdnatem svitu je komaj razločeval pot pred sabo. Toda onkraj rušja se je že pričelo svitati, in ko je dospel do skalovja, je bil že popolnoma dan. Mavric se je pričel plaziti po gladkem skalovju. Dasi je bila ozka steza nevarna in je pod njim zijalo sto prepadov, se vendar ni zmenil za nevarnost. Enakomerno in brezbrižno se je plazil kvišku. Solnce je že vzšlo, in kroginkrog se je zaiskrilo in zasvetilo. Tam v dalji, tu blizu ga je pozdravljalo tisoč gorečih glav. Zdelo se je, kakor da je padel z jasnega neba živ ogenj in je objel s tisočerimi plameni svet. In zaplamtelo je kroginkrog in se je zaiskrilo — tam daleč, kamor je moglo seči oko.
Mavrica je prevzel ta razgled. Pozabil je na vse, pozabil je, da je človek. Samo krasoto je videl in te goreče plamene, ki so kipeli mogočno v nebo. Dospel je do vrha in se je vsedel nedaleč od zmrzlega snega na ploščato skalo. In tedaj je ugasnil ogenj. Zasvetile so se gore v srebrnem svitu in vsepovsod je pozdravljalo belo cvetje — večni sneg na glavah snežnikov in ledenikov. Mavric se je razleknil po trdi skali in je obrnil obraz naravnost proti solncu. Mehka gorkota ga je obšla; njegovi premraženi udje so postali spet voljni, in niti sam ni vedel, kdaj je minil čas. Solnce je prišlo že daleč na nebo, ko se je dvignil, da se napoti navzdol. Zavriskal je, da je odmevalo od vrha do vrha in je šlo daleč doli, kjer je zelenela solnčna planina.
Ta vrisk je slišal tudi Šimnov Tomaž. Ustavil se je bil visoko nad planino, kjer so rastle kraj ostrega gručevja zadnje, napol trhle hibe. Ozrl se je Tomaž v skalovje. "Pastir je", je zagodrnjal in je pobral rovnico, ki mu je bila padla na tla. "V imenu božjem in v imenu rajnega pastirja Udrča — pričnimo! — Zapičil je rovnico v zemljo in je vrgel prvi pesek v stran. Natančno je pogledal pesek; še celo v roko ga je prijel. "Zlata ruda je tu notri", je izpregovoril, in obraz se mu je raztegnil v vesel in zadovoljen smeh. "Za sto voz je bo, za sto voz, kakor resnično sem Šimnov Tomaž in kakor resnično se mi je prikazal ponoči rajni pastir Udrč... Moja bo ongava Metka. Za sto maš plačam, in maše jo bodo rešile iz hudirjevih krempljev. Niti poznalo se ji ne bo, da jo je hotel hudir. Resnično ti pravim, tebi, ongavi Tomaž..."
In Tomaž je kopal neutrudno dalje. Potne srage so mu tekle preko obraza, a Tomaž se ni zmenil za to. Čemu neki? Danes ga doleti sreča, danes po dolgem trpljenju in bridkih urah. Kaj vse drugo! Samo, da se mu prikaže zlata ruda, in potem bo vse dobro. Pozabil bo na bolesti in gorje, ki ga je moral okusiti v zadnjih dneh. Pozabil bo na vse in bo stiskal samo ongavo Metko na srce. Rešil jo bo hudirjevih krempljev, in sam župnik jo bo moral blagosloviti z desetimi blagoslovi pred glavnim oltarjem... Hej, pa pride lepo življenje! Bogastvo pride in ljubezen in sreča... In Tomaž je kopal in srce mu je kar poskakovalo v širokih prsih.
Sem gori s planine se je čulo zvončkljanje živinskih zvoncev. In prav razločno se je čulo tudi petje. Sedel je tam v senci pastirček Gregec. Gledal je v strmo skalovje in je opazoval Mavrica, ki se je plazil po skalah navzdol. "Pride — zdrav in čil pride na planino", je pomislil in je pričel peti:
"Po Koroškem sem hodil, sem ptice lovil; sem Mojco zagledal, sem Mojco vlovil..."
Toda veselo petje je utihnilo kar naenkrat. Pastirček Gregec se je dvignil in je pogledal na Mavrica, ki je dospel že do zadnje stene. "Nasproti mu grem", je dejal sam sebi in se je pričel plaziti po strmem bregu.
Hipoma je počilo gori v skalovju, da je votlo odmevalo kroginkrog. Prasketnilu je kamenje in se je usulo preko stene kakor toča. Tomaž se je okrenil in se je ozrl tja gori. Oči so se mu razširile, in stresel se je po vsem životu. Prekrižal se je naglo trikrat in je zaklel potem na glas. "Hudir je, hudir je... Ali me varajo oči? Resnično — hudir gre spet, da mi pograbi zlato rudo, kakor zadnjič..."
In Tomaž je spustil rovnico na tla in je zaškripal z zobmi. Stiskal je pesti, a njegove divje, s krvjo zalite oči so strmele tja gori na steno, po kateri se je plazil oni škric. "Zdaj, zdaj bo tukaj", mu je šinilo v glavo. "In niti izkopal nisem zlate rude, pa mi jo že začara. In niti za sto maš ne bom mogel plačati, da bi otel ongavo Metko... Jezes, Jezes! — A to se ne bo zgodilo, resnično se ne bo zgodilo. Branil bom rudo in niti hudir mi je ne vzame več. Branil jo bom, in raje prodam dušo, nego pa pustim sto voz zlata." (Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.1
Spisa! J 05, Vandot.
Tomaž je zatulil in se je vrgel na napol izkopano jamo. Zakril je vso in je zasadil krčevito prste v pesek. Iz grla so mu prihajali neki čudni glasovi in izza stisnjenih zobov se mu je prikazala rumenkasta pena. Vse telo se mu je treslo, in divje oči so mu prežale kakor risu na človeka, ki se je plazil tam po steni. Že jo je preplezal srečno in že se je skril za trenutek v jarku pod skalovjem. Tedaj pa je planil Tomaž kvišku. Kakor divja koza je letel preko gručevja; preskočil je jarek in je dospel do rušja onkraj pečin. Potuhnil se je v gosto rušje in je čakal. Razločno so se že čuli škripajoči koraki — izza ovinka se je prikazal Mavric in je obstal za trenutek kraj rušja, da si otare znoj z obraza in se še enkrat ozre na nebotične pečine, preko katerih je prišel navzdol.
A hipoma je začutil, kako ga je zgrabil nekdo za vrat. Zazdelo se mu je, da so se mu zasadili v meso ostri kremplji divje zverine in so ga pričeli daviti. Za trenutek je okrenil glavo, in zagledal je divje, sršeče oči in zaripel obraz norega Tomaža. Hotel je izpregovoriti, a iz grla se mu je izvilo samo nerazločno grgranje. Zgrabil je z rokami Tomaža okrog pasa; a Tomaž se je zvinil kakor podlasica in je potisnil Mavrica naprej.
"Potipal sem te, hudir, za pravo žilico sem te potipal," je hropel Tomaž. "Moja bo zlata ruda... ongava Metka bo moja... A ti pa pojdeš v peklo — v svoje kraljestvo pojdeš... Pomeril si se s Tomažem, a Tomaž je huji kot vsi hudirji... O, da — huji, huji..."
Mavric se je upiral z vsemi svojimi močmi, a zaman. Tomaž ga je vlekel naprej z nečloveško močjo. Skozi rušje ga je vlekel in je hropel in klel nerazločne kletve. Tiščal je Mavrica za vrat in ga ni izpustil niti za trenutek. Mavric je lovil sapo; oči so mu izstopile iz jamic in obraz mu je postal zabuhel. Črno se mu je storilo pred očmi in onemogel je tako, da ni mogel več geniti z roko. Zavest ga je zapuščala, in že ni vedel več, kaj se godi z njim. Noge so mu omahnile — in tedaj je začutil, kako so ga izpustili železni kremplji. Hotel je hlastniti po zraku; a tedaj je začutil, da ni pod njegovimi nogami več trdne zemlje. Zazdelo se mu je, da pada naglo preko pečin — v globočino, ki zija črno in sovražno pod njim. Obenem pa je zaslišal nad sabo zlokoben, vražji krohot — in potem ni čutil več...
Tomaž je stal vrhu pečin in je gledal v globočino. Krohotal se je in se je tolkel ob kolena. "Pa je šel hudir — svojo pot je šel... Moja bo zdaj zlata ruda in tudi ongava Metka bo moja... Lepo sem ga izpeljal hudirja, hoho! Hej, Tomaž je Tomaž — pa bi se ustrašil hudirja — hohoho! — Zlata ruda je moja. Za sto voz jo je, in niti sam hudir je ni mogel začarati. Hoho..."
In Tomaž se je smejal zlokobno in se je tolkel po kolenih. A hipoma se je okrenil; kajti zdelo se mu je, da sliši za sabo škripajoče korake. In resnično — za njim je stal pastirček Gregec. Njegov obraz je bil bled kod zid, širokoodprte, prestrašene oči pa so gledale na znorelega Tomaža, ki se je krohotal še vedno tako strašno.
"Hudir je šel v peklo — ali si ga videl?" je izpregovoril Tomaž in je stopil tik k dečku. A pastirček je stopil dva koraka nazaj. Dvignil je stojo palico, kakor bi se hotel braniti. "Tomaž," je zajecljal v svojem strahu. "Kaj si storil? Pahnil si gospoda s pečine... In zdaj je mrtev — resnično je mrtev... Gorje, gorje!"
In pastirček si je zakril vsled bolesti obraz z roko in se je stresel. A hipoma je dvignil spet glavo. "Hudobec si, Tomaž!" je zavpil in je zamahnil s palico. "Na vislice te potegnejo. In prav je, ker si ti hudobec." — Srd je pograbil pogumnega pastirčka. Zavihtel je palico in je pričel udrihati po Tomažu. Tomaž je upognil hrbet in je bil ves začuden. Šele, ko je padel deseti udarec se je zavedel. A pastirček je že bežal proti jarku in je izginil kar naenkrat v njem. Tomaž se je zaprašil za njim. Letel je do trhle hibe, kakor da bi se bil zbal za svoj zaklad. Že je videl hibo in jamo, ki jo je bil izkopal. Samo deset korakov je bil oddaljen od nje. Tedaj pa je obstal in se je prijel za glavo. Oči so se mu izbulile, in kriknil je z nečloveškim glasom.
(Dalje )
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot
Glej, nedaleč tam od jame je ležal oni, katerega je bil prekotalil preko pečine. Zraven njega je pa klečal pastirček Gregec. Tomaž ni mogel verjeti lastnim očem. Mrzel znoj mu je stopil na čelo, in kolena so se mu pošibila.
"On je — hudir je!" je zatulil. "Spet mi je ugrabil zaklad... Resnično je hudir in močnejši kot jaz. O, ne morem mu do živega. Dušo mi bo zdaj iztrgal iz prsi — zdaj, ko sem mu napravil to... Jezes, Jezes!"
In Tomaž se je obrnil in se je opotekel naprej. Po vsem životu se je tresel, in čelo mu je pokrival mrzel znoj. Krilil je z rokami, kot bi iskal ravnotežja, in je tulil venomer: "Dušo mi zgrabi s kremplji... Jezes, Jezes! Deset hudirjev plane po meni in po Metki deset... Jezes, Jezes!"
Kraj jarka se je ustavil in se je ozrl nazaj. In tedaj je videl, kako je dvignil pastirček Gregec njegovega sovražnika. Sedel je mladi gospod in se je oprl s hrbtom ob skalo. Videl je to Tomaž, in mrzla zona ga je oblila. Odskočil je in je zavpil obupno: "Že vstaja in brusi kremplje! Mojo dušo hoče raztrgati... Jezes, Jezes! Hudir mi je pokazal zobe — ravno danes mi je pokazal." — Divji strah se je polastil Tomaža. Lasje na glavi so se mu zježili, in lica so se mu skremžila. Zaprašil se je po jarku navzdol; kakor divja koza je skakal s skale na skalo in niti enkrat se ni upal ozreti nazaj. Dospel je do planine in je bežal preko nje.
"Jezes, Jezes!" je vreščal s hripavim glasom. "Deset jih gre za mano — deset. Pa vsi imajo nabrušene kremplje... Ljudje božji, molite! Deset jih leti za mano..."
Trije pastirji, ki so pasli na planini, so gledali začudeni za njim. Zmajevali so z glavo in so že hoteli ujeti znorelega Tomaža. A tedaj se je oglasil doli s skalovja presumljiv žvižg in klic na pomoč. In tedaj so vedeli pastirji, da se je morala dogoditi nesreča. Naglo so hiteli po strmem bregu in so dospeli kmalu do trhle hibe. Zagledali so tam Gregca, ki je še vedno klečal kraj Mavrica in je držal steklenico k njegovim ustam.
"Kaj se je ponesrečil?" so vprašali pastirji. Gregec je pokimal z glavo in je pogledal na mladega gospoda, ki se je opiral ob trdo skalo. "Veste, Tomaž, Šimnov Tomaž ga je vrgel preko pečine," je dejal tiho. "Zbesnel je Tomaž — ali kali?"
Tedaj pa je odpri Mavric oči. Hotel se je dvigniti. Toda zastokal je bolestno in je stisnil ustnice. Naslonil se je spet na skalo in je zaprl oči. Pastir, ki je bil najstarejši izmed treh, je spoznal takoj, kaj mora storiti. Šli so doli k hibam, pa so nalomili vej. Napravili so iz njih nosila in so položili varno krvavečega mladega gospoda. Počasi so ga nesli po pobočju navzdol in so ga položili v koči na pograd. Zavedel se je tam Mavric — zavedel svojega položaja. Čutil je, da ga skeli ves život, in domislil se je, da je nemara polomljen ves. Zato se je obrnil k pastirčku Gregcu, pa mu je rekel: "Mlad si še in gibčen, Gregec... Pojdi v vas po zdravnika in voz. Ne bo zastonj, Gregec, ne bo zastonj..."
Pastirček Gregec je zamahnil z roko in je prikimal. Potem pa se je obrnil in je letel kakor srna preko planine... Mavric je zaprl spet oči. Po glavi mu je šumelo in se vrtelo, a po vsem životu ga je zbadalo in dregalo, da se niti geniti ni mogel. In čutil je tedaj Mavric v svojem srcu: pohabljen boš vse življenje, če boš še sploh ostal pri življenju. Pregrešil si se in si oskrunil s svojim grešnim dejanjem planinski raj. Čist je bil prej planinski raj in greha ni bilo v njem. A prišel si ti in si s svojo umazanostjo zamazal to čistost... In glej — maščevale so se danes planine, bridko so se maščevale nad tabo...
Domislil se je Mavric tega in se je stresnil nehote. A v prsih ga je zaskelela tedaj divja bolečina, da je zastokal na glas. "Vode," je dejal in je pogledal na pastirje, ki so stali kraj pograda in so šepetali med sabo. Pastir se je sklonil, pa mu je nastavil steklenico hladne vode k ustam. Mavric je srkal slastno vodo in se niti zmenil ni za bolečine. Naslonil se je spet nazaj, pa je jel premišljevati.
Glej, tako so se maščevale planine, ker jih je oskrunil. Zdaj naj trpi, ker je resnično zaslužil. S svojim dejanjem je zaslužil to. Planine so krasne, a neizprosne v svojem srdu. Kaj ti, človeče, se drzneš poteptati z nogo, kar je v varstvu sinjih planin, kar je vzraslo na njih, v njihovem jasnem žaru? Ti se drzneš? — In planine so se maščevale zdaj...
Bogve, kaj poreče Metka? — In Mavric je videl pred sabo dvoje globokih, rjavih oči, ki so bile polne solza. Naravnost v njega so gledale in so očitale: Ti si kriv teh solz in vseh, ki bodo stopile še v nas. Poteptal si nedolžno dušo, ki je poznala samo solnčne žarke. Poteptal si jo, in mesto solnčnih žarkov, si jo napolnil s črno temo. Ne bo videla več žarečih zvezd; samo temno nebo bo videla, zastrto z umazanimi meglami. In mir — kje bo našla mir, ko si jo poteptal s svojimi umazanimi nogami? Šla bo po potu, a drugega ne bo videla nego obup, ki se ji bo krohotal od vseh strani...
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot
In Metka je vstala od mize. Opotekajoč je stopila k postelji. Medlo je razsvetljevala leščerba mračno izbico. Temne sence so begale po stenah, kakor roke skrivnih pošasti. In Metka jih je videla. Zdrznila se je in je zakrila ihteč svoj bledi obraz v blazinah. Sence po stenah so se večale in so grabile s svojimi dolgimi rokami po nji. A Metka je samo ihtela in njeno telo se je treslo v brezmejni bolesti.
In Mavric je stal pod odprtim okencem. Videl je grabeče sence in videl je Metkin obup. Srce se mu je krčilo, in govoril je skozi okence: "Metka, velika je tvoja bolest. In jaz sem je kriv... Odpusti mi, Metka! Glej, maščevale so se planine, in gorje mi bo vse življenje... Odpusti mi, Metka, zaradi ljubezni mi odpusti!"
A Metka ni dvignila glave. Le ihteti je prenehala in je odgovorila: "Odpulčam ti, Mavric. Zaradi ljubezni ti odpulčam, ki jo nosim v svojem srcu. Kakor luč mi bo svetila, ko moram v temi in noči po svojem potu. Ti si mi ugasil zvezde; solnce si mi ugasil in poteptal. A ljubezni mi nisi ugasil. Zato ti pa odpuščam, Mavric..."
Mavric je zastokal na pogradu. Sam ni vedel več, ali bedi ali sanja. V glavi je čutil praznoto in niti oči ni mogel odpreti več, da bi videl, ali resnično bedi. Nepremično je ležal na slami in videl je samo Metko, kako tišči glavo v blazine... Šele čez dolgo časa je vstala Metka. Obraz ji je bil miren, in njene globoke, lepe oči so se smehljale. Roko je podala Mavricu in je dejala mirno: "Vse ti je odpuščeno, Mavric. Zaradi tebe sem preživela sto lepih trenutkov. In že ti trenutki so vredni, da sem živela... Pojdi, Mavric, ker najina pota ne morejo iti skupaj. Pojdi, Mavric, in mir s tabo..."
Metka se je obrnila in je izginila bogvekam. In z Metko je izginilo vse. Črna tema se je razlila kroginkrog. In Mavric je videl pred sabo samo neskončno praznoto... Mirno, nepremično je ležal na pogradu v planinski koči, in se ni niti zgenil, ko je stopil v kočo zdravnik, spremljan od kakih deset ljudi...
* * *
Zašumelo je po vasi, ko se je raznesla hipoma novica, da je vrgel nori Tomaž Mavrica preko skale. V prvem trenutku so govorili vsi, da je mladi doktor že mrtev; a šele pastirček Gregec jih je prepričal, da doktor še živi, da je samo polomljen na vseh udih. Ogorčenje je zgrabilo ljudi in zabavljall so vsi čez Tomaža, posebno pa čez Seljana. Ta cepec — lahko bi bil spravil norega Tomaža že davno iz vasi. Pa ne, pa ne! Seveda — bal se je šteti denarcev. To je bilo — pa nič drugega. Skopuh grdi! Lahko bi bil obvaroval Mavrica pred nesrečo, lahko. Tako pa tako... In ljudje so ugibali, zakaj se je lotil Tomaž ravno Mavrica. Sovražil ga je; saj ga je že včeraj napadel pred cerkvijo. Bogve, zakaj ga je sovražil? Saj Mavric ni storil nikomur žalega. Najmanj pa še Tomažu.
Samo Metka in njena mati sta vedele vse. Metki je padel srp na tla, ko je izvedeta tisto novico. Tam na Gornikovi njivi je žela tisti dan. Stresla se je in srp ji je padel iz rok, ko je priletela ongava Maruša in je v eni sapi povedala žanjicam tisto nesrečno novico. Njen rdeči obraz je pobledel kot zid, in njene oči so se odprte široko. Gledala je naravnost v obraz ongavi Maruši, in ustnice so se ji tresle. A ni izpregovorila besedice; samo na tla se je sesedla in od groze ji je utripalo srce in je bilo kakor kladivo... In žela je potem in sama ni vedela, kako žanje. Pogovarjale so se okrog nje žanjice; a Metka ni vedela, kaj se pogovarjajo. Šumelo ji je nekaj po glavi in po sencah jo je kljuvalo, da jo je bolelo.
In potem popoldne, ko so pripeljali Mavrica v vas. Ljudi se je nabralo kraj pota, in tudi Metka je bila med njimi. Videla je razločno Mavrica, ki je ležal na vozu. Pogrnjen je bil čezinčez s suknjo; samo obraz je bil prost. Mavric je imel oči odprte. Gledal je po ljudeh in se je smehljal. Hotel je govoriti; toda ni spravil besedice preko ust. Videla ga je Metka. Tam na klancu je stala, pa ga je videla razločno. Roke je imela sklenjene na prsih in ustnice je stiskala, ker jo je morila bridka bolest. Preko lic so ji tekle solze; a teh solz ni videi nihče, tudi Mavric ne, ki se je oziral po ljudeh, a ni videl samotne Metke.
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos* Vandot.
In voz je zdrčal mimo po ulici proti Sednikovi hiši. Za prvim vogalom se je skril, in ljudje so se razpršili. Samo Metka je še ostala in se ni genila z mesta. Gledala je tja doli, kjer je izginil voz, in v srcu jo je bolelo vedno bolj. Ni več stiskala usten in tudi rok ni imela več prekrižanih na prsih. Stala je tam gori na klancu in sama ni vedela, kaj se godi z njo... Predramil jo je šele kmet, ki je šel mimo in jo je gledal začuden. Ustavil se je kmet, pa jo je meril od nog do glave.
Metka ga je zapazila naposled. Naglo se je obrnila, pa je hitela na polje, kjer je bila pustila srp. In žela je in ni videla niti zlatih klasov, ki so padali ped ostrim srpom. Smejalo se je solnce nad planinskim svetom, in rahel vetrič je vel nad dolino in pošumeval nalahko med zrelim klasjem. Metka pa je stala sključena sredi njive, in njen srp se je svetil v solnčnih žarkih...
In prišli so dnevi, polni žalosti in bolesti. Metki je dopadel rožni obraz. Njene globoke oči so se poglobile še bolj in so gledale breizrazno v svet. Doda je godrnjala mati venomer. Metka jo je poslušala pohlevno in ni odvrnila niti ene besedice. Ni se zmenila za nobeno besedo več. Šele tedaj, če je izpregovoril kdo o bolnem Mavricu, se je zgenila in je uprla proseče vanj svoje velike oči. In tedaj je poslušala in je kar z očmi srkala besede z ust pripovedovalca. In tako je izvedela, da gre Mavricu vedno na boljše. Rdečica ji je šinila tedaj na bleda lica, in oči so se ji zasmejale za trenutek.
Tretji dan je bilo, ko so prignali orožniki Šimnovega Tomaža v vas. Ulovili so ga bili na gorah. V skalni lopi je ždel Tomaž in se ni upal na milo solnce. Zasačili so ga orožniki, pa so ga zvezali. Prignali so ga v vas — raztrganega, razmršenega in medlega kot smrt. Tomaž je stopal pred njimi skozi vas. Neprestano se je oziral kroginkrog in je zatulil tupatam, da je šlo skozi mozeg: "Bežite, ljudje božji, in molite! Devet hudirjev gre za mano... A eden me je že zgrabil... Hudir z zvitim in strupenim repom me je pograbil... Bežite in molite, ljudje božji..."
Tomaž se je zvijal v verigah. A orožniki so ga tirali dalje — do postaje, da ga peljejo daleč tja doli v deželo...
In tisti večer je izvedela Metka, da popeljejo drugo jutro Mavrica v mesto v bolnišnico. Seveda je pravila to. Menda ima Mavric zlomljeno desno roko, menda tudi v križu ni vse prav v redu. Mora v bolnišnico, je dejal zdravnik, in Mavric je bil zadovoljen... Metka se je prestrašila tega. Hudo ji je bilo, da ne bo videla več njega, po katerem je hrepenela z vsem hrepenenjem mlade duše. Glej, zdaj gre on, in bogve, če se še povrne? Pozabi na samotno vas sredi šumnega mesta, in četudi okreva, se vendar ne povrne nikoli več. Saj bo pozabil tudi nanjo, resnično bo pozabil, ko bo prišel v mesto, in niti v mislih se je ne bo spomnil.
In Metka je prišla domov. Mati je že spala, in tema se je razprostirala po sobi. Metka se je vsedla pri oknu na klop, pa je strmela vun v črno noč. Enakomerno je padal zunaj dež, in s strehe je kapljalo enolično in žalostno. Metka je pritisnila svoje vroče čelo na mrzlo steklo, pa je mislila grenke misli. Glej, tako ga je imela rada, da bi žrtvovala zanj vse — svojo mladost in dušo. A zdaj gre in se nemara ne povrne več. In nemara ga resnično ne vidi nič več... Metke se je polastilo silno hrepenenje. Oj, da bi ga videla samo še enkrat! Da bi videla samo enkrat še tisto ljubo lice in tiste lepe oči! In nemara bi bilo potem bolje — nemara bi ne kljuvalo več tako bridko v srcu.
In Metka je vstala naglo, kakor bi se bila domislila nečesa lepega. Po prstih je stopila tja k mizi. Zavezala si je ruto okrog glave in je neslišno odšla iz sobe. Stopila je vun v črno noč. Dež je lil neprenehoma, in na razdrapani poti so stale velike luže. Metka je hitela naglo po potu in se ni zmenila za dež, ki se je zaganjal v njo, da je bila v nekaj trenutkih do kože mokra. Živega človeka ni bilo na vasi. Okna so bila vsa temna, in na vsi vasi ni bilo niti ene lučice.
Metka je prihitela do Sednikove hiše. Obstala je pri plotu in je pogledala na okence, ki se je svetilo iz teme. "Tam leži on," je pomislila, in srce ji je pričelo biti glasneje. Za trenutek se je še obotavljala; potem pa je odprla naglo leso in se je bližala počasi okencu. Ustnice so ji drgetale od mraza, a srce ji je bilo tako glasno, da ga je slišala sama. Obstala je pod okencem. Stopila je na prste in je pogledala skozi slabo zastrnjeno okence v izbo. Zagledala je tam na postelji Mavricev obraz, ki se je smehljal veselo. Zraven postelje pa je stala Sednikica in se je pogovarjala z Mavricem.
"Pozdravljen, moj ljubi!" je zašepetala Metka in se je nasmehljala. "Bog ti daj kmalu zdravje in kmalu se povrni... Oj, da sem te videla, samo videla! Kako dobro mi je zdaj pri srcu! Trpela sem zate, moj zlati. A kaj je vse trpljenje! Videla sem te in sem zopet dobra..."
Veter je zavel sredi noči. Stresle so se široke hruške pred hišo in so zašumele glasno. Val dežja je pljusnil v Metko. A ona se ni zmenila za to. Hipoma ji je vstalo v duši jasno prepričanje, da se vrne kmalu oni, ki leži tam notri v sobi na postelji. Resnično se vrne k nji — saj jo ima rad, saj ima zlato dušo, saj ji je govoril tako sladke besede o ljubezni. O, on se ne more lagati, se ne zna lagati! Zato se pa tudi povrne k nji zdrav in čil. In potem bodo zasijali lepi dnevi in ne bodo ugasnili nikdar več. O, resnično bo tako, ko se povrne on — on, ki ne pozna zlobe in laži...
P OJ) L I S jr E K.
Metka in njen greh.
Spisal J os. Vandot.
Metki se je nasmejalo srce pri tej misli. Zatrdno je bila prepričana, da se zgodi vse tako, kot misli ona. Ni je stresal več mraz; tudi dežja ni čutila več. Voljno ji je postalo v srcu, ko je gledala v razsvetljeno izbo — na njega, ki je ležal sam v postelji, ki je bil njeno vse na tem svetu. Vrne se, resnično se vrne — in kaj hoče še več?
Luč v izbi je ugasnila hipoma, in črna tema je objela samotno deklico. Veter je završel še močneje, in hruške so zašumele glasno sredi noči. Metka se je obrnila, pa je zbežala naglo proti domu. Hitela je preko vasi in se ni zmenila za globoke luže in črno temo, ki jo ležala širom okrog. V njenem sren je bilo jasno in veselo — bodočnost je videla pred sabo, in ta bodočnost je bila polna jasnih zvezd.
"Vrne se, resnično se vrne. In potem bo sreča, sama sreča kroginkrog." — —
A sreče ni bilo in tudi jasnih zvezd ni bilo odnikoder. Leta so bežala, in Metka je upala še vedno na srečo. A sreče ni bilo — bogve, kje je zaspala in je pozabila, da jo čaka mlado srce in plaka po nji. Metka pa je čakala in je upala. Bogve, koliko poletij je že sanjalo nad zagorskim svetom. Metka se jih ni upala več šteti; samo čakala je še in upala, da vendar enkrat pride sreča. A sreča je spala nekje visoko na planini in še vedela ni, da sanja kraj nje jasno poletje in jo kliče v dolini srce, ki še ni izgubilo vere v njo...
In Metka je stopala tisti dan pred kravami, upreženimi v voz, po poti, ki se je vila proti belim snežnikom. Glej, onkraj proda, pod zelenimi smrekami se smeje trata, in kraj nje cvete rdeče ravšje. Glej, tam je ležal tisto davno poletje Mavric, glej, tam je bila srečna tiste sladke trenutke. Moj Bog, kaj ni bilo to še včeraj? Laž je, da so minula od tistega časa že leta. Saj ni mogoče! Včeraj se je bilo zgodilo to, resnično včeraj. Samo ljudje se lažejo, da so minula že leta. (Pride že).
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Joe. Vandot.
Bridko se je nasmehnila Metka, ko je gledala na tisto lepo trato. Z roko je šinila preko čela in je pognala s šibo krave. Pri tem se je obrnila nazaj in je zapazila deset korakov za sabo družbo turistov. Dva gospoda sta bila in dve ženski. Metka se je zdrznila in se je prijela krčevito za kravji komat. Kaj ni oni veliki gospod on, katerega čaka že toliko bridkih dni? Kaj ni on? Ne, ni mogoče. On ni nosil brade, on je bil še mlad. To ni on — to je nekdo drug... In Metka je gledala na prihajajoče in se je še vedno držala komata. Gledala je na tistega velikega, bradatega gospoda, in obraz ji je postal bled kot zid... Ne, to ni on, ne more biti on! A vendar je on, — to je njegova postava, to so njegove oči. Jezus, in se je zagledal v tisto lepo trato onkraj belega proda? Z roko je šinil preko čela, kakor bi se bil spomnil nekaj neprijetnega.
Metki je padla šiba iz rok. Srce ji je hotelo počiti vsled silnega razburjenja. Roke, ki so ji držale komat, so se ji tresle kakor v mrzlici... Glej, to je on! Domislil se je je pri pogledu na zeleno trato, in zdaj bo stopil k nji, in sreča se bo zbudila in se ji bo nasmejala... A tedaj je Metka skoro vzkliknila. Kajti videla je, kako se je ona velika in močna ženska oklenila njegove roke. Razločno je slišala Metka, kako je izpregovorila tista ženska: "Kaj opazuješ, Mavric? Kaj se ti dopada ona trata? Res, kako je krasna! Kakor v raju... A pojdimo naprej!"
In ženska ga je potegnila naprej. Mavric se je nasmehnil in se je obrnil k ženski. "Prav praviš, Ada", je govoril, ko je šel mimo Metke. "Spomini so na nekdanje dni lepi spomini... Zato pa sem bil tudi za to, da napraviva najino ženitovanjsko popotovanje v planine. Videla boš že še, kako je krasno tukaj. Čakaj, jutri zjutraj, ko stopimo vrh snežnika. In ne bo ti žal, da si moja ženka in si me poslušala..."
In turisti so šli mimo, ne da bi se zmenili za Metko. Mavric je še zapazil ni, ampak je šel naprej in je gledal neprenehoma mladi ženski v obraz. Metka se je prijela za prsi in je zastokala na glas. Divja bolest ji je skrčila srce, in za trenutek je zaplesalo vse pred njenimi očmi. Kakor v megli je videla Mavrica pred sabo. Vedno bolj se je oddaljeval in naposled je izginil tam za ovinkom.
"Mavric!" je zaklicala Metka na glas. A nihče ji ni odgovoril, in tudi on se ni vrnil. Metka se je prijela za vroče čelo in se je sedla na bližnji kamen. Sedela je tam dolgo, glavo podprto z rokami in strmeč brezizrazno v tla... Naposled se jo dvignila in je stopila trudoma h kravam. Pognala jih jo in je stopala pred njimi. Sključeno je šla naprej in niti enkrat pogledala okrog sebe.
Tam v gozdu jo je čakala mati kraj kupa drv. Nevoljno je pogledala na hčer in se je obregnila: "Križ božji! Kje pa hodiš toliko časa? Na, pa čakam in čakam — že celo večnost čakam. Saj pravim — križ božji!" — In ženica je pričela metati drva na voz. Metka ji je pomagala in je molčala ves čas. Mati jo godrnjala venomer. Ko so bila že skoro vsa drva na vozu, se je obrnila naglo h hčeri, pa je zakričala napol: "Ti si vsega kriva — ti in tvoja trma! Kaj bi se bilo nama treba garati? Kaj? — Pavel ima hišo in tudi grunta zadosti. Povrhu pa je še sam... Križ božji! To bi bilo življenje! Tako pa se garaj in garaj! Pa samo radi tega, ker ta trma noče Pavleta. Do ušes je zaljubljen vate, ti pravim, že dve leti je zaljubljen... Pa noče ta trma! Kaj misliš, da pride oni škric po tebe? Kaj, ti trma brezglava?"
Metka je pogledala mater s svojimi velikimi, žalostnimi očmi. "Mati," je rekla mirno; a vendar je stisnila za trenutek brezbarvne ustnice. "Mati, bodite brez skrbi. Pavla vzamem — še jutri, če hočete..."
Ženica je izpustila poleno na tla in se je ozrla vsa radostna na hčer. A Metka se je že sklonila, da bi skrila solze, ki so ji siloma vrele iz oči... Sem iz dalje pa je prinašal poletni vetrec veselo vriskanje. Štirje turisti so bili dospeli do vznožja belih snežnikov, pa so jih pozdravljali z glasnimi vriski...
(Konec.)