Metka in njen greh
| Metka in njen greh. Josip Vandot |
| |||||||||||
Metka in njen greh. Spisal Jos. Vandot. Oakral planine, ravno tam, kjer se pričela nizko, grbavo rušje, |e stalo takrat nerodno znamenje. Na trhlem, močno preperelem drogu |e visela plošča s čudno, nerazločno sliko. Vse poteze so bile zamazane, ali vsled starosti, ali v s led nerodnosti neznanega slikarja — kdo ve to? Razločevalo se je samo še velikansko žrelo neznane zveri, ki je kazala dolge, ostre zobe. In iz žrela je molelo nekaj, človeški roki podobnega. Pod ploščico je bil bržkone tudi napis. Toda tedaj je bil popolnoma izbrisan, in tujec [e zaman stal pred znamenjem in zmigava! z glavo. Ni si mogel razložiti, kaj pomeni ono žrelo In roka ki moti Iz žrela. Toda ljudje so dobro vedeli, zakaj stoji ono znamenje tam onkraj planine. Od roda do roda je šlo. In zato so vedeli, da [e bilo postavljeno ono znamenje v spomin rajnega pastirja Udrča. Zgrabil se je bil tu rajni pastir Udrč z medvedom, ki mu je hotel raztrgati čredo. A preslab je bil pastir Udrč. Zato pa Je raztrgal medved njegovo čredo, in raztrgal Je tudi njega samega. Pobožni Ijndje so mu postavili zato snameuje In zmolili oče naš za njegovo dušo, kadarkoli so šli mimo.
In tudi Šimnov Tomaž je zmolil pred znamenjem očenaš za dušo rajnega Udrča. Tisto jutro je bil prispel onkraj planine, pa se je ustavil pred znamenjem. Rovnico je spustil na tla: odkril se Je in se je pokrižal pobožno. A Sfmnov Tomaž je bil resnično pobožen človek; zato se ni zadovoljil samo
z očenašem. Kajti ozrl se je naravnost ra ploščico, pa je izpregovorl! na glas : .Udrč, pastir si b!1, pa s! prišel gotovo naravnost v nebesa. Kaj ti [e treba očenašev? Ka|. ti Udrč?... A rad me Inrš, Udrč, rad, kakor imam jaz rad ongavo Metko. Zato si ml -a tudi poslal nocoj te tepe sanje... Zahvaljen bodi, Udrč I Sto maš plačam, kadar dvignem zaklad pod onim-le borovcem. Sto maš jaz In sto moja ongava Metka... Zahvaljen bedi, Udrč — amen.*
Šimnov Tomaž se je pokrižal spet po-božao in se [e pokril s svojim pefedrarim klobukom. Pobrat je rovnico s tal in se [e zagledal za trenutek v orjaško skalovje, ki je štrlelo kroglnkrog navpično v nebo. Seat s planine je prihajalo prijetno zvončkljanje živinskih zvoncev, in tuhtam je bilo Čuti človeški glas sredi zagorske divjine. Tomaž Je zagledal gori pri širokem snežišču tr C po divjih koz, ki so se pasle po gručevju, h tedaj jih je pričel Šteti na prstih: .E^a, dve, tri— deset... petindvajset... Hehe, petindvajset r
Zadovoljno se je posmejal In [e raztegnil svoja, z bodečimi, sivimi kocinami porasla lic-. .Petindvajset jih je, hehet Petindvajset voz zlate rude popeljem dora- v’ In kaj potem, Tomaž? V svili in zlatu bo hodila ongava Metka okrog. Kaj, Tomaž ? Ati ne zasluži ongava Metka? Kaj ni solne e grše od nje? — Hehe, petindvajset voz “
In Šimnov Tomaž si Je mel zadovol|-o svo|e hrapave roke. Smejal se je v srčni radosti, in cči so ae mu kar svetde. Pre-stoplcal je v svojih nerodnih, lesenih c kitah in je ponavljal venomer: .Petindvajset jih je —- hehe, petindvajset...*
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot
Toda naposled se je okrenil in je pričel stopati naglo navkreber med gostim, krivenčastim rušjem. Strm je bil breg, in Tomažu je stopil znoj na vroče čelo. Glasno je sopel, toda ustavil se ni. Samo pcfedrani klobuk |e snel z glave in je šinil dvakrat z umazanim rokavom preko mokrega obraza. Iz rušja je stopil na strmo peščevje, ki se je širilo tik do belih, strmih pečin. Po vseh Štirih se |e plazil Tomaž med gručevjem Znoj mu je lil kar curkoma z cbraza, In ▼sled napora je pričel hropsti. Toda Tomaž ni odnehal. Sunkoma se je poganjal naprej in je še vedno ponavljal in se |e oosmejal tupatam: .Petindvajset jih bo... Saj sem rekel, In rajni Udrč ml je poslal take sanje... Hehe, petindvajset..."
In Tomaž se je poganjal neutrudno kvišku. Tulntam se [e ozrl na skalovje in razločno je videl posvečeni borovec tam pod strmo steno. Srce se mu je zasmejalo pri tem, in še hitreje se je plazil navzgor. Že
je dospel v kotlino, ki je biia polna zmrz-lega snega, in blagodejna sapa |e zavela van|. Toda Tomaž ni Imel niti časa, da bi se oddahnil in si obrisal znoj z obraza. Skoro tekel je po kotlini in je obstal kar naenkrat pred pokvečenlm borovcem.
»Jebesajčekl" je zaklical razveseljen in razveseljen in je sklenil roke. »Zahvaljen bodi, Udič I Zahvaljen medved, da je raztrgal tebe in čredo I Saj drugače bi ml ne bil mogel poslati nocoj teh san|. Klical si me, Udrč, lepo si me klical ponoči: »Vstani, Tomaž Simnov 1“ sl mi rekel. »Vstani, pa /zemi rovnico. Tomaž Šlmnov," si ml rekel, .pod Mojstrovko, saj veš, kjer stoji borovec, tam koplji, Tomaž Šlmnov. Divje koze ti povedo, koliko voz zlate rude nakoplješ tam. In ongava Metka... Vstani, Tomaž Simnov 1“ — Jebesajček, pa pridem sem In vidim, da raste borovec tukaj. In zlata ruda je tu; za petindvajset voz je je. Saj so mi povedale divje koze tako. Kaj jih ni bilo petindvajset? Resnično jih je bilo — s kozlom še celo šestindvajset... Petindvajset, hehe, petindvajset,.’'
la Šlmnov Tomaž |e pričel v svoji veliki radosti skakati, da so mu odpadle nerodne lesene coklje. Saj pravim — ta rajni oastlr Udrč I Bog mu daj nebesa I Saj mu je pa tudi poslal tako lepe sanje in mu je pokazal pot do zlate rude, ki jo išče Tomaž
Že izza mladih let. Sto maš bo plačal za mir njegove duše in ongava Metka tudi sto. V svili bo hodila Metka In bo njegova gospa. Že jutri — mogoče že danes popelje svojih petindvajset voz zlata v dolino. Pa bodo zijali ljudje, pa se bo smejala ongava Metka vsled neizrečene srčne sreče.
»Hi hi," se je posmejal Šimnov Tomaž In se je udaril trikrat ob kolena, ki so gledala gola izza strganih hlač. ,Hihl," se je posmejal še enkrat; potem pa je zgrabil rovnico in je pričel naglo kopati pod borovcem. Tla so bila peščena, in vsled tega je šlo Tomažu delo naglo izpod rok. Že so se pokazale debele korenine, in tedaj je vztrepetalo Tomažu srce vsled razburjenja. Glej, še dvakrat ali trikrat bo zamahnil z rovnico — In zasvetilo se bo suho zlato. Ravno za petindvaset voz ga bo in mcrda še prgišče povrhu. Saj mu |e rekel v sanjah rajni Udrč tako, in tudi divjih koz je bilo petindvajset. Pa bi ne bilo mogoče res ? Saj pravim — kraljica bo postala ongava Metka. Vsa bo v svili in zlatu. Pa saj tudi zasluži... Saj plavim — ongava Metka 1 Solnce se na| skrije pred njo zdaj, ko pripelje on — Simnov Tomaž — petindvajset voz zlate rude in jo kar obsuje z njo. Saj pravim — Tomaž, hej, Tomaž I
Zadnje besede je izgovoril Tomaž na glas. Naglo je pogledal ob steni navzgor;'
potem pa je šinil kakor blisk k skali in |e počenil pod njo. Bil je pa tudi skrajni čas. Kajti gori v visočini je prasketnilo nekaj; potem je zagrmelo, da se je razlegalo krog-inkrog med skalovjem. Hipoma se |e usula toča kamenja krog čepečega Tomaža. Kar žvižgalo je krog njega in se |e usipalo kakor toča. Prasketalo [e s tako močjo, da je b'lo Tomaža kar strah. Še bolj se je stisnil k mrzli skali In se |e zvil v dve gube. Toda prasket je utihnil kmalu, in Tomaž se je splazil oprezno izza skale. Ozrl se |e gori v navpične strmine, in obraz mu je bil poln n c vol] e.
»Kdo, hudirja, se plazi tam gori?" se |e razhudil. »Ali so divje koze? Ali se je odtrgala skala ? Ali kali ? — Jezes, ka| pa če me preganja sam peklenšček, ker mu hočem odvzet zaklad ? Jezes I" — In Tomaž se je prestrašil v prvem trenutku te mi li. Groza ga |e obšla, da so se mu zježili zmršeni lasje na glavi. Toda hitro se je otresel tega strahu. Samo pokrižal se je trikrat, pa je bilo dobro.
»Naj bo peklenšček, naj bo sam hudlr,“ je zagodrnjal in je pobral rovnico. .Ne bojim se ga. Zlata ruda je moja, da bo nosila svilo ongava Metka. Rad jo imam — pa bi se bal hudirja? Hehe, Tomaž.."
(Dalje J
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot
Zasmejal se je Tomaž, pa je pričel spet kopati. Pet korenin (e že obkopal; samo šesto mora še osvoboditi peska — potem pa se zasveti suho zlato. Samo šesto še — poglej, poglej, Tomaž J — A Tomaž niti zamahnil ni po šesti korenini. Kajti nad njim je spet prasketnilo, in debel kamen je pri-irčal mimo njega. Tomaž se je prijel naglo za glavo, ker ni mogel več ubežati. Toda ker ni priletel noben kamen več, se je ozrl navzgor. Zagledal je nevisoko nad sabo na c zkl stezi človeka, ki se je plazil po steni navzdol. Previdno se Je prijemal za ozke, škrbaste robove In se je spuščal polagoma In varno od police do police.
Tomaž Je zasenčil z rokami oči, da bi videl bolje. „Ali je hudir, ali ni hudir ?“ je godrnjal sam s sabo. ,Naka, hudir ni — hudir bi bil črn in bi mahal z repom kakor ongavi sultan. Ali kali? — To |e škric, resnično — izmed onih Škricev je, ki trape love po skalovju... Da bi ga!"
Zlovoljen je vrgel Tomaž rovnlco pod skalo. Takoj mu |e prlš'o v glavo, da se mora potuhniti. Hej, če izve ta š :r!c za njegovo zlato rudo, kaj bi bilo ? Sklic je škric,
so dejali že njegova ranjka mati — Bog jim daj dobro na onem svetu! Škric je hujši kot sam hudir, pa četudi nima repa, da bi mahal z njim. A ima jezik, ta škric, jezik, ki je zvitejši in strupenejši nego hudirjev rep. Zato se pa čuvaj, Tomaž, in ne daj se ujeti in si vzeti zlate rudel Kaj poreče on-gava Metka, če ne dobi svile in sl ne dene zlatih zamorčkov v ušesa ? Hej, Tomaž 1
In resnično se je potuhnil Tomaž pod skalo. Napeto je gledal deli k borovcu, in oči so mu kar žarele kakor mački, ki prtži na svoj plen. Še enkrat je prasketnilo, In par kamenčkov se je prikotalilo doli k Tomažu. Kar naenkrat je stal nedaleč od skale mlad človek. Brisal si je znoj z cbraza z belo rutico in je težko sopel. Tomaž ga je opazoval, in tedaj videl, da mora biti oni človek resnično Škric. Mlad je še bil — majhne brčice je nosil pod nosom, in oči so se mu še smejale kakor mlademu človeku, ki je ravno okusil nekaj krasnega, velikega. Oblečen je bil v sive hlače-dokolenke; zelene nogavice so mu zlezle Izza zaponk na kolenih In so skoro padale na težke, okovane črevlje. Srajco je Imel na prsih odprto, a siv, štajerski jopič je imel zataknjen zadaj za nahrtoikom. Bil je visoke postave; a vendar je izražal vsak njegov ud mlado, neupogljivo moč. Oprl se je na dolgo gorsko palico, pa je gledal gori v strme, do neba kipeče stene, kakor bi se čudil, da je mogel premagati tega navpičnega, orjaškega velikana.
Še se [e hote! obrniti, ko je pogledal slučajno k skati, pod katero se je skrival Tomaž, la tedaj se |e začudil. Stopil Je par korakov bliže, pa je zavpil: .Hej, človek,: kaj se skrivaj? AH ti ni vest čista?*
Tomaž Je samo zamomljal kakor med- ■ ved v brlogu, če ga zbudiš iz spanja. A tujec je stopil še bliže, pa je obregnil To-: maža s palico v bedro. ^Vstani In stopi, pred-me, če si pošten človek,* je nadaljeval mladi tujec. A ko |e človek pod skalo še vedno momljal in se niti geni! ni, ga Je dregnil v drugič.
Jao!* je zatulil človek In je prasnil izpod skale. .Pusti me, škrlc! Kaj ml moreš ? Kaj ml hočeš ? — Ne bojim se niti hudirja niti njegovega zvitega in strupenega I repa. Zato sem pa tudi Strunov Tomaž — da boš vedel, tl griža gosposka...*
Mladi tujec se je začudil še bolj, ko |e gledal na tega raztrganega, zanemarjenega človeka. Hipoma se je domislil nečesar, In se [e nasmejal dobro voljno in prijazno. .Kaj, ti si Šimnov Tomaž?* je rekel. »Saj res — ravno tak si še kakor pred desetimi leti. Niti za las se nisi iz premeni!, tl Tomaž, ŠImuov Tomaž.*
Tomaž Je uprl svoje brezizrazne, bedaste oči v mladega fanta tu |e zazijal za-: čuden. »Ka| pa govorite, gospod škHc?* je vprašal zateglo. »Odkod pa vi turne poznate? Mene, Slmnovega Tomaža?'
Fant se Je zasmejal veselo. »Ej, To-maJt K^kokrM sem +1 nagajat. di *’ me'3l
i kamenje za menoj. Resnično si jih metal, ker sl hil srdit in ker sem ti nagajal pre
| veČ. Davno je že temu, oj, davno... Kij me ne poznaš več? Kaj se ne spomniš več Sednikovega Mavrica ? Kal, ti Tomaž ?*
Tomaž je odmigal z glavo. Nemirno se je obrnil in je pogledal na borovec in na rovnico, ki je ležala pod skalo. Zgenll se je in je stopil dva koraka proč od mladega gospoda. »Po|dl,* je zagodrnjal neprijazno in |e namršil c brvi. »Škrlc* si, a škrlc je zame kuga.,.*
Mavric se je še vedno smejal. »Kaj pa z rudo, Tomaž?" je vprašal veselo. »Kaj |e nisi še našel ? Kaj si še nisi sezidal gradu O|, Tomaž, Tomaži’
Tomažu so se zasvetile oči v sovražnem svitu. Napol je stisnil pest in se je umaknil še za dva koraka. »Pojdi, Škrlc!* je siknil med stisnjenimi zobmi.
A Mavric se ni menil za njegovo jezo. Šel je za njim in je stopil tik do borovca. Zagledal je Jamo In je spozna! takoj, da Tomaž danes spet koplje rudo. Zasmejal se je nanovo la je potrepljal Tomtža po rami. »Saj sem si mislil,* je rekel. .Na, pa koplješ spet? Tomaž, Tomaž! Kdaj te sreča pamet ?•
Tomaž je zaškrtnll z zobmi. .Poberi se, škrlc 1* Je zarjul nad fantom la ga je sunil od sebe, da se je fant opotekel. »Hudlrh z zvitim !□ itruoeDim repom se ne bo|!m.„ Poberi se!"
(D^Le)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal J os. Vandot.
„Ne huduj se Tomaž**, gaje miril Mavric. Samo poslušaj me. Ves, nikoli ne najdeš tu rude. To ti povem jaz, da boš vedel. Ni-kari se ne trudi — vse zastonj.... Zbogom, Tomaž ! Da se vidiva v vasi.“ — Mavric se je obrnil, pa je stopil doli k gručevju.
Sovražno je gledal Tomaž za njim. Glej ga škrica ! Kako bi ga rad pregovoril, da bi nehal kopati in bi se asm polastil zlate rude. Glej ga no 1 A Tomaž je pameten ; sam bo spravil zlato rudo. Še danes bo naložil petindvajset voz, da bo ongava Metka vesela. Lepa je Metka, da je pod eolncem ni enake. Vsa je vredna Tomaževe ljubezni, vredna petindvajset voz zlate rude... Pa se hoče zdnj polastili njegovega zaklada ta škric, ki pravi, da je Sodnikov. Pa se hoče polastiti Tomaže-, ega bogastva, in nemara bi se lotil potem tudi orgave Metke?
Pri tej misli je zavrelo v Tomažu vse.
Stisnil je pest, pa je zavpil doli na mladega fanta : „Ti škric, to ti povem, ongavo Metko pa le pusti ! Moja je, da boS vedel, ti pohlepnost hudirjeva '. Moja je...**
Mavric je sl šal te besede. Zdele so se mu tako kratkočasne, da se je zasmejal na ves glas. Pnmigal je Tomažu z roko; potem pa se je naslonil na svojo dolgo palico. Spustil se je po pešcevju navzdol. V začetku je šlo počasi; toda vedno bolj se mu je umikalo drobno kamenje, in končno je zdrsnil Mavric kakor blisk med strmim pe-ščevjem. Ustavil se je šele tam doli ob potu in je krenil med nizkim grmovjem na malo ravninico. Dehtelo je tam s prijetnim vonjem — vsa ravninica je bila posuta z rdečim ravšjem. Tam sredi pa je žuborelo nekaj, in to žuborenje je bilo podobno mehkemu šepetanju lepo ubranih citer. Mavric je krenil tja. Izpod nizke skale je curljal vir, čist kot kristal in mrzel kot led. Mavric je vrgel nahrbtnik in palic; na trato. Sam se je pa zleknil po mehki travi. Navdal ga je prijeten čut, in samemu sebi se mu je zdelo, na ni več na zemlji, ampak nekje daleč v čudovitem svetu, kjer žive samo pravljice in dihajo noč in dan po jasnem vsemirju. Z rokami si je podprl glavo,
pa je strmel tja na bele gore, ki so se dvigale pred njim kakor orjaški velikani. Temena in jarki so bili polni snega, ki se je svetil kakor srebro. Tišina je vladala širom okrog. Samo vir je šepetal neko skrivnostno, omamljajočo pesem.
Mavric je čutil to sladko, blagodejno tišino. V srcu se mu je budilo neko dosedaj nepoznano čuvatvo, podobno hrepenenju po nečem neznanem, nedosežnem. Vidi človek visoko tam gori nad navpičnimi, kakor zid strmimi stenami cvetoč gaj. Poln ja gaj dehtečega planinskega cvetja, poln žuborečega ptičjega petja. A sredi cvetja stoji gorska vila. Razpuščeni, dolgi lasje se ji usipajo kakor rumeno zlato po hrbtu, a prsi se ji dvigajo naglo v silnem hrepenenju po mladi, kakor ogenj živi ljubezni. Dvignila je' svojo, kakor mramor belo rako in vabi človeka v paradiž sredi gorskega raja. A človek tam doli stoji potrt kakor orel, ki so mu obrezali peruti. Sel bi človek, pa bi si stesal lesteo. K nebu bi jo prislonil in stopil v tisti paradiž. Samo, da bi enkrat pr.tisnil vilo na goreče prsi in bi umrl pred njenimi nogami. Šel bi človek in bi stopil na strme stene. Strmoglavil bi se v prepad, samo, da
bi umrl zaradi tebe, o vila krasna zagorska — samo, da bi še v zadnji minuti gled il tvoje la<e, krasne kakor solncc, in tvoje roke, bele kakor mramor. O vila krasna zagorska, veličastna kakor tvoje kraljestvo — ti vila zagorska, vredna gorečega hrepenenja v razburkanem srcu človeškem...
Mavric, ki že dolgo ni okusil gorske samote, je bil ves prevzet. Navajen velikomestnemu šumu in vrvenju, navajen onemu življenju, ki se lovi samo za zabavami in puhlimi frazami, je bil zdaj očaran. Ta krasota, ta silna harmonija narave ga je prevzela tako, da je gledal nem, jasnih oči na to snežne velikane, ki so strmeli pred njim in se dotikali s svojimi glavami modrega neba. V duši pa je čutil neko veliko, neznano hrepenenje. To hrepenenje je bilo sil-nejše od onega, ko »e je bil zagledal prvič v sladke, kakor jezero modre oči. Čutil je takrat silo hrepenenja; tudi to hrepenenje je ugasnilo, ko se je dotaknil z ustnami drhtečih usten. Slo je hrepenenje, a s hrepenenjem je izginilo iz duše vse.
Kaj zato, da je okusil vse slasti življenja, ki mu ga je dajalo življenje v šumoem mestu v polni meri 1 Srce je ostalo prazno
in v njem ni ostal niti en žarek onega življenja. Imel je denarja, po starših ga je podedoval, in niti stradati mu ni bilo treba, ko je študiral na visokih šolah. Hotel je postati doktor, zdravnik je hotel postati, in glej — kar padlo mu je vse samo od sebe v odprto dlan. A naveličal ee je tujine. V duši se mu je oglašalo vedno bolj hrepenenje po tini gorski samoti, po 1 elib snežni-kih, ki sanjajo tam doli v domovini. In tedaj je bil njegov sklep dozorel ! Domislil se je strica, ki živi tam doli v zagorski vasi, in domislil se je tudi lepih dni, ki jih je preživel v davnih letih tam, ko je hodil poleti k stricu na počitnice. In tedaj ni zdržal več. V jutro ee je veedel v vlak, a zvečer je že stal pod belimi gorami onkraj drage zagorske vasice. Sredi bele, mesečne noči je vstal, pa se je napotil vrh Snežnika. Solnce je ravno vstajalo,*ko je stopil na belo sleme. Ginile so megle, ki so ležale vso noč na razdrtih grebenih. Zaiskrilo in zasvetilo se je vse okrog — in Mavric je obstal tam na temenu. Roko je iztegnil, a oči so se mu svetile in so bile vse prevzete od krasote, ki se ie razgrinjala pred njim .n globoko pod njim J (Pride še).
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot
Dolgo je sedel na vrhu in se ni mogel ločiti od krasote, ki se mu je smepia krog in krog. Naposled pa je le vstal in je zavriska), da je odmevalo daleč, daleč v brezdanje prepade. V duši pa je začutil nekaj neznanega, ki ga Je grelo prijetno, in srce mu ni bilo več prazno, ampak polno silnega, vročega ognja, ki je plamtel živo in mu Je prevzel vse misli...
O, vila krasna zagorska, kdo bi ne hrepenel k tebi, ki sl tako velika in mo gočna? Kdo bi ne umrl za tebe in kdo bi ne prelil zadnje kapljice srčne krvi za tebe, ko je samo en pogled v tvoj jasni obraz vreden več nego brezplodno življenje v žarečih ravninah? O, vila zagorska, kdo bi te ne ljubil z vsem žarom svoje mlade duše ?„.
Visoko tam gori v skalovju se Je raztegnil presunljiv krik. Mavric se je ozrl tja gori, pa je zagledal velikega orla, ki Je
krožil nad črnim prepadom. Polagoma se Je spuščal ob steni navzdol; hipoma Je zamahnil z dolgimi perutmi in Je obsedel potem na široko razpoko. Trikrat Je prestopil — potem pa Je izginil v široki, črni razpoki.
Mavric se je predramil iz svoje zamišljenosti. Razvezal |e nahrbtnik in se je pričel krepčati. Napil se je hladne vode It žuborečega vira; potem pa se je ozrl na solnce, ki Je stopilo že na sred neba. Vstal |e, pa si Je oprtil nahrbtnik. Še enkrat se je ozrl na razdrte, bele gore in Je zavriskal, da Je odmevalo stogtasno od vseh strani. Nato Je odšel proti gozdu, ki Je segal tja doli v globoko dolino. Zelene, visoke smreke, vitki mecesni in široke hibe so mirovale kroginkrog. Tiho Je bilo po gozdu. Le tuin-tam je začebljaia samotna senica; toda utihnila Je takoj In je odbrzela v bližnje grmovje.
Mavric Je bil vesel In dobre volje, da Je pričel prepevati, ko je stopal čvrsto po ozki stezi skozi gozd. Ni čutil niti najmanjše utrujenosti; nasprotno — bil je ves oživljen, in noge so mu bile tako lahke, kakor da bi bil ravnokar vstal po dolgem, prijetnem spanju. Neutrudno Je stopal navzdol in |e kmalu dospel do šumečega gorskega potoka, ki Je brzel med belim prodom po
ozki dolinici — mimo ostrih skal, mimo zelenih smrek in dehtečega ravšja. Mavric se |e ustavil tupatam, pa se Je oziral okrog sebe po veličastni gorski samoti. Živega človeka ni srečal na vsem potu. Le tam doli, kjer se je razpenjal lesen most preko potoka, je zapazil na zeleni trati žensko, ki je počivala kraj pota.
Mavric Je stopil bliže. Ženska se Je zgenila, ko Je zaslišala za sabo korake In je naglo vstala. Ozrla se Je v mladega gospoda in |e povesila takoj oči.
Mavric se je začudil, ko Je pogledal v ta rdeči obraz in v te rjave oči, ki so se ozrie za trenutek v njega. Mlado Je moralo biti to dekle — niti dvajset let staro. Majhna Je bila in lična, a vendar močna, preko svojih let močna. Siromašno Je bila oblečena, a vendar čedno.
Mavric le stopil tik do oje. Njegova duša |e bila Še vsa prevzeta od silne krasote, ki Jo je videl vrh gori. Z vsem svetom bi se bil poljubil, z vsem svetom bi se bil pobratil. Sam ni vedel, kaj se Je zgodilo tisti trenutek z njim. Naenkrat |e začutil, kako se je ovila njegova desnica okrog dekletovega vratu. Naenkrat Je začutil na svojih ustnah nekaj gorkega, drhtečega, In spoznal Je, da so to ustnice mladega, lepega dekleta.
»Pozdravljena, vila zagorska 1“
Izpregovcril je te besede in se je ozrl v r|ave oči, ki so ga gledale zmedeno in 30 ga gledale zmedeno in so bile tako lepe, da Je videl človek v njih vseepolno zlatih, nedotaknjenih san|. Mavric se Je zdrznil in je že hotel spet poljubiti te polne, kakor jagoda sladke ustnice. A deklica se je iztrgala šiloma iz njegovega objema. Plašno ga Je pogledala In |e stopila dva koraka cd njega.
Mavric se je streznil. Zasmejal se Je veselo in Je rekel potem: .Ne zameri ml — veš, kar zgrabilo me Je. In ni čudno... Ne zameri mi in ml samo povej, čegava si *
Deklica se je ozrla za trenutek vanl in |e spet povesila oči. .Kresnikova sem,** je odvrnila vsa zmedena. .Onkraj vasi Je naša, koča... Kresnikova Metka sem..."
»Kresnikova si?" se |e začudil Mavric.
„Kaf. tako si že zrastla ? Čudno, čudno — pred nekaj leti si bila še tako majčkena, da si komaj hodila. Glej, glej... Kaj pa delaš tukaj, Metka, ti najlepša vseh deklet?"
»Po krave sem prišla," Je odgovorila Metka in |e Še vedno gledala v tla. .Tu v hosH se pasejo. Pa sem prišla, da jih od-ženem domov. Treba bo voziti seno s polja..."
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal J os. Vandot.
In Metka se je naglo obrnila, pa je od* brzela v hosto. Mavric je gledal za njo, dokler ni izginila v grmovju. Potem pa je odšel preko mosta. Že so ga pozdravljale vaške hišice izmed zelenja. Stale so nedaleč tam, kjer |e zavil potok mimo zelenega hribčka in je Izginil za njim. Mavric je dvignil svoj s planinskim cvetjem okrašeni klobuk in je zavriskat
Lepo se je slišal ta vrisk gori v hosto. In slišala ga je tudi Kresnikosa Metka. Stopila je na prste, pa je pogledala preko grmovja. Videla je dobro mladega gospoda, ki je stopal čvrsto po potu onkraj belega proda. In tedaj se je nasmehljala Kresnike va Metka. Z roko je Šinila preko vročega čela, pa je odbrzeia v hosto. Tam gori je zvončkljal nekje kravji zvonec, in Metka je vedela, da so tam njene krave...
Tisti čas pa je klel pod Mojstrovko
Šimnov Tomaž, da so se kar Iskre kresale. Gej, odkopal je bil že šesto korenino kri-venčastega borovca, a zlata ruda se ni prikazala. Nagnil se |e celo krivenčastl borovec in se je prevalil hipoma, ker njegove korenine se niso mogle več držati zemlje. Padel je borovec in je zdrknil po gručevju navzdol. Tomaž pa |e zazijal in se |e prestrašil tako, da mu je zdrknila rovnica z rok. — A kmalu se |e zavedel. Počenil je kraj |ame in je pričel tipati z roko po nji. Znoj mu je lil z obraza, In roke so se mu tresle. A naj |e tipal, kakor |e hotel — zlate rude ni bilo nikjer. Le skalo, trdo skalo je čutil pod svojo roko, a rude, zlate rude ni bilo nikjer.
Tomaž je vstal in je šinil z umazanim rokavom po vročem čelu. Zatulil je tako, da |e odmevalo daleč okrog med skalovjem, In debele solze so mu kanile na lice. Glej, zaman se je trudil vse dopoldne. Zaman mu je poslal rajni pastir Udrč lepe sanje, In zaman se mu |e prikazalo petindvajset divjih koz. Nal tipa, kakor hoče — zlate rude ni nikjer. Simo skala se mu smeje iz jame, trda skala; a skale ne premaga niti s cepinom niti z rovnico... A gotovo je bilo zlato prej pod borovcem, gotovo je bilo. Saj mu
je rekel v sanjah rajni pastir Udrč tako. Pa bi ne bilo res? — Začaral je nekdo zlato rudo, da se je Izpremenila v trdo skalo — resnično jo je začaral, ker-je bil nevoščljiv Tomažu, da bi popeljal danes petindvajset voz zlata v dolino. Resnično jo je začaral, ker mu je zavidal srečo in ongavo Metko, ki je lepa kakor jutranje solnce.
Domislit se |e Tomaž tega, pa je zatulil vnovič. Oj, orgiva Metka J Ne bo ga pogledala, ker ni pripeljal petindvaset voz zlate rude la ji ni kupil svile in zlabh zamorčkov za rožna ušesca. Ne bo ga pogledala, ker |e nekdo začaral zlato rudo v trdo skalo. Začaral jo |e — resnično |o je začaral oni škric. ki se je priplazil z Mojstrovke Saj drugi nihče ni vedel, da koplje Tomaž zlato rudo pod bobovcem. Samo šsrlc ga je zasačil, in Škric Ima tako moč kakor hudir v peklu. Kar s prstom migne in zlata ruda se izpremeni v skalo. Oh škric — nihče drugi nego škric mu je napravil vse tako.
In Tomaž |e zaškrtnil z zobmi in |e zaklel, da se je kar zabliskalo. Skrčil je pest, pa je zaŽugal doli v dolino. Zgrabil je rovnico in se je zaletel po peščevju navzdol Kakor blazen je skakal med kamenjem in |e škripal neprenehoma z zobmi. .Zlato rudo
ml je začaral,” mu je rojilo po glavi. .Petindvajset voz mi jo je ukradel in zdsj mi ugrabi še ongavo Metko... Jezes, Jezes 1 Ongavo Metko mi ukrade...”
in Tomaž je dirjal naprej. Desetkrat se je prevrnil med gručevjem. Kolena so mu zakrvavela, in Iz laktov mu le kapala kri. A Tomaž se ni zmenil za to. Dirjal je naprej in se ni ustavil niti kraj ruševja. Navalil je kakor vihar na znamenje rajnega pastirja Udrča. Kakor da bi bil zdivjal, tato je udrihal z rovnico po preperelem lesu. In znamenje se je nagnilo in je padlo hrečeč na tla. A Tomaž še ni odnehaj. S svojimi nakovanlml cokljami je začel teptati oo ploščici, da jo je zmel na tisoč koscev. Potem pa se je zaprašil proti planini. Sopeč je priletel v kočo, kjer je zadel pri ognjišču pastirček Grege c in je kuhal žgance. Tomaž se je vrgel na slop in je hropel na glas.
Jezes, Jezes!" |e ponavljal kakor brez uma. .Zlato rudo mi |e ugrabil... Jezes, jezes I... Pa še ongavo Mjtko mi pogreb... Škric s hudlrjevlm repom...”
PaMirČek Oregec ga je gl-dal ves osupnjen. .Hej, Tomaž!” je zavpil potem. .K-« ti je? Ka| hočeš poslati svojo grešno dušo k vragu? Ha, Tomaž?" (Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot.
Tomaž mu ni odgovoril, ampak se je zgrabil za lase. Pastirček je stopil bliže k njemu, pa mu je zakričal v uho: »Kaj si znorel, Tomaž ? Ali hočeš, da te obiljem z vodo ?“
Tedaj pa je dvignil Tomaž glavo. Divje je pogledal na pastirčka in je skočil na noge. »Jezes, Jezes!“ je zastokal. »Vse mi |e ugrabil — tudi ongavo Metko mi ugrabi/ — Tako je zastokal Tomaž. Hlpo na se je obrnil, pa |e zgrabil pastirčka Gregca okrog pasa. Vrgel ga je na tla in ga je pričel suvati z boso nogo. PastlrčeK Gregec je zatulil na vse grlo. A Tomaž ga je spustil. Skočil je k ognjišču. Prevrnil je ponev, v kateri so se kuhali žganci, zmetal je na tla vse lonce in je Škripal z zobmi.
Pastirček Gregec Je kar onemel. Z grozo v duJI je zrl na Tomaževo počenjanje. »Znorel Je, resnično Je znorel/ mu je
šinilo v glavo. In pastirček se Je prestrašil tako, da so se mu stresla kolena. Naglo se |e obrnil in je zbežal iz koče. A komaj Je prestopil trikrat, že Je priletel iz koče Tomaž. Hitel Je preko planine in Je mahal venomer z rokami. Bežal je.proti gozdu, ki je zelenel onkraj planine. Še predno se je zavedel pastirček Gregec, je že izginil Tomaž v goščavi...
Udova Kresnikova Spela je bila ženska, kakršnih |e sto in sto v vsaki zagorski vasi. Delo od jutra do mraka, ponoči trdno spanje; vsak dan ista borna hrana, vsak dan iste skrbi; brez veselja in brez solnč-nih dni, a v srcu vendar neka prisiljena zadovoljnost — to je enolično življenje onih žensk, katerih vidiš pač sto in sto v vsaki zagorski vasi. Lica, ki so bila nekoč gladka kot žamet in rožna kot jutranja zarja, se prično nabirati v gube in upadajo, upadajo. In prša, ki so bila nekoč mehko zaokrožena, so splahnela pred časom. In pride starost, kar čez noč pride, a vendar se še ne čuti staro. Kajti malo let je že doživela in sama sebi se čudi, da so ji osiveli lasje, še predno so prišla stara leta. Hm, čudno, čudno — saj človek božji bi ne veric!, ako bi ne bilo res.
Pa je prišla tisti večer Kresnikova Špela domov. Tam pri sosedovih (e pomagala grabsti na polju. Izmučena je bila Kresnikova Spela. Z drsajočimi koraki se je bližala svoji koči, ki |e stala tam okraj vasi In je bila vsa lesena. Vzela je Izpod težke tnallce za kočo ključ in je stopila k vratom, da bi bi jih odprla. Tedaj pa Je zapazila človeka, ki je sedel pod okencem na klopi. In spoznala ga je takoj. Bil je šimnov Tomaž.
»Ti klada zanikrna 1“ ga je nagovorila Špela z zdražl|ivim glasom. .Ka| posedaš tod okrog? Delal bi raje, delal, da bi si prislužil kaj. Ka| te ni sram, da hodiš raztrgan po vasi in kradeš Bogu zlati čas? Ti mrhar zanikrni I"
Tomaž se niti genil ni. Samo nekaj je zagodrnjal in niti z glavo ni trenil. Sedel je tam na klopi in sl Je podpiral glavo z rokami. Mračno Je strmel predse na tla, kakor M premišljeval nekaj velikega, bridkega. Špela |e stopila v mračno hišo In se je ozrla kroginkrog. Tiho je bilo po vsej hiši. »NI Je še bilo," je zamrmrala. Potem se je obrnila in |e odšla iz hiše. Vsedla se je na klop nedale od Tomaža.
Solnce je bilo že zašlo za temne gore. Mrak se Je razprostiral že po dolini. A tam
v kotu so stali snežniki. Vzpenjali so se visoko, visoko in so se dotikali s svojimi glavami modrega neba. In te glave so žarele in plamtele, kako bi se jih bil dota.nil živi ogenj.
»Ti mrhar nesrečni!" je pričela Spela s svojim zadirllivim glasom. »Kaj se ne boš spravil k večerji? Kaj misliš, da te bo Seljan čakal? Da more biti človek tako zanikrn I Sram te bodi 1 Tako močan človek, pa se klati brez dela okrog. A ml se trudimo, trudimo, da se Bog usmili..."
Tomaž se še vedno ni genil. Špela ga Je gledala od strani in Je skomizgnila z rameni. Saj ga Je poznala — saj je prišel skoro vsak večer k njeni koči in je sedel na klopi, dokler se niso vžgale na nebu zvezde. Potem pa Je odšel in izginil v noč. Pa so govorili ljudje, da nekaj škili za Metko. Na glas se je zasmejala Špela, ko je slišala take besede. Hehe — Metka pa Tomaž! Neumnost! Tako mlado In lepo dekle, pa ta mrhar zanikrni, ki nima drugega nego svojo razcapano obleko. Ljudje božji, kaj govorite ? Metka |e mlada In pridna, a Tomaž star in povrhu še prismojen na dva kraja. Ljudje božji, kaj govorite tako?
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot
In smejali so se ljudje božji, in tudi Špela se Je smejala. A Tomaž Je še vedno hodil vsak večer h Kresnikov! kcčl in Je sedel trdovratno na klopi. NI se zmenil za besede stare Špele, ki ga Je odganjala la zmerjala. Šele, ko Je prišla Metka, Je vzdignil glavo. Pogledal je dekletu naravnost v obraz. Bedaste oči so se mu zasvetile tedaj, in v srce mu Je padlo nekaj mehkega, sladkega, da se Je Tomaž nasmejal tako čudno, da Je Metka kar zbežala pred njim. A Tomaž se |e dvignil tedaj. Odšel |e v noč, pa se Je smejal neprenehoma sam pri sebi. .Kadar dvignem zlato rudo," Je govoril sam pri sebi, .tedaj pa izpregovorim besedo. Resnično jo izpregorlm. da bodo zvezde kar skakale na nebu... Hej, Metka, kadar dvignem zlato rudo..."
in Tomaž Je hitel v noč, pa Je govoril sam s sabo...
Na potu so se začul! rahli koraki, in čez dva trenutka se |e prikazala Metka, noseč v roki majhen zavitek. Obstala je pred meterjo, pa je izpregovoril? : .Kaj ste Že dema, mati ?“
»Kakor vidš. že," Je odvrnila mat’.
.Ravnokar sem prišla od večerje. Pokosili smo, hvala Bogu, Že vse. A vi?"
.Še za Jutri imamo," Je odgovorila Metka. .Veste, delali smo, da Je bilo groza. A vendar nismo mogli spraviti še vsega. Toda Jutri bomo končali za gotovo."
»Tudi mi smo delali,* |e dejala Špela. »Veš, kar hrbet me boli. Saj pravim — starost, starost! Kdo bi zmogel še vse, kakor enkrat... Starost ej, starost...
Špela Je pokimala trikrat z glavo in Je umolknila potem. Metka pa |e nadaljevala, ne da bi se menila za materino žalost: »Veste, mati, kaj se je danes zgodilo? Mavric |e ptišel domov. Saj ste ga poznali, mati ? Pravijo, da je že doktor. Vsi so govorili tako, in tudi sodnik sam je rekel tako. Doktor je že in Je prišel naravnost iz mesta — menda iz Dunaja, ali kali ?“
»Kateri Maric?" se je začudila Špela. »Pa ne tisti, kateremu je Sednik stric? Čudno, čudno — deset let ga menda že nisem videla. Prej je bil vsako poletje tukaj. Doktor |e že, praviš, in zdravi ljudi ? Čudno, Čudno...
.Da, ravno ta Mavric," |e odvrnila Metka. »Vi ne veste, mati, kako vesel človek Je. Prišel je naravnost k nam na senožet, ker ni našel nikogar doma. Da bi videli, kako sta se ga razveselila Sednik in onaI Kar nagledati se ga nista mogla. Mavric pa |e pokladal take, da smo skoraj popokali od smeha. VI ne veste, mati..."
Metka le umolknila in se je ozrla začudena ra Tomaža. Kajti zdelo se Ji je, da
se |e Tomaž naglo premaknil. Zdelo se Ji Je tudi, kakor da bi bil Tomaž zaškrtal z zobmi. »Ka| ti je, Tomaž?" |e vprašala naglo. A Tomaž se ni pomaknil. Še vedno si >e podpiral glavo z rokami in je strmel mračno predse. Metka se |e obrnila spet k mateii, pa je nadaljevala: »Sam Sednik Je hotel peljati Mavrica na dom. A Mavric ni hotel tega. Kar v senco se Je vlegel, pa |e žvižgal in gledal nas, kako smo delali. Dražil Je nas, da smo se morali smejati na glas..."
Težki koraki so zadoneli hipoma nedaleč od koče. Iz mraka, ki Je legel medtem že popolnoma na zemljo, se |e prikazala možka postava, ki se je bližala počasi h koči. Metka se je nagnila k materi, pa j! je prišepetala na uho: »Glejte ga — to je Mavric"
,Hm,“ je dejala Špela, pa Je gledala pozorno na mladega človeka, ki |e bil že prav blizu. Mavric se je ozrl na klop in Je pozdravil prijazno: .Dober večer. Kaj se hladite?"
»Bog daj," je odvrnila Spela. »Hladimo se, hladimo. Pa saj |e tudi potreba. Taka vročina je pripekala ves dan..."
Mavric se ni ustavi’, ampak je odšel naglo naprej. Ženski sta gledale za n|lm In sta molčale. Tudi Tomaž se Je predramil. Ko Je zaslišal Mavričev glas, se |e zdrznil. Naglo je dvignil glavo, pa ;e pogledal mladega moža s pogledom, polnim divjega sovraži?’ gnjevs. SVčH Je peUl In stisnil u i . ce.
,Čeden fant je in prijazen," se je oglasila Špela sredi tišine. »Praviš, da je že doktor? Ej, dobro mu, dobro. Lepo mu bo postlano, in skrbi ne bo k njemu. EJ, dobro, dobro..."
Me:ka ni odgovorila, ampak je gledala zamišljeno v ono smer, v kateri je izginil Mavric. Samo enkrat se Je nasmehljala in |e zmigala z glavo, kakor da bi se Ji zdela neverjetna lastna misel. Mati je odšla tedaj v hišo, In čez tri hipe se |e zasvetila v sobi medla luč. Temno Je že postalo širom okrog. Svetli ogenj na glavah sivih snežni-kov Je ugasnil že popolnoma. Užlgale so se zvezde na nebu. In z gota |e zavel hladen, prijeten vetrec.
Tedaj pa se |e obrnil Tomaž k Metki. Gledal Ji |e naravnost v obraz, kakor bi hotel razbrati z njenih lic najskrivnejše misli njenega srca. Roke so se mu tresle, in vedno bliže se Je pomikal k Metki. Že se je dotaknil njene obleke — tako blizu n|e |e že sedel. Začutila je Metka hipoma žgečo sapo na svojih licih. Naglo je okrenila glavo, pa se je odmaknila na konec klopi.
»Kaj hečeš Tomaž?" je vprašala vsa csupla. A Tomaž je udaril s stisnjeno pestjo po svojem kolenu. »Škric |e,“ je zahropel. »Prokleti škric je... Petindvajset voz mi je ukradel... O, zna krasti, zna,“ in Tomaž se je zakrohotal divje in je nadaljeval s hripavim glasom: »Zna krasti, zna — posebno pa geda na nekaj, kar je vredno več kot petindvajset voz zlate rude.. O zna — ta škric prokleti..." (Dalje)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot
Metka je skočila naglo na noge. Postavila se je pred Tomaža, pa je dejala jezno: „Kaj noriš, Tomaž? Vaak dan bolj noriš. Pusti poštene ljudi pri miru I Kaj se obre-guješ ? Sam zase skrbi, ki si zanikrn tako, da vpije v nebesa . .. ?
A tudi Tomaž je vstal. Zgrabil je deklico za roko in jo je stisnil tako, da je Metka zastokala- rKaj, pošten!4 je zasikal strastno. „Hudir je, ti pravim, a ne človek... To ti povem, Metka, pusti ga ! Ce ne, boš videla, kaj se pravi mene ne poslušati.. . Le enkrat se obrni za njim, o, le enkrat! Hudir je škric, ti povem, a nekdo je še hujši kod hudir. In to sem jaz, da boš vedela, ti... ti...“
Metka se je iztrgala šiloma iz njegove pesti. Vsa preplašena je stekla na prag. Tam pa se je še obrnila in je rekla s srditim glasom ; nPijan si, Tomaž, žganja ai se napil, ali pa si postal že popolnoma nor. Pameten tako še nisi bil nikdar . .. Poberi se in ne pridi nikoli več ! Še tega se mi manjka, da
bi me mikastil tak pijanec in norec. Kar izgubi se !“
Metka je zaloputnila vrata in je izginila v hišo. Tomaž je ostal sam zunaj. S široko odprtimi očmi je gledal v vrata in je bil bil kakor okamenel. Poslušal je, če se kaj gane v hiši. Dvakrat je videl šiniti senco mimo rdeče zastrtega okna, in zdelo se mu je, da je to Metka. A vrata se niso več odprla. Hipoma je ugasnila tudi luč, in črna tema se je je zgrnila kroginkrog .. . Tomaž se je zgenil. Šinil je z roko preko znojnega četa in je vzdihnil glasno.
Sčm z nasprotne strani so se oglasili tedaj koraki. Tomaž se niti ozrl ni, ampak je zbežal proti polju. Tam gori, kjer je stal Seljanov kozolec, se je ustavil. Pod kozolcem je bilo polno svežega sena, ki ga niso mogli čez dan spraviti v brane, Tomaž se je vrgel nanj. Obraz je zaril v dišeče seno, z nogami pa je jel biti krog sebe.
„Jezes, Jezes!" je stokal neprenehoma. Kakor majhen otrok je ihtel, če mu vzameš najljubšo igračo. Saj je čutil v srcu divjo bolest, saj je vedel, da se je končalo danes vse. prav vse. . , Škric mu je začaral zlato rudo, škric mu je začaral tudi ljubo Metko... Jezes, Jezes!
In Tomaž ni ihtel več, ampak je pričel tulih', da se je razlegalo daleč v noč. Bil je
z nogami okrog sebe, z rokami pa si je pulil sive, razmršene lase. Divja bolest in obup sta ga davila, da je bil kar sam iz sebe. In ni čudno — saj je bil zaljubljen do ušes v Metko. Sam sebe bi bil raztrgal na drobne kosce, samo, če bi bila miguila Metka s prstom. Govorili so ljudje božji na vasi, da je prismojen, da mu manjkajo najmanj tri tri kolesca v glavi. A kaj zato ! Tomaž se ni menil za govorico. Samo Metko je gledal, in Metka mu ni rekla nikdar, da je prismojen. Še celo prijazna je bila z njim in mu je privoščila dobro besedo. Ta Metka, । ki je tako zlata in sladka, da bi jo človek gledal noč in dan kakor najlepšo zvezdico na nebu. Ta Metka, ta ljuba Metka!.., In Tomaževo srce je koprnelo in se topilo še vedno I bolj. Dannadan je hodil v gore kopat zlato j rudo. Zatrdno je bil prepričan, da jo najde nekega dne. In potem stopi pred Metko. * Kod svojo zlato nevestico jo popelje naj krasen dom, ki ga sezida s svojo zlato rudo. Pride življenje, krasno življenje pride, in • Tomaž se bo smejal od jutra do mraka svoji, zlati sreči.
In glej — davi je že bil blizu zlate j rude. Pa je prišel škric, pa mu je začaral | zlato rudo. In nocoj se je razjezila Metka nad njim. Pijanec mu je dejala in norec. A ' Tomaž je bil samo veled srčne bolesti pijan. I
Bogme, saj ni zavžil niti kapljice žganja danes, niti koščka kruha ni imel danes v ustih. Pa mu je rekla pijanec in norec — o, Metka, ti zlata Metka !
In Tomaž je zatulil, da se je razlegalo doli v vas. Cul ga je nočni čuvaj Zep pa se je prekrižal trikrat. „Bog daj nesrečnim dušam večni raj !“ je vzkliknil nočni čuvaj Zep, misleč, da tarna v goščavi duša, ki ne najde valed svojih grehov pota v večna nebesa. A Tomaž ni umolknil. Vedno glasneje e |tulil in si je trgal srajco na prsih. Šele, ko se je zasvetil mesec izza škrbastih snež-nikov, se je pomiril nekoliko. Ničveč ni tulil, ampak samo stokal je in se je prevračal po senu.
Prvi svit jasnega dneva je šinil na zemljo, ko se je dvignil Tomaž. Opotekajoč je šel preko polja. Ognil se je vasi, pa se je približal od strani Seljanovemu dvorišču.
Glasno so peli petelini tam, in zdanilo se je bilo že popolnoma. Tomaž se je plazil preko dvorišča, da bi ga ne zapazil nihče. Ze je stopil na stopnice, ki so peljale na skedenj. Teda) so se odprla zadnja vrata, m na pragu se je prikazal sam Seljan. Začudil se je, ko je zagledal Tomaža na stopnicah. A hi|>oma je spoznal vse, in jeza ga je pograbila.
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot.
.T( malopridno'* ničvredna 1“ Je zavpil nad Tomažem. .Zda| se pride domov? Zdaj se pride spat ? — Na, mi se trudimo in trudimo, a ta ničvrtduost se potika okrog. Pa da bi vsaj malo prijet za delo, vsaj malo... Saj pravim — kakšno pokoro mi je naložila Marina na hrbet 1 Bog se usmili...1*
Tomaž ga ni poslušat, ampak se |e splazil na skedenj. Oči so ga ščemele, in čutil se je do smrti utrujenega. Cokije je zagnal v kot, sam pa se |e zavalil na seno. In niso pretekli niti trije hipi, ko je že glasno smrčal.
Tam doli na dvorišču pa je rogovilil Sel jan. In kako tudi ne? Resnično — tak križ mu je zapustila rajna Marina, ki je bila njegova prva žena. Sicer ji Bog daj dobro na onem svetu I Samo te pokore bi ne smela cprtltl njemu na hrbet. Ta Tomaž — ta mrhar, ta malopridnost zanikrna je sicer brat njegove prve žene. A kaj zato, da je priženil Seljan lepo posestvo, kaj za to 1 Da bi bil vedel, kakšna pokora ga čaka, nikoli bi ne bil ugriznil v to kislo jabolko. O, nikoli ! Saj kaj ima od Tomaža ? S tnosi in
jezo. Pa še rediti ga mora in oblcčiti. Pa ko bi ta malopridnost vsa| za kako delo prijela ! O, nič bi ne rekel. Tako pa taka Da bi ne bilo tistega v oporoki rajne Marine — tistega, da mora do smrti preživljati njenega brata 1 Kar z burkljami bi ga nagnal — tega potepuha ničvrednega.
In Seljan je rogovilil In se pridušal doli na dvorišču. A Tomaž ga ni slišal. Trdno je spal in smrčal na skednju. In spal je ves dan do poznega popoldneva. Tedaj je pa vstal. Za hip se [e zamislil, potem pa je zaklel. Naglo je šel tja v kot, kjer je bila spravljena stara ropotija. Z roko je segel globoko med šaro in je izvlekel izpod n|e zamazano nogavico. Potegnil je iz nje srebrni denar. Sam Bog ve, kako je prišel do njega. Naglo je spustil denar v žep, nogavico je pa potlačil spet med staro šaro. Nato je odšel s skednja. Doli na dvorišču |e poslušal pazno. A vse je bilo tiho — vsi so bili pri delu na polju. Tomaž se je namrdnil in je šel naravnost skozi šupo na vrt. Krenil je ob produ navzgor. Gledal je v tla in |e neprenehoma mahal z rokami. Šel je preko lesenega mosta In se je bližal senožeti, ki se je razprostirala onkraj proda. Naenkrat je dvignil glavo, pa se je ozrl začudeno okrog sebe. Zaslišal je vesel smeh in glasno govorjenje. Tam sredi senožeti je stala gruča koscev in grabljevk. Gledal je Tomaž in gledal — in |e spoznal Kresni-kovo Metko, ki se Je tolkla ob kolena in se
glasno smejala. Sredi te gruče pa je zapazil mladega gospoda, ki je pravil nekaj kratkočasnega, da so se smejali vsi. Tomaž je obstal za trenutek. Zgani! se je in stisnil ustnice. Dva koraka je stopil naprej, a se je ustavil spet neodločen.
.ŠKric prokleti 1* |e siknil med stisnjenimi zobmi A tedaj so ga zapazili tam gori. Utihni! je smeh, in Tomaž |e razločno slišal, kako mu |e zaklical oni Škric: .Hej, Tomaž! Sem gori pojdi, pa nam povej, koliko zlate rude sl nakopal včeraj pod Mojstrovko. Hej, Tomaž!“
Tomaž je zapretil z roko. Iz grla se mu je Izvil nerazločen glas, podoben kriku na smrt ranjene bivali. Naglo se je okrenil, pa je pričel bežati ob senožeti. Naravnost do vasi je^ bežal hi se je ustavil žele pri gostilni. Šel je noter in se je vsedel v zadnji kot. Naročil sl je mero žganja. Z dolgimi požirki je pil, in lice mu je postajalo vedno bolj rdeče. Oči so se mu zasolzile, in ustnice so mu pričele trepetati... Mera je bila prazna, in Tomaž je naročil drugo. Nikogar ni Mo v sobi, in zato je pričel govoriti sam s sabo. A ni govoril na glas; samo nerazumljivo je šepetal in je mahal z rokami...
Gori na senožeti je vladalo še vedno veselo, razigrano veselje. Kosci so dobro kosili, a grabljevke so vrlo grabile. Mavric |e stal kraj njih, pa |im je govoril neprenehoma. Tudi Sednik sam je vihtel koso, dasi
je bil že precej pri letih. Ni hotel zaostajati za svojim sinom, Petrom, ki mu |e kosil ravno pred koso. Le enkrat se je ustavil, ko je moral nabrusiti skrhano koso. Ozrl se je tedaj tja doli k grabljevkam, pa je videl, kako se smejejo Mavričevim beseaam. In tedaj se je namuznil Sednik, pa je zavpil: .Pusti dekleta pri miru! Kaj jih zadržuješ? — Raje vzemi koso, pa nam pomagaj.**
Mavric se |e zasmejal. .Stric, kaj mislite, da se ne upam ?■ je odgovoril. .Bomo videli, da vam bo še trda predla pred mano. Le čakajte ?“ — Nato |e stekel k visokemu jesenu in je snel z ve|e nabrušeno koso. Vrgel je svoj Jopič v travo, pa se je pridružil koscem. Začel Je mahati za Sednikom po travi in se ni zmenil za znoj, ki mu Je jel curkoma teči po Ilcih. V dlanih ga |e zaskelelo, in vedel je, da se mu Je vdrla koža tam. »Ej, ne znam več,* Je pomiril. ,A včasih je šlo... lepo je šlo. A zdaj so mi postale roke preveč gosposke.**
.No, ali ne gre?" se |e posmejal stric, ko je videi, da strlčnik zaostaja. .Seveda — drugo Je mahati z Jezikom, in drugo mahati s koso. Kaj?*
Mavric Je prenehal. Obrisal si je znoj z obraza, pa |e pričel gledati roke. Resnično — koža se |e bila odluščila in pokazali so se krvavi žulji. Zato ga Je pa tudi tako skelelo. .E, kaj se bom, če nisem več zato,* |e dejal In Je vrgel koso v travo. .Naj se trudi, kdor se hoče. Jaz se ne bom..."
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal J os. Vandot.
Kosci so se zasmejali, a grabljevke so se pričele hihitati. Mavric se pa ni zmenil za to. Vrgel se je pod jesen v senco. Zapahi si je smodko, pa je pričel gledati grabljevke, ki so se sukale med travo. Čedna dekleta so bila, vsa oblečena v pisana krila in s pisanimi robci na glavi. Bila so visoko izpodrecana, in njihovi obrazi so kar žareli vsled neumornega dela. Gledal jih je Mavric z dopadajenjem. A najbolj mu je ugajala Kresnikova Metka. Tako lepo in lahkotno ni znalo grabiti nobeno drugo dekle. Obračala se je tako prožno, da se je Mavric kar nagledati ni mogel. Njen sladki obrazek je gorel, a vzbočene ustnice so se kar same ponujale v poljub. Mavriču se je kar srce samo smejalo, ko je gledal na to krepko, svežo in prožno postavo. In sam ni vedel, kdaj mu je prišla v glavo misel, da bi si osvojil to lepo dekle in jo pritisnil na svoje srce.
„Lepo bi bilo to", si je mislil, ko je
kadil zadovoljno svojo smodko tam v jesenovi senci. „Ali ni bil sladek tisti poljub včeraj ? Resnično — še danes ga čutim na svojih ustnicah. Lepo je to dekle, resnično je lepo. Še v mestu nisem videl tako dovršenega stasa“.
In Mavric se je zagledal v to mlado dekle. Vsaka njena kretnja mu je ugajala. Ugajal mu je posebno koder kostanjevih las, ki se je izmuznil izza pisanega robca. Stokrat ga je že popravila Metka nazaj; a že pri^njeni naslednji kretnji se je izmuznil spet izza pisanega robca.
■ t-T Metkajse jeozrla tupatam na Mavrica. A takoj je povesila oči~ ko je videla, da jo opazuje Mavric. Nič več se ni smejala razposajeno, ampak je postala molčeča. Krog nje so klepetale tovarišice, a Metka jih ni poslušala. Naglo je grabila, in je le tupatam pogledala od strani na Mavrica. »Bog ve, zakaj me je včeraj poljubil?" je premišljevala. »Kaj mu je bilo ? Glej, glej — potem pa se ni več spomnil tega .... Ali ga je sram, kot je mene sram, da se mu niti v oči ne upam pogledati. Glej, glej . . .“
Že SO grabile vštric Mavrica; samo tri korake so bile oddaljene od njega. Metka je postala še bolj rdeča. Skoro se je doti-
kala z grabljami Mavricovih nog. Tedaj pa se je ozrla nehote Mavriču naravnost v obraz. Mavric je gledal v njo in se je smehljal. Metka je povesila oči in je grabila z drhtečimi rokami okrog njega. »Kako lepe oči ima", je pomislila. »Kaj so nemara zvezdice tako krasne? . . . Zakaj neki me je poljubil včeraj?"
In Metka je začutila v srcu nekaj težkega, ki pa je biln obenem tako sladko, da je odtehtalo vso težo. Oči so ji postale vlažne, in vsega njenega bistva se je polastil neki neznan mehki čut. Še nikoli ni čutila Metka tega, še nikoli v svojem življenju. »Kaj je to?" je pomislila, in prsti, ki so ji oklepali roč grabelj, so ji drhteli. »Kaj je to? Kaj bom zbolela? In zakaj me je poljubil včeraj ?“
»Metka, Metka 1“ se je oglasil sedaj Mavrice. »Najmlajša si, pa zaostajaš. Hej, Metka !“ — Tako je zaklical Mavric na glas, a je pristavil potihem, da ga je slišala samo Metka: »In najlepša si, Metka . . . Gledal bi te tako, Metka, vse življenje bi te gledal ... Ali si huda name, ker sem te poljubil včeraj? Metka ?“
Deklica je obstala, pa se je ozrla naravnost v njega. »Ne“,’ je odgovorila tiho.
Mavric je videl te vlažne oči, v katerih so spale še vse sanje nevzbujene prve ljubezni. Srce se mu je stresnilo, in neki neznan, grenak čut mu je navdal dušo. Glej, nedolžnost, glej, te rožne sanje, ki še spe v njeni duši! In ti si mislil kaj takega! . . - Sram je bilo Mavrica tisti trenutek. Ozrl se je v njene vlažne oči, kot bi jih prosil odpuščanja.
»Metka", je izpregovoril mehko, »Metka, ti si zlato dekle . . . Bog čuvaj nad tabo!"
Metka je pričela spet hlastno grabiti, kot bi hotela popraviti to, kar je zamudila v teh kratkih trenutkih. Mavric se je pa prevrgel na drugo stran. Vrgel je gorečo smodko daleč preko plota, pa se je zagledal v bele snežnike, ki so se dvigali tam v kotu visoko v sinje, čisto nebo. Meglica, velika kot ovca, je plavala lahno od zahoda. Bližala se je vedno bolj belim goram. Bila je bela kot jagnje in je plavala visoko, visoko. Bližala se je Snežnikom; naenkrat se je razdelila in je obstala kraj vrha belega Snežnika.* Objela je kroginkrog visoko teme in ga je zakrila popolnoma. Objelo jo je solnce s svojimi laiki in meglica je zardela in se je stisnila še bolj k sinjemu vrhu . . , (Dalje).
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot.
Mavric je začuti v duši neko silno hrepenenje. Bilo je podobno onemu hrepenenju, ki ga |e navdalo včeraj fjm gori na belih gorah. Mehko mu je postalo v srcu, In sam ni vedel, kaj pomeni vse to. »Kaj se godi z mano?" je pomislil. .Mlad sem in poln moči, pa postajam sentimentalen. Čudno — nikoli nisem čutil v duši tega... Kaj pomeni to ? Ali sem bolan — ali kali ?“
Zjman se je povpraševal; ni si vedel odgovora. Še vedno je gledal na ono meglico, ki je rdela na snežnlkovtm temenu, In v duši mu je postajalo vedno bolj tesno. Meglica pa je vztrepetala hipoma. Dvignila se je preko bele glave in je izginila kar naenkrat onkraj gore. Zasvetil se |e beli vrh In je gledal spet ponosno v globoko dolino. A takrat se je okrenil tudi on. Kajti prišli so kosci, ker so bili medtem Že pc kosili do konca širno senožet. Vsedli so se kraj Mavrica in so si brisali znojne cbrr.ze.
»No, kaj spiš?" ga je podražil stric in je izvlekel iz hlačnega žepa lepo okovano čedro. »Ha, kaj te Je zdelala kosa? Kaj?u
Mavric se je zasmejal in je pokazal svoje ožuljene prste. »Kako bi me ne?“ je odvrnil. .Človek ni vajen, ni vajen. Kaj hočete?... be celo Šlmnov Tomaž bi se mi smejal, če bi me videl sedaj, In iz srca bi mi privoščil Jezen je menda name. Včeraj se je kar zadiral vame in je pihal kot maček. Zlato rudo je menda kopal pod Mojstrovko.*
»A, Tom^ž ?* je dejal Sednik, pa je puhnil zadovoljno dim iz ust. »Seveda, Tomaž vedno koplje zlato rudo. Nihče mu ne Izbije tega iz glave. Pravi, da so mu Sojenice sodile tako, da najde zlato rudo... Beštja, pa je kopal že povsod, pa je le še ni našel... Saj pravim — najmanj tri kolesca mu manjkajo v glavi. Zanikrn pa je tako, da smrdi za njim. Ima obleko doma — še o Veliki noči mu jo je napravil krojač. Pa mislite, da jo obleče? Ne, raje hodi razcapan okrog. Dela se pa sploh ne dotakne... Nor je, popolnoma nor. Človeku se nazadnje smili tako revše."
Kosec, ki je ležal poleg Sednika, se je dvignil napol in se je zasmejal. Kocjanov Janez je bil, ki je izpregovoril tako-le: »E,
kaj nor 1 Kdo ne ve tega ? Poglejte Metko tam! Tako vam pravim, da je Tomaž do ušes zaljubljen vanjo... Hehe, ta stara, neumna šleva, pa škili za Metko. Kaj ni že samo radi tega nor? Vprašam vas, ljudje božji.*
Mavric se je udaril po čelu. »A sedaj mi |e jasno,** je dejal in se |e smejal obenem. »Glejte, glejte! Ko sem šel od Tomaža, ki Je menda kopal zlato rudo pod Mojstrovko, je še zavpil za mano ves razjarjen, da naj pustim ongavo Metko v miru. A, zato, zato 1 Kaj je res zaljubljen vanjo ?•
»1, pa kako še 1* je odvrnil Kocjanov Janez in Je pljunil čik Iz ust. »Kar oči obrača in se gladi po prsih, če Jo le zagleda. Pa vsak večer sedi pred Kresnlkovo kočo. Menda ne straži kur — ali kali ?*
Kocjanov Janez se Je obrisal z rokavom okrog ust; potem pa Je zgrabil čutar-čfco, ki Je bila do srede še polna. Napravil Je globok požirek in Je cmaknii z jezikom. »Človeka utrudi, in ni slab en požirek takega žganja, da se pride spet k močem,* je zagodrnjal, mašeč si v usta novega tobaka.
Tedaj pa se je prikazal na senožet jarem močnih volov, upreženih v dolg voz. Peter je stopal pred njimi in jih je vlekel za
komat. Tja gori jih je peljal Mer so na" grabile grabljevke v visoke kupe suho seno.
»Alo, fantje 1“ je tekel tedaj Sednik in se je dvignil. Naložimo še to seno na voz, da ga spravimo domov še pred nočjo. In potem počlnemo, hvala Bogu.*
Kosci so vstali pa so odšli k vozu. Tudi Mavric je vstal. Toda ni šel za kosci, ampak je skočil preko plota. Sel je proti 1 gozdu, ki je temnel onkra. senožeti. Na pa-robu se je ustavil in se *|e ozri še enkrat । doli na senožet. In tedaj |e videl prav natanko Metko. Na grablje se je bila nasio-nila, pa Je gledala naravnost nanj. Mavrica je zapeklo to. Naglo se |e obrnil in |e odšel v temni, hladni gozd. Tišina |e vladala tam ; pod zelenimi vejami. Le tuintam je začvrčal samoten ptič, a je utihnil hipoma, ko Je zaslišal težke korake. Lepo se je vila mehka steza med grmovjem, pod visokimi smrekami In vitkimi mecesnl. Mavric pa je šel zamišljen dalje. Nič več se mu niso smejale , oči ampak so gledale nekam v daljavo, , kakor bi iskale steze, ki pelje daleč, daleč; kjer ni hrepenenja in koprnenja... Do večera |e hodil po gozdu In se Je vrnil šele tedaj, ko Je zapel večerni zvon.
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal J os. Vandot.
Po večerji je šel preko vasi. Doma so šil vsi spat, ker so bili izmučeni vsled napornega dela. A Mavriču se ni ljubilo spati. Šel je zato na izprehod, da uživa ta krasni, mirni večer sredi gorske samote. Stopal je preko vasi. Vse je bilo prazno la je počivalo. Le tupatam sta sedel! pred hšo dve ženski in sta čebljali potihem, kakor bi se bali motili večerni mir. Preko klanca je šel Mavric in se je približal Kresnfcovl koči. Zapazil je dve ženski na klopi In spoznal ;u (e takoj.
»Dober večer/ je pozdravil. .Kaj se |e prijetno hladiti?* ,
»Bog daj, Bog da|,- je odvrnila Spela In je nadaljevala: .Prijetno pa, prijetno... človeku se kar ne ljubi spati. Pa smo utrujeni, da se Bog usmili. Saj pravim — križ božji../ '
M’vrfc je postal, pa je govori* veselo: »El, ret , teta! Le nikar ne zdihujte! Bodete videli. bo kmalu bolje. D.ines ali jutri — kdo e t- ? Veste, človeku ker na-
enkrat pade sreča z neba. Pa še sami ne veste, kako in kaj."
Spela |e vzdihnila. »Drugim pač, a meni? Kdo se meni zame? Saj pravim — križ božji In nadloga.. Veš kaj, Mavric? Gospod si in zdraviš ljudi. A vendar tl ne porečem gospod. Poznam te še od malega, pa bi ti rekla gospod ? Ne, križ božji! Tega ne stori Kresniirova Špela. Pa zamera gori in doli... Kar sem se vsedi, po boš povedal, kaj je novega po svetu. Hribovci smo, pa ne vemo ničesar.*
Mavric se je smejal besedam prostodušne ženice. Vsedel se |e kraj Metke, pa je vprašal naglo, kot bi se bil ravnokar domislil: »Kje pa je Šimngv Tomaž danes ? Pravijo, da sedi vsak večer na tej klopic! ?“
Spela se |e namrdnila la |e odgovorila: »Kaj Tomaž! Ta zanikrni mrhar in prismoda I Kaj |az vem, kaj išče okrog naše koče? Prismojen je popolnoma, in zato mn ne morem zameriti... Na| sedi, samo, da nas pusti pri miru.. Pa nocoj — kaj |e napravil ta mrha I Ongava Maruša ml je pravila. Kakor čep |e bil pijan, |e pravila onga’a Maruša. Zganja se |e navlekel ta mrhar. Dva sta ga morala peljati o mraku domov, ker niti na nogah ni mogel stati. Križ božji 1 Saj pravim — taka zanikrnost, taka izgub! enost
In Špela je klepetala, da ni mogla več nehati. Mavric ji je zaman poizkuša! seči v besedo. Naposled pa je poslušal vdano. Z rokami se |e podprl ob klop in je molčal. Nehote se je dotaknil pri tem s s^ojo roko Metkine desnice. Začutil je mehko gorkoto na svoji dlani in po vsem telesu ga |e prešinilo nekaj voljnega, da je stisnit tisto roko in jo obdržal v svoji. Metka se je okrenlla za trenutek k njemu in ga |e pogledala. A naglo je sklonila glavo in je odmaknila svojo, roko.
Špela pa se je hudovala še vedno na t?ga mrharja, na tega Tomaža Šimnovega in je popolnoma pozabila, zakaj je povabila Mavrica na klop. Šele, ko je udarila ura v zvoniku, se je zavedela. -KHž bož^i I* se le prestrašila in je naglo v tila. »Človek klepeče in klepeče, čas pa oeži. In zjutraj bo treba zgodaj vstati. Saj pravim — ta mrhar, križ hožj, ta mrhar.
Ženica je voščila lahko noč in je cdšia počasi, s šepajočimi koraki v hišo. Tudi Metka je vstala. »Lihko noč,* je dejala tiho ia se niti ozrla ni v Mavrica. Potem pa |e zbežala naglo za materjo v hišo.
Za trenutek je še pstal Mavlc in je gledal v zaprta vrata. Potem pa se |e cbr-nll In Je šel na cesto, ki s? je vila med prijem tja gori do V^nca. k’rr le Izginila z i' ostrim oviokent. Sm:t.^ ri/a je vladala
krog in krog. To tišino je motilo le enakomerno, priletno šunljanje gorskega poteka, ki je brzel enkraj vasi med belim prodom. Do ovinka |e prišel Mavric, ko je izšel mesec. Razlila se |e jasna mesečina preko tihe, pokojne dolinice in je drhtela mehko, komaj vidno nad molčečim poljem in spečo vasjo. Zasvetili so se snežnikl. In večni sneg |e blestel kakor srebro, ki ga čuvajo v skritih kotanjah rdeči škratje.
Mavric se je naslonil na plot, pa Je Rleda! v to krasoto, ki se je bila dvignila hipoma pred njegovimi očmi...
Ul.
. avricu je ugajalo to samotno Življenje sr ti zagorske vasL Spoznal se je s krneli 1 se je razumel ž nprni. V začetku se ga res niso mogli navaditi, ker so vedeli, da sto. visoko nad n|iml. Toda prostodušno obnašanje mladega doktorja, njegovi veseli dovtipi, njegova domača govorica — vse to jih je pri obilo zanj. In tedaj niso videli v njem nič več učenega človeka, niso videli več gospoda z mestnimi manirami. Pozabili so na vse to in so smatrali Mavrica samo za fiata, ki |e kri od njihove krvi In soroden njihovim dušam.
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot.
Pri Sedniku so Mavrica smatrali kakor za svojega. Posebno gospodar sam. In ni čudno, saj je bil Mavric sin njegovega brata, ki je bil uradnik v mestu. Mlad je bil odšel od doma, študiral je in je postal uradnik. Oženil se je gosposko in je tudi nekaj priženil. A žena je umrla kmalu. In Mavric je bil takrat še majhen. Le redkokrat je prišel Sednikov brat na dom. Vsako leto dvakrat. Ko je pripeljal sina na počitnice in ko je prišel spet ponj. Vsi so imeli radi tega veselega in razigranega gosposkega Mavrica. Posebno pa Peter, edini Sednikov sin. Vsako leto so se veselili, da pride, in vsako leto jim je bilo hudo, ko je odhajal proti jeseni. In potem je umrl kar naenkrat Mavričev oče. In Mavrica ni bilo več v zagorsko vas. Govorili so, da je nekje v zavodu, in govorili so, da je na visokih šo-iah na Dunaju. Pravili so, da je že postal
doktor in da zdravi ljudi. Hej, pa se je pokazal kar naenkrat čez deset let. A to ni bil več Mavric — oni veseli, razigrani deček. To je bil mož v cvetoči dobi, dasi še vedno vesele volje, a vendar resen in odločen ... In veselili so se Sednikovi, praznik je bil zanje tisti dan, ko se je vrnil Mavric po dolgih in dolgih letih. Sami niso vedeli, kako bi mu stregli. Zato so mu pa stregli tako, da so mu brali vsako željo že iz oči. Mavriču je pa ugajalo to življenje in dobro se mu je zdelo, da mu strežejo tako. Hvaležen je bil, iz dna srca je bil hvaležen svojim sorodnikom.
»Kaj ni lepo tako življenje?” je mislil. »Zaželim si samo, in nemara mi prinesejo še celo zvezdo z neba. Samo zaželeti mi je treba, pa mi že prinesejo vse na odprti dlani . . . Kaj ni lepo tako življenje? Kje je tista puščoba, ki leži nad mrtvim mestnim zidovjem? Kje je? Niti prašek je ni ostalo v moji duši. Kaj hočem še več ? Ostal bi tukaj do smrti in niti enkrat bi ne zahrepenel v daljave, zamrežene s sivimi meglami. Solnce je tu doma; a kjer je solnce, tam živi sreča . . . Gotje mi, da nisem isto, kot so oni, ki hodijo tod okrog, na licu veselje, a v srcu radost. Gorje mi . .
A Mavric se ni žalostil in se ni udajal sentimentalnim mislim. Užival je vsak trenutek posebej v prosti naravi in je pozabil na preteklost in prihodnjost. Le sedanjost, ki se je razprostirala pred njim v jasni luči, polno bleščečih žarkov in neizraznega miru, le sedanjost je videl in jo je užival z vso koprnečo dušo. Kaj preteklost! Pokopana je globoko v grob, in čemu bi jo budil? Da mu zagreni vesele ure in brezskrbne misli, katerih je zdaj polna njegova duša? Čemu ? Kaj bodočnost! Pred njim leži v črni temi, in zakaj bi gledal vanjo, ko pa nemara zagleda v nji črno pošast, ki mu zagreni vesele ure sedanjosti ? Čemu ?
In Mavric ni dosti ugibal in premišljeval. Žvižgaje je hodil po zelenem polju, po molčečem gozdu v tihih dopoldanskih urah. A popoldne se je vlegel navadno na trato kraj gozda. Mehka je bila trata in nedaleč tam je cvetelo in dehtelo s prijetnim vonjem rdeče ravšje. Pod njim pa se je belil prod. Modri gorski potok je šumel med kamenjem in je brzel naglo tja doli proti dolini. Ravno pred njim pa se je dvigalo razdrto skalovje in je dvigalo svoje Škrbaste, bele vrhove visoko v modri azur. Na nasprotni gori pa so zelenele širne senožeti; tuintam je pri-
plavala z njih tiha, komaj slišna pesem. Kosci so kosili tam gori in so prepevali svoje srčne pesmi.
Tisto soboto popoldne je ležal Mavric na trati kraj belega proda. Zagledal se je bil v oblake, ki so plavali po jasnem nebu. Ustavljali so se ob belih gorah, ker niso našli prehoda preko njih. Spuščali so se ob skalah navzdol in so izginili hipoma v temnih prepadih.
Rahel veter je vel preko doline. In v gozdu je šuštelo in šumljalo, in visoke smreke so sklanjale rahlo svoje zelene vrhove. Mavric si je podprl glavo z rokami, pa je poslušal zaprtih oči te prijetne, mehke glasove, katerih je bil poln ves Širni gozd. Sredi teh ubranih glasov pa se je razlegnil hipoma neki neprijeten šum, kakor da nekdo lomi šiloma veje, jezeč se, da mu stoje na na potu. Nevoljen je dvignil Mavric glavo in je pogledal v ono smer, odkoder so prihajali tisti glasovi. Lomastenje se je bližalo vedno bolj: bilo je že pri zadnjem grmovju. Hipoma so se razdelile veje, in pred Mavričem je stala Kresnikova Metka, vsa spehana in znojna. Zagledala je Mavrica in je obstala v zadregi.
(Dalje).
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal J09. Vandot.
Mavriču se |e razjasnil obraz, ko |o je zagleda!. Dvignil se je, pa je stopil k nji. .Glej |o no — Metka-, je izpregovoril iz-nenadjen. .Ka| pa ti delaš tukaj? Metka, Metka !"
Deklica je bila Še vedno v zadregi. S predpasnikom sl je brisala vroči znoj z zardelega obraza in niti pogledati se ni upala Mavriču v obraz. .Kaj Iščem?* je izpregovorila naposled s tihim glasom, da |o je Mavric komaj slišal. .Oj, že celo uro iščem krave, ki *em jih bila zagnala davi sem v gozd... Že celo uro — pa jih ne najdem... A Balantov! čakajo name, ker ne morejo izpeljati Iz polja snopovja. Te presnete krave — kam so neki zršle?"
ln Metka se je ozrla spet nazaj, pa je poslušala pozorno. A čuti ni bilo ničesar. Le veter je pošumeval med listlem. In vrhovi visokih smrek so se pripogibali nalahko. — »E), Metka, nikar ne skrbi!" jo je tolažil Mavric. .Gotovo jih najdeš — le nikar se ne žalosti I Gotovo leže k|e v senci mirno In prežvekujejo... Veš ka|, Metka ? Če hočeš, pa ti jih pomagam iskati. Gotovo jih najdeva."
Metka ga je pogledala s svojimi glo-bcklm’, lepimi očmi. ,O, gospod. Če ste
tako prijazni," je odgovorila in se je nasmehnila.
„ Dobro, dobro," se |e nasmejal Mavric. .Veš, kar pojdiva. H tisti, ki dobi krave, naj zažvižga. Ali si razumela, Metka ? Ti greš v to, a jaz v ono stran. “
In šla sta vsak na svojo stran. Mavric se je plazil med grmovjem navkreber. Tu-intam se je ustavil, pa Je poslušal, če bi zaslišal odkod zvončkljanje kravjega zvonca A zaman. Soel Je naprej in se Je rinil med gostim grmovjem. .G!e|, glej," si |e mislil in se |e smejal obenem, .gospod doktor je postal kravji pastir. Izgubil |e svojo živino, pa jo mora Iskati. Kaj ni to imenitno? Kaj ni to romantično? Glej, glej..." Že je dospel vrh griča, na plaaotico, ki |e bila divje zaraščena. Lepo se je videlo od tu na gorsko vas in na zeleno polje, ki je obkrožalo vas. In kar je najprvo zagledal Mavric, so bile tri krave. Ležale so tam v senci in so mirno prežvekovale.
.Glej, glej — pa sem Jih le našel," se Je razveselil in je zažvižgal, da se |e čulo daleč preko gozda. .Hoho," se je oglasil nedaleč od njega Metkin drobni glas, la ni preteklo pet minut, ko je stopila iz grmovja Metka, vsa zasopljena in rdeča. Pisani robec |i Je bil zdrknil na tilnik in lasje so se ji bili razpustili in so padali prosto po hrbtu Neka mehka, omamljajoča dražest je dihala s tega obraza, rdečega in svežega kot mak, iz teh vzbočenih prs, ki so se dvigale naglo in upehano. Mavric jo Je gledal, in na misel mu |e prišlo, zakaj |o je poljubil takrat, ko je prihajal v vas.
.Glejte, gospod — vi ste jih našli,- je
izpregovorila Metka In se je ozrla hvaležno Mavriču v obraz. „Ves dan bi Jih bila |az Iskala. Niti na misel bi mi ne bilo prišlo, da se skrivajo krave tukaj... O, resnično — niti na misel bi ml ne bilo prišlo...-
Mavric je stopil tik pred njo. Roka se mu je kar sama dvignila in je pričela božati mehke lase, ki so se bili nasuli na Metkin hrbet. Deklica se je zdrznila, pa je zgrabila naglo za lase, da jih potlači pod robec. Toda bilo je prepozno. Kajti hipoma |e začutila, kako se je ovila Mavričeva roka okrog njenega vrata; čutila je, kako jo je pritisnil k sebi — In kar naenkrat so počivale njegove vroče ustnice na njenih. Sama ni vedela, kaj se je zgodilo tedaj z n|o. Omamljiva blaženost se je razlila po njenjh udih, in niti toliko moči ni Imela, da bi se iztrgala iz njegovega objema, niti toliko volje, da bi se hctela Iztrgati
.Metka, zlata si in sladka," |e čuta tih, šepetajoč glas. .Ti ne veš, kako te imam rad... Metka, ljubezni sl vredna, velike, goreče ljubezni... Zahvaljen Bog, da ml Je poslal ta trenutek..."
Brez volje, brez moči se je naslanjala Metka na njegove prsi. Oj, ta blaženost! Da bi človek zaspal tako in se nikdar več prebudil... Saj morda ni res, saj so morda to samo sanje, poslane od zle moči, da |o varajo, bridko varajo. Saj ne more biti to res — na zemlji in nikjer take blaženosti. Zla moč Ji je postaja te sanje, da jo Izkuša in jo morda zapelle v greh... Mej Bog, če |e to greh, to, kar se godi zdaj z n|o ? Moj Bog, če je to res greh?... In Metka se |e zdrznila in se je Izkušala iztrgati Iz tesnega
objema. .Gospod, o gospod," je zajecljala In je jokala napol. .Pustite me, gospod, pustite me !•
A Mavric ji ni odgovoril. Še tesneje jo je privil k sebi, pa jo je pričel poljubovati na usta, kipeča kot zrele jagode, na vlažne oči, ki so ga zrle proseče in plašno. Polastila se ga Je neka čudna pijanost In mu je razburila kri. Sam ni vedel več, kaj dela, in niti pomislil ni, da stiska k sebi ubogo dekle, ki nima drugega na svetu nego svojo poštenost.
.Pustite me, gospod," je prosila Metka in Je pričela Ihteti. .Pustite me — lepo vas prosim." — Z zadnjimi močmi se |e uprla — in tedaj se |e resnično Iztrgala Iz njegovih rok. Stekla je na konec trate in |e obstala tam. Težko Je sopla in sl |e popravljala lase. Mavric Je šinil z roko preko čela In se je ozrl na zmedeno deklico. .Ka| sem storil?" |e pomislil. .Ali je bilo prav? Ali ni bilo prav?... Ubogo dekle!"
V duši ga Je zapeklo, in zasmililo se mu je to dekle, ki je odraslo komaj otroški dobi. Gle|, pa Je zlorabil to samoto, grdo Jo |e zlorabil. A ubogo dekle mu Je zaupalo, ker (e verovalo van| In ni poznalo nevarnosti. Kaj |e storil ? Čemu se je dotaknil teh nedolžnih usten? — In Mavrica je zapeklo, in kes se mu je zbudil v duši. .NI bilo ni tega treba," je pomislil. .Čemu slepariti otroka ? Čemu mu delati življenje še bolj bridko? Kako je prišlo vse to? Keko sem se mogel Izpozablti?"
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh
Spisal Jos. Vandot
h Mavric |e stopil bliže k Metki, ki si je že uravnala svoje lase. Za roko jo |e prijel, pa je izpregovorll tiho in proseče: »Ne zameri, Metka. Vej, saj nisem mislil hudega .. Kar tako me je prijelo. Sam ne vem, kaj mi je bilo... Ne bodi huda, Metka. Povej mi, ali si huda name?’
Metka ga je pogledala s svojimi velikimi, solznimi očmL . Ni sem huda,” je odgovorila šepetaje. »A greh je to, gospod, resnično je greh... Saj niste vi krivi ničesar, zares niste krivi ničesar. Nisem huda,,.*
Kakor da bi se sramovala svojih lastnih besed, je odbrzela preko trate in je pognala krave S šibo. Stopale so krave navzdol proti produ, a Metka Je šla zanj ni s povešeno glavo. Za njo pa je stopal Maw.rc In je molčal. Krave so dospele do proda; prebredle so deroči potok ia so se ustavile onkraj na bregu, kakor bi čakale na svojo pastirico. Metka je bila v zadregi In sama ni vedela, kaj bi storila. Most le btl predaleč, a širom nikjer nobene brvi, la spoznala je tedaj Metka, da bo morala na vsak način prebresti deročo vodo. Spoznala
.Je to in Je zardela, pa jo Je bilo sram. , Mavric se je nasmejal tn |e rekel veselo: !.Če hočeš, te pa ponesem na ono stran.
Kar štupo-ramo te prenesem.*
' In Metka se je nasmehnila. „0, ne/ je i odgovorila. .Bom že sama prebredla... Samo । sram me |e../
- „A, seveda/ le odgovoril Mavric fn se
fe ie vedno smejal. »Pojdem pa jaz stranf. Samo glej, da te voda ne odnese/. — lo , Mavric se je napotil po produ. A vendar si ni mogel kaj, da ne bi pogledal tupatam naza|. in videl je tedaj, kako si je sezula j Metka Čevlje in je stopila v mrzlo vodo. Do ovinka je prispel in tedaj se je ustavil in ie je obrnil nazaj. Metka je bredla vodo, v eni j roki črevlje, a z drugo je držala krilo. Voda 1 se [e pa zaganjala v njene bele noge la |e brizgnila tupatam na njeno krilo. A Metka je .stopala naglo, In kar naenkrat je bita na f bregu. Obula si je črevlje, pa je pognala krave, ki so |o čakale mimo, sh Je za njimi počasi lo s sklonjeno glavo, kakor bf premišljevala nekaj velikega, skrivnostnega. Sele, ko je prišla na pašnik onkraj proda, se je ustavila za trenutek in se je ozrla nazaj, in tedaj je videla, kako ji miga Mavric z roko. Nasmehnila se je, pa je pospešila korake.
Počasi je stopal Mavric po produ. Sam ni vedel, kam bi šel; zato pa je spel kar 'naprej brez cilja in volje. S proda je stopil □a kolovozno pot, ki je peljala nekam daleč, morda tja pod bele sneŽsike. »Kaj sem
storil ?• si je očital neprenehoma. .Čemu mi je bilo tega treba? Kaj ni greh to, da sem razburil nič vedočo dekle, ki |e še otrok? Greh je to — pred mojo lastno dušo je greh... In nemara se je vzbudila v tem otroku duša — ljubezen se je vzbudila vsled mojega ravnanja. Nemara, nemara... Pa se bom mogel zagovarjati pred lastnimi mislimi, pred lastno dušo ? — Kaj sem storil ? Čemu sem storil to ? Ali mi je bilo potreba ?*
In Mavric je hitel naprej, da bi ubežal očitajočim besedam, ki so vstajale neprenehoma v njegovi duši. Pekle so ga te besede, tako pekle, da je sklenil, da ne pogleda več Metke in se je izogne povsod. Morda, morda še ni prepozno ? Morda se še niso zbndile v Metkini duši tiste sanje, ki jih pokliče ljubezen sredi lepega dneva? Morda se še niso zbudile in spe še kakor prvo popje samotnih rož, katerih se še ni dotaknilo solnce s svojimi živimi Žarki. Morda...
»Čemu mi je treba tega ?• je pomislil Mavric, ko je dospel že globoko v gorsko divjino. .Nikoli več se je ne dotaknem in tudi blizu nje ne grem. Čemu bi kalil njen srčni mir. Čemu ?“
Tako |e sklenil Mavric. Toda že, ko |e prišel večer, je prelomil besedo. Domači so šli ko| po večerji spat Mavric se je vsedel F id hišo na klop, pa je strmel v tihi večer, |e ležal krog njega, poln hlada in tihega hrepenenja. Sem z vasi se je oglasila hl-
hlpoma lepo ubrana pesem. Fantje so šli preko vasi, pa so prepevali, da je odmevalo v pokojni večer sladko in ubrano. Okenca so se odpirala, In izza cvete čih, rdečih nageljnov se ozrl radoveden obrazek in se je smehljal v sreči In radosti.
Mavric ni mogel obstati več. Ti glasovi so mu razburili dušo, in v nji je ostalo nenasitno hrepenenje po zlati, sladki de-vojkl, ki bi jo človek pritisnil v tem krasnem večeru na svoje koprneče srce. Vstal |e, pa se je napotil preko ulice. Bližal se je Kresnikov! koči in že oddaleč je videl na klopi črno postavo. .Metka |e," je pcmislil. .Ali naj se ognem, kakor sem skleci! ? Čemu? — Sa| ni tako, kakor sera si do-mišljeval Ni tako hudo.. Nekaj besed Iz-pregovorlm z njo. In videla bo, da vse skupaj ne pomeni nič. Da, tako napravim."
In je obstal pred Metko In Je pez travi! prav prijazno: .Dober večer, Metka. Ali si kar sama ?“
h iz teme je odgovoril tih In droben glasek: .Mati so šii že spat. K prvi maši gredo... Meni pa se ne ljubi spati. Tako lep večer |e nocoj...*
Mavric se ni dolgo pomišljal, ampak je sede kraj nje. .Tudi meni se ne ljubi spati. Veš, dolgčas ml |e bilo doma. Naši vsi spe... Pa sem šel preko vasi, pa sem se ustavil pri tebi. Saj mi ne boš zamerila* Metka. Ne morem drugače, ne morem..."
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisa) Jos. Vandot.
Metka ni odgovorita nlčeiar. Glavo je sklonila, pa je samo poslušala. In Mavric je pričel govoriti. O daljnem svetu je govoril, kjer je pusto in prazno in človek ne more najti srca, ki bi ga ljubilo resnično in udano. Težko je tako živLeije in polno prevar. Živi človek In hrepeni vse življenje. A onega, po čemur je hrepenel v svojih samotnih, bridkih urah, onega ne doseže nikdar. Oči mu ugasnejo prej, srce mu ugasne prej; a tisto veliko in krasno je ostalo še vedno tako daleč in nedosegljivo kakor v onem hipu, ko je pričel hrepeneti po njem. Krasen je svet, za onega je krasen, ki uživa samo tjavendan; za onega, kateremu se ne zbudi duša nikoli, kateremu se srce niti ne zgane, če je storil krivico. .
Metka ga je poslušala vsa zadlvljena. Daši ni razumela Mavričevih misli, vendar so upllvale njegove čudovite besede mogočno nanjo. In Mavric |e znal pripovedovati. Kakor žubori studenec neprestano tam gori na planini in ne utihne niti za trenutek, tako so mu tekle besede iz ust. .EJ, kako zna pripovedovati 1“ si je mislila Metka in mu je gkdala neprenehoma v obraz. »Glej, kakor bi rcž'ce sadil.* — Mavric pa se je razvnemal vedno bolj. Niti opazil ni, da je p i c! M tko za roko. A Metka mu ni bra-
nila. Bila je vsa zadlvljena, in niti vedela ni, da se je naslonila nalahko na Mavričevo ramo.
.In vendar — kako bi bil svet krasen, ako bi imel človek kraj sebe tiho in udano dušico, ki bi korakala z njim preko zelenih ravnin,* je končal Mavric in se je nasmehnil, ker je opazil, da se je naslonila deklica nanj. .Hej, vriskal bi in prepeval, da bi odmevalo širom okrog. Hej I*
In Mavric je zamahnil s klobukom. Potem pa |e položil deklici roko okrog vrata. Metka se je samo stresla; a branila se ni. Saj je bila vsa zadlvljena vsled lepih Mavričevih besed. V srcu ji je bilo tako voljno in prijetno, da je zaprla oči. Še tesneje se je stisnila k njemu, In njena glava |e omahnila malce In je počivala na njegovi rami. Ljubi Bog, odpusti, če je to greh I Saj ni mogla drugač, saj ni mogla. Sa| je čuti v mladem srcu toliko nemira, toliko bridkosti I In kaj hočeš ? Saj je vedela, da ima rada Mavrica, tako rada, da bi umrla takoj nocoj zanj... Ljubi Bog, ne zameri! Saj je moralo priti tako. Sojeno ji je bilo tako. In ljubezen ni greh, ljubi Bog! Saj greh ne more biti tako sladak, kot je sladka ljubezen, ki se |e zbudila prvič v njenem ubogem srčecu. Ne zameri, ljubi Bogi
Mavric je čutil gorkoto njenega telesa in se je zdrznil. Glej, in sedaj je prišlo tako, kot se je bal. Zbudile so se sanje v nedolžnem srcu — ljubezen jih |e poklicala. Razvilo se je ntžao popje, ker jih je obsijalo sveto solnce prve ljubezni... Mavric se je prestrašil in se je hotel odmakniti. A ozrl se Je v ta obrazek, v katerega je sijal naravnost vstajajoči mesec. Bil je rdeč in napol otroški. Trdno so bile zaprte oči, a
ustnice, kakor zrele jagjde vabeče, so bile zaokrožene v sladek nasmeh. Nekaj čudovitega Je bilo razlitega po tem obrazku. Kaj takega ni še videl nikoli v svojem življenju. Ganilo ga je In obenem se mu je zasmilil ubogi otrok. Glej, kaj si stori! z njim? Tako slaboten In reven se stiska k tebi la mogoče upa samo na tebe z onim velikim upanjem, ki ga rodi prva ljubezen samo v preprostih, nič hudega slutečih srcih... Mo] Bog, da bi mogel učinki temu ubogemu otroku zlo ? Ne, raje se žrtvuje sam — raje pobegne odtod, samo, da ubeži skušnjavi.
„ Me tka, povej, ali me Imaš resnično rada?1* je zašepetal In se Je sklonil k njenemu obrazu. »Povej, Metka, kar lepo povej*
Metka |e odprla oči. Pogledala mu je ustavnost oči In se je nasmehnila. Da,“ je odgovorila komaj siiiao. »Oreh je, gospod. A kaj morem zato ?... Ne morem, ne morem... Vem, da sem neumna, o, tako neumna! Vi ste velik gospod, a Jaz siromašna kmetica, ki zna kcmaj do pet šteti... Neumna sem, o, tako neumna I Kaj morem zato ?*
»Ne, nisi neumna,* jo je tolaži! Mavric. »Cernu bi bila neumna? Veš, ljubezen ne pozna nikakih ovir. Prosto gre svojo pot Kaj so ji mar morja I Preplove ga, v enem samem trenutku ga prepiove. In ni je na svetu moči, ki bi se mogla postaviti ljubezni nasproti. Verjemi m*, Metka, ljubezni je vse mogoče."
Metka je zmigala z g avo. »Lepo gc-vorite, gospod. AH jaz ne morem verleti, ne morem.. A naj bo, kakor hoče! Meni je dobro — vedno mi bo dobro. Samo, če se
spomnim na vas, pa m! je že dobro... Naj bo, kakor hoče..."
Mavrica so zapekle te besede globoko v dušo. In zasmilila se mu [e ta sirota, ko|e srce Je bilo tako čisto In |asno kot moJro nebo v zimski noči. Sklonil se je k nj.ilru ustnicam in Jo |e poljubil. Metka se [e oklenila. Z obema rokama se Je oklenila ■ njegovega vratu in je pritisnila svoje goreče ustnice na njegove. »Mavric,* je zašepetala in je vzdihnila globoko.
Mesec je lezel vedno više in |e svetil vedno svetlejše. Krcglnkrog [e počival zagorski svet v pokojnem snu. NIČ se ni ge-nllo širom okrog. Le Iz daljave se je čulo prijetno šumljanje gorskega potoka. Hipoma se je dvignila sredi vasi fantovska pesem. Naravnost sem izpod vaške Upe je prihajala la se |e razgubljala prijetno In otožno V mirno, jasno noč.
»Leto komaj je minulo, njemu pa h pogreb’ zvoni...*
Mavric In Metka sta poslušala to pesem, in nirl zapazita nista črno postavo, ki se je bližala ob plotu Kresnikov! koči. Kakor mačka se je plazila z naprej sklonjeno glavo In škripajoč z zobmi. Ko Je dospela, do koče, se je pritisnila ob leseno ■steno. Nagnil je človek glavo, pa je stre, el na mlada Človeka, In njegove oči so se svetile v temi kakor risu. In tedaj |e videl, da se objemata ta dva mlada človeka. Z rokami se je prijel za glavo, in iz grla se ms je izvil glasen stok. Mavric In Metka sta zaslišala ta Čudni glas in sta se okrepila 1 naglo.
»Jezus, Marija !' |e kriknila Metka in se je stresla po vsem Životu. »Tomež Je — Šlmnov Tomaž ..* (Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal J os. Vandot
IV.
Potno se je prebudil Mavric. Solnce je sijalo skozi nezagrnjeno okno, in zunaj na vasi so pritrkavaii zvonovi. Mavric je naglo vstal In se |e opravil. Stopil je doli v vežo, kjer je ravno zmerjala teta Petra. Priklatil se |e bil Peter s podstrešja, krmežljav in zaspan. Oči so mu bile črno obrobljene, in Peter je komaj gledal. Neprijetna mu |e bila solnčna svetloba, in zato je mežikal venomer. Mati je spoznala takoj, da se je Izmuzni! ponoči iz hiše in je vasoval do beli ga dne. Zato se je pa razhudila In je pričela zmerjati. Peter pa si je drgnil krmežljave oči in se je smejal.
In napotila sta se na vas, da bi šla k maši. A maše nista slišala tisti dan. Peter ga je spravil, da sta šla onkraj proda na pokošeno senožet. Vlegla sta se v senco, In Peter je zasp;l, kot bi trenil. M'vrle se je zleknil po mehki trati in je gled I doli na vas. Zvonovi so pričeli spet prlirkavati, in njihov glas je odmeva! daleč, diieč po l hi
dolini. Odmeval |e doli s strmih skal, ki so se svetile v jasnem solnčnem svitu.
Mavric je premišljeval sinočni večer. O Metki je premišljeval in o onem sklepu, ki ga je storil sinoči ravno pred gostilno. Danes se rru je zdel naravnost smešen In neizvedljiv. Ona, siromašno, neolikano dekle, pa njegova soproga 1 Ali ni to nezmlsel, da bi se človek smejal, smejal na glas, kakor najlepšemu dovtipu v krčmi ? Nezmlsel je to — resnično nezmlsel. Kako je mogel vendar priti do tega sklepa?
in Mavric se je čudil. A vendar mu je bilo neprijetno. Domislil se je Metke — tega neizkušenega otroka, ki se mu je udalo tako nedolžno, brez vsake zavesti, poslušajoč edinole svoj srčni glas. Ali ni greh, če jo pusti kar naenkrat — pusti razočaranju In bolesti, ki jo bo nemara občutila vse svoje življenje ? Naj pusti, da ga bodo klele te mehke, rdeče ustnice, katere |e poljuboval s takim ognjem ? Ne — bilo bi težko zan|, če bi se spomnil sredi tihega večera tam v mestu, da plakajo za njim v gorski vasici । rjave, lepe cči. Sel le v zagorski svet, da sl dobi miru in se nadivl krasoti. A prišel |e, pa je zasejal nemir. Srce, ki ga je l|u-bilo, [e otroval s strupom in je za večno uničil sanje mladega, po ljubezni koprnečega ' srca... Ali bi se mogel zagovarjati potem pred svojo Ls: o dušo? Ali ti st .cj-l?
'čutil neko nagnjenje do nje. Smilila se mu le In obenem |o je imel rad. Nekaj ga je vleklo do n|e, a če je bila to resnična ljubezen, o tem je dvomil celo sam.
.Naj bo, kar hoče1“ |e skleni! naposled .Ukrenem nekaj, in potem bo dobro.** — Prevrgel se je na drugo stran, pa je zamižal, da bi zaspal. A v tem so se ogia-> sili na vasi spet zvonovi. Peter se je dvignil, pa |e zarežal zlovoljen. Pomel si je zaspane oči in je pogledal na Mavrica. .Menda bo kmalu konec maše," je Izpre-govorll in si je oblačil jopič. .Kaj, ko bi ila na vas ?•
Mavric je vstal. In napotila sta se na s. L;ud]e so se ravno Izslpali iz cerkve. Šumela so naškrebana krila, in vesel smeh in govor se je razlegal kroinkrog. M ž]e in fantje so se zbirali v gručah pred cerkvijo, da malo pomožu|e|o in sl ogledajo rdečelična dekleta, ki so brzela mimo njih. Mavric in Peter sta se pridružila gruči fantov in sta tudi ogledovala praznično oblečena dekleta. Tudi Metka |e hitela mimo z drobnimi koraki. Za ta hip je pogledala na Mavrica. In tedaj je zardela In se je nasmehnila. Potem pa |e bežala po certi in je zavila v prvo ulico.
(Dalje, j
Mavriču se |e zdelo vse tako neumno,' da se |e pričel rogati samemu sebi. Sij ni bila to njegova prva ijubezci. Sam B_g ve, kolikokrat se je bil že zaljubil! A nikou ga še niso nadlegovale tako tescosrčce misli. Šel je, pa |e okuševai ljubezen. Ko pa se |e naveličal, je pozdravil hladno In ni ga bilo več. Niti najmanjšega očitanja ni čutil v srcu. Čemu tudi ? Kaj ni mladcst za to, da > se uživa, uživa do polne mere? — Take nazore je imel Mavric In s temi nazori je živel in je bil obenem zadovoljen sam s sabo.
A zdaj te neprijetne misli zaradi Metke! Odkod so prišle? Kje so se rodiie? — in Mavric je zmigaval z glavo in ni poznal varnega sebe »eč. Odkcd te misli? Pa zaradi kmeiskega dekleta, s katerim bi človek njegovih nazorov ne imel niti nafman šega pomisleka. Čudao, da je prišlo vse tako. Resnično čudno... Mogoče je kriv tej Izpre-meniti samo ta kraj, ki je domovina njegovega očeta. Mogoče so to tradicije, ki gredo cd roda do roda, pa se ukoreninijo globoko v duši?
.Čudno/ je pomislil Mavric. .Ali nekaj bo treba ukreniti. Treba bo, ker je že zadnji čas...*
Toda Mavric je to s: mo mislil. V resn e! n« n! orlre! 'o rvega sklep*. Pustiti M. k) mu je O.io l.žs , ke je ic; j
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal J os. Vandot
.Čedno dekle/ je izpregovoril Kocjanov Janez in |e cmakali z jezikom. „Ta bi bila zame... Kakor nageljček — saj pravim. Škoda, da je ne vidi Šimnov Tomaž. Kar oči bi si izbulll. Hej, ali ni res ?“
Tedaj se je prikazal na cerkvenih vratih šimnov Tomaž. Čudno — danes je bil oblečen v novo obleko, ki jo je Imel spravljeno v skrinji še od velike noči sem. Križal se je Tomaž še zunaj cerkve in je kle-nil trikrat. Obrnil se je potem proti gruči možklh In je šel mimo njih.
.Hej, Tomaž!- se |e oglasil majhen, suhljat kmet, ki je vlekel neprestano iz Cedre, .He|, Tomaž I" je ponovil še enkrat lo je nadaljeval hudomušno: »Kaj še nisi dobil zlate rude? Veš, jaz sem jo zasledil. Onkraj Mojstovke jo je polna jama. Veš, Tomaž, da ne boš jezen.-
Tomaž se ni zmenil za te besede niti za krohot, ki je sledil tem besedam. Samo strupeno je pogledal na možica In se je približal fantom. Obstal je pred njimi, pa jih |e pogledal. A kakor bi ga b’l pičli gad, je skočil naglo nazaj. Zagledal je Mavrica,
In obraz mu je postal kar naenkrat zaripel. Oči so se mu zasvetile in pesti so se mu skrčile. Stopil je potem naprej in je trikrat pljunil pred n|im.
»Fe j, poglejte ga hudirja I" je zakričal hripavo. .V škrica se je preoblekel, pa lovi duše po vasi... Glejte ga hudirja! Rep je stistnll med noge, ker se bo|i, da bi ga ne spoznali... Resnično je hudlr, vam pravim, ljudje božji. Kamenje v roke, ljudje božji, pa ga pobijte kot psa. Nima moči hudlr — pred cerkvijo nima moči... Kamenje v roke! Glejte, kakor |az...-
Tomaž se je resnično sklonil k tlam in |e pobral kamen, debel kot pest, in ga je hotei vreči naravnost v Mavrica. A Mavric |e bil uren in je spoznal takoj, kaj namerava nori človek. Skočil je k njemu ia ga je stisnil za gleženj, da je Tomaž zatulil in Izpustil kamen.
»Pomagajte, ljudje božji I* je vpil Tomaž in je poizkušal, da bi se iznebil trdih prstov. »Hudlr me hoče — mojo dušo hoče... Pomagajte, ljudje božji I"
Ljudje so se zgrnili kroginkrog. A Mavric je že izpustil norega Tomaža. Mirno je stal sredi množice in se je samo smejal. A Tomaž je že hotel spet navaliti' nanj. Toda ljudje so ga zgrabili in so ga tirali po cesti proti domu, »Sram te bodi, Tomaž r so mu govorili. »Kaj si že popolnoma obnoret ? Kaj hočeš poltenim ljudem ? Saj ti ni storil ničesar... Sram te bodi !“
A Tomaž jih ni poslušal, ampak |e samo tulil in je mahal neprestano z rokami. »Hudlr |e — izmed hudirjev naj večji,- je kričal. »O, zavohal sem ga, že prvi dan sem ga zavohal... Kar zasmrdelo |e... Jezes, Jezes I Hudirja trpite na vasi, ljudje božji 1 In meni je ugrabil petindvajset voz in... Jezes, Jezes I- — in Tomaž je zaškrtnll z zobmi. Z nečloveško močjo se je iztrgal iz rok kmetov, pa |e bežal preko vasi, kot bi ga resnično preganjalo tristo hudirjev.
Pred cerkvijo pa so izpraševali ljudje Mavrica. „Ka| jaz vem 1“ je odgovarjal Mavric. »Jezo ima name, to vem. A zakaj, tega menda še sam ne ve. Pod Mojstrovko sem ga dobil, ko |e kopal zlato rudo. Že takrat me je nahrulil.•
»Norec je, prav navaden norec,- so menili ljudje. »Dobro bi storil Seljan, če bi ga poslal na Studenec. Zna kaj napraviti ta norec. Ubije lahko koga ia morda še hišo zapah... Na, pa imaš... Saj pravim — tudi Seljan nima pameti. Takega norca imeti pod streho I Takega norca I Ha ?-
In ljudje so se razhajali in so se pomenkovali samo o norem Tomažu. Hudovali so se In jezili. Kaj si bo mislil Mavric? Glejte, toliko časa ga že ni bilo na vasi. Na, pa ti prid«* čez dolgo let, pa ga napade ta norec, ta Šimnov Tomaž I Saj pravim, kaj sl bo mislil doktor Mavric, katerega |e' ' sama prijaznost in poštenost ? Kaj poreče,1
ko vidi, da ga tako zaničuje ta mrhar, te dimno? Tomaž ?
A Mavric ni rekel ničesar. Dobro Je vedel, zakaj ga sovraži Tomaž. Vse je samo radi Metke, samo zaradi Metke. Dobro je vedel, kako Je Tomaž zaljubljen vanjo. Kaj ni lomil sinoči kola Iz plota in je Škripat z zobmi, ker ga je našel pri Metki? — Vse je samo zaradi Metke. Spoznal |e Tomaž, da ga je izpodrinil Mavric. Najbrž je vedno upal v svoji norosti, da ga ima Metka rada, da ga bo imela vedno rada. Na, zda| pa |e izprevidel, da je izpcdletel popolnoma... in zato ga je zgrabilo divje sovraštvo. Nor |e ta človek, In treba se ga bo čuvati. Vse je mogoče pri takem človeku. Niti trenil bi ne z očesom, ako bi prelil človeško kri... Resnično — treba se ga bo čuvati in mu hoditi raje s pota. Nor je Tomaž in niti ne ve, kaj dela.
In Mavric se Je kazal brezskrbnega. A vendar Je čut! v srcu neko bojazen — bo fazen pred tem človekom, ki |e nor in obenem ves prevzet od divjega sovraživa. A tolažil se je s tem, da mu pojde kmalu s pota. Sa| njegovi dnevi so že šteti — še milo časa, pa se povrne nazaj v mesto. In bog ve kdaj se spet povrne, že se sploh še povrne? Dasi Je Tomaž nevaren, vendar se ga ne boji. S pota mu pojde in se mu umakne, In dobro bo vse.
(Dalje)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot
S tem je potolažil Sečnikove in je potolažil tudi samega sebe. Vznemirjeni so bili Sečnikovi zaradi Tomaža in so se bali zlih posledic. A Mavric se je smejal brezskrbno in je pregnal s svojim smehom ves strah. Takoj po kosilu se je napotil onkraj proda na trato, ki se mu je bila priljubila tako. Vlegel se je, pa je hotel počivati. Prijetno In mehko je dehtelo rdeče ravšje. Komaj slišno je šepetal poletni vetrec med vejami visokih smrek. Hladno je bilo v senci, in Mavrica se je loteval spanec. Napol je že spal, ko se je dvignil hipoma. Zazdelo se mu je, da sliši šumenje tam v grmovju — kakor bi se nekdo plazil skozi goščavo. Ozrl se je tja, pa je zagledal Metko, ki je stala kra| grmovja. Bila Je v zadregi in ni vedela, ali bi Šle naprej, ali bi pa zbežala nazaj.
. Metka !" je zakl!cal Mavric ves izne-rad^n. .N0, tega rišem mislil, da pr’d?š
danes sem... Metka, sem pojdi, da se malo pogovoriva."
Metka se ni genila z mesta. .Sram me je." je odvrnila in se je smehljala v zadregi. .Resnično me je sram... Kaj si bodete mislili? Nisem vedela, da ste tukaj..."
.Kaj se boš sramovala!" ji je prigovarjal Mavric. „Sa| ne vidi nihče — nihče te ne bo videl. Kar k meni sedi. Glej, tako lepo je tukaj I Lahko govoriva sto in sto reči, in nihče naju ne bo motil.. Ne bodi neumna, Metka, In se kar lepo vsedi k meni. AH slišiš, Metka?"
Deklica se je Še vedno obotavljala. Toda Mavric ji ni prigovarjal več. Naglo Je vstal in jo |e privedel s silo na trato. Kakor otroka (o je posadil v mehko dehtečo travo In je sedel k nji. Metka se |e Še vedno smehljala te ni vedela, kaj bi storila. Mavric jo |e gledal od strani te danes mu je posebno ugalala. Oblečena je bila v pisano krilo, izpod katerega so gledale okrogle nežice, obute v rumene Čolničke. Bele, na-škrobane čipke so se smejale izpod krila, a vrhnji život je objemal ozek, z rožami posejan jopič, tako, da je bC okrogli, zagoreli vrat prost. Roke so ji zakrivali kakor sneg beli rokavi, a v ušesih sta se ji zibala dvs lepa, ckrcefa zamorčka. Neka sveža
dražest, nekaj vabljivega in sladkega je dihalo od nje. Mavric |o Je gledal ves zavzet Pozabil |e na Tomaža, pozabil na svoje sklepe. Videl je pred sabo samo to svežo, neizkaljeno mladost, In v duši se mu je dvignila želja, želja po uživanju in ljubezni, polni kipeče in burne razkošnosti. NIČ več ni hotel gledati v te rjave, vlažne oči, ampak je stiskal samo to svežo mladost na svoje srce.
Metka Je trepetala v njegovem objemu. A ni izpregovorila nobene besede. Stiskala se je k njemu, katerega je ljubila z vso dušo, za katerega bi bila dala rada svoje življenje. Čutila |e samo njegove žgoče poljube, In sladka blaženost in onemoglost se je razlivala po vsem njenem telesu. Ničesar ni mislila več, ničesar ni hotela misliti več — ah, čemu? Tako bi človek najraje živel, tako kot sedaj, in ne bilo bi treba umreti in Stopiti v nebesa.
Tudi Mavric je močal. Le tulntam je zašepetal in se |e sklonil k okroglemu zamorčku : .Metka..." Metka pa se ga je oklenila z obema rokama okrog vratu te je pritisnila svoj vroči obraz na njegovo žareče Ilce...
Vetrec je bi! utihnil hipoma. In smreke so m’rova!e z navzdol povefecfmi rejami.
Zdelo se je, da |e legel spanec na ves širni, v solncu sanjajoči gozd. Le rdite ravšje je dehtelo na trati, dehtelo s prijetnim, uspavajočim vonjem in Je odpiralo svoje čašice solnčnim žarkom. In tam deli na produ je pljuskalo pritajeno in je zaze-nelo tupatam, kakor bi se bila dotaknila roka ubranih citer...
Metka je planila pokoncu. Sredi tišine so se oglasili glasovi zvonov, ki so pritr-kavali tam na vasi. Metka se je zdrznila in Je pokrila za hip z rokami oči. Potem pa sl |e popravila lase In je gledala s svoilmi vlažnimi, velikimi očmi brezizrazno na rdeče ravšje kraj grmovja. Jezus, Marija!" je vzdihnila, In na čelu se |i |e prikazal mrzel znej. Zdrznila se |e še enkrat In je pokrila obraz z rokami. Jezus, Marija I" je zastokala krčevito. Potim pa se |e okrenlla in |e zbežala kakor srna v grmovje.
.Metka!" je zaklical za n|o Mavric. A Metka ga ni čula In se ni vrnila. Mavric |e pohitel za njo. Toda ni |e našel nikjer. Blodil |e po hosti In |e zaklical tupatam njeno ime. A nihče mu ni odgovoril. Mrtva tišina Je ležala nad vso zemllo, in nič se ni genilo sredi molčečega gozda.
(Dalje J
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal J os. Vandot
Mavric se je vsedel na m ah o vi to skalo pod široko hibo. Z robcem sl je otrl znoj z vročega čela. Nato pa le zakril obraz z rokami in je sedel nepremično na obali. Po gkvi so se mu podile misli, druga zadrugo, a v duši ga je peklo nekaj bridkega... Kaj je storil? Kaj se je zgodilo v zadnjih trenutkih ? — In zavedal se je Mavric — z grozo v srcu se je zavedal vsega. Gle|, ka| se ni zatemnelo nebo širom okrog ? Kaj niso zakrili oblaki drobnih zvezd, ki so trepetale vsepovsod po sinjem, čistem nebu? In tema je padla na zemljo — mrtva kakor sama smrt. In sredi te teme so vstale pošasti, grabeč z dolgimi, železnimi rokami okrog sebe... Ka| ni se odprla zemlja, da požre človeka, ki je povzročil s svojim dejanjem to črno temo ? Ka| se niso nagnili snežalki, da pokopljejo pod sabo nevred-neža, ki je oskrunil njihovo sveto kraljestvo in priklical nanje sramoto, večno sramoto ?
Mavric |e dvignil glavo, pa |e pogledal na bele snežnike, ki so se svetili Izza temnega zelenja. Mirno in resno so kipeli v sinje nebo, in njihov sneg se |e blestel kakor belo cvetje, ki se ga ni še nihče dotaknil. In tedaj se je razburil Mavric. Pljunil je predse In se |e udaril s pestjo po čelu.
.Kanalja sem, ničvredna, ostudna ka-nalja 1" je izpregovoril na glas. .Gre v zagorski raj kanalja, da se nasrka sveže čistosti. A s svojo ostudno dušo oskruni čistost ; že s svojo navzočnostjo zastrupi vse.., Kanalja, ničvredna kanalja I"
In spoznal Je Mavric to in se |e zastu-dil sam sebi. Zda| Je pričel zaničevati samega sebe. Fej, kanalja I Pljunil bi sam pred sebe, če bi bil še vreden tega... Kanalja, ki je prišel, da s svojimi umazanimi stopinjami stre cvetje, ki Je gledalo nedolžno in tiho solncu naravnost v obraz!
še enkrat Je pljunil sam pred sabo, potem pa se Je dvignil. Blodil je po goščavi, kakor bi se hotel skriti vsemu svetu in se potajiti v temi smrek solncu. Toda konečno je vendar dospel do meje gozda. Ozrl se je na vas, ki |e stala pred njim pokojna in polna božjega miru. .Fej, kanalja!" je zamrmral med stisnjenimi zobmi, ko |e stopil na leseno brv, ki je bl'a napeljana preko gorskega potoka. Ko Je stopil v Sednikovo hišo, ni našel nikogar doma.
.Prav," je dejal in je šel v svojo sobico. Vzel je dolgo gorsko palico in si |e oprtil nahrbtnik. Napisal |e na Ust, da gre na gore in se vrne šele jutri večer. Položil je Ust na mizo. Potem pa |e šel — naravnost proti goram |e šel...
- . . * *
Metka je pribežala domov. Vsa upehana je bila in potna. Bežala je vso pot, kot bi |o preganjala črna pošast, zavita v megle Iz jesenske polnoči. Niti ozreti se ni upala nazaj, ampak |e hitela, hitela In je želela edinole, da bi bila že doma, doma pod varno streho. Dolga se ji je zdela pot; toda naposled |e vendarle stopila čez domači prag. Matere ni bilo nikjer. Najbrž je ždela v cerkvi in je prebirala oguljene jagode na starem molku.
Metka se |e ozrla na okence, kjer le cvetel lep nagelj, ki je bil njen ponos. Še danes zjutraj, predno je šla k maši, ga |e ogledovala in se |e smehljala. Saj je vedela, komu bo dala nagelj, ko se razpihne popolnoma. O, dobro je vedela Metka. Zato pa se |e tudi tako lepo smehljala... A zdaj je pogledala na okno. Toda brhkega na-geljna ni bilo nikjer. Čez sredo |e bilo prelomljeno stebelce in Je viselo brez rdečega cveta navzdol. In vedela Je Metka — prišel |e nekdo, pa je ukradel njen lepi nagelj... Metka je gledala s širokoodprtimi očmi na
lonec, kakor bi ne mogla razumeti tega Toda hipoma se je stresla In se je ozrla vsa preplašena po prazni sobici. Potem pa se je vrgla na postelj in Je pričela krčevito ihteti.
Dolgo Je ihtela In Je umolknila šele takrat, ko so se odprla sunkoma vrata in |e stopila v sobico mati. Trudoma Je vstala In se ni niti ozrla materi v obra. A mati |o Je premerila z očmi od nog do glave In |e zmajala z glavo.
.No, kaj pa tl ?“ se |e začudila. .Kaj nisi bila v cerkvi ? Glej, glej — pa ti leži doma..."
Metka je stopila k oknu. .Glava me boli, mati," je odvrnila s trudnim glasom. »Zelo me boli."
Špela je stopila k nji, pa ji je dvignila z desnico glavo. Videla |e njene plašne, rdeče obrobljene oči in se Je čudila Še bolj .Glava te boli, praviš?" |e govorila. .Pa sl raditega Jokala? EJ, ej... Metka, pravim ti, da ne govoriš resnice — na sveto nedeljo ne govoriš resnice..."
Metka ni odgovorila. Spet se Je vlegia na postelj In se je obrnila v zid. Sram jo (e bilo in hudo ji je bilo, da se nl upala matere pogledati. Kesala se je In se je zavedala velikega greha. A v srcu jo |e bolelo, tako silno bolelo I... Mati je hodila okrog nje in jo je gledala. Križ božji I Kaj je z otrokom danes? Kaj jo res boli glava J Samo glava?
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot
.Metka, ne bodi taka,” se |e oglasila hipoma. .Povej ml po pravici, ka' tl je ?•
Metka je streznila samo z glavo in se je stisnila še bol| k zidu. Mati je pričela godrnjati In slačiti svojo pražnjo obleko. Ravno se je napravila, ko so se odprla tiho vrata In se je priplazil v sobo kakor tat Šimnov Tomaž. Obstal |e pri vratih In je zakašljal na glas. Špela se je okrenlla, pa ga |e zagledala.
»Tl mrhar!” ga je pozdravila zadlr-Ijlvo. .Kaj pa |e tebe prignalo sem? Ha?“
Tomaž je skomizgnll z ramen’. Ozrl se je na postelj, kjer je ležala Metka, in oči «0 se mu zasvetile. ,Ka| delam, me vprašaš, ti Špela ?“ je odvrnil mračno. »Naj delam, kar hočem. Samo to tl povem, da delam jaz več nego tl, ki sl stara in domišljava, da j ■'j... Samo to tl povem, Spela, da nisi tl mat’, da si slepa tako, da niti solnca ne vidiš več. Zakaj ne odpreš oči ? H?, tl Špela? Smrčiš In smrčiš — a tvo’a
golobica gruli pod oknom s sladkim golobčkom. Hej, resnično gruli, da kar z jezikom mlaska. Hej, tvoja golobica in pa hudir v škrlcevi obleki...”
Špela |e postala od same togote vsa zaripla. Stisnila je pest, pa je stopila tik pred Tomaža. »Hudobec prismojeni I” je zavpila. »Kaj, ti se drznež govoriti slabo o naši hiši? Ti, prismuknjenec? Glej, da se ml hitro izgubiš! Tam so vrata, tam I Tl kanalja brezbožna, nesramna !”
A Tomaž se |e samo posmejal porogljivo. »Kaj boš čenčata, ti čenča stara, potuhnjena I Hehe, seveda, seveda I Tudi tebi je zadišal hudir. Sa| ni čudno, da pravijo, da jahaš ponoči metlo. A tedaj grli hudir s tvojo hčerjo... Fej, pljunil bi tebi in hudirjevl nevesti v obraz. Fej...”
In Tomaž je resnično pljunil pred Špelo na tla. Zenska je samo siknila nekaj nerazločnega. Potem je pa zgrabila metlo in je pričela udrihati z roč 2m po Tomažu. Tomaž pa se je samo krohotal in se je umikal preti durim. »Hehe, le daj me, če misliš, da me kaj boli,” je zaklical še v veži. »Hu-dlrja izženi tako iz svoje hiše, da boš vedela — hudlr|a... Rep mu odsečl, rep, da tl da zanj polno kad cekinov... Hehe, hu-dlr|3—-
In Tomaž se je krohotal še zunaj na potu. Šjda je pritekla za njim — vsa za-
ripla in razkačena. A Tomaž |e bežal že daleč tam čez klanec in je Izginil kar naenkrat za ovinkom. Špela je stopila nazaj v hišo In se |e spravila nad Metko. »Ta mrhar, ta potepuh I" |e govorila vsa Iz sebe. »Kaj ti ne govori I Kaj tl vsega ne pravi! Ta mrhar! — Pa meni kaj takega, meni! — No, ka| pa ti ležiš kot klada na dvoru? Brž mi vstani in mi povej, ali je res, kar je govoril ta mrhar. Ali si slišala ? Brž mi vstani 1“
A A*etka se ni genUa. Mirno |e ležala in je gledala v zid. Le tuintam se |e stre sla za hip, in zdelo se Je, da zadržuje |ok. Spela je vrgla metlo na tla in |e zgrabila hčer za rame. »Ali mi boš vstala?" Je zarežala in je potegnila Metko s postelje. Pokažem ti, če ml ne poveš resnice. Kaj sta imela z ongavim Mavričem ? Ali mi boš povedala takoj ? Ali boš ?“
Metka jo je pogledala s svojimi velikimi, vlažnimi očmi, v katerih |e bilo gorja In bolesti. Samo z glavo je mignila In |e zakrila z roko oči. Zaihtela je pridušeno in je zbežala Iz sobe.
Špela |e gledala za njo. Hipoma jo je minila vsa togota. Prestrašila se Je tako, da se Je sesedla na klop kra| peči. Sklenila je roke In je zastokala na glas. »Jezus, Marija I Tega se ml |e še manjkalo, samo Še tega! Križ b: žjl, stoj ml na strani...”
11 Špela je spoznala tedaj vse. Lasje so se ji skoro zjezili od samega strahu, in kolena so se ji pošiblla. Glej, g!e| I P.lšlo je tako — usojeno Je bilo tako. Hvala Bogu, da je povedal ta mrhar vse. Ne bo še prepozno — resnično, še ne more biti prepozno. Neumna je Metka In še otrok. Lahko bi jo zapeljal ta mestni šsr’c, lahko. H ala Bogu in materi božji, da Je povedal To-naž vse. Čuvala bo lahko zdaj nad svojim rtro-kom, da ne zabrede na napačno pot. M ada je še Metka in neumna kot noč. In la’ ko bi se Ji zgodilo, križ božji, tako lahko...
in Špela je vstala in Je odšla z drsajočimi koraki iz h še, da poišče hčer, uga neumnega, norega otroka. —
Tomaž pa je šel naravnost v gostilno. Vse popoldne je popival in se |e kar v pil v grenkem jerušu. In zgodilo se |e, d« je Šel o mraku domov pijan, nekrščansko pijan. Komaj je zlezel na skedenj, komaj se je splazil po vseh štirih na seno. Potem pa le kar zasmrčal. In sanje |e Imel tisto noč Šimnov Tomaž, prav lepe sanje Prikazal se mu |e rajni pastir Udrč. Jezen |e bil pa Mir Udrč in |e vihtel dolgo ovčarsko pal co. »Ti Tomaž, Šimnov Tomaž,” Je Izpregovo-ril rajni pastir Udrč. »hudoba sl, da le ped soincem ni take hudobe. S palico te namlatim, da ti bodo plesale zvezde po hudobni buticl." (Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal j 03. Vandot,
Tomaž se je kar vrgel na tla pred razsrjenim rajnim pastirjem Udrčem. Od strahu je zatulil in |e vprašal s tresočim glasom: .Kaj sem ti storil, ljubi rajni pastir Udrč? Kaj sem tl storil, da me hočeš tepsti z ovčarsko palico ? Ljubi rajni pastir Udrč..."
In rajni pastir Udrč |e mahnil prvič po Tomažu s svojo palico, da se Je Tomaž kar zvil vsled bolečine. .Hudobec sl, Tomaž, Šlmnov Tomaž," je nadaljeval ranjki pastir Udrč. .Kaj sem ti bil na potu, da si mi razbil mo|e znamenje tam okraj planine ? Ha, Tomaž? Zdaj govori, če ne, te premikastim tako, da ti ne ostane niti ena kost cela. Si li slišal, Tomaž, Simnov Tomaž?"
Tomaž Je zatuli! vnovič. »Pusti me, ljubi rajni pastir Udrč," Je moledoval. .Res, razbil sem tvoje znamenje, ker me |e lomila togota Glej, sam sl mi povedal za zaklad pod Mojstrovko. A prišel je hudir, pa mi Je z ■' »ra! zla*n rudo, d< se le iz-ptemeniia v '.do skalo. Prišel je hudi , pa
mi je ugrabil on ga v o Metko... O, ljubi rajni pastir Udrč! O, da bi vedel ti, kako me je grabilo in davilo 1 Saj nisem podri samo tebi znamenja. Tudi pastirčku Gregcu sem prevrnil in pobil vse lonce.,. O, ne zameri, ljubi rajni pastir Udrč! O, ne zameril"
In rajni pastir Udrč Je zamahnil še enkrat, da je Tomaža kar zaskelelo. Pa |e Iz-pregovori! rajni pastir: .Na| bo za danes. A to ti povem, da mi moraš napraviti novo znamenje. VeŠ, toliko in toliko mora biti visoko in zidano, da veš, Tomaž, Simnov Tomaž, zidano mora biti. Siromak sl in nimaš denarja. Zato tl pa povem za zlato rudo. Onkraj planine koplji — saj veš, pod ono hibo, ki Je napol suha. Ali si slišal, Tomaž. Simnov Tomaž ?“
Tomaž je zar|ul vsled velike radosti in je skočil pokoncu. Zbudil se Je. In znol mu je tekel curkoma po obrazu. Krog njega Je vladala črna tema, in prvi trenutek se niti zavedati ni mogel, k|e da se nahaja. Toda obtlpal |e suho seno in tedaj |e spoznal, da leži doma na senu. Sanjal Je, hej, lepe sa-r.|e Je sanjal I Sam rajni pastir Udrč Je bil pri njemu ia mu (e pokazal prostor, kler 1^bko nakoplfe sto voz zlate rade. Hej. dunes ga ne bo prevaral hudir, tesnično ga ne bo preparal!
Tu- ž Je skočil pokoncu. Začutil je v
glavi skelečo bolest, da se je zgrabil z obema rokama za kipeče čelo in [e zastokal na glas. .Preveč sem pil včeraj," je pomislil. .A zdaj me kolje in zbada jeruš. A kaj zalo 1“ _
In Tomaž se je splazil iz skednja. Stopil Je na temno dvorišče in se |e ozrl v nebo. Zvezde so trepetale širom okrog, In hladen vetrec |e vel preko doline. Tomaž se je stresni! za hip in je odšel potem naglo z dvorišča...
V.
Pastirček Gregec se |e bil prebudil iz spanja Napol se |e dvignil iz slame na pogradu. Mel si je oči, pa |e pričel gledati okrog sebe po koči. Temo, ki je vladala kroglnkrog. Je le medlo razsvetljevala žerjavica na širokem, kamenitem ognjišču. Tuln-tam Je prasketnil ogorek In se |e zasvetil svetlele. In tedaj |e videl pastirček Gregec prav razločno človeka, ki je spal nedaleč od njega na pogradu.
.Menda bo čas, da ga zbudim," je pomislil pastirček Gregec .Noč je še, a vendar bo kmalu dan. Žerjavica tudi že po-gaša..." In pastirček Grtgec se Je splazil s pograda. Odprl je nizke duri, pa se je Ozrl v ncč. Zvezde so scer še svetile; toda tam nn vzh'd« se • • -r neka; zamazano rdtčega. .Kmalu bo dan,”
|e zamrmral pastirček in se Je stresel. Kajti sem s planine |e vela mrzla sapa, a v koči |e b;’o gorko. Pastirček je zatvorl spet duri. Nametal je na ognjišče suhih drv in je razpihal tlečo žerjavico, da se je dvignil hipoma jasen plamen in je razsvetlil borno kočo.
S pograda Je stopil tedaj Mavric. Približal se je ognju in Je pogledal na uro. .Čas bo,“ je dejal. »Ravno pravi trenutek si me zbudil. Dobro, dobro, Gregec."
Gregec Je pristavil k ognju lonček In ga Je nalil do viha z vodo. Kmalu Je začelo šumeti v lončku, in Mavric je natresel vanj čaja. Vsedel se Je na nizko, premitivno klop in Je strmel molče v žareči on -J Pastirček Je pripravil leseno Skodelico tn jo Je oplaknil trikrat. Nalil Je do vrha vročega čaja in lo Je postavil ored Mavrica. Mavric |e potreboval č^J. Oprti! si Je nahrbtnik in je vzel palico. Stisnil |e pastirčku srebrn denar v roko in je rekel: .Tedaj me počakaš na Prlsarški platini? Še pred poldrem bom tam, in potem greva skuhaj preko Peči."
.Bom, zagotovo bom čakal," je odvrnil pastirček. .Samo pazite se, gospod. Pot Je nemarna — bno med rk^om... Vie dopoldne bom č..kal na vas. Simo parte, g p 1, da se vrrete zdravi *
■ D.il Je.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot.
Mavric je stopil ven na trato. Šel je preko nje in je zavil po poti, ki je držala med rušjem do strmega pobočja razdrtih Prisankovih sten. Temna je bila noč, in v zvezdnatem svitu je komaj razločeval pot pred sabo. Toda onkraj rušja se je že pričelo svitati, in ko je dospel do skalovja, je bil že popolnoma dan. Mavric se je pričel plaziti po gladkem skalovju. Daši je bila ozka steza nevarna in je pod njim zijalo sto prepadov, se vendar ni zmenil za nevarnost Enakomerno in brezbrižno se je plazil kvišku. Solnce je že vzšlo, in kroginkrog se je zaiskrilo in zasvetilo. Tam v dalji, tu blizu ga je pozdravljalo tisoč gorečih glav. Zdelo se je, kakor da je padel z jasnega neba živ ogenj in je objel s tisočerimi plameni svet. In zaplamtelo je kroginkrog in se je zaiskrilo — tam daleč, kamor je moglo seči oko.
Mavrica je prevzel ta razgled. Pozabil je na vse, pozabil je, da je človek. Samo krasoto je videl in te goreče plamene, ki so kipeli mogočno v nebo. Dospel je do vrha
in se je vsedel nedaleč od zmrzlega snega na ploščato skalo. In tedaj je ugasnil ogenj. Zasvetile so se gore v srebrnem svitu in vsepovsod je pozdravljalo belo cvetje — večni sneg na glavah snežnikov in ledenikov. Mavric se je razleknil po trdi skali in je obrnil obraz naravnost proti solncu. Mehka gorkota ga je obšla; njegovi premraženi udje so postali spet voljni, in niti sam ni vedel, kdaj je minil čas. Solnce je prišlo že daleč na nebo, ko se je dvignil, da se napoti navzdol. Zavriskal je, da je odmevalo od vrha do vrha in je šlo daleč doli, kjer je zelenela solnčna planina.
Ta vrisk je slišal tudi Šimnov Tomaž. Ustavil se je bil visoko nad planino, kjer so rastle kraj ostrega gručevja zadnje, napol trhle hibe. Ozrl se je Tomaž v skalovje. „Pastir je“, je zagodrnjal in je pobral rov-nico, ki mu je bila padla na tla. „V imenu božjem in v imenu rajnega pastirja Udrča — pričnimo! — Zapičil je rovnico v zemljo in je vrgel prvi pesek v stran. Natančno je pogledal pesek; še celo v roko ga je prijel. "Zlata ruda je tu notri“, je izprego-voril, in obraz se mu je raztegnil v vesel
In Tomaž je spustil rovnico na tla in je zaškripal z zobmi. Stiskal je pesti, a njegove divje, s krvjo zalite oči so strmele tja gori na steno, po kateri se je plazil oni
in zadovoljen smeh. .Za sto voz je bo, za sto voz, kakor resnično sem Šimnov To maž in kakor resnično se mi je prikazal ponoči rajni pastir Udrč . . . Moja bo ongava Metka. Za sto maš plačam, in maše jo bodo rešile iz hudirjevih krempljev. Niti poznalo se ji ne bo, da jo je hotel hudir. Resnično ti pravim, tebi, ongavi Tomaž . ..“
In Tomaž je kopal neutrudno dalje. Potne srage so mu tekle preko obraza, a Tomaž se ni zmenil za to. Cernu neki ? Danes ga doleti sreča, danes po dolgem trpljenju in bridkih urah. Kaj vse drugo ! Samo, da se mu prikaže zlata ruda, in potem bo vse dobro. Pozabil bo na bolesti in gorje, ki ga je moral okusiti v zadnjih dneh. Pozabil bo na vse in bo stiskal samo ongavo Metko na srce. Rešil jo bo hudirjevih krempljev, in sam župnik jo bo moral blagosloviti z desetimi blagoslovi pred glavnim oltarjem ... Hej, pa pride lepo življenje! Bogastvo pride in ljubezen in sreča ... In Tomaž je kopal in srce mu je kar poskakovalo v širokih prsih.
Sem gori s planine se je čulo zvončkljanje živinskih zvoncev. In prav razločno se je čulo tudi petje. Sedel je tam v senci pastirček Gregec. Gledal je v strmo skalovje in je opazoval Mavrica, ki se je plazil po skalah navzdol. "Pride — zdrav in čil
pride na planino", je pomislil in je pričel peti:
.Po Koroškem sem hodit, sem ptice lovil; sem Mojco zagledal, sem Mojco vlovil . . .•
Toda veselo petje je utihnilo kar naenkrat. Pastirček Gregec se je dvignil in je pogledal na Mavrica, ki je dospel že do zadnje stene. "Nasproti mu grem-, je dejal sam sebi in se je pričel plaziti po strmem bregu.
Hipoma je počilo gori v skalovju, da je votlo odmevalo kroginkrog. Prasketnilu je kamenje in se je usulo preko stene kakor toča. Tomaž se je okrenil in se je ozrl tja gori. Oči so se mu razširile, in stresel se je po vsem životu. Prekrižal se je naglo trikrat in je zaklel potem na glas. .Hudir je, hudir je . . . Ali me varajo oči ? Resnično — hudir gre spet, da mi pograbi zlato rudo, kakor zadnjič , . .“ škric. „Zdaj, zdaj bo tukaj-, mu je šinilo v glavo. .In niti izkopal nisem zlate rude, pa mi jo že začara. In niti za sto maš ne bom mogel plačati, da bi otel ongavo Metko ... Jezes, Jezes! — A to se ne bo zgodilo, resnično se ne bo zgodilo. Branil bom rudo in niti hudir mi je ne vzame več. Branil jo bom, in raje piodam dušo, nego pa pustim sto voz /lata.- (Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.1
Spisa! J 05, Vandot.
nekdo za vrat. Zazdelo se mu Je, da so se mu zasadili v meso ostri kremplji divje zverine in so ga pričeli daviti. Za trenutek je okrenll glavo. In zagledal je divje, sršeče oči in zaripel obraz norega Tomaža. Hotel |e izpregovoriti, a iz grla se mu je izvilo samo nerazločno grgranje. Zgrabil je z rokami Tomaža okrog pasa ; a Tomaž se je zvinil kakor podlasica la je potisnil Mavrica naprej.
.Potipal sem te, hudlr, za pravo žilico sem te potipal," je hropel Tomaž. .Moja bo zlata ruda... ongava Metka bo moja... A tl pa pojdeš v peklo — v svoje kraljestvo pojdeš... Pomeril si se s Tomažem, a Tomaž |e huji kot vsi hudirji... O, da — huji, hu)i_"
Mavric se Je upiral z vsemi svojimi močmi, a zaman. Tomaž ga je vlekel naprej z nečloveško močjo. Skozi rušje ga |e vlekel in je hropel In klel nerazločne kletve. Tiščal je Mavrica za vrat in ga ni izpustil niti za trenutek. Mavric je lovil sapo; oči so mu izstoplle iz jamic in obraz mu Je postal zabuhel. Črno se mu je storilo pred očmi in onemogel je tako, da ni mogel več geniti z roko. Zavest ga je zapuščala, in že ni vede! več, kal se godi z njim. Noge so
Tomaž je zatulil in se je vrgel na napol izkopano Jamo. Zakril je vso in je zasadil krčevito prste v pesek, k grla so mu prihajali neki čudni glasovi in izza stisnjenih zobov se mu je prikazala rumenkasta pena. Vse telo se mu Je treslo, In divje oči so mu prežale kakor risu na človeka, ki se je plazil tam po steci. Že Jo je preplezal srečno In že se Je skril za trenutek v jarku pod skalovjem. Tedaj pa je planil Tomaž kvišku. Kakor divja koza je letel preko gručevja; preskočil Je larek in |e dospel do rušja onkraj pečin. Potuhnil se Je v gosto rušje in je čakal. R iztočno so se že čuli škripajoči koraki — izza ovinka se Je prikazal Mavric In je obstal za trenutek kraj rušja, da si otare znoj z obraza in se še enkrat ozre na nebotične pečine, preko katerih je prišel navzdol.
A hlpcma Je začutil, kako ga J? zgrabil
mu omahnile — in tedaj je začutil, kako so ga izpustili železni kremplji. Hotel |e hlastniti po zraku ; a tedaj je začutil, da ni pod njegovimi negami več trdne zemlje. Zazdelo se mu |e, da pada naglo preko pečin — v globočino, id zija črno in sovražno pod n|lm. Obenem pa |e zaslišal nad sabo zlokoben, vraž;| krohot — in potem ni ču-tii več
Tomaž |e stal vrhu pečin in je gledal v globočino. Krohotal se je In se |e tolkel ob kolena. .Pa je šel hudlr — svojo pot je šel... Moja bo zda| zlata ruda In tudi ongava Metka bo moja... Lepo sem ga Izpeljal hudirja, hoho! Hej, Tomaž je Tomaž — pa bi ae ustrašil hudirja — hohobo 1 — Zlata ruda Je moja. Za sto voz jo |e, in niti sam hudlr je ni mogel začarati. Hoho..."
In Tomaž se je smejal zlokobno in se je tolkel po kolenih. A hipoma se je okre-nil; kajti zdelo se mu je, da sliši za sabo škripajoče korake. In resnično — za njim je stal pastirček Gregec. Njegov obraz je bil bled kod zid, širokoodprt?, prestrašene oči pa so gledale na znorelega Tomaža, ki se Je krohotal še vedno tako strašno.
.Hudlr Je šel v peklo — ali sl ga vi-
■del?“ je izpregovoril Tomaž in Je stopil tik J k dečku. A pastirček je stopil dva koraka nazaj. Dvigni! je stojo palico, kakor bi se hotel braniti. .Tomaž," je zajecljal s svojem strahu. ,Ka| sl storil ? Pahnil sl gospoda s pečine... la zda| Je m'te v — les-nlčno |e mrtev... Gorje, gorje I"
In pastirček si Je zakril vsled bc'esti obraz z roko In se |e stresel. A hipoma Je dvignil spet glavo. .Hudobec si, Tomaž 1" je zavpil in je zamahnil s palico. ,Na vislice te potegnejo. In prav (e, ker si ti hudobec." — Srd je pograbil pogumnega pastirčka. Zavihtel Je palico in |e pi čel udrihati po Tomažu. Tomaž je upogni hrbet In je bil ves začuden. Šele, ko je podel deseti udarec se je zavedel. A pastir 6 k je že bi žal proti jarku in |e Izginil kar naenkrat v n|em. Tomaž se je zaprašil za njim. Letel Je do trhle hibe, kakor da bi se bii zbal za svoj zaklad. Ze je videl hibo ii in jamo, ki jo je bil izkopal. Samo deset korakov |e bil oddaljen od n|e. Tedaj pa Je obstal In se je prijel za glavo. Oči so se mu Izbulile, In kriknil |e z nečloveškim glasom.
(Dalje )
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot
Glej, nedaleč tam od jame |e ležal oni, katerega |e bil prekotalll preko pečine. Zraven njega je pa klečal pastirček Gregec. Tomaž ni mogel verjeti lastnim očem. Mrzel znoj mu je stopil na čelo, in kolena so se mu pošibila.
»Oa je — hudir |el“ |e zatulil. »Spet mi |e ugrabil zaklad... Resnično je hudir in močnejši kot jaz. O, ne morem mu do živega. Dušo mi bo zdaj iztrgal iz prsi — zda|, ko sem mu napravil to... Jezes, Jezes f"
In Tomaž se je obrnil in se je opotekel naprej. Po vsem životu se je tresel, In čelo mn je pokrival mrzel znoj. Krilil |e z rokami, kot bi iskal ravnotežja, in je tulil venomer: »Dušo ml zgrabi s kremplji... Jezes, Jezes I Deset hudirjev plane po meni m po Metki deset... Jezes, Jezes1"
Kraj jarka se je ustavil In se |e ozrl nazaj. In tedaj je videl, kako je dvignil pastirček Gregec njegovega sovražnika. Sedel |e mladi gospod in se je opri s hrbtom ob skalo. Videl je to Tomaž, in mrzla zona ga Je oblila. Odskočil je in je zavpil obupno:
»Že vstaja in brusi kremplje I Mojo dušo hoče raztrgati... Jezes, Jezes ! Hudir ml |e pokazal zobe — ravno danes mi je pokazal.* — Divji strah se je polasti) Tomaža. Lasje na glavi so se mu zježili, in lica so se mu skremžila. Zaprašil se je po jarku navzdol; kakor divja koza je skakal s skale na skalo in niti enkrat se ni upal ozreti nazaj. Dospel |e do planine in |e bežal preko nje.
»Jezes, Jezes I" |e vreščal s hripavim glasom. »Deset jih gre za mano — deset Pa vsi imajo nabrušene kremplje... Ljudje božji, molite! Deset jih leti za mano..."
Trije pastirji, H so pasli na planini, so gledali začudeni za njim. Zmajevali so z glavo in so Že hoteli ujeti znorelega Tomaža. A tedaj se |e oglasil doli s skalovja presumljiv Žvižg in klic na pomoč. In tedaj so vedeli pastirji, da se je morala dogoditi nesreča. Naglo so hiteli po strmem bregu In so dospeli kmalu do trhle hibe. Zagledali so tam Gregca, ki je še vedno klečal kra| Mavrica in je držal steklenico k njegovim listam.
»Kaj se je ponesrečil?" so vprašali pastirji. Gregec je pokimal z glavo in je pogledal na mladega gospoda, ki se je opiral ob trdo skalo. »Veste, Tomaž, šim-nov Tomaž ga |e vrgel preko pečine," |e dejal tiho. »Zbesnel je Tomaž — ali kali?"
Tedaj pa je odpri Mavric očL Hotel se
je dvigniti. Toda zastokal je bolestno in je stisnil ustnice. Naslonil se je spet na skalo in je zaprl oči. Pastir, ki je bil najstarejši izmed treh, je spoznal tako|, kaj mora storiti. Sli so doli k hibam, pa so nalomili vej. Napravili so Iz njih nosila in so položili varno krvavečega mladega gospoda. Počasi so ga nesli po pobočju navzdol in so ga položili v koči na pograd. Zavedel se je tam Mavric — zavedel svojega položaja. Čutil |e, da ga skeli ves život. In domislil se je, da je nemara pclomljen ves. Zalo se je obrnil k pastirčku Gregcu, pa mu je rekel: »Mlad si še in gibčen, Gregec... Pojdi v vas po zdravnika In voz. Ne bo zastonj, Gregec, ne bo zastonj..."
Pastirček Gregec je zamahnil z roko in je prikimal. Potem pa se je obrnil in je letel kakor srna preko planine... Mavric je zaprl spet od. Po glavi mu je šumelo in se vrtelo, a po vsem životu ga je zbadalo in dregalo, da se niti geniti ni mogel. In čutil |e tedaj Mavric v svojem srcu: pohabljen boš vse življenje, če boš še sploh ostal pri življenju. Pregrešil si se in si oskrunil s svojim grešnim dejanjem planinski raj. Čist |e bil prej planinski raj in greha ni bilo v njem. A prišel si tl In si s svojo umazanostjo zamazal to čistost., in glej — maščevale so se danes planine, bridko so se maščevale nad tabo...
Domislil sc je Mavric tega In se |e stresali nebotč. A v prsih ga je zaskelela
tedaj divja bolečina, da je zastokal na glas. »Vode," |e dejal in je pogledal na pastirje, ki so stali kraj pograda in so šepetali med sabo. Pastir se je sklonil, pa mu je nastavil steklenico hladne vode k ustam. Mavric je srkal slastno vodo in se niti zmenil ni za bolečine. Naslonil se je spet nazaj, pa |e jel premišljevati.
Glej, tako so se maščevale planine, ker jih |e oskrunil. Zda| naj trpi, ker |e resnično zaslužil. S svojim dejanjem je zaslužil to. Planine so krasne, a neizprosne v svcjem srdu. Kaj ti, človeče, se drzneš poteptati z nogo, kar |e v varstvu sinjih planin, kar |e vzraslo na n|lh, v njihovem jasneče žaru? Ti se drzneš? — In planin« so se maščevale zda|...
Bogve, kaj poreče Metka ? — In Mavric je videl pred sabo dvoje globokih, rjavih oči, H so bile polne solza. Naravnost v njega so gledale in so očitale: Ti si kriv teh solz in vseh, ki bodo stopile še v nas. Poteptal si nedolžno dušo, ki je poznala samo solnčne žarke. Poteptal si jo, in mesto solnčnlh žarkov, sl |o napolnil s črno lemo. Ne bo videla več žarečih zvezd; samo temno nebo bo videla, zastrto z umazanimi meglami. In mir — kje bo našla mir, ko si |o poteptal s svojimi umazanimi nogami? Sla bo po potu, a dragega ne bo videla nego obup, M se ji bo krohotal od vseh strani...
(Dalje.)
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos. Vandot
la Metka Je vstala od mize. Opotekajoč Je stopila k postelji- Medlo je razsvetljevala teSčerba mračno Izbico. Temne sence to begale po stenah, kakor roke skrivnih polasti. In Metka Jih Je videla. Zdrznila se je in |e Ta krila Ihteč svo| bledi obraz v blazinah. Sence po stenah so se večale in so grabile * svojimi dolgimi rokami po n|L A Metka Je samo ihtela h njeno telo se Je treslo v brezmejni bolesti.
In Mavric Je stal pod odprtim okencem. Videl je grabeče sence in videl Je Metkin obup. Srce se mu Je krčilo, in govoril Je skozi okence: .Metka, velika Je tvoja bolest In Jaz sem je kriv... Odpusti ml. Metka I Glej, maščevale so se planine, In gorje mi bo vse življenje... Odpusti mi, Metka, zaradi ljubezni mi odpusti 1'
A Metka ni dvignila glave. Le ihteti je prenehala ta Je odgovorila: »Odpulčam ti, Mavric. Zaradi ljubezni ti odpulčam, H |o
- Zašumelo Je po vasi, ko se |e raznesla
hipoma novica, da [e vrgel nori Tomaž Mavrica preko skate. V prvem trenutku so ! govorili vsi, da Je mladi doktor Že mrtev;
a šele pastirček Gregec jih [e prepričal, da doktor Že živi, da Je samo polomljen na । vseh udih. Ogorčenje Je zgrabilo ljudi in za-bavljall so vsi čez Tomaža, posebno pa čez Seljana. Ta cepec — lahko bi bil spravil norega Tomaža že davno iz vasi. Pa ne, pa ' ne 1 Seveda — hal se Je iteti denarcev. To : }e bilo — pa nič drugega. Skopuh grdi I Lahko bi bil obvaroval Mavrica pred ne! srečo, lahko. Tako pa tako... In ljudje so 1 ugibali, zakaj se Je lotil Tomaž ravno Mavrica. Sovražil ga je; saj ga Je Že včeraj ' napadel pred cerkvijo. Bogve, zakaj ga Je sovražil? Saj Mavric ni storil nikomur žalega. Najmanj pa Že Tomažu.
Samo Metka In njena mati sta vedele vse. Metki Je padel srp na tla, ko je Izvedeta tisto novico. Tam na Gornikovi njivi je žela tisti dan. Stresla se Je In srp Ji Je padel Iz rok, ko Je priletela ongava Maruša In |e v eni sapi povedala žanjkam tisto nesrečno novico. N|en rdeči obraz Je poHe->dH kot zid, in njene oči so se odprte ti-
nosim v svojem srcu. Kakor luč ml bo sve-' tila, ko moram v temi In noči po svojem potu. Ti sl mi ugasil zvezde; solnce sl mi ugasil in poteptal A ljubezni mi nisi ugasil. Zato ti pa odpuščam, Mavric..."
Mavric je zastokal na pogradu. Sam ni vedel več, ali bedi ali sanja. V glavi je čutil praznoto In niti oči ni mogel odpreti več,' da bi videl, ali resnično bedi. Nepremično je ležal na slami in videl je samo Metko, kako tišči glavo v blazine... Sele čez dolgo časa Je vstala Metka. Obraz ji je bil miren, in njene globoke, lepe oči so se smehljale. Roko je podala Mavriču in Je dejala mirno: .Vse tl Je odpuSčeno, Mavric Zaradi tebe sem preživela sto lepih trenutkov. In že ti trenutki so vredni, da sem živela... Pojdi, Mavric, ker najina pota ne morejo Iti skupaj, Pojdi, Mavric, hi mir ■ tabo,..*
Metka se [e obrnila ta Je izginila bog. vekam, la z Metko je Izginilo vse. Črna tema se Je razlila kroginkrog. In Mavric Je videl pred sabo samo neskončno praznoto... Mirno, nepremično Je ležal na pogradu v planinski koči, in se ni niti zgenfl, ko te Stopil v kočo zdravnik, spremljan od kakih deset ljudi.* * *
roko. □ledala je naravnost v obraz ongavi Maruši, in ustnice so se ji tresle. A ni iz-pregovorila besedice; samo na tla se je sesedla in od groze ji |e utripalo srce In je bilo kakor kladivo... In žela je potem in sama ni vedela, kako žanje. Pogovarjale so se okrog nje žanjice; a Metka ni vedela, kaj se pogovarjajo. Šumelo ji |e nekaj po glavi in po sencah jo |e kljuvalo, da jo |e bolelo.
In potem popoldne, ko so pripeljali Mavrica v vas. Ljudi se je nabralo kra| pota, in tudi Metka je bila med njimi. Videla |e razločno Mavrica, ki je ležal na vozu. Pogrnjen |e bil čezlnčez s suknjo; samo obraz |e bM prost. Mavric |e imel oči odprte. Gledal je po ljudeh in se je smehljal. Hotel |e govoriti; toda ni spravil besedice preko ust. Videla ga je Metka. Tam na klancu |e stala, pa ga je videla razločno. Roke |e imela sklenjene na prsih In ustnice le stiskala, ker jo je morila bridka bolest. Pteko Ilc so ji tekle solze; a teh solz ni videi nihče, tudi Mavric ne, ki se |e ozka« po ljudeh, a ni videi samotne Metke.
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Jos* Vandot.
la voz |e zdrčal mimo po ulici proti S dnikovi hiši. Za prvim vogalom se |e skril, In ljudje so se razpršili. Samo Metka |e še ostala in se ni genlla z mesta. Gledala je tja doli, kjer je izginil voz, la v shu jo je bolelo vedno bolj. Ni več stiskala usten in tudi rok ni imela več prekrižanih na prsih. Stala je tam gori na klancu in srma ni vedela, kaj se godi z njo... Predramil |o je Šele kmet, ki je šel mimo in |o |e gkdal začuden. Ustavil se je kmet, pa |o je n.«ril od nog do glave.
Metka ga |e zapazila naposled. Naglo se |e obrnila, pa le hitela na polje, kjer je b h pustila srp. In Žela je in ni videla niti zluih klasov, ki so padali ped ostrim srpom. Smejalo se je solnce nad phnln^lm svetom, in rahel vetrič |e vel nad doliuu in ^pošumeval nalahko med zrelim klasjem, etka pa |e stala sključena sredi njive, in njen srp se je svetil v solnčnlh žarkih...
In prišli so dnevi, polni žalosti in bolesti. Metki |e dopadel rožni obraz. Njene globoke oči so se poglobile še bolj in so gbdale breizrazno v svet. Doda je godrnjala mati venomer. Metka |o je poslušala pohlevno in ni odvrnila niti ene besedice. NI se zmenila za nobeno besedo več. Sele tedaj, če je Izpregovorll kdo o bolnem
Mavriču, se je zgenila in je uprla proseče vanj svoje velike oči. In tedaj je poslušala in |e kar z očmi srkala besede z ust pripo-povedovalca. In tako je izvedela, da gre Mavriču vedno na boljše. Rdečica ji |e šinila tedaj na bleda lica, In oči so se ji zasmejale za trenutek.
Tretji dan |e bilo, ko so prignali orožniki Simnovega Tomaža v vas. Ulovili so ga bili na gorah. V skalni lopi |e ždel Tomaž in se ni upal na milo solnce. Zasačili so ga orožniki, pa so ga zvezali. Prignali so ga v vas — raztrganega, razmršenega in medlega kot smrt Tomaž |e stopal pred njimi skozi vas. Neprestano se je oziral kroglnkrog in |e zatulil tupatam, da |e šlo skozi mozeg: „Bežite, ljudje božji, in molite! Devet hu-dirjev gre za mano... A eden me je že zgrabil... Hudir z zvitim in strupenim repom me |e pograbil... Bežite in molite, ljudje božji...*
Tomaž se je zvijal v verigah. A orož-n.ki so ga tirali dalje — do postaje, da ga peljejo daleč tja doli v deželo...
In tisti večer je izvedela Metka, da popeljejo drugo jutro Mavrica v mesto v bolnišnico. Seveda je pravila to. Menda ima Mavric zlomljeno desno roko, menda tudi v križu ni vse prav v redu. Mora v bolnišnico, je dejal zdravnik, in Mavric je bil zadovoljen... Metka se je prestrašila tega. Hudo JI je bilo, da ne bo videla več njega, po katerem je hrepenela z vsem hrepenenjem mlade duše. Glej, zda| gre os, in bogve, če se še povrne? Pozabi na sa-
motno vas sredi šumnega mesta, in četudi okreva, se vendar ne povrne nikoli več. Saj bo pozabil tudi nanjo, resnično bo pozabil, ko bo prišel v mesto, in niti v mislih se |e □e bo spomnil.
In Metka |e prišla domov. Mati je že spah, in tema se je razprostirala po sobi. Metka se je vsedla pri oknu na klop, pa |e strmela vun v črno noč. Enakomerno je padal zunaj dež, in s strehe je kapljala enolično in žalostno. Metka je pritisnila svoje vroče čelo na mrzlo steklo, pa |e mislila grenke misli. Glej, tako ga je imela rada, da bi žrtvovala zanj vse — svojo mladost in dušo. A zdaj gre in se nemara ne povrne več. la nemara ga resnično ne vidi nič več... Metke se je polastilo silno hrepenenje. Oj. da bi ga videla samo še enkrat I Da bi videla na to enkrat še tisto ljubo lice in tiste lepe oči! In nemara bi bilo potem bolje — nemara bi ne kljuvalo več tako bridko v srcu.
In Metka |e vstala naglo, kakor bi se bila domislila nečesa lepega. Po prstih je stopila tja k mizi. Zavezala si je ruto okrog glave In je neslišno odšla iz sobe. Stopila je vun v črno noč. Dež je lil neprenehoma, in na razdrapani poti so stale velike luže. Metka |e hitela naglo po potu In se ni zmenila za dež, H se |e zaganjal v njo, da je bila v nekaj trenutkih do kože mokra. Živega človeka ni bilo na vasi. Okna so bila vsa temna, In na vsi vasi ni bilo niti ene lučke.
Metka je prihitela do Sednlkove hiše.
Obstala |e pri plotu in je pogledala na okence, ki se je svetilo iz teme. .Tam leži on,* Je pomislih, in srce ji je pričelo bili glasneje. Za trenutek se |e še obotavljala; pet m oa je odprla naglo leso in se |e bli-ž < - časi okencu. Ustnice so ji drgetale od ni jza, a srce |i je bilo tako glasno, da ga -e slišala sama. Obstala |e pod okencem. Stopila je na prste in je pogledala skozi slabo zastrnjeno okence v izbo. Zagledala je tam na postelji Mavričev obraz, ki se |e smehljal veselo. Zraven postelje pa je stala Sednikica h se je pogovarjala z Mavričem.
»Pozdravljen, mo| ljubi I" je zsšepttah Metka in se je nasmehijala. .Bog tl daj kmalu zdravje in kmalu se povrni... O|, da sem te videla, samo videla 1 Kako dobro mi je zdaj pri srcu! Trpela sem rate, moj zlati. A ka| je vse trpljenje! Videla sem te In sem zopet dobra..."
Veter je zavel sredi noči. Stresle so se široke hruške pred hišo in so zašume’e glasno. Val dežja je pljusnil v Metko. A ona se ni zmenila za to. Hipoma ji je vstalo v duši jasno prepričanje, da se vrne kmalu oni, ki leži tam notri v sobi na postelji. Resnično se vrne k nji — saj jo Ima rad, sa| Ima zlato dušo, saj |i |e govoril tako sladke besede o ljubezni. O, on se ne more lagati, se ne zna lagati I Zato se pa tudi povrne k n|l zdrav in čil. In petem bodo zasijali lepi dnevi in ne bodo ugasnili nikdar več. O, resnično bo tako, ko se povrne oa — on, ki ne pozna zlobe la laži...
P OJ) L I S jr E K.
Metka in njen greh.
Spisal J os. Vandot.
Metki se je nasmejal ? sree pri tej misli. Zatrdno je bila prepričana, da se zgodi vse tako, kot misli ona. Ni je stresal več mraz; tudi dežja ni čutila več. Voljno ji je postalo v sren, ko je gledala v razsvetljeno izbo — na njega, ki je ležal sam v postelji, ki je bil njeno vse na tem svetu. Vrne se, resnično se vrne — in kaj hoče še več?
Luč v izbi je ugasnila kipoma, in črna tema je objela samotni? dekhco. V eter je završel še močneje, in Hruške so zasumele glasno sredi noči. Metka se je obrnila, pa je zbežala naglo proti domu. Hitela je preko vasi in se ni zmenila za globoke luže iti Črno temo, ki jo ležala širom okrog, V njenem sren je bilo jasno in veselo — bodočnost je videla pred sabo, in ta bodočnost je bila polna jasnih zvezd.
sVrne se, resnično se vrne. In potem bo sreča, sama sreča kroginkrog.“ — —
A sreče ni bilo in tudi jasnih zvezd ni bilo odnikoder, Leta so bežala, in Metka je upala še vedno na srečo, A are če ni bilo — bogve, kje je zaspala in je pozabila, da jo Čaka mlado srce in plaka po nji. Metka pa je čakala in je upala. Bogve, koliko poletij je že sanjalo nad zagorskim svetom. Metka se jih ni upala več šteti; samo čakala je še in upala, da vendar enkrat pride sreča. A sreča je spala nekje visoko na planini in še vedela ni, da sanja kraj nje jasno poletje in jo kliče v dolini srne, ki še ni izgubilo vere v njo . . .
In Metka je stopala tisti dan pred kravami, upreženimi v voz, po poti, ki se je vila proti belim Snežnikom. Glej, onkraj proda, pod zelenimi smrekami se smeje trata in kraj nje evete rdeče ravšje. Glej, tam je ležal tisto davno poletje Mavric, glej, tam je bila srečna tiste sladke trenutke. Moj Bog, kaj ni bilo to Se včeraj ? Laž je, da so minula od tistega časa že leta. Saj ni mogoče! Včeraj se je bilo zgodilo to, resnično včeraj. Samo ljudje se lažejo, da 80 minula že leta. (Pride že).
PODLISTEK.
Metka in njen greh.
Spisal Joe. Vandot.
Bridko ee je nasmehnila Metka, ko je gledala na tisto lepo trato. Z roko je šinila preko čela in je pognala 8 šibo krave. Pri tem se je obrnila nazaj in je zapazila deset korakov za sabo dražbo turistov. Dva gospoda ata bila in dve ženski. Metka se je zdrznila in se je prijela krčevito za kravji komat. Kaj ni oni veliki gospod on, katerega čaka že toliko bridkih dni ? Kaj ni on?
ni mogoče. On ni noeil brade, on je bil še mlad. To ni on — to je nekdo drug ... In Metka je gledala na prihaja joče in se je še vedno držala komata. Gledala je na tistega velikega, bradatega gospoda, in obraz ji je postal bled kot zid ., . Ne, to ni on, ne more biti on! A vendar je on, — to je njegova postava, to so njegove oči. Jezus, in se je zagledal v tisto
lepo trato onkraj belega proda ? Z roko je šinil preko čela, kakor bi se bil spomnil nekaj neprijetnega.
Metki je padla šiba iz rok. Srce ji je hotelo počiti vsled silnega razburjenja. Roke, ki so ji držale komat, so se ji tresle kakor v mrzlici . . . Glej, to je on ! Domislil se je je pri pogledu na zeleno trato, in zdaj bo stopil k nji, in sreča se bo zbudila in se ji bo nasmejala ... A tedaj je Metka skoro vzkliknila. Kajti videla je, kako se je ona velika in močna ženska oklenila njegove roke. Razločno je slišala Metka, kako je iz-pregovorila tista ženska: »Kaj opazuješ, l Mavric ? Kaj se ti dopada ona trata ? Ree, | kako je krasna! Kakor v raju ... A pojdimo naprej !
In ženska ga je potegnila naprej. Mavric se je nasmehnil in se je obrnil k ženski, »Prav praviš, Ada*, je govoril, ko je šel mimo Metke. »Spomini so na nekdanje dni lepi spomini . . . Zato pa eem bil tudi za to, da napraviva najino ženitovanjsko popotovanje v planine. Videla boš že še, kako je krasno tukaj. Čakaj, jutri zjutraj, ko stopimo vrh Snežnika. In ne bo ti žal, da si moja ženka in si me poslušala..."
In turisti so šli mimo, ne da bi se zmeni h za Metko, Mavrie je še zapazil ni, ampak je šel naprej in je gledal neprenehoma mladi ženski v obraz. Metka ee je prijela za prsi in je zastokala na glas. Divja bolest ji je skrčila sroe, in za trenutek je zaplesalo vse pred njenimi očmi. Kakor v megli je videla Mavrica pred sabo. Vedno bolj se je oddaljeval in naposled je izginil tam za ovinkom.
»Mavrie 1" je zaklicala Metka na glas. A nihče ji ni odgovoril, in tudi on se ni vrnil. Metka ee je prijela za vroče čelo in se je sedla na bližnji kamen. Sedela je tam dolgo, glavo podprto z rokami in strmeč brezizrazno v tla... Naposled se jo dvignila in je stopila trudoma h kravam. Pognala jih jo in je stopala pred njimi. Sključeno je šla naprej in niti enkrat pogledala okrog sebe.
Tam v gozdu jo je čakala mati kraj kupa drv. Nevoljno je pogledala na hčer in ee je obregnila: »križ božji 1 Kje pa hodiš toliko časa? Na, pa čakam in čakam — že oelo večnost čakam. Saj pravim - - križ božji!" — In ženica je pričela metati drva na voz. Metka ji je pomagala in je molčala ves čas. Mati jo godrnjala venomer. Ko no
bila že skoro vsa dr\a na vozu, se je obrnila nagle h hčeri, pa je zazričala napol : »Ti si vsega kriva — ti in tvoja trma ' Kaj bi se bilo nama treba garati ? Kaj ? — Pavel ima hišo in tudi grunta zadosti. Povrhu pa je še sam... križ božji! To bi bilo življenje! Tako pa se garaj in garaj I Pa samo radi tega, ker ta trma noče Pavleta. Do ušes je zaljubljen vate, ti pravim, že dve leti je zaljubljen... Pa noče ta trma! Kaj misliš, da pride oni škric po tebe? Kaj, ti trma brezglava ?“
Metka je pogledala mater s svojimi velikimi, žalostnimi očmi. »Mati," je rekla mirno; a vendar je stisnila za trenutek brezbarvne ustnice. »Mati, bodite brez skrbi. Pavla vzamem — še jutri, če hočete..."
ženica je izpustila poleno na tla in se je ozrla vsa radostna as hčer. A Metka se je že sklonila, da bi skrila solze, ki so ji šiloma vrele iz oči... Sem iz dalje pa je prinašal poletni vetreo veseelo vriskanje, Štirje turisti so bili dospeli do vznožja belih anež-nikov, pa so jih pozdravljali z glasnimi vriski...
(Konec.)