Metla, rak, petelin, mačka in koštrun
| Metla, rak, petelin, mačka in koštrun |
Ljudska pravljica
| |||||||||||
Bližal se je dan svetega Miklavža in tam doli pri Pivcovih so dekle začele čistiti hišo, pomivati in drgniti vedra in skubsti kokoši. Petelin je pel tam na klopi, ko sliši gospodinjo, kako govori eni od de kel:
- Jutri ubijemo tudi tega petelina, saj je že star!
Petelin je zletel s klopi in si sam pri sebi dejal:
- Ko bo šlo sonce za hrib, se bom pobral iz te hiše.
Mačka se je grela pri ognjišču, zagledal jo je stari Drej in dejal:
- Ta mačka je že stara, lahko jo dam fantom,da bo za miklavževsko večerjo.
Mačka, ki ni spala, si je rekla:
- Danes se poberem iz te hiše.
Ko je šla mačka iz hiše, je pritekla noter dekla z metlo in rekla gospodinji:
- Čujte, botra, ta metla je že obrabljena. Kupi ti bo treba drugo.
- Vrzi jo tja na drva, je dejala gospodinja, jo bomo skurili.
Dekla je vrgla metlo na drva in šla po svojih opravkih.
Metla se je zravnala in rekla:
- Pod noč se poberem iz te hiše.
Ko je torej sonce šlo za hrib, se je mačka pobrala z dvorišča in potem kmalu za njo sta skozi dvoriščna vrata odšla še petelin in metla. Vsi trije so se srečali na klancu, ki gre proti Dolincam. Pogovorili so se in se domenili, da si grejo vsi skupaj ogledovat svet.
Medtem ko so se o tem menili, je šel gospodar dol v domačiji odpravit krave.
Ko je šel v hlev in videl koštruna, kako čepi, mu je dal brco in rekel:
- Še letos te bom redil, enkrat januarja te pa ubijem.
Ko je šel gospodar iz hleva, je koštrun utrgal vrv in zbežal z dvorišča.
Gor na Laštu je srečal petelina, mačko in metlo.
- Tudi vi ste tu, je rekel koštrun, še jaz se vam pridružimo
- Pridi, mu je dejala mačka, saj smo sami prijatelji.
Tako so se vsi skupaj pobrali gor v breg. Ko so prišli na Dolince, so se ustavili, da bi se napili vode. Rak, ki je počival na enem od kamnov, jih je pogledal in vprašal:
- Kam greste ob tej uri?
- Svet gremo pogledat, je rekla mačka.
- Če me hočete, je rekel rak, pridem z vami še jaz.
- Kar pridi! mu je dejala metla.
Rak je skočil iz vode, se s kleščami poprijel za metlo in vsi so šli skupaj naprej. Bili so gori v Skrilah, ko je nastala tema. Luna je malo sijala in videlo se je malo.
-Skoči na kostanj, je rekla metla petelinu, in poglej naokrog, če vidiš kako luč.
Petelin je poletel na kostanj in se razgledoval.
- Kaj vidiš? ga je vprašal rak.
- Nič ne vidim, je rekel petelin.
Nazadnje je videl luč tam daleč gori.
- Naravnost moramo iti. Tam na kraju vidim luč, pojdimo gor in vprašajmo za prenočišče.
Tako so se znova napotili in šli proti tisti luči.
Ko so prišli k hiši, so skozi okno videli, da je miza pripravljena za več ljudi. Pogledali so naokrog, pa ni bilo nikogar. Mačka je dejala:
- Noter bi šli in jedli, saj je hiša brez gospodarjev!
In so šli v hišo in kar sedli za mizo. Ko so povečerjali, so šli spat. Rak je šel v lijak, mačka je legla v pepel, petelin je poletel na napo, metla se je postavila za vrata in koštrun je šel na gnoj.
Minila je polnoč, ko so se vrnili gospodarji, ki so bili tatje. Od daleč so videli samo temo, ko pa so se približali, so čuli notri nekakšno smrčanje.
- Kdo gre noter po vžigalice? je dejal eden od tatov.
- Jaz, je rekel drugi, saj sem najbolj korajžen.
Ko je prišel v hišo, je videl mačkine oči, ki so se bleščale kot ogenj.
Šel je blizu in pobrskal po pepelu. Mačka je zamijavkala in skočila vanj; hitro je začel tipati po napi, da bi našel vžigalice. Ko je petelin zaslišal praskanje, ga je kljunil po roki; tat je stekel k lijaku, da si bo umil roke. Rak, ki ni spal, ga je prijel s svojimi kleščami. Ubogi tat je začel vpiti in je tekal po hiši; ko je prišel k vratom, ga je metla mahnila po ramenih. Tat je stekel na dvorišče in ko je prišel h gnojišču, ga je butnil koštrun in ga je daleč vrgel. Njegovi prijatelji, ki so vsi prestrašeni vse to poslušali in gledali, so zbežali in še on za njimi.
Tako so postali mačka, rak, metla, petelin in ko štrun gospodarji tiste hiše.