Metuljčki

' Anica Černej

Hi, konjiček →

Spisano:	Pretipkala iz Metuljčki 1996, Ana Kavčič.
Izdano:	V Ljubljani: Karantanija
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Moji pesmi

Greš na pot? Če greš, pozdravi
križem zemlje našo deco,
še posebej ob Jadranu
in za našo goro Peco,

kjer je misel tiha, mračna,
kjer ni v srcih zlate volje,
kjer ni pesmic v drobnih grlih,
kjer jih mamica ne poje.

Kjer je senca tudi takrat,
kadar žarek v hišo sega,
kjer ni sonca v tihih očkah,
kjer je vsa mladost brez njega.

Pesem moja, ti pobožaj
one kraje, one male,
sonca našega jim nesi
da se bodo očke vžgale

in da bo v plamenih svetlih
vera, ki v bodočnost gleda,
in da v solzah bo zapela
naša misel in beseda.

Trka, trka

Trka, trka beli dan:
"Dobro jutro, očka!
Prek vrhov in prek poljan je zbežala nočka."

Trka, trka tiha noč:
"Sladko spavaj, mama!
Sonce je po svetu šlo,
zdaj je luna sama."

Trka, trka tiha skrb...
Kdaj bo mama spala?
Če bo njena dečica
dobra ji ostala,

ko bo zrastla prek ramen
mami in očetu,
ko bo z zlatim soncem šla
po širokem svetu.

Jutro

Nad goro, nad poljano
je sončece zlato vstalo,
na zemljo še vso zaspano
je tisoč hlapčkov poslalo.

In hlapčki so prebudili
drobno ljudstvo poljan:
rožice, pevčke, metuljčke,
v jutro in novi dan.

In hlapčki so tvoji mami,
ki samo tebi živi,
prinesli novega dela
in novih hudih skrbi.

Večer

Tiho, prav tiho je reklo
sončece: "Lahko noč!"
Vi ste bili že v hiši,
a Miranček dobro sliši
in slišal je: "Lahko noč!"

Majka Zemlja je slekla
svoj zlati, bogati plašč.
Saj veste, večerno delo
se zanjo tedaj je začelo,
zato je slekla svoj plašč.

Prvo je dečico z loke
in s polja nagnala domov:
"Mamica čaka otroke
in vzela bo šibo v roke,
če kmalu ne bo jih domov."

Nato je še gaje in trate
zazibala v sladek sen.
Ptičke je v gnezda poskrila,
cvetke je v rosi umila
in jih zazibala v sen.

A sama je budna še v noči
in skoraj nikdar ne zaspi.

Saj dete ne ve in ne sluti,
kaj majka trpi in kaj čuti,
ko dolge noči prebedi.

Uspavanka

Sonce je zaspalo,
lunico prižgalo.
Mamica pesem poje,
ziba dete svoje.

"Tiho, tiho, naša
zlata, mala Saša.
Saj je blizu mama,
saj še nisi sama.

Saj te čuva očka,
ker bi huda nočka
te za nos prijela
in ti nosek vzela ..."

Moj prijatelj Jani

Kod je hodil lani
moj prijatelj Jani?

Bil je še zaspanček,
debelušček Janček.

Skril se je v voziček -
kakor v gnezdo ptiček,

kakor v luknjo miške,
kakor polži v hiške.

Zdaj pa že koraka,
glejte ga junaka,

z očkom telovadi
ko medvedek mladi.

Tudi tla premeri,
pa se nič ne cmeri,

pa se nič ne joče,
naj bo, kakor hoče.

Miranček

Veste, kje je naš Miran doma?
V daljni deželi onstran morja.

V mestu, ki raste visoko v oblak,
raste v življenje naš mali junak.

Kadar je mamici žalost v očeh,
pozabi Miranček igro in smeh,

po prstkih pride takrat do nje
in ji tiho v uho pove,

da si bo kupil zrakoplov
in mamico zapeljal domov.

Kadar bo velik, seveda, takrat,
ko bo močan dovolj in bogat.

Naj še počaka nekaj let,
pa se odpravijo v stari svet,

v prelepe kraje onstran morja,
kjer sta mama in očka doma.

Naša Tuka

Tuka je rada orehe,
lešnike in še kaj.
»Tetica, grehov mi daj,
ali pa grešnikov, teta,
štiri, tri ali pet
ali kar cele vrečke,
saj jih grem sama štet1«

Tuka nabira ciklame
v gozdu kraj naše vasi.
»Tetica, na ciklame,
le-li, kako diši!«
Ko pa prideva k mami
z drobnim šopkom ciklam,
mi jih Tuka spet vzame:
»Mamica, tebi jih dam!«

Včasih pride v Ljubljano
in občuduje vlak:
»Tetica, ta je tovorni.
Le-li, najin ni tak.
Najin vlak je posedni,
v njem se lahko sedi.
Saj je tovorni za konjičke,
posedni pa za ljudi.«

Naša kuharica

Kuha nam debela
kuharica Jela.
Če je dobre volje,
skuha nam najbolje.
Melje, seje, meša,
nikdar ne opeša ...
Tolče, valja, peče,
nikdar nič ne reče.
Mesi in vtepava,
vedno nam je zdrava,
vedno je vesela
kuharica Jela.

Danes bo kosilo
dobro in obilo:
k zelju klobasica,
v peči je potica,
v loncu pa se kuha
sladka mlečna juha.
Pridi, dam ti malo,
če bo kaj ostalo.

Nezgoda

"Mamica, vidiš nezgodo?
Luna je padla v vodo!

Ko bi plavati znal,
bi skočil in jo pobral."

"Pepček, le sladko zaspi
in nič naj te na skrbi!

Luna ne bo utonila,
le vode se bo napila.

Ko bo pa sonce vstalo,
bo luno iz vode pobralo."

Med-jedek

Hitro je vzela
hladna jesen
čašicam cvetnim
kruhek meden.

Drobne čebelice
zlezejo v panj
in se zleknejo
žalostno vanj.

Malo je letos
v panju medu.
Lončki so prazni —
ni ga tatu.

Kdo je izmaknil
v satnikih med,
kar ga je dalo
drevje in cvet?

Morda se v gozdu
medvedje goste,
preden za zimo
trdno zaspe

in zasmrče debeli
naglas...
Toda medvedov
ni več pri nas.

Vprašaj Tomažka,
pa ti pove,
komu je še
med—jedek ime.

Kdo je za pridne
čebelice tat,
kdo se najrajši
hodi sladkat.

Saj ti prizna
Tomažek v obraz:
»Same čebele,
medvedki in jaz.«

Alenka učenka

Naša Alenka
je že učenka.
Nič več ne misli
na svoje igračke,
kar je zapisana
med učenjačke.

V šoli se modro drži,
spretno že muco nariše,
prve črke že piše
in tudi številke do tri.

Naša Alenka
je res že učenka!
Kdor ne verjame,
očala naj vzame,
da vidi Alenčico v šoli,
saj ne manjka nikoli.

Mamica piše teti

Hvala za pismo.
Odpisali nismo,
je dela čez glavo...
Vse nam je zdravo...
Vse gre po sreči,
vedno smo večji:
    Draga
že pridno pomaga,
    Peter
je hiter ko veter,
    Mira
se včasih prepira,
    Saša
je dušica naša,
    Joško
že hodi po moško,
kmalu bo konjčka zajahal,
k tetki jo bo primahal.
Sladkih pogač mu pripravi,
celo hišo pozdravi,
pa se še kaj oglasi
pri svoji sestri na vasi.

Lastovke

»Očka, kaj žvrgolijo,
očka, kam pa letijo
ptičke, procesije črne?
Očka, ali se vrne
mamica z lastovko malo?
Prazno je gnezdo ostalo...«

»Sinek, v slovo žvrgolijo,
sinek, k jugu letijo.
V jate tesno so se zbrale
ptičke, popotnice male.
Sestric lastovk je truma
dala še tvoji poguma.
K jugu, k soncu jih vabi.
Gnezdeca pa ne pozabi.«

Četa, stoj!

Bratci, oj,
za menoj!
Za junaka
ni, da čaka.
Prek vseh zaprek
koraka strumno v boj!
Za nocoj,
četa, stoj!
Naše mamice
želijo,
da nas
na dopust dobijo.
Za nocoj,
četa, stoj!

Hi, konjiček

Hi, konjiček, hi,
meni se mudi
čez gorice, čez poljane
hitro, hitro iz Ljubljane,
hi konjiček, hi.

Ho, konjiček, ho,
jahajva lepo
do Postojne, do Gorice,
da obiščem tete, strice,
ho, konjiček, ho.

He, konjiček, he,
dalje se ne sme.
Mamica že težko čaka,
mamica je skrbna vsaka.
He, konjiček, he.

Moj avto noče v svet

Od doma se poslavljam,
po svetu se odpravljam.
Pek, pek, pek, pek, pek,
pa spravljam avto v tek.

Avto mi nagaja,
pred domom mi zastaja.
Pet, pet, pet, pet, pet,
moj avto noče v svet.

Z letalom

Plavam visoko
nad doli, nad grički,
z mano tekmujejo
bratci in ptički.

Z mano tekmujejo
bratci zaspani,
jaz bom pred vsemi
v beli Ljubljani.

Vetrček in klaski

Vetrček se je na njivo
zlate pšeničke zagnal.
Pa je napolnjene klaske
zlate pšeničke zlasal...

Klaski so se smejali
in nič jim bilo ni hudo,
z vetrčkom so se igrali
in zibali se lahno.

Travica

Rano zjutraj vstaja
jutro, beli dan.
Sonce ga pošilja
z bisernih poljan.

Travnike poboža,
travo prebudi,
travica že vstaja,
mane si oči.

V vetru se zaziblje,
v rosi okrepča,
jutru se zahvali,
ki nam sonce da.

Tri ptičice

Tri ptičice, tri ptičice,
tri ptičice vesele
vejam cvetočim
so pesem zapele.

Tri ptičice, tri ptičice
sedle so nanje,
sapice so jih
zazibale v sanje.

Orjemo, orjemo

Orjemo, orjemo
polje široko,
režemo, režemo
brazde globoko.

Sejemo, sejemo
zlato pšeničko,
žanjemo, žanjemo
jo za potičko.

Luna

»Zvezdica zlata
sredi neba,
kje je srebrna
luna doma?«

»Danes je tukaj,
jutri je tam,
kje pa domuje,
sama ne znam.

Luna zaspanka
stara je že,
a danes še svoje
naloge ne ve.

Zjutraj s soncem
za stavo gori,
v mraku pa svojo
uro zaspi.«

»Kadar jo srečaš,
pa ji povej,
da ne pozna
ne mere ne mej.«

Zlate zvezdice

»Dečica, kdo ve,
kako nam je ime?
Na nebu migljamo,
se z lunico igramo.
Oj, dečica, kdo ve,
kako nam je ime?«

»To pač vsakdo ve,
oj, zlate zvezdice.
Na nebu migljate,
se z lunico igrate.
Ej, to pač vsakdo ve,
oj, zlate zvezdice.«

Jesen

Ježek bodež
godrnja:
»Lačna zima
bo prišla.
Naj se jočem
ali šalim,
naj vse klance
prekotalim:
saj ničesar
ne premaknem,
z iglicami
ne nataknem.
Niti gnile
hruške ni,
saj še tepka
ne rodi.«

Zajček dajček
ves drhti,
ko jesenski
gozd šumi:
»Drevje se že
obletava,
kmalu prazna
bo planjava...
Tu in tam že
laja pes.
Revček jaz
trepečem ves.
Lovec s puško
že grozi.
Kam naj zajčji
rod zbeži?«

In čebelica
brenči:
»Prazni so še
lončki vsi.
Ajda malo
je medila,
cvet sem vdežju
zamudila.
Drevje nima
nič sadu,
a čebele
ne medu.
Zdaj še k panju
sončka ni.
Prazni so še
lončki vsi.«

Škorčki norčki
tožijo:
»Sive megle
krožijo
nad dolino,
nad vasjo;
sneg nas
presenetil bo.«
Pa vam romarji
zletijo,
preden trte
dozorijo...
Škorčkom letos
je hudo,
saj že češnjic
ni bilo.

Naše mame
le molče.
Slutnja stiska
jim srce:
Daleč je še
do pomladi,
a otroci
so ko mladi
škorčki,
preden izlete...

Očka naš
je mrk in tih.
Včasih le
izda nam vzdih
tiho misel:
Trd je čas
in srce
že čuti mraz.
Res, težko je,
dobri bog,
če prezeba
pet otrok.

Bele snežinke

Zvezdice bele,
bele snežinke,
padajo, padajo
tiho z neba.

Beli metuljčki,
bele snežinke,
iščejo, iščejo
pot do sveta.

Zvezdice bele
čuvajo zemljo,
čuvajo v zemlji
skriti zaklad.

Beli metuljčki
ji nosijo sanje,
sanje in misel
na zlato pomlad.

Čuden možic

V snegu
na bregu je stal
čuden možic:
metlo
je v roki držal
brez rokavic.

Lonec
je mamici vzel —
oj, ta prismuk! —
in ga
na glavo si del
je za klobuk.

Jezen
obraz je imel,
črne oči in nos,
a še Matičku ni bil
z metlo
polomljeno kos.

Ko ga je
žarek objel,
žarek z neba,
se je solziti začel
prav od srca.

Ko mu je
dežek nato
solze umil,
se je preplašil
hudo,
zbežal in skril...

Zdaj ni
nikoder za njim
v bregu sledi:
metlo je le
za spomin
pustil in ogeljčke tri.

Naš Tarzan se krega

Hav — hav, hav — hav!
Murček prihaja,
da mi nagaja.
Hav, hav,
ga bom nagnal!

Vsak dan obišče
naše dvorišče.
Za ogel se skriva
in me izziva.
Hav, hav!
Moja ga skleda
mika seveda.
Mu bom že dal!

Hov — hov, hov — hov!
Pojdi domov!
Varuj domačo
hišo in krov.
Hov, hov,
pojdi domov!

Hav — hav, hav — hav!
Saj že beži,
saj se po pravici boji.
Hav, hav!

Tu pri nas
sem jaz gospodar,
hkrati pa hišni
vratar in stražar.
Hav, hav,
vse bom nagnal!

Naša muca

Naša muca,
muca mala,
je pa mamica
postala.

Mlade mucke
je dobila,
na podstrešje
jih je skrila.

Tu jih varuje,
neguje,
da še miške
več ne čuje.

Včasih jih
v obisk pripelje
in zamijavka
svoje želje:

»Mijav, mijav,
deca moja veka,
mama nima
dosti mleka.«

Če ga bo pri nas
dobila,
štiri mucke
bo vzgojila.

Štiri mucke —
konec miši,
pa bo red
in mir pri hiši!

Naš mucek

Naš mucekje siten,
na soncu čepi,
kima in dremlje,
se kislo drži.

»Mucek, kaj si
miško zgrešil?
Ali je Tarzan
ti mleko popil?«

»Miška in mleko,
vse se dobi,
le žarek hudoben
me peče v oči.«

»Mucek, pst, žarek
prihaja z neba,
mi smo veseli,
da nam sonce ga da.

Skrij se v temo
in čakaj noči,
ti zjutraj zaspančkaj,
v mraku pa mi.«

Račka kratkotačka

Račka kratkotačka
gre k sosedi v vas.
guglje se in ziblje
in čeblja naglas.

Dobra jo soseda
sprejme in gosti.
V mlako jo povabi,
črvov nalovi.

Naše bele čopke ni

Petelinček se jezi:
Ki-kiri, ki-ki-ri!
Naše bele čopke ni.
Ki-ki-ri, ki-ki-ri.

Naše čopke več ne bo,
ko-ko-ko-ko.
Šla je k tetki za goro,
ko-ko-ko-ko.

Žabja nezgoda

Žabica je žejna bila —
    kvak, kvak, kvak,
    sredi blatnih mlak...
in je vode se napila —
    kvak, kvak, kvak,
    sredi blatnih mlak...
Pa ji je trebušček počil —
    kvak, kvak, kvak,
    sredi blatnih mlak...
Mož je po zdravnika skočil —
    kvak, kvak, kvak,
    sredi blatnih mlak...
Ko sta k žabici prispela —
    kvak, kvak, kvak,
    sredi blatnih mlak...
žabica ni več živela —
    kvak, kvak, kvak,
    sredi blatnih mlak...
To je žalostna nezgoda —
    kvak, kvak, kvak,
    sredi blatnih mlak...
Dobre žabice je škoda —
    kvak, kvak, kvak,
    sredi blatnih mlak...

Reglja in Pavlinka

Ob tihem potoku caruje
— čast, pravim vam, komur čast —
in burji in zimi kljubuje
mogočen in močen hrast.

Metuljčki, drobni metuljčki
hodijo k njemu v vas
in so kot pravljice lepi
pa mu krajšajo čas.

Prelepa metuljka Pavlinka
se žabici Reglji smeji:
    »Mi smo dečica sonca;
    Reglja, kaj si pa ti?«

    »Jaz sem — čakaj, Pavlinka,
    Reglja ti kmalu pove!
    Jaz sem — da ne porečeš:
    saj še sama ne ve...

    Jaz sem tudi metuljček
    in se merim s teboj.
    Skoči, bahačka Pavlinka,
    skoči še ti z menoj.«

Škorčki zamorčki

Škorčki zamorčki
so prileteli
od juga, od sončka
vsi zagoreli.

Z Jurčkom prijateljčkom
škorčka kramljata,
o jugu, o morju
žgolita, čebljata.

V srcu je škorki ženki
hudo:
Gozd je še mrtev,
gnezdec ne bo.

Jurček prijateljček
hiško zgradi,
na tepko medenko
jo pritrdi.

Škorček zakliče:
    »Ženka, poglej!
    Ti si gospa,
    izvoli naprej!«

Hruška debeluška

Hruška debeluška
v sončku dozori,
vetrček jo strese,
hruška odleti.

Pa veselo vriska:
    »Bolje je tako.
    Deca, lačnousta
    deca me ne bo!«

Toda joj — prejojme:
ježek se zbudi.
Hruška debeluška
skoraj omedli.

    »Pojdi, hruška, greva!
    Kaj bi to, ne greš?!
    Saj te sam ponesem,
    če ne maraš peš.«

Hruško debeluško
pika in boli
in v želodčke vaše
si zaman želi.

Hrošč

»Hrošč, hrošč,
kje si bil,
kam si svojo
srajčko skril?«

    »Mrak, mrak
    me je ujel,
    belo srajčko
    mi je vzel.«

»Hrošč, hrošč,
kam letiš,
kam se pozno
v noč seliš?«

    »Grem, grem
    v širni svet
    mladim hrastom
    liste štet.«

Rak

Rak, rak
je krojač,
urezal mi je
dvoje hlač.

Ker mi hlače
niso prav,
sem mu jih
nazaj poslal.

Rak, rak
je rdeč,
ker mi hlačke
niso všeč.

Škrateljčki

Škrateljčki mali
so v goro zbežali,
o jej, o jej!

Pri ognju sedijo
in pipe kadijo,
o jej, o jej!

Iz stare navade
nosijo brade,
o jej, o jej!

Ko lunica vstaja,
vsa družba zaraja,
o jej, o jej!

Naši gosti

To so vam gosti,
povsod jih je dosti:
vrabčku so grede
napolnjene sklede,
včasih še v brajde
obložene zajde.

Njive zorane
mikajo vrane,
škorci so v gorci.
Kadar klopotci
kličejo v branje,
takrat je zanje.

Zebe, siničke
gosposke so ptičke.
Toda ko bela
odeja zapade,
pridejo rade.
V skednju se muza
jim zlata koruza,
v shrambah kraljica
polja — pšenica.
 Lačni želodčki,
lepa izbira,
pa je gostija
vse do večera.

To so vam gosti,
povsod jih je dosti.

Trgatev

Klopoče, klopoče,
kliče, ropoče...
Povedati hoče:
Dajem na znanje,
začenja se branje.
Vse je šlo gladko,
je lepo in sladko.
Bilo je vroče
poletje brez toče.
Jesen se ne joče.
Če je mogoče,
naj pride, kdor hoče.

Klip, klop

Klip, klop,
klip, klop
se mlinček vrti,
a mlinarja ni.

Ves dan, ves dan
je mlinar
zaspan.

Kaj bo,
kaj bo,
če moke
ne bo?

Jabolka

»Kdaj ste dozorela,
jabolka debela,
jabolka okrogla?
Kdaj ste letos mogla?«

»Dolgo smo visela,
malo smo se grela.
Dežek nas je motil,
mraz nas je zalotil
ob poletni meji
še na polni veji,
še ob polni rasti.
Sinek, ne nas krasti!«

Doma

Prišla je vigred
na polje in v gaj
in ptički prišli so
z juga nazaj.

Bili so daleč,
onkraj morja,
tam, kjer je zlato
sonce doma.

»Ptički veseli,
kakšno je tam?
Ste kaj prinesli
srečice nam?«

   »Sreče, prijateljčki,
   v svetu ni.
   V vaših očeh
   se sreča smeji!«

»A cvetke najlepše
na jugu so
in sladke oranže...
ej, to je lepo!«

   »Lepo je zares
   tam onkraj morja,
   a mi smo presrečni,
   da smo doma!«

O ptički

Ptička je sinoči
v vas priletela,
ptička je tisto
pesem zapela
o polju, o gozdu
tam za gorami,
o zemlji, ki je pomlad
ne predrami,
o bratcih, o sestrah,
ki niso med nami,
ki hodijo tiho
med tujci in sami...

Ptička je tisto
pesem zapela,
duša jo žalostna
je razumela.

Vlak

Vlak, vlak...
Bel oblak
plava nad njim,
zlate kresnice
hitijo za njim.

Joj, joj,
kaj bo z menoj?
Jaz se bojim,
mamica moja,
kam naj zbežim?

U — u,
saj je že tu,
saj je žemimo,
kaj bi se bal,
mar bi se v daljni
svet odpeljal.

H kralju Matjažu
v naš Korotan,
da bi zaspanca
priklical na dan.

Tam doli na jugu

Tam doli na jugu
je češnjic rdečih
v vrtovih dehtečih
tam doli na jugu.

In kdaj že zorijo!
Rdečih, veselih
ličk se smejijo
in deco in ptičke
lačne gostijo,
ko pri nas še drevesa
stojijo
v haljicah belih —
ne v zimskih, debelih,
v nežnih in cvetnih —
kot naša dekletca
v oblekah poletnih.

Tam doli na jugu
že takrat zorijo.
Kaj vemo, čigavih
belih in zdravih
si zobkov želijo!

Iz šole

Spet so se v šoli
    zbrali:
drobni, boječi
    in mali.

Zdaj so že vsi
    pogumni,
spretni, bistri
    in umni.

V glavici naše
    Anke
pa so številke
    uganke

in črke in cele
    besede,
toda, kdor bere
    poglede,

ve, da so glavice
    mračne,
če so sirotice
    lačne.

Pismo mali Daji

Daja, še veš,
kako sva čakali,
da bi te letos
v šolo peljali?

Tiho, na samem
sva govorili,
kje bova šolsko
torbo kupili,

kakšno peresnico
bova izbrali,
kaj bova v prazno
peresnico dali.

Včasih sva že
začetnico vzeli,
skupaj sva v črke —
neznanke strmeli.

Zdaj, ko si daleč
v novi jeseni,
pišem ti, Daja,
v želji iskreni,

da bi spoznala
skrivnost abecede
in razumela
moje besede.

Zima

Beli bregovi,
svetle noči,
tihe snežinke,
drobne gazi.
Tudi k samotni
koči je gaz,
v koči trpljenje,
beda in mraz.

V bajtah na samem
zima in glad —
v srcih pa skrita
vera v pomlad.