Mi doma in oni v jarkih
| Mi doma in oni v jarkih. |
| |||||||||||||
Dan za dnevom sedim za gorami časopisov. Že več mesecev. Berem liste vseh struj in poznam mnenje vseh. Tako sem prišel do spoznanja, da tvorijo ti glasovi, ako jih približam, pravi koncert nesoglasja, — in če poslušam vsak glas zase, mi tudi ni v posebno radost. Vsak išče sebe, vsak hvali sebe. Kje si, kapelnik? — Mar ne bi udaril s paličico rajši po glavah tega plemenitega pevskega društva, nego da razbijaš po svojem stojalu, ki je že itak razpočeno? — Kaj pomaga vzdihovanje. Svet piše naprej in svet bere naprej. Resnica, kje si? Poleg kupov mrtvega popisanega papirja me prime nenadoma silna želja, da bi slišal, kaj pravijo poslušalci ali slišijo in razumejo »dejanje«, ali so prevpili dejanje pevci po poklicu, ki dvigujejo svoj visoki tenor in jasni bas, sebi v zabavo, razumnemu poslušalcu v grozo.
Proč za danes z vso potiskano šaro, ven iz teh neposvečenih dvoran, doli v prostor, kjer so gledalci igre. Najprej v glavne mestne ulice.
Pridem v najbolj prometno ulico in ne morem naprej. Slišim in poslušam poučni pogovor dveh mladih debeluhastih junakov.
»Da veš, postavil sem se na svoje noge; že osem mesecev nisem več pri Goldsteinu.« — »Pa si vendar še pri zavratnicah?« — »Kaj še. Bavim se z vsem, kar hočeš. Imam šotore, živila, volneno blago.« — »Ali dovoli vendar — kaj se pa razumeš ti na to?« — »Tega ni treba. Stvar je jako preprosta. Ravno sem čakal pri odjemalki in z menoj je čakal še drugi. Začneva se pogovarjati. On mi pove, da bi rad kaj zaslužil in da bi lahko kaj založil, Jaz mu povem, da se razumem na izpečavanje; slučajno sva imela tudi nekaj skupnih znancev in v par dneh sva bila domenjena. Zdaj zaslužim ...«
Število, ki je bilo gotovo zanimivo in poučno, mi je ostalo tajnost, ki me bo mučila vse žive dni, kajti oba poštenjaka sta izginila skozi kavarniška vrata in sta prepustila moji domišljiji, da si naslikam, kaj zaslužita mož, ki si polni žepe v dneh krvi in pomanjkanja.
No, to niso bili poslušalci iz parketa; tamkaj, tam oni gospod z elegantno mlado damo, ta dva govorita o velikem dejanju. Par sunkov v predpotopne kožuhe Samuelov in že sem pri njih, poslušam s pravico človeka, ki išče človeka.
»... Da sem imel več sreče! Ali ti ne razumeš, za kaj se gre pri konjih in dirkanju in zamudila si se pri zlatarju in pri šivilji.« Tudi tega pogovora mi je bilo dovolj, tudi to ni občinstvo, katerega iščem. — Stoj! Tu je pregovoril nekdo pomenljivo besedo »Balkan« — to bo pogovor o vojni!
»Ko bi ne bilo na korist entente, posebno Angleške, da bi vplivala na Balkan, in jaz imam dober nos, voham, da bo Balkan —«
Znan glas. Ozrem se. Seveda! Ud pevskega zbora. Ker ne mararr slišati česai berem vsak dan, se silim naprej in slišim invalidnega vojaka, ko pripoveduje svojemu invalidnemu tovarišu:
»Seveda se je jokala.« — Obmolknil je in premotril svoj prazen rokav in zgrbljeno tovariševo nogo. Potem je rekel kakor v mislih na nekaj daljnega, velikega: »Seveda je hudo za vsakega, ko ga zadene, ali ko bi hotel vsak misliti tudi na druge in ne samo nase.«
Glej! Ali ni to misel velikega dejanja, osnovna misel? Razumevanje tu doli na stojišču. Migljaj zame, da zapustim parket in se podam v majhno gostilno. Tam je vse natlačeno. Kje najdem pravega moža? — Pri bližnji mizi sedi debel meščan imovite in mirne zunanjosti, z desnico drži vrč na mizi, levico s smotko med prsti naslanja na stol. Ali premišljuje ali prežvekuje, kajti eno se druži težko z drugim. Vidi, da se oziram za prostor in mi pomiga k sebi: »Sedite sem, saj je itak vse zasedeno.« — Izpregovoriva par navadnih besed; tačas mi prinese natakar naročeni golaš. V žlici moče stoje sramežljivo trije koščki, dva majhna in en velik, a veliki je sama gola kost. Moj sosed pogleda zaničljivo na skledo, v katero strmim jaz žalostno, in pojasni:
»To je vse zaradi ujetih Rusov, Hindenburg lovi in lovi. Enkrat trideset tisoč, drugič mi drugi si razbijamo glavo, s čim in kako naj preživimo svojo družino.«
»Ja, kako pa mislite, da naj naredi? Je vendar bolje, da pridejo Rusi, Srbi in Lahi ujeti sem, nego da bi prišli kot zmagovalci. Kaj?«
»Eh! Kot zmagovalci? Tako hitro pa ne gre to, zakaj pa imamo mi našo armado? Ali ujeti delajo draginjo, povem vam.«
Bil sem pobit in prevzet od doslednosti v njegovih mislih. Torej je vendar prežvekoval, ko sem bil prišel. Deček-raznašalec plane v gostilno, kriče in mahaje s časopisi: »Posebna izdaja! Zmaga na Srbskem! 800 ujetih!«
»Koliko?« zakliče živahno moj sosed in prime dečka za rob jopiča. Deček mu pokaže listek: »Osemsto.«
»Se pač izplača!« je zamrmral moj modrijan in izpustil dečka, ne da bi kupil izdajo. Seveda sem bil tačas pospravil, ne da bi mi delalo to kaj posebnih težav, svoj golaš, — bolj težko je bilo priti k sapi, katero mi je zaprla nezaslišana cena. Šel sem. Jako nezadovoljen, ne samo zato, ker je bila večerja preskopo odmerjena, tudi vsled tega, ker sem uvidel, da ne privede moje iskanje do nikakega zaključka. Kje je ljudska duša, da se mi pokaže, da se mi odkrije? Je bila samo v onih dveh pohabljenih vojakih, ki sta mislila na druge, ne nase? Pa saj ne odločujejo posamezne osebe, poglejmo celoto.
Iz kinematografov, varietejev in gledališč derejo reke ljudi. Izložbe kažejo isto razkošno lice kakor poprej, kupcev je tudi dovolj, ki kupujejo svilo, krznino, dragulje, mimo pohabljenega vojaka šumi gospa v bogati obleki, bisere v ušesih in se ne zaveda svoje glupe in nesramne brezsrčnosti. Morda se drži te obleke, morda je kanila na njene bisere kri iz bojnega polja — pa kaj zato? — Biseri se svetijo in svila šumi, šumi prelestno, prešumi krik bede, ki se bliža. Da, draginja ni ustavila potrate, vse toži o visokih cenah potrebnih in nepotrebnih reči in vse kupuje nepotrebno.
Mučna je ta misel. Tačas, ko se blede marsikateri materi od skrbi, kje bo dobila in s čim bo kupila svojim stradajočim otrokom kruha, tačas, ko išče revež poleno drv pri branjevcih, tačas, ko prelivajo tisoči na ledenih gričih svojo kri, da živimo mi v zaledju varno, tačas misli premožnejši in manjši del našega prebivalstva samo na svojo lastno osebo in troši čas in denar v zabavo in lepotičenje te neznatne osebe.
Kje so žrtve, kje je davščina, katero bi morale plačati te osebe in kak naj bi bil ta davek, ako primerjamo žrtve, katere prinašajo častniki in moštvo vsako uro, vsak hip?
Piše se vsak dan in povsod o železnem koraku sedanje dobe. Kje pa vidiš sledove teh železnih korakov? Ne mislim na neizbrisne sledove, katere je zarezala izguba in bol v srce posameznih, jaz mislim na to, kar se razume samo ob sebi — saj zdi se mi tako —, jaz mislim na sočutje in na pomoč onih, ki so ostali doma, za tiste, ki so odšli, za tiste, ki trpijo doma pomanjkanje.
Res jih je mnogo, ki so se uvrstili v vrsto delavcev, ki hočejo nositi svoj delež trpljenja z drugimi trpečimi, s trpljenjem splošnosti. Mnogo jih je, ki so se odrekli rečem, ki so jim bile drage, da jim je bilo mogoče, dati po svoji moči in tudi preko svoje moči. Svetel venec oklepa neviden čelo teh ljudi.
Ali vse to nima še pravega pomena, če ne poznamo v življenju še nobene razlike napram drugim časom, če ne moremo razločiti na licu javnosti, živimo li v pustu ali v krvavi svetovni vojni.
Zdaj je prvič nastopil čas, v katerem bi morali ločiti revnega od bogatega samo po obilnosti darov, kateri bi morali biti pri bogatih premoženju primerni. Pa žal, da daruje siromak več, nego bogatin. Siromak ve, kaj je beda. In izginiti bi moralo zdaj vse tisto, kar nam bije tako naravnost v oči in nam kaže presilno razliko med junaškim samozatajevanjem in voljo tam zunaj in med leno samopašnostjo tu doma. Naj bi vendar mislil vsak bolj na splošnost, ne nase.
Ali! Doma se pravdamo naprej za smešne neumnosti, spletkarimo iz malenkostne zlobe in dobičkarije, tečemo in dirkamo, da si utešimo potrebo hvale. Tam zunaj pa zro milijoni vsak hip smrti v obraz, ne da bi pričakovali ali dobivali za to hvale. Njih dolžnost! In naša? Saj ni potreba, da bi povesili vsi glave. Otožnost bi bila slaba pomočnica za prenašanje težkih vojnih časov, in kdor ni ravno osebno prizadet, ima tudi pravico, da se veseli tega. Neopravičena pa je popolna pozaba tega, kar se godi okoli nas. Zdaj je treba žrtvovati vse, kar ni neobhodno potrebno za življenje, ako nočemo ostati sramoten zgled vsem časom. Številke in imena, ki stoje na vojnem posojilu, ne dokazujejo ničesar — kajti to je poleg tega, da se izkažeš domoljuba, tudi dobra kupčija. Drugačno število bi bilo podpisano, ako bi prinašali bogatini res žrtve.
Mislim, premišljujem in spomnim se, kako me je razžalostila majhna porcija golaža in kako sem se bil takoj namenil, da grem še kam večerjat. Da, drugim govorimo ... Šel sem praznega želodca domov in sklepal: Kaj sem slišal od občinstva? — To, kar slišimo pri vsaki predstavi. So tu ljudje, ki mislijo, da morajo biti zraven, ljudje, ki ničesar ne razumejo in kritikujejo, ker ne razumejo. Edini poslušalci, ki so razumeli lepoto in velikost sedanjega dejanja, sta bila zame ona dva vojaka pohabljenca, ki sta rekla: »Da, ko bi ne mislil vsak le nase ...«