Mi smo kapitani, pomorski kapitani.
Nikdar ne trudni, nikdar ne zaspani.
od kraja do kraja nas pot pelja
Po cestah nevidnih morja.
Kdo bisere vozi, kdo vozi zlato
za bele vratove, za mehko roko?
Kdo vozi življenje in srečo ljudi
na štiri vetrove, na tisoč strani?
To v našem je varstvu, v naši je dlani,
ker mi smo pomorski kapitani.
Plahota in strah sta nam tuja,
čeprav je nevarnost najhuja.
Kaj mar nam, če megla krog ladje se plazi,
če burja nam piska al vriska,
al jug na krmilo pritiska:
jekleni ostanejo naši obrazi
in vedno naprej
brez črte in mej
po morski orjemo plani
pomorski mi kapitani.
Doma pa otroci, doma pa žené
ob hudih urah pred bogom ječe
in vroča molitev in sveta
iz srca jim gre za očeta.
A mi? Kdo misli na drago domovje,
kdo sanja o sreči sladki mladi,
ko pljuska ob ladjo valovje,
ko pena po čelu nas gladi?
Le kadar se višja moč nam postavi
In k nam steguje grabljive roké
In prste koščene, ki morda krvavi
od zadnje še borbe do tega so dné,
ko jambori čvrsti ječe in pokajo,
vrvi napete stokajo, jokajo,
ko strto krmilo, prebita je plat,
ko spredaj pogin in smrt je zad
takrat je čas, ko stresa nas mraz,
a ne za nas,
za one ljudi,
ki v našem naročju jim divje preti
morja neskončna, globoka noč,
takrat nam obupni klic vzkipi:
Halooo! Na dan! Na pomoč!
Na vrh, vi vrli vsi kapitani,
Ki ste na dnu morja pokopani.
