Michelangelo
Michelangelo Roma Silvin Sardenko |
|
I.
Pogledi so mi skoraj ostrmeli.
Apolon z Muzo … Amor s Psiho gleda
sanjavo vame … Nimfa jim soseda
Satire vinske vabi v raj veseli.
Ne boste moje duše več objeli.
Ne tvoja lepa, Lionardo, Leda;
ne tvoja tiha Simonetta bleda,
ne tvoja vedra Venus, Boticelli.
Odkar sem tvoje vzljubil freske, Giotto,
in tvoje svete slike, Perugino,
in Fra Angelika Madon krasoto:
Spoznal sem večne misli veličino,
umaknil k njej sem v božjo se samoto
in sklenil, da bom služil njej edino.
II.
SEDAJ UMOLKNI, ti srce gizdavo!
V pristan se vračam. Sonce se je skrilo.
Podaj mi roko, Doloroza, milo!
Odgovor oster čaka mojo slavo.
Kako so leta tekla mi vihravo!
Vihtel sem veslo s ponosito silo,
umetnost mi je sukala krmilo.
Mogoče vendar zgrešil pot sem pravo?
Za ladjo prazne plavajo mi pene.
In noč se bliža. Morda noč brez dneva.
Vsa dela moja tonejo brez cene …
Na kamnu dleto, v hramu kist sameva,
Križ dajte moj, da roka ga oklene.
Ni v čutih giba več, ne v srcu gneva.