Mici
| Mici Črtica Janko Bratina |
| |||||||||||||
Nenavadno zgodaj se je zmračilo tisti dan. Megla je ležala nad mestom trudno, leno. Nikjer ni bilo videti koščeka jasnega neba, vse zavito v tisto nerodno, sivo kopreno. Plinove in električne svetilke so brlele v poletni noči in njihova svetloba ni mogla prodreti te megle, tega pajčolana, ki je ovijal tako težko mesto in se oprijemal človeka kakor pajčevina.
Ljudje so hiteli gori in doli po ulicah. Marsikdo je zavil v svetlo kavarno; delavec, ki je pehal mimo voz, se niti ozrl ni na razsvetljena okna; hudo bi mu bilo potem, kajti tam notri so drugi ljudje, tam ne pehajo vozov in megle ni tam in mračnega neba. Črevljarski vajenec je žvižgal po trotoarju, ozrl se je noter, kjer je bilo svetlo in veselo in nekaj težkega se mu je porajalo v duši; stresel je kuštrave lase, potegnil čepico na stran in si zažvižgal arijo iz najnovejše operete. — —
Sedel sem tisti dan pri pisalni mizi in se poglobil v svoje študije. Toda zmračilo se je in ni me več vzdržalo doma. Tistih ur med dnevom in trdno temo ne morem prenesti. Zdi se mi, da se plazi nekaj dušečega v sobo, da se vseda k meni na stol, na divan. — Ko prižgem luč, tedaj je zopet prazno v sobi, tedaj se razteza svetloba iz kota v kot in nikjer ni nič tujega, mračnega. A v mraku ne strpim doma; ven moram, da vidim še kakega človeka, da hodim tako brez namena tja po dolgih razsvetljenih ulicah, kjer so izložbe, kjer žare okna v čarobnem blesku. —
Šel sem tisti dan doli po ulici; tam nikogar ni bilo videti. Včasi se je prikazala zavita postava iz megle, a zopet izginila. Zvonec električnega voza je odmeval sem z druge ceste. Tja me je gnalo sedaj, zakaj rad vidim, kako izstopajo pasažirji iz voza; čudne obraze se vidi včasi in zanimive. — Mimo kavarne »Uhland« sem prišel. Luči so gorele intenzivno, njihov svit je žarel celo ven na cesto in tedaj se mi je zahotelo po svetlobi, po luči.
Gostov ni bilo dosti, ko sem vstopil. Tri štiri omizja, pri biljardu dva gospoda in v zadnji sobi so tarokirali štirje Lahi. Sedel sem k prvi mizi pri vratih kakor navadno in točajka je pritekla postrežljivo poprašat, kaj želim. —
Tisti dan sem jo videl prvič. Dolgo še ni bila tam, a vendar se mi je zdela tako domača. Postave je bila krepke, polne, oči pa tako sanjave, moj Bog, še danes ne vem, ali sem videl še kdaj tako sanjave oči, kot jih je imela Mici. Kito las je imela fino zavito nad tilnikom, tako da se je videla samo še čisto drobna, bela črta vratu.
Prinesla mi je kavo in me pogledala tako mehko, proseče.
Zdelo se mi je, da je hotela reči, ali si tudi ti tak, ali si tudi ti iz velikega sveta? Čutil sem to, kakor bi bil slišal njene besede. Mehkih korakov je odšla nazaj in meni se je zdelo, da bi ji moral povedati, nekaj povedati.
Glej, iz malega sveta sem, bi ji rekel, iz sveta, ki je tudi tvoj, tvoj : moj : najin. Da, da, to je najin svet, naš svet, kajti še dosti nas je v tem svetu, nisva sama, nisva.
Tisti dan nisem čital listov. Ne politika, ne pikantna obliznjenost nemških listov me ni zanimala. Sedel sem mirno, kadil cigareto in zrl za njo.
Tam pri drugi mizi jo je hotel golobrad dečko prijeti za roko, odtegnila mu jo je in ga zaničljivo pogledala, oblastno. Prsti so se mi skrčili, s pestjo bi ga bil udaril tega človeka, ki je segnil po njeni roki.
Trdna noč je že bila zunaj, ko sem se odpravil domov. Pritekla je in mi pomagala obleči suknjo in njeni prsti so se dotaknili mojih; kakor bi jih bili pobožali, kakor bi se jim hoteli prikupiti.
— Kako vam je. — Kako ti je ime ti — — sem jo vprašal tiho ter ji pogledal v oči.
— Saj vam ni nič do tega, ne res da ne? —
— Da, mi je. —
— No, Mici — je odgovorila ter odhitela na drugo stran kavarne, kjer se je oblačil starikav, plešast gospod.
Pustil sem ji napitnino na mizi ter odhitel ven; zunaj je bila megla že gostejša, luči se je videlo le malo in pasanti so bili še redkejši kot prej.
— Torej Mici — sem tiho ponovil ime ter si potegnil suknjo tesneje na pleča. Mici — ime je sicer navadno, a Bog vedi, Bog vedi, ne, ona ni navadna ženska, tega sem bil gotov.
Od takrat sem bil vsak dan v kavarni. Sedel sem pri svoji mizici, včasi čital, navadno pa opazoval Mici, ki se je tako fino kretala med gosti, da so prišle vse divne poteze njenega telesa v veljavo.
Kako lahko, prijetno je bilo njeno stopanje, kako so se pregibale črte njenega života, kako se dvigale prsi, če se je stegnila na polico po časopis ali dvignila z roko čašo ter jo odločno postavila na mizo.
Dosti nisva govorila, le malokdaj je bila prilika za to, vendar sem vedel, da mi je dobra, da jo imam popolnoma v oblasti.
Le tistega pogleda nisem mogel razumeti, s katerim me je pogledala vsakokrat, ko mi je pomagla obleči suknjo in sem ji dal napitnino na mizo. Tako nekako čudno je pobrala novce, trudno jih vtaknila v žep ter me zopet pogledala tako mehko, toplo, sramežljivo.
Parkrat sva bila zvečer na sprehodu. Sicer je bilo že proti Božiču, a večeri so bili še vendar dokaj lepi, krasni. Ko je imela ona prost dan, tedaj sva navadno hodila zunaj za mestom, kjer naju ni motil nihče, kjer sva bila sama, sama s svojimi mislimi, s svojimi željami.
V teh večerih mi je pripovedovala o svoji mladosti, kako je bilo doma, kako je prišla v mesto in služila že na treh krajih.
— Vidiš — je dejala, — to je najhujše, da se vedno misli, da smo me druge nekaj ničvrednega, nekaj kar lahko mečeš z roke v roko, kar lahko izkoristiš in potem pustiš. Saj nočemo dosti od življenja, a vsaj to malo, kar imamo, naj bi se nam pustilo. Ko bi ti vedel, kako se človeku studi tak le pijan, zabuhel obraz, kako je to grozno, grozno.
Skoro jokaje je govorila zadnje besede in desnica njena se je tesneje ovila okoli moje roke.
— Potolaži se, duša, saj nisi tako navezana na ta svet, ki te obdaja. Saj imaš še svoje življenje, življenje v duši, ki je čisto tvoje, ki ti ga ne more vzeti nihče. —
— To že, a —
Krepko se je privila k meni, kakor bi se hotela skriti pred temi ljudmi, ki niso iz našega sveta, pred ljudmi iz druge sfere; tam imajo druge nazore, tam je to nič, kar je nam sveto.
— Ti, saj nisi hud? —
— Zakaj? —
— Glej, meni se zdi, da boš hud name, da se boš jezil, če ti tako povem, kar me teži; a glej, tebi še zaupam, samo tebi! Zdi se mi, da si iz krogov kakor jaz, da nisi čisto nič tak kot so oni drugi, ki nosijo svetle kravate in zlate prstane. —
— Da, Mici, iz tistega sveta sem kot ti in ravno tako so mi zoprni ljudje one vrste kakor tebi. —
In hvaležno je naslonila glavico na mojo ramo, bujni lasje so se dotikali mojega lica, in čutil sem, da mi je Mici vdana, hvaležna.
— Glej, takole malo sreče, samo malo in zopet mi bo dobro, dokler se ne vidiva. —
Tudi v meni je reklo nekaj: le malo, malo sreče, samo malo sreče.
Božični večer je bil, tisti večer, ki ga človek nerad praznuje v tujem mestu.
Peč sem dal zakuriti, stol sem si pomaknil zraven in čital. Bilo je že precej pozno, že proti deseti uri, ko je nekdo potrkal na moja vrata.
— Naprej! —
In vstopila je Mici.
Malo sem se začudil. Vedela je sicer za moj naslov, a vendar nisem slutil, da bi prišla k meni.
— Mici, ti! —
— Ja, jaz — in stopila je bližje k meni, ogledala se je po sobici, po knjigah na mizi ter se potem ustavila pred mano.
Ponudil sem ji stol pri peči, sedla je in jaz sem sedel na drugega zraven.
— Ti, nekaj sem ti prinesla, če ne boš hud. —
— Kaj? —
— Ugani, pa hitro, le pol ure imam časa. Takoj moram nazaj v kavarno, le toliko, da sem pogledala k tebi nocoj, nocoj ... —
Utihnila je za hip, potem pa mi dala mal zavojček, držeč ga še z eno roko.
— Daj, ugani! —
— Če pa ne vem. —
— No, boš? —
— Morda ovratnica? —
— Da. —
In razvila je ovojček, krasna ovratnica iz rdeče svile je ležala v njeni roki.
— Ti, ti, Mici! —
— Ne bodi hud, da, ne bodi! —
— Saj nisem, a zakaj si storila to? Vem, da ... —
— Nič ne veš, nič nisem dala jaz, sam si jo kupil. —
Takoj sem se spomnil tistih pogledov, ko sem ji dal napitnino, zavedel sem se, kaj so pomenili: ti sam si revček, zakaj mi daješ to, daj mi rajši kaj drugega, kar mi je več, več.
Pogledal sem na Mici, ki mi je pomerila kravato pod vrat, videl sem tiste oči, tiste mehke, globoke oči in prijel sem jo za obe roki.
— Zakaj nočeš ničesar od mene? Ali ti ni bilo prav? —
— Ne, tega nočem, nočem! Čemu mi bo tistih sto, dvesto vinarjev, čemu? —
In pogledala me je zopet globoko, ognjeno. Ustnice njene so se napele, gibale so se nervozno in za hip je ležala na mojih prsih. Poljubila me je vroče, iskreno ...
— Sedaj pa grem — je dejala čez nekaj časa; — ovratnico hrani za spomin, a moja napitnina je od tebe — poljub. Pridi še malo k meni nocoj, rada bi te še videla — in zdaj pa z Bogom.
Odšla je in v meni je bilo vse tako svečano, veselo. Ta ženska je bila nekaj več kot druge, kar sem jih poznal, četudi so morda nosile fin klobuk in hodile v toaletah.
Mici, kako lepi so bili tisti dnevi, kako lepi. Takrat sva imela vsaj malo, malo sreče, in Bog ve, ali jo bodeva imela še kdaj? Morda nikoli.