Miha ... in miška
| Miha ... in miška Eva Škofič Maurer |
| |||||||
Miha je velik fant. Star je več kot dve leti. Najraje je zlate kroglice. Z mamico in atijem živi v hiški, obdani s travniki in z gozdom.
Zvečer, preden se odpravi spat, Miha najprej pogleda risanko. Nato poje mlečno kašo, se skopa in umije zobke ter obleče pižamo. Z atijem prebereta pravljico, mami pa ga pospremi v podstrešno sobico, kjer stoji ob veliki postelji tudi njegova posteljica.
Poleti so noči dolgo svetle in nežna svetloba prodira skozi okence še dolgo časa po tistem, ko Miha že spi. Če se Miha predrami, posluša čarpbne nočne zvoke – veter, ki šumi skozi listje sadnih dreves, zaspan ščebet ptiča, ki se nenadoma prebudi ... včasih pa s podstrešnja sliši tek hitrih tačk in tiho škrebljanje – in ti zvoki ga kmalu zazibljejo v sladko spanje.
Tisti večer pa ni bil tako miren. Miha se je igral na peskovniku pred hišo in bil čisto poglobljen v kopanje rovov s svojim oranžnim bagrom, ko so ga temni oblaki, ki so se pripodili po nebu, in hladen piš prej kot ponavadi pregnali v hišo. Slišati je bilo oddaljeno grmenje.
Komaj je Miha dal mamici poljubček za lahko noč in zlezel v posteljo, že je na okno pričel drobno trkati dež. Šumenje dežja je bilo kot uspavanka in Miha je že skoraj spal, ko je nenadoma poblisnilo in zagrmelo čisto blizu. Miha se je usedel v posteljici in prestrašeno zamežikal proti oknu. Spet se je zabliskalo in v dolgih sencah, ki jih je naredila v sobi svetloba bliska, se je zdelo, kot da se nekaj skriva. Hkrati z grmenjem je Miha prestrašeno vzkliknil:
»Joj!«
»Joj!« je kot odmev zacvililo nekje od zgoraj.
Miha je začudeno dvignil pogled. Bilo je pretemno, da bi karkoli videl. Za vsak primer je še enkrat ponovil:
»Joj?«
»Joj, joj!« se je zaslišalo v odgovor.
»Kdo cvili?« je vprašal Miha.
»Kdo cvili?« je zaslišal v odgovor.
»Jaz sem Miha,« je odgovoril Miha.
Tedaj pa je spet zabliskalo in zagrmelo.
»Joj,« je vzkliknil Miha in stisnil odejico k sebi.
»Joj, joj,« se je kot odmev zaslišalo nekje od zgoraj.
»Zakaj pa cviliš?« je vprašal Miha.
»Zakaj pa cviliš?« je zaslišal vprašanje.
»Malo me je strah,« je odgovoril Miha, »Pa tebe?«
Spet se je zabliskalo in zagrmelo in po mogočnem šumenju je bilo jasno, da zunaj lije kot iz škafa.
»Joj,« se je zaslišalo nekje od zgoraj. Miha pa je bil tiho. Res ni bilo prijetno, da se zunaj tako bliska in grmi, še manj pa mu je bilo prijetno, da na nobeno vprašanje ne dobi odgovora. Strah ga je kar malo mineval in počasi se je pričel jeziti na nevidnega oponašalca.
»Joj?« se je oglasilo s podstrešja. Miha je molčal.
»Joj, joj?« je še enkrat zacvililo. Miha je bil tiho. Ni se več tako pogosto bliskalo in grmelo, samo deževalo je še. Miha je zazehal in se počasi ulegel, oči so se mu kar same zapirale. Tedaj pa je zaslišal škrebljanje na podstrešju in tenek glas je vprašal:
»A si še tukaj?«
Miha je bil v trenutku buden. »Ja,« je odgovoril.
»Čisto sem premočena,« je potožil glasek.
»Kdo pa si?« je vprašal Miha.
»Miška,« je zaslišal v odgovor.
»Kaj pa delaš na podstrešju?« je vprašal Miha.
»Umaknila sem se pred dežjem,« je odgovorila miš.
»Kako pa da si potem mokra?« je vprašal Miha.
»Prepozno sem se umaknila,« je z drgetajočim glasom odgovorila miš.
»Aja,« je rekel Miha.
»Pa lačna sem tudi,« je potožila miš.
»Jaz sem pa zaspan,« je odgovoril Miha, ki ga je miška kar malo pojezila.
»No, potem pa lahko noč,« je razočarano rekla miška.
»Lahko noč,« je odgovoril Miha in zaprl oči. A ni mogel spati. Premražena miška na podstrešju je kar naprej tekala sem in tja in škrebljala, da je imel Miha kmalu vsega dovolj. Končno je vstal in se po stopnicah odpravil v kuhinjo. Odprl je vrata hladilnika in našel sir. Košček ga je odlomil. Ko se je po prstih vračal, je na polici za čevlje zagledal tople mamine copate. Po hitrem premisleku je vzel desnega in se vrnil po stopnicah, odprl vrata na podstrešje in počakal, da so se mu oči privadile na temo.
Dež je medtem prenehal in izza oblakov je pokukala luna. Posvetila je skozi lino na podstrešju in v polmraku so se izrisale razne stvari, ki so bile pospravljene na podstrešje. »Miška,« je poklical Miha. Nihče ni dogovoril.
»Miška,« je še enkrat poklical Miha a videti je bilo, da je zastonj vstajal iz tople posteljice:
»Prinesel sem ti sir,« je še rekel in se že obrnil, ko je zaslišal hitri tek nožic.
»Sir,« je veselo zacvilila miš in Miha je začutil, kako se je nekaj mokrega dotaknilo njegove noge.
»Kje imaš sir?« je vprašala miška in se povzpela Mihcu na hlačnico, od tam pa ena, dva splezala na njegovo ramo ter pustila mokro sled. Njeni brki so ga radovedno požgečkali za vratom.
»Tukaj,« se je zasmejal Miha, »in nehaj me žgečkati!« ter ponudil miški košček sira. Počepnil je, miška pa se je stisnila v njegovo toplo naročje in cmokaje zagrizla v ponujeni sir.
»Veš, kaj,« je malce očitajoče rekel Miha, »čisto si me zmočila.«
»A res?« je brezbrižno vprašala miška.
»Ja,« jo je okregal Miha, »res lepa zahvala za sir,«
»No, sem vsaj jaz zdaj suha in sita,« je odgovorila miška zadovoljno. Potem pa hitro splezala Mihcu na ramo in ga požgečkala z brčicami, da mu pokaže, da se je samo hecala:
»Hvala,« mu je zašepetala v uho in Miha ji je hihitajoče se ponudil mamin copat. Miška je splezala z Mihca, zlezla v copat in čez trenutek je bilo iz njega slišati samo še tiho smrčanje. Miha je skomignil z rameni, zazehal in se vrnil v svojo posteljico. A komaj je dobro zaprl oči, že ga je predramilo škrebljanje.
»Hej, Miha,« se je zaslišalo s podstrešja, »a že spiš?«
»Ja,« je odgovoril Miha.
»A se hecaš?« se je zahihitala miška.
»Ne,« je odvrnil zbujeni Miha, »kaj pa je?«
»Zaželeti sem ti hotela lahko noč. Lahko noč!« je veselo zacvilila miška.
»Lahko noč,« je odgovoril Miha, ki se je samo delal, da je jezen, v resnici pa se mu je vse skupaj zdelo zabavno. Nekaj časa je še poslušal, a na podstrešju je bilo končno vse tiho.
Naslednje jutro je za spremembo fant res dolgo spal. Ko pa je nastopil večer, sta bila njegova starša zelo presenečena, kako se mu je mudilo v posteljo. Miha je komaj čakal, da spet zasliši miškino škrebljanje. Imel je namreč že pripravljenih nekaj šal na njen račun ...
