Miha ... in mravlja Lavra
Miha ... in mravlja Lavra Eva Škofič Maurer |
|
Miha je velik fant. Star je že več kot dve leti. Najraje je zlate kroglice. Govori že veliko besed, samo nekaterih še ne zna izgovarjati. Z mamico in atijem živi v hiški, obdani s travniki in gozdom. V hiški živijo tudi drugi prebivalci: predvsem pajki, občasno tudi kakšna muha, kar pajke zelo veseli. Na podstrešju so netopirji, na seniku mucke. Letos na pomlad pa so si za elementi v kuhinji uredile hišico še mravlje.
Mravlje se počutijo v kuhinji zelo prijetno. Tu najdejo veliko dobre hrane: pod mizo zlate kroglice in bobi palčke, na kuhinjskem pultu pa jabolko in banano, ki ju Miha ni do konca pojedel. Drobtinice kruha, ki ostanejo po zajtrku, so odlične. Če imajo srečo, najdejo mravlje celo sladkor, ki se je razsul po štedilniku pri kuhanju kave. Res niso izbirčne, vse odnesejo domov.
Mravlje tudi niso lene: celo ponoči vstanejo in se marljivo odpravijo na delo. Ves čas pošiljajo izvidnice v bližnje sobe. Miha je mravljo Lavro srečal v dnevni sobi. A takrat ji še ni bilo tako ime.
Vozil je svoj modri avtomobilček in preverjal, ali se kolesa lepo vrtijo. Ali tudi vzvratno pelje gladko, kako mu gre po neravni površini, kako prevozi knjigo in kako ropota po radiatorju. Ravno ko je preverjal, ali dobro »potegne« navpično navzgor, bi se skoraj zgodila nesreča. Avto je zadnji hip zavrl, da ne bi povozil mravlje, ki je prečkala steno.
»STOP!« je ukazal Miha, in avto je ubogljivo ustavil.
Miha si je neznano udeleženko v prometu od blizu ogledal.
»Živijo,« je rekel. »Kdo si pa ti?«
Mala mravlja je komaj lovila sapo:
»A ti sploh gledaš, kod voziš!?« je zavpila, ko je zajela dovolj zraka.
»Skoraj bi me povozil!« je vpila tako na glas, da jo je Miha brez težav slišal.
»Oprosti, prosim!« se je fant vljudno opravičil.
»A bi, prosim, že odmaknil to svoje vozilo!« je malce tiše dodala mravlja.
Miha je urno postavil igračo na tla.
»Tako!« je zabrusila mravlja, se obrnila na peti in srdito nadaljevala svojo pot prek stene.
»Sploh še nima vozniškega dovoljenja, pa divja gor in dol, sem in tja in nič ne gleda,« je godrnjala predse.
Zdaj je bilo tudi Mihcu dovolj. Podstavil je prstek, da se mravlja niti zavedala ni, kdaj je splezala nanj, in jo je ponesel čisto k očem. Še dihati ni več upala.
»Veš, kaj,« je bil res hud Miha, »opravičil sem se ti in avto sem umaknil, zato nehaj godrnjati in povej, kdo si, kako ti je ime in kaj sploh počneš v naši dnevni sobi.«
»Mravlja sem,« je komaj izdavila.
»Lavlja,« je ponovil Miha.
»Ne, ne lavlja, mravlja,« ga je popravila mravlja.
»Lavra?« Miha je imel z novimi besedami včasih težave.
Mravlja se je zdaj že smejala: »Mravlje nimamo imen,« je še nadaljevala.
»Kako da ne?« se je začudil Miha.
»Preveč nas je, pa ni dovolj imen za vse,« je odgovorila, »ime ima samo naša kraljica.«
»Ooooo,« se je začudil Miha.
»Saj ti gotovo tudi nimaš imena, vas ljudi je tako veliko!«
»Imam ime. Miha sem,« je rekel fant ponosno.
Mravlja je osupnila. »Joj, kako lepo ime! Miha …« je zavistno ponovila mravlja. »Tudi jaz bi rada imela ime, veš,« je otožno nadaljevala. »Samo pri mravljah ni pomembno, kdo si, ampak da si marljiva, marljiva in še enkrat marljiva!« je zavzdihnila mravlja. »In sploh ni pomembno, ali si morda utrujena, ali bi se želela pogreti na soncu, ali te bolijo mišice. Saj si že slišal: priden kot mravljica.«
»Nisem,« je odgovoril Miha, ki se mu je mravlja kar malo zasmilila.
»No, si pa zdaj slišal,« je pribila mravlja in namrgodeno dodala: »In sploh me že enkrat spusti, danes moram še toliko narediti … gotovo me bodo okregali!«
Miha jo je previdno spustil in vprašal: »Kaj pa moraš narediti?«
»Hrano poiskati, se ve!« je odvrnila mravlja.
»Meni je ostal tale košček piškota …« je ponudil Miha.
»Krasen je!« je vzkliknila mravlja in zaploskala s prednjima nožicama. »Samo nikoli ga ne bom prinesla do mravljišča, tako velik je.«
»In če te zapeljem z avtom?«
»O, bi me res?« je sramežljivo vprašala mravlja.
»Gospa Lavra, izvolite, vstopite,« je Miha odprl vrata pri modrem avtomobilčku.
Mravlja je prav po damsko splezala na sovoznikov sedež. Miha je košček piškota položil na zadnji sedež, preveril, če je dovolj goriva, zavrl vrata in prižgal motor. »Brrrrrm, brrrrrrm, brrrrrrrm,« je godel namesto motorja.
»Smo privezani?« je še skrbno vprašal Miha, prijel modri avtomobilček in ukazal: »Gremo!«
Zdrvela sta preko dnevne sobe, se dvignila na kup knjig ter ga varno zapustila. Sovoznici je jemalo sapo, a čutila je, da voznik ve, kaj dela. Preskočila sta prag med dnevno sobo in kuhinjo in zapeljala proti kotu kuhinje.
»Hvala!« je vzkliknila mravlja, ko je Miha parkiral avtomobilček, »od tu je čisto blizu do mravljišča, lahko pokličem prijateljice, da mi pomagajo odnesti piškot.«
Miha je postavil košček piškota zraven mravlje.
»Krasno se je bilo peljati s tvojim avtom, Miha, zelo dober voznik si,« ga je pohvalila mravlja.
»Hvala,« je rekel Miha. Potem sta nekaj časa molčala, ker jima ni bilo do tega, da bi šla narazen.
»Že vem,« je nenadoma vzkliknil Miha, da je mravlja kar poskočila.
»Kaj veš?« ga je rahlo tresoče vprašala. »Kaj ko bi ti dal ime?« je predlagal Miha.
»Prosim?« je zazijala mravlja.
»Saj me nihče ne bo klical po imenu!« je zlovoljno zaključila. »Jaz te bom,« je odvrnil Miha. »Kdaj pa?« je neprepričano vprašala mravlja. »Ko se boš naslednjič peljala z mojim avtomobilom!« je pribil Miha. »Prav,« se je zasmejala. »Pravzaprav si mi ime že dal.« »A res?« se je začudil Miha.
»Lavra bi bila« je skoraj šepetaje izjavila mravlja.
»Mravlja – Lavra!« »To je pa res lepo ime! Se kmalu vidiva, Lavra!«
»Na svidenje, Miha,« je pomahala mravlja Lavra s tipalkami. »Hvala za piškot, za vožnjo in ime!«
»Na svidenje, Lavra!« je odvrnil Miha in veselo odpeljal modri avtomobilček v garažo.