Miha Brtoncelj in njegove čudovite dogodbe po svetu

Miha Brtoncelj in njegove čudovite dogodbe po svetu Andrejčekov Jože

Izdano:	Besednik 2/1–10, 1870
Viri:	dLib 1, 2, 3, 5, 6, 7, 8, 9, 10
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Članek v Wikipediji:	Andrejčekov Jože
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Mladi Mihec in stara teta.

Na Razborji je grozno dolgočasen kraj, nikamor drugam se ne vidi, nego naravnost kviško proti nebu. Solnce vsaki dan samo opoldne nekoliko posveti v to kotelj, potlej se pa zopet skrije za vrhunce gozdnatih hribov, ne mene se, je li potrebna njegova blagodarna gorkota tudi tej luknji ali ne.

Razborška Neža pa se za vse to nič ne zmeni. Še mar jej ni, sije li solnce ali ne sije čez dan, da se le opoldne prikaže, kedar starka sedi na veznem pragu ter si greje vele, starikave ude. Njej je ta kraj najljubši na svetu, še pred farovžem na klopici, kjer vsako nedeljo pred mašo poseda, in se s svojimi vrstnicami pogovarja, ne zdi se jej tako prijetno; in farovž je vendar hiša z dvema nadstropjema, prostornim dvoriščem, po kterem čivkajo piščeta skakljaje za materjo kokljo, pojó petelini, deró se purmani, grgočejo gosi in race, na fajmoštrovem oknu v zeleni kletki med cvetlicami pa poje kalinček dan za dnevom: »O preljubi Avguštin, ti imaš lep cekin itd.«; kroži pa vedno eno in isto pesem, ker se nobene druge naučil ni. – To stare Neže ni zanimalo, bila je že prestara za takove svetne ničemurnosti, in človek njenih let se raji s čem važnejšim ukvarja. – Razborje jej je bil celi svet; ni se ganila iz te preljubeznive dolinice cel teden, dokler je ni v nedeljo zjutraj povabil veliki zvon v cerkev k maši, kjer pa je potem tudi opravila vso pobožnost za celi teden in se še le zvečer domu vrnila.

Neža je bila že blizo šestdeset let samica, in čeravno dobra kristjanka, vendar ni nikdar želela prejeti poslednjega izmed sv. zakramentov ter si oprtati na rame težavni zakonski jarem. Hudobni ljudje so sicer jezike brusili, da se Neža zato ni omožila, ker jej je manjkalo v mladosti dveh poglavitnih reči, ki privabljujete snubače iz vseh kotov, namreč daru lepote in napoljene mošnje. Pa kdo bo ljudem verjel, ki vedno radi obirajo svojega bližnjega, verjemimo raji Neži, ki stavi svoje dokaze na trdno podlago: da človek samši najlože dela za nebesa. – Hišico na Razborji je podedovala po svojem bratu, ki je že tretji dan potem umrl, ko je bila dodelana ter mu je bilo dopuščeno samo dvakrat v njej spati; hiša je bila torej odslej Nežina lastnija, in kdo jo bode po Neži podedoval, sam Bog vé!

Kakor smo že rekli, Razborška Neža se je z vsemi štirimi branila posvetnih veselic že od mladosti. O godbi, plesu in enacih pregrešnih zabavah še slišati ni hotela, nikar se jih šele kedaj vdeležiti! In tudi kavo, ktero je žgala iz ječmena in želoda, ter jo mešala s prekuhano goščo, ki jo je pošiljala farovška kuharica, – bila bi gotovo huje sovražila, nego največi greh, zlasti ker jo gospoda pije, – gospoda pa pri njej ni imela dokaj veljave zavoljo gizdavosti, posebno odkar so se vsilili obroči pod kiklje, – ko ne bi bila ta blaga tekočina, pomešana s kozjim mlekom, Nežici tako dobro dela in jej krepčala ostarele ude. Kar pa je človeku v korist, se pa ne sme več med greh šteti, zeto je pa tudi kavi podelila vse državine in duhovske pravice.

Vse drugačnih misli pa je bil Mihec, njen rejenček. Bil je sin njene sestričine, ki ga jej je izročila v varstvo, ko je šla za svojim možem na Polsko, – za nezvestim možem, ki je pognal njeno doto in jo potem krenil po svetu s trebuhom za kruhom. Žena pa je imela preveliko ljubezen do svojega zapravljivega moža, da bi ga bila kar tako pustila po svetu meni nič tebi nič, zatoraj jo je pomaknila za njim; – potlej pa ni bilo nobenega več nazaj ni matere ni očeta, in Mihec je ostal v tetini hiši.

Stara teta si je prizadevala na vse moči, da bi obudila v Mihatovem srcu že za mladih nog vse one lastnosti, ki so se jej zdele po njenem mišljenji neogibno potrebne vsaki krščanski duši; in da bi jo Mihec raji ubogal, smel je vsako jutro nekoliko zajeti ž njo tiste rujavo-sivkaste čorbe, ktero je ona imenovala »kofe«, prav za prav pa je bil le ječmenovec, želodovec in nekaj farovških ostanjkov po zajuterku. – Ker je bila hiša na samem, bilo jej je lehko varovati ga družbe vaških otrok, ki so bili grozno razposajeni in se je bilo bati, da bi tudi Mihca ne okužili. Po leti je hodil ž njo v gozd gob, jagod in borovnic brat, po zimi pa, ko so se drugi otroci drsali po ledu na travnikih, ali pa vozili se po snegu na saneh, moral je Mihec pri teti čepeti na čelešniku in jej pomagati razna mala dela opravljati: bodi si, da sta izbirala lečo in fižol, ali pa sušila želod za kavo, včasih pa tudi napravljala iz raznih zelišč mazila, ki so imele neznano moč zoper oteklino, prisad, in kdo ve zoper kaj še vse. Med delom sta tudi opletala molitvice, kolikor jih je znala Neža, in če se je jelo Mihu izdehati in mu dolg čas prihajati pri vedno enakem opravku, pripovedovala mu je včasih tudi razne povesti o zakladih, rojenicah, zakletih princezinjah itd., ktere je Mihec željno poslušal, in nekoliko pozabil dolgi čas. – Te pravljice pa so tudi imele velik vpliv do njegovih možgan, kakor bomo pozneje videli.

Pri vsem tem pa, da je Mihec s teto kavo srebal, borovnice bral in povesti poslušal, vendar se ni hotel kaj dosti poprijeti njenih naukov. Kedar je bila kava kuhana, djala je Neža vselej: »No, Mihec, če boš priden, pa zajmi!« Deček je pošteno obljubil vse, dokler je imel žlico v roci in je bilo še kaj v škedelici, potem pa je zopet naglo pozabil opominov, kakor je sploh navada po svetu, da ljudje preradi pozabijo prejetih dobrot, Mihec si je mislil: »obljubiti in storiti je preveč«.

Dovršivši deseto leto je Mihec nategnil prve hlače v življenji, ktere mu je kupila teta; in sedaj je še-le prav čutil, da je vendar le nekaj na svetu, ker sme nositi hlače. – Bilo je to o veliki noči in Neža ga je vzela seboj v cerkev.

Tu se je Mihcu odprl čisto nov svet. Prvikrat v življenji je videl vas, videl veselo deco, ki so tudi že nekteri nosili hlače, videl cerkev z visokim zvonikom, odkoder je prej samo zvonjenje cul. V cerkvi pa tako bliščobo, toliko sveč in svetilnic, in pozlačenih svetnikov po oltarjih, kterih je imel vsak kaj druzega v roci! Poznal jih je že nekoliko iz pratike, ker teta je imela tudi pratiko doma, – na primer: sv. Štefana, ki je imel kamenje v plašču, sv. Antona z zvončkom in prešičkom na strani, sv. Katarino z velikim kolesom in med vsemi sv. Miklavža s škofovo palico in jabelki na knjigi; in se druzih več.

Pa zunaj na farovškem dvorišču je videl še vse kaj lepšega: Rudečibradi purman se je grozno napihoval in počasno stopal med drugo perotnino razprostiraje svoj rep in drsaje s perotami po tleh, da je vse šumelo, kot kaka gizdava gospodična z okornimi krili. Hudo se je drl, in ko ga je Mihec jel oponašati, zakadil se je vanj; pa deček je bil urnih peta in ko je bil skrit za tetinim krilom. Tako hude pute še nikdar ni videl; kakor je on imenoval to dvonožno žival.

Na farovškem oknu je jel kalinček napletati svojega »ljubega Avguština«, in Miha je zijal v okno ves zamaknjen.

»Teta! kaj pa je to? Kdo pa tako poje?« popraša Nežo, ki je bila že vsa vtopljena v pogovor s svojimi sosedami.

»Farovški ptič; vidiš ga gori-le na oknu v kletki?« odvrne ta kratko, ker se ni dala rada motiti v svojih važnih obravnavah s starimi tetkami.

»Kakov ptič pa je? kako se imenuje?« praša Mihec še dalje.

»Ovbe, kalin je! – Sitnež sitni, daj mi vsaj pokoj.« 

Mihec bi bil še mnogo rad izprašal, pa kaj, ker so teta tako hudomušni in mu nočeje nič povedati. – On je že mnogo kalinov videl v gozdu, pa nobenega še ne, ki bi znal peti o »ljubem Avguštinu«. Ta je moral biti gotovo iz ptuje dežele, ali pa je bil kacega bolj gosposkega plemena. Včasih so mu teta tudi pripovedovali, da so znale nekdaj vse živali govoriti; – pa to je bilo že davnej, davnej, – kaj, ko bi bil ta še potomec onih časov in bi si bil še zapomnil to pesem? – Tako je ukrepal Mihec, pa pravega le ni vedel. –

Popoldanje opravilo se je končalo, in cela čreda otrok se je pripodila krog cerkve s klopotci, in ropotali so, da ni bilo lastne besede čuti. V zvoniku je stal cerkovnik z opresniki ali oblati in metal zaporedoma majhine koščike med otroke, ki so jih kriče lovili in povživali.

Sedaj ni mogel Mihec svojih želj več brzdati. »To mora gotovo kaj slastnega biti!« misli si, »da se vsi tako pulijo za te lističe.« – Popusti teto natihoma, pridruži se deci in prosi prvega, da bi mu pokazal klopotec, kakošen je. Pa že ni bilo več časa. Z zvonika je zopet priplaval velik bel kosec in vse je zijalo vanj in nastavljalo zdaj perišča, zdaj klobuke, da bi ga vlovili. Tudi Mihec lovi in oblat pade ravno pred-nj. Mihec se zvali z vso težo nanj, da bi mu ne ušel, drugi otroci pa nanj, ki jim je bil čisto ptuj tovarš in ni še imel nikakoršne pravice zahajati v njihno družbo. Mihec skuša oblat v pest dobiti, pa živa kopica je nastajala vedno veča. Vse ga je ruvalo, suvalo, in ko to ni pomagalo, spravili so se nad njegove uboge lase ter ga bunkali po hrbtu – ti neusmiljeni pajdaži! – Mihec se ni mogel več vstavljati tako obilnemu sovražniku; lasje so mu bili preveč dragi in bunke pretrde. Popusti beli oblat, spravi se na noge in joj! njegove hlače, njegove nove platnene hlače so vse umazane! – O, kaj bodo rekli teta, – huda teta? – O, ti nesrečni oblat! – Če se bolj ozira po hlačah, bolj se mu smilijo in slednjič jame glasno jokati. Da bi teta ne zapazili njegove pregrehe, obriše si nekoliko hlače s travo, solze iz oči pa z rokavom, in dobro je bilo; v srcu pa priseže nič več pridružiti se tem hudobnim paglavcem, ki tako po nedolžnem bunkajo in lasajo. Vrne se k teti, in čast in hvala starim, zgovornim ženicam, ki so pridno klepetale, da niso zapazili njegove nesreče. –

Sedaj je bilo z Mihčevo ubogljivostjo pri kraji. Prvikrat je spoznal, da je svet nekoliko veči, nego Razborška kotanja. Videl je, koliko veselic se nahaja povsod, za ktere še vedel ni. Ko bi se še le z vaško deco mogel sprijazniti, potem bi bilo vse dobro. Morda pojde, ako bo imel tudi klopotec, kot uni; morda je to glavni vzrok, da so ga izpehali iz družbe?

Še tisto popoldne prišed domu vzeme velik nož in smrekovo deščico ter jame narejati klopotec, kolikor se je dalo iz lastne poskušnje.

»Kaj delaš?« vprašajo teta videti ga rezljati in dolbiti deščico.

»Nič! – tako ropotuljo bom naredil, kot jo imajo drugi otroci, da bom tudi jaz jutri Boga strašil.« 

»Ne boš ne, ne pustim, – le kar iz rok s to neumnostjo! Bi se rad valjal po blatu, ne? – in hlače trgal? – Ti ne smeš druzih otrok posnemati, oni so vsi sprideni. Ne smeš, pa je; – je greh. – Daj nož sem!« 

»Naka!« pravi Mihec pogledaje teto, ter se umakne veli roki, ki je že segla po nožu.

»Daj sem! pravim. Boš ubogal?« 

»Ne dam ne!« In pri tej priči steče za vogel, ter gleda šegavo po teti, ki ga ni mogla dohiteti s svojimi okornimi nogami.

»Ti mrhača ti!« žugala mu je s pestjo in kazala dva škrbasta zoba, edina ostanjka nekdanje vrste, »le počakaj, se bova že še pomenila! Kofe bi žrl jeli? ubogal pa ne! – Nič več ne pojdeš v cerkev z menoj, veš!« 

Pa Mihec se ni bal tega žuganja, ker je dobro vedel, da teta mnogo žugajo pa malo izpolne. In res je bila taka. Zvečer sta že zopet skupaj jedla, čeravno kave ne, ker ta je bila samo pri zajuterku, – vsaj mlečno kašo: in Mihec in Neža sta bila zopet najboljša prijatla.

Črevljar Kosabrin.

Nekega jesenskega dne je Mihec lazil po hosti za hišo in nastavljal bezgove ptičnice po vejah in drevesnih rogovilah; hotel je namreč vjeti kalina, da bi mu tudi pel o ljubem Avguštinu, kot farovški. – Pa skakali so razni ptiči po drevesih in čivkali, samo kalina ni bilo nobenega blizo, kot bi bili že prej uganili Mihčeve misli. To ga je jezilo; popustil je hosto, šel na spašnik, kjer je stala stara, na pol suha lesnika in vsedši se na mejo, jelje trkljati kamenje v dolino in na glas prepevati:

Jurček spod gore
Ima pisane vole,
Pa rujavo ženó,
Ki ne mara za njó.

To je slišala stara Neža, ki je čepela za hišo in brstje lomila, da bi zakurila v peči. Obide jo grozna nevolja slišati svojega rejenčka take brezbožne pesmi popevati. Počasno se dvigne, korači na bližnjo višino, od koder se je videlo na spašnik, ter zakliče na vse grlo: »Mihec! – domu pojdi, – brž!« 

Deček je mislil, bog zna kaj mu bodo teta povedali, ali pa celo dali, ker ga tako nevtegoma domu kličejo, in urno pobere kopita ter teče žvižgaje proti koči.

O, kako resno se držé teta, kot bi jim bile pute kruh snedle, ko stopi Mihec čez prag v vežo.

»Kajon, kje si se naučil tako nesramne pesmi peti?« vpraša ga Neža nevoljno in suha brada jej klepeče same jeze. »Tak trkovec, pa že takove nesramnosti uganja? Fej te bodi!« 

»Črevljar Kosabrin jo je unidan pel, ko je šel z Kakitovja,« pravi Mihec šegavo. »Teta, ali je vi ne znate? Je lepa; le čakajte, bom pa še drugo vrstico zapel:

Neža kovačeva
Bodeš kaj plačala? –
Pil bi ga rad ti ptič,
Plačal pa nič.

Ni res lepa?« 

»O, ti moj Bog ti, kakošni so sedaj otroci! vsi sprideni. Za mojih let tega ni bilo. – Ti grdoba ti, kaj meniš, da moraš tudi ti početi, kar drugi počno? Kosabrina ni nič prida, in ti bodeš tudi takošen čez kaj časa, ah pa še slabši. Kaj ti je treba poslušati, kar on poje? – Poberi se mi spred oči, nič več te ne maram! Ti rujavec rujavi, ravno tak si, kakor je bil tvoj oče.« 

»Teta, kakošni pa so bili moj oče?« nadleguje jo Mihec poredno se krohotaje.

»Takošen, kakor si ti: ves muhast; ko bi bil kaj boljši, pa bi te ne bil zapustil.« 

»Pa rujav? ahá!

Velik, črnolas, rujav,
Ta bi meni se podal.

Tako je pela ona zakleta princezinja v Kompalškem gradu, ktero bi bil lehko rešil neki pastir, in bi bil dobil mnogo zakladov, pa bil je preboječ, in princezinja je ostala v gradu ter mora čakati, da bo prišel zopet črnolasi, rujavi deček, ki jo bo rešil in potem dobil za ženo. – Saj ste mi vi pravili to povest, jelite? – Oh, ta povest je tako lepa! – Rujavi, črnolasi deček jo bode rešil, jaz sem tudi črnolas. He! ko bi jaz dobil vse zaklade, potlej bi si sezidal hišo, večo, nego je farovž, pa takovega kalina bi si kupil, ki bi mi prepeval celi dan v zlati kletki, in vi teta morali bi priti tudi k meni, če ne bi bili preveč sitni. Kaj menite, da ne bi se moglo to zgoditi?« 

»Ovbe prismoda, pojdi se solit,« pravi Neža že nekoliko mehkeje, videča, da bi je Mihec ne pozabil, če umi ga včasih okrega. – »Ti si aboten, nič ti ne sme človek povedati; to se le pripoveduje o princezinji, kdo pa ve, če je res.« 

Med temi pogovori prikrevsa črevljar Kosabrin krog hiše in obstanši pred pragom pravi z gromovitim glasom: »Dober večer, mati Neža! če že tudi niste, stari ste že potem; – opanjke sem vam prinesel.« 

»Že dobro; koliko sem pa dolžna?« vpraša Neža, v kterej se je zopet zbudila nevolja videti človeka, ki zapeljuje njenega sicer dobrosrčnega, pa nekoliko lehkomišljenega Mihca; zlasti pa, ker jo je vedno nadlegoval s priimkom, o kterem ni hotela nič vedeti.

»No, mati no, le potrpite nekoliko,« odvrne Kosabrin, »saj se nama nikamor ne mudi. Ko bi mi vi hoteli zamudo plačati, ki sem jo imel pri teh opanjkah, prodati morate svojo bajto, z vsem, kar je v njej, kajti dva dni sem sedel pri njih ter jih krpal in krpal; naj manj petnajst županov sem prisil na vsako stran, in ko sem delo končal, zijala sta vendar še obadva, kot kapeljna v vodi. – Možili se že ne boste v njih, ker bi podplatje plesu ne pretrpeli, še manj pa opetje; zato vam bom pa samo župane rajtal, ki sem jih porabil: vse skupaj osem krajcarjev, to ni veliko, ker je dan dananšji usnje drago; razen tega pa upam, da vam bom za svatovščino nove naredil, in naredil vam jih bom – raca na vodi – kot bi jih vlil na noge.« 

»Trabuzla, kdo te je naprosil norčevati se z menoj; tu imaš denar, pa pojdi, na!« –

»Mojruha, mati, – ali botra čem reči – vi bi se še možili, da bi bilo veselje. Star denar, staro vino, stara dekle, to je še vedno najboljše.« 

»Molči! pravim, ali ne vidiš, da je oblačno? – Mihec, pojdi, pojdi goril-le v mejo in prinesi mi suhih vej, v peči noče goreti.« Zadnje besede so veljale dečku, ki je ob steni slone zijalasto poslušal.

»Jaz bi vas koj vzel,« nadaljuje poredni črevljar, »čeravno nama leta že več, nego za polovico navskriž hodijo. Če vam je pa morda kteri drugi všeč, pa kar povejte; le meni se izročite, tacega bom pripeljal, kot bi v enem letu zrastel; boste videli!« –

»Spak, poberi se mi in pusti me pri miru že vsaj enkrat. Plačala sem ti in sedaj nimaš več nič tu opraviti. Ni dosti, da otroka pohujšuješ, norčuješ se tudi z mano, ki sem že stara žena in sem več poskusila na svetu, ko ti.« 

»Dà, dà, mati, pri tem ostane, kakor sva se zmenila; – mož je le mož. – Lehko noč, pa dobro spite!« Pri tej priči zopet odide reže se po ozki stezi navzdol, Neža pa globoko vzdihne, kot bi se jej bil odvalil težek kamen s prsi, ter odstavi lonček od ognja, v kterem je vrela večerja. –

Črevljar Kosabrin je bil človek Cahevzove postave, nekoliko grbav, in poseben častilec vinske kapljice. Kar je čez teden prislužil, to je navadno pognal v nedeljo, in če mu je bila nedelja premalo, vzel je še pondeljek na pomoč. Ljudje so djali, da ga včasih nekoliko luna trka in da že od mladih dni ni bil čisto zdrave pameti; pa Bog varuj, ko bi mu bil kdo to v oči povedal! Čeravno sicer pohlevna dušica, bil bi takovemu predrznežu gotovo potrl vse kosti in koščice brez usmiljenja; in to bi bil lehko brez velicega truda, ker Kosabrin je bil zelo močen. Njegova najljubša druščina so bili otroci, kterim je rad pripovedoval povesti o strahovih, zakladih i. t. d., kterih je mnogo vedel, zatoraj jih je pa tudi imel vedno polno krog sebe, kjer koli je šivaril. Samo stare tetike po vasi ga niso mogle trpeti, ker jih je vedno dražil in se ženil pri njih, in gotovo bi se ga bile povsod ogibale, ko ne bi bil on edini črevljar v okolici, ki je znal na sejmu najboljše podplate izbrati, črevlje naj trdnejše podšiti, zraven pa tudi najbolje krpati raztrgane opanjke, da so potem še del trpele, nego nove. Zarad te prednosti se pa že nekaj prizanese, če je tudi človek včasih nekoliko siten. – Razen tega pa je imel še drugo napako; bil je namreč ves zateleban v loterijo in podzemeljske zaklade Sanjske bukve je znal vse na pamet ter vedel, kaj pomenijo te ali une sanje, in ktere številke bo dobro staviti. Zato si je pa tudi vsako nedeljo pritrgal šestico, da je mogel staviti, čeravno ni nikdar nič dobil.

Ko je ono popoldne prižvižgal in pripel od Razborja doli po stezi, zapazi Mihca v meji, ki je lomil suho brstje in povezoval butaro.

»Mihec! kaj pa delaš?« tako ga praša.

»Brstja bom nalomil, da bodo teta večerjo skuhali,« odvrne ta.

»E pusti sušnjavo! – Tvoja teta je sitna in vedno klepeče, kot šoja. – Pojdi raji z menoj doli do prelaza.« 

»Ne smem, bodo teta hudi.« 

»Pojdi, ti bom povedal lepo povest, ki je še nisi slišal.« 

»Kakošno pa?« 

»Če greš z menoj, – drugače ti je ne povem.« 

Deček nekaj časa premišljuje, potem pa skoči z meje in se pridruži črevljarju, ki je stal sredi poti in nažigal pipo. – »No – le prični! – do prelaza grem s teboj, saj brstja imam že dovelj nalomljenega, da ga ponesem domu.« –

Ko nekaj časa gresta, oglasi se črevljar: »Ali sem ti že pravil o Marmanovi jami pod sv. Valentinom?« 

»Ne še; kaj pa je s tisto?« praša deček, ki je že komaj pričakoval, kaj mu bode črevljar lepega povedal.

»Le čakaj! je dolga ta povest, pa nič ne de, saj še ni solnce zašlo. – V starodavnih časih je stala na Limberški gori, ondi – pravijo, – kjer je sedaj cerkev, velika graščina. Bila je neki tako obširna, da je imela več oken in vrat, nego je v letu dni. Pa kakošnih oken! meniš takovih, ko jih ima vaša lesena bajta, da človek še glave skozi pomoliti ne more? o ne, – bila so gotovo veča, nego vaše duri v veži. Stopnjice so bile iz belega kamenja in okvirje pri oknih iz tistega zlata. Mize in stoli so imeli sreberne noge, in tla po sobah so bila sestavljena iz samih srebernih šmarnih petič in križastih tolarjev. V stene so bili vdelani dragi kamni, da se je po noči brez vse luči bolje bliščalo, nego po dnevi pri solncu. – V tem gradu je stanoval mogočen grof Marman, ki je imel neki tako dolgo brado, da mu je segala trikrat krog in krog ledij, in močen je bil, kot medved. Njegov meč je klal jeklo in najtrje kamenje, kot puhlo repo, in kdor je zapadel njegovemu srdu, ni se mu dobro godilo. Ta grof je imel lepo hčer, – ime jej je bilo menda Rezika, če sem prav zapomnil; pa naj že bo, kakor hoče, ime ne de tolikanj. Bila je krasna, kot jutranja zarija, imela je zlate lase in vitke ude je krila žametova obleka z zlatimi portami obšita; črevljički na nogah pa so bili iz najtanjše svile, in opetje okovano mesto z žreblji, z dijamanti. – To deklico snubil je sosednji vitez Trdoglav, kojega mati je bila silna čarovnica in zelo hudobna baba. – Marman je to dobro vedel, zatoraj ni hotel dati Trdoglavu svoje hčerke za ženo, tega pa je to ravnanje hudo razsrdilo in potožil je svoji materi ter jo prosil pomoči. – »Ne boj se sinko moj,« pravi mu ta, »predno dvakrat solnce vzide, ne bo več Marmanovega gradu, niti njegovega bogastva. – Pojdi v gozd, ondi raste pod visoko skalo roža hudournica, ki poganja tri vrhe. Te vrhe utrgaj predno jih obsije jutri zjutraj vzhajajoče solnce, in prinesi mi jih z rosnimi kapljami vred.« – Trdoglav gre v gozd, najde rožo hudournico, utrga tri vršičke, na kterih se je držala sreberna rosa, ter jih nese materi domu. – Ko pa je vprvič solnce vzhajalo, pravi majka Trdoglavu: »Sinko moj! pojdi v stolp na lino in ozri se po Marmanovem gradu!« – Ko Trdoglav stopi v lino, pa pravi: »Izza gore vstajajo črne megle in se zbirajo nad Marmanovim gradom.« – Potem pa je jelo grmeti in treskati in hudo je deževalo. Zopet pravi stara majka Trdoglavu: »Sinko pojdi v lino in poglej proti Marmanovemu gradu!« – Trdoglav gre, gleda in gleda, pa lepega gradu ni več. – In zopet pravi mati Trdoglavu: »V kazen, da ti ni hotel dati hčere, ostane Marmanov grad toliko časa pod zemljo z gospodarjem in hčerjo, da pride mladeneč, ki bo še čisto nedolžen, in ne bo poznal niti svojega očeta niti matere. Ta bo rešil očeta in hčer ter dobil vse bogastvo v last in deklico za ženo.« –

»Oh, to je lepa povest!« pravi Mihec, ko črevljar konča, »kje pa je tista jama, ali ti veš zanjo?« 

»Se vé da vem; ondi med Gorami je pri Pukličevem mlinu. Pa stoj, to še ni vse, kar sem ti povedal. – Pred kakimi dvajsetimi leti je gori pri sv. Florijanu stanoval star možiček in zraven tudi star pijanček. Ves božji dan ga je srkal, če je imel kaki bor, ali pa, če so mu krčmarji hoteli upati, kedar pa je bila mošnja prazna, je pa žalosten doma ležal na klopi in prosil, da bi ga že skoraj Bog rešil s sveta, ki mu še kapljice vina ne privoši. Pa bela smrt le ni hotela priti po-nj, čeravno jo je vedno klical, kedar je bil trezen. Ta mož je imel še mladega sina, ki je bil zelo priden. Nekega dne lazi krog jame med Gorami, in ne vem kaj mu je prišlo na misel, zleze vanjo brez vse svečave, in pomiče se vedno dalje. Nekaj časa je bila jama ozka, da se je komaj preril skozi, nakrat pa se razširi. Dečka obšine nenavadna svitloba in pred seboj vidi neznano, zelo krasno dolino. – Potuje dalje – pa čem delj gre, tem več krasote se nahaja. Cesta je bila posuta z belim peskom, ki se je svetil ko živo srebro, ob krajih so rastle jablane, hruške, slive, orehi menda tudi in kostanj, pa vse se je svetilo samega zlata in srebra. Po vejah so skakali zlatoperni ptiči in tako prijetno prepevali, da je deček kar strmel, na majhinem holmcu pa se je dvigal krasen grad, ki je imel sreberno streho in na sreberni strehi je sedel zlati petelin, tolikošen, kot je na našem zvoniku, in ta petelin je imel demantove oči. – Ko deček pride v grad, stal je pri vratih pritlikav dedec, ki je imel tako dolg nos, da ga je na kolicah za seboj vozil. – Ta dedec popraša dečka od kod je, in ko mu vse natanjko pove, spreme ga do druzih vrat, kjer je stala stara, pokvečena babnica, – menda je bila taka, kot je tvoja teta –, ki je imela na nosu palec dolgo bradovico in iz te bradovice so jej poganjale tako dolge ščetine, da je ž njimi strope ometala. – Ko se jej deček približa, praša ga, kaj tukaj išče; – ta pa ni vedel kaj odgovoriti. »Lej,« pravi dalje baba, »jaz sem princezinja tega grada in ta mož je moj oče. Ako me rešiš, dobiš me za ženo in ta grad z vsem bogastvom vred bo tvoja lastnija.« – Deček pa se je prestrašil tako grde babe, ki ga je hotela imeti za moža in nemudoma jo pobriše iz grada. Da bi prazen ne prišel domu iz tako bogatega kraja, nagrabi si med potoma polne žepe srebernih in zlatih kamnov, ki so ležali po tleh, ali ko pride iz jame zopet na beli dan in izprazni žepe, nadjaje se bogatega plena, bile so same konjske fige.«

»Ali bi bila princezinja potem tudi tako grda, ko bi jo rešil?« praša potem Mihec črevljarja.

»O kaj še, potlej bi bila zopet krasna, kot je bila prej; to je le zato, ker jo je Trdoglavova mati začarala. – Oni fante je bil aboten, da je bežal. Kako bogat bi bil lehko, in njegov oče bi bil potem brez skrbi pil in si več ne vošil smrti.« 

»Oh, ko bi bil jaz tako srečen!« vzdihne Mihec ter stoji zamišljen.

»Ljubi moj, to ni zmiraj mogoče, sicer bi bil že tudi kdo drug poskusil, in ne tebe čakal. Vhodi v takove podzemeljske jame, kjer so zakleti gradovi, odprti so samo vsacih sto let enkrat, če pa kdo drugokrat gre vanje, pa ne najde nič, ali pa telebi v kako krnico, da več ne pride ven. – Potrpi pa, drugi teden bo kvaterna sreda, in če si pri volji, greš lehko z menoj. Jaz vem o velikem zakladu v Rožeškem gradu, in če ga izkopleva, bova ravno tako bogata, kot bi princezinjo rešila; in to delo ni tako težavno.« 

»Ko bi me teta pustili?« 

»Pa jej uideš! – He! to ne bodo kaki mali krajcarji, bo denarja na mernike. Potlej boš tak gospod, še bolj mogočen, nego je naš komisar.« 

»Pojdem,« pravi deček, kterega so črevljarjeve lažnjive besede vsega omamile. – »Sedaj moram pa domu, čisto je že tema, da ne bodo teta hudi. – Lehko noč!« 

»Lehko noč! pa ne stari povedati, kaj sva se zmenila, veš!« 

Deček je urno stekel po stezi proti domu, črevljar Kosabrin pa jo je počasi mahal proti vasi sam seboj se pomenkovaje zdaj o zakladih, zdaj o loteriji, potem pa jame peti:

Fantje smo iz Kamnika,
Vsi smo brez slamnika;
Rihtarjev sin ga ima
Iz pasjih kocin.

Mihčeve sanje in nesrečna poskušnja.

Mihec je spal pod streho na kupu sena in ovsenih plev, in ta postelj mu je bila popolnoma prijetna, ker nikdar drugačne ni poznal.

Da je to noč imel čudne sanje, lehko si vsakdo misli, kajti črevljarjeva povest mu je neprenehoma šumela po glavi. Dolgo je še premišljeval zvečer vse te čudne dogodke: lepi Marmanov grad pod goro sv. Valentina. Zakleti graščak z neznano dolgim nosom in princezinja z veliko bradovico. Se ve da bi to potem vse zginilo, ko bi ju kdo rešil; in princezinja ne bi bila več pokvečena stara babura, temuč zala deklica z zlatimi lasmi in v žametovi obleki. Potem pa krasni vrti in na drevesih same zlate in sreberne hruške, jabelka, orehi itd., steze pa posute z biserji in dijamanti, oh to mora neznano lepo biti. Ko bi Mihec vse to dobil, kaj bi nek počel potem? Kako bogat bi bil! naj bogatejši v vsej okolici in zraven še graščak, ki bi stanoval v velikem gradu, ki ima več oken, nego je dni v letu. Se vé da, grad bi se potem zopet vrnil na prejšnje mesto, kjer je stal nekdaj, in sv. Valentin moral bi se nekoliko dalje umakniti, da bi bilo doselj prostora.

Med takovim premišljevanjem se ga poloti spanec in polagoma zadremlje. Imel je tako žive sanje o vsem, kar mu je črevljar pravil, da je bil še drugi dan ves zmešan. – Sanjaje je tudi teto videl v podobi Torke. – Ko se zjutraj zbudi, bil je že beli dan in skozi podstrešno ljuknjo sijalo je solnce na Mihčevo postelj, pred njim pa je stala stara teta Neža, ki ga je prej že dolgo klicala spodej, da bi vstal, ker je že kava kuhana, potem pa z velikim ropotom prizdignila duri pod streho ter zbudila Mihca z lahnim lasanjem in majanjem iz trdnega spanja.

»Vstančkaj, Mihec, vstančkaj!« pravi mu z vso svojo ljubeznivostjo, »kava je že kuhana in solnce sveti na postelj.« 

Mihec pa se grdo kremži in nekako boječe ogleduje teto. Ko pa vidi, da nima kuhalnice v roci in tudi ne takovih dolzih zob, umiri se nekoliko ter spravi s postelje. Pa žive sanje motile so ga še sedaj, in ko mu hoče Neža razmršene lase nekoliko poravnati ter odpraviti iz njih pleva in senene bilke, umakne se jej strahoma ter pravi: »Ta grda Torka me je tako lasala; in pa Trdoglav, kako me je napletal z motiko. Grda baba hudobni dedec! Majčkino je še manjkalo, pa bi bil rešil princezinjo.« 

»Kdo te je lasal? prismoda, jaz sem te pomajala nekoliko za kuštre, ker se nisi hotel zbuditi. Mene vsaj ne boš imenoval Torke?« 

»Dá, dá! Torka je bila, saj mi je rekla princezinja, pa čisto taka, kakor ste vi, samo nekoliko daljše zobe je imela, pa še bolj zakrpano mezeljanko, nego je vaša. O, grda baba, kako sem se je bal!« 

»Ti grdež ti, komu me primerjaš – Torki? – Le počakaj, če boš tako govoril, pa ti ne bom nič dala kofeta. Mene Torko imenovati! Se ti je že sanjalo o njej, ker si zvečer premalo molil in se nisi dosti priporočil angeljčku varhu. Saj bo še rogaček prišel po te, rogaček, če boš tako poreden in me ne boš ubogal. Kar ponese te, pa boj boš videl. – Sedaj le brž pojdi, da ne bo zajutrek mrzel.« –

Mihec si ni sedaj nič drugače mislil, nego, da je bil res v zakletem gradu! češ sanje same po sebi ne morejo biti tako žive. Kedar je pogledal teto, vselaj ga je obšla jeza. »Naj brž,« mislil si je, »so teta res Torka, Trdoglavova mati, saj mi je princezinja sama rekla. Ko sta me potem obadva v zakletem gradu dobro obunkala in olasala, nesla me je Torka zopet nazaj na postelj, da bi me premotila. Pa ne boš! Mihec ni tako neumen. – Teta so Torka, pa je, saj čarovnice se lehko spremene, kakor se nočejo. In moja princezinja, kako bo žalostna, ko me ne bo! Zopet bo ostala pod varstvom hudega Trdoglava in neusmiljene Torke. Tako lepo me je prosila! – Naj velja, kar hoče, še enkrat bom poskusil in sicer po dnevi, in nič se ne bom bal ni Trdoglava ni Torke.« –

Tako je premišljeval Mihec celo dopoldne, in kolikor le mogel, ogibal se tete, ker je vedno mislil, da bode zopet prišla s kuhalnico in dolzimi zobmi, ter ga lasala in pretepala kakor v sanjah. – Naj bolj všeč v zakletem gradu so mu bili krasni ptiči, ki so tako lepo peli; drevesa, na kterih so rastle dvajsetice in križaki; in pa vodnjak, poln najslajše mlečne kave. To bi bilo vse njegovo, ko bi princezinja sama.

Popoldne dá teta Neža Mihcu majhen lonček, naj bi šel k farovški kuharci, s ktero ste bili naj boljši prijateljici, po kavino čorbo. – »Pa le Iepo se obnašaj, veš,« naročevala mu je pri odhodu. »Ko prideš v kuhinjo, ne smeš zijati krog sebe, kot zijalo, temuč odkrij se in reci: »Prosim botrica, teta so me postali s temle lončikom do vas.« Če ti bodo pa kuharica še posebej kaj dali, ker so dobra žena, pa vzemi in poljubi jim zató rokó, veš! – Sedaj pa le pojdi in priden bodi.« 

Mihec jo je plel z v robcu navezanim loncem proti farovžu, da se je vse kadilo. Ko pride do cerkve, odkoder je bilo le nekaj stopinj še do farovža, domisli se zopet Marmanove jame, lepe princezinje in zlatih ptičev. Ravno je farovški kalin zopet jel napletati na oknu svojega ljubega Avguština, in Mihec pravi: »Le počakaj ti revče! ko jaz prinesem svoje zlate ptiče iz zakletega grada, ti še senica ne boš proti njim, ha, ti bodo peli! – vse drugače, nego ti. – Sedajle imam lepo priložnost, Marmanova jama ne bo daleč, kakor mi je pravil črevljar. Kar poiskat je pojdem, pa bo; saj doma še dosti zgodaj lehko pridem. – Hej, če rešim prineezinjo, potlej naj se obriše farovška kuharica in moja teta zraven s svojo kavo, ondi jo bom kar iz vodnjaka trebal, pa kakošino! – Samo ko bi se mogel tako prikrasti v grad, da bi me Torka ne videla. Pa saj teta pojdejo danes v gozd po gobe, in Torka ni nihče drugi, nego teta, tega sem prepričan; – ne mara jih ne bo ondi. Gotovo hodijo samo po noči tje, kedar jaz spim, zato so pa bili necoj tako hudi, da so me lasali, ker sem jih zasačil ondi. – In pa Trdoglav? o tega bom že ogoljufal!« – Tako je prevdarjal Mihec in koval naklepe, kar ga pokliče farovška kuharica, ki je ravno vezne duri zapirala in mislila odriniti na polje pogledat, kaj družina dela: ali hlapec pridno gnoj trosi in dekla z najemnicami korenje pleve. »Pojdi, Mihec, pojdi brž,« pravi mu, »da ti dam kave, potlej moram na polje!« –

Kmalo je bil lonček napolnjen in Mihec je odrinil zopet svojo pot, pa ne proti domu, temuč po bližnjem gozdu med Gore k Marmanovi jami.

Dolgo je taval sem ter tje, ker ta kraj mu je bil čisto neznan, pa jame le ni mogel najti. – »Ne mara že Torka ve, da sem tu, ter me nalašč vodi po krivih potih,« misli si, »pa naj le; jamo bom našel, če le spak ni.« Ves utrujen pride do majhine kočice, kjer je gostovala beračica Brinjevka s svojim suhim, švedravim možem. Obadva sta se pečala z istim rokodelstvom, namreč z beračijo, samo ta razloček bil je med njima, da je mož priberačeni denar pustil po krčmah za žgano vino, njegova zakonska polovica pa v prodajalnici za neprecenljivo kavo. Tako sta beračila obadva dan za dnevom vsak po svojem okrožji, in ko sta zvečer domu prišla, ni vendar nihče nič imel. Živela pa sta vendar le v blagi zakonski edinosti, nikdar se nista prepirala, še žal besede nista rekla eden proti drugemu, temuč z zedijenimi močmi sta si pomagala na noge, kolikor se je dalo.

Pri tej bajti je stal košat oreh na trati, ki je delal naj prijetnejšo senco. Mihec truden dolzega pota in hude vročine vleže se v hladno senco, da bi si nekoliko oddehnil, in se okrepčal za junaško opravilo, ktero je hotel izvršiti. – Orehova senca mu je tako dobro dela, da ga nenadoma objame sladki senj in lehno zadremlje. Nakrat pa čuje krog sebe vriš, kot bi bil kje ogenj v strehi. Ko odpre oči, stala je pred njim razmršena ženska vsa razcapana, in dva velika zoba štrlela sta jej iz širocih ust. Bila je popolnoma podobna njegovi teti, samo da je bila še veča, in suha, kot trska. – Kakor besen plane Mihec kviško hudo kričaje: »Torka, li grda baba, koj se mi poberi! Mojo princezinjo imaš zaprto pod zemljo, sedaj pa še krog mene obresti iščeš. Le čakaj, ne boš je imela dolgo ne, našel jo bom in rešil, če mi tudi še trikrat tako dolge robé kažež!« 

»Ti mladi potepin ti, – ti kuštravec rujavi.« Rohnela je zopet beračica Brinjevka, ker ona je bila. »Od kod te je prinesel spak tu sem? Že trikrat mi je bila kava ukradena z okna, kjer sem jo namakala, sedaj sem pa zasledila tatu. Le kar sem mi daj lonec, če ne, te bom našvrkala, da boš pomnil, kedaj si ukradel kavo Brinjevki.« 

Mihec videti, da mu hoče Torka celo lonec vzeti, kterega bi Bog vedi pri kacih čarah potrebovala, bil je še bolj razsrden. Izvije suhi babnici lonec iz rok – ker bil je že petnajst let star, tedaj dosti trden, da je vstrahoval takovo šušnjat, – potem pa se jame hudovati nad beračico, naj se koj pobere stran, naj izpusti zakleto princezinjo, sicer jej bo slaba pela.

Brinjevka slišati, da jo ta paglavec zove Torko, čarovnico in kdo vé kaj še, raztogoti se še bolj. – »Ti smrkolin, ti malopridni pritepin, tat, jaz ti bom pokazala, kdo je copernica! Mene pozna vsa fara, kot pošteno ženo, in živa duša ni mi še kaj tacega očitala, kot ti grdavš! Ni dosti, da si mi že trikrat kavo izmuzal z okna, ktero sem kupila za krvavo pridobljene krajcarje, sedaj me pa še tako grdo zmerjaš! Kdo te je tega učil? Koj se mi poberi, sicer te bom omuzila s preklo, da boš ves klobasast, ti črna bojazen ti!« Tako hudovaje se stopi v vežo, in ker se Mihec le ni dal odkrižati, pograbi lonec pomij, ki so stale v veži, in vse skup trešči Mihcu v glavo. O joj! tako opran še nikdar ni bil, vse je curljalo od njega; kaj pa še le glava, glava! na kterej se je razdrobil velik lonec. Kar šumelo mu je po možganih. Dobro, da je imel Mihec precaj trdno bučo. – Pa komaj je ploha nehala, pride zopet druga nevihta. Brinjevkin mož je čul prepir v hiši, in videti, da se ravna za ženine pravice, plane urno ven, kolikor mu je dopuščala švedrava noga, ter se spravi nad ubozega Mihca, ki je otresal mokroto raz sebe, enako ptiču, kedar se izkopa v vodi. Dečka obide groza videti starikavega dedca pred seboj z namerjeno palico. Ta ni bil po njegovih mislih nihče drugi, nego Trdoglav. Te misli mu je tudi to potrjevalo, ker je imel dedec grozno dolg, kljukast nos, ki se je skoraj dotikal brade, in bil tudi nekoliko podoben onemu, kterega je videl zvečer z motiko pred zakletim gradom. – Ta ne pomišlja dolgo, videti, da je fant njegovo ljubo ženico razžalil, temuč prime ga za ušesa, dvigne kviško in pravi: »Nemarast tatinska, si videl sedaj Benetke? Ti dobro de?« Potem pa jame ga še lasati, kar je premalo uhljal, in ubogi Mihec je bil krišpan od vseh strani. – Z veliko silo uteče hudemu Trdoglavu in beži proti bližnemu vinogradu. Tu pa skočivši čez plot, butne z loncem ob štor in vsa tetina sladčica pocedi se po tleh. Pa Mihec tega ni porajtal, bil je vesel, da je le do vinograda prišel, kjer se mu bo moč skriti pred grdo Torko in hudim Trdoglavom.

Tukaj med trtami leže ne zapazi bosonozega hlapca, širokoplešega Goljata, ki je pripognjen tiho lazil med trtovino in se bližal Mihcu. Bil je ta človek grozno hudega obraza in lasje so mu štrleli na glavi, kot ščetine.

»Ali te imam, ptiček!« zagrmi nad dečkom, kterega še prvi strah pred Trdoglavom in Torko ni minil. »Sedaj vem, kdo mi pojeda naj boljše breskve v vinogradu in krade grojzdje. Gospodar me je vedno kregal, da ne pazim dovelj, da se premalo pečam za njegovo lastnijo, sedaj sem ga pa vendar le staknil kaj ona, ki mi je že delal toliko preglavice. – Hajdi! sedaj pojdeš z menoj k gospodarju, ta te bo učil kozjih molitvic!« In pri tej priči zgrabi velikan ubogega Mihca za lase, dvigne ga kviško in tira seboj. Deček bi jo bil rad ubegnil, pa močna roka držala ga je, kot v kleščah. Rad bi bil klical pomoči, pa ni ga pripravil glasu iz grla samega strahu. Kajti mislil ni nič drugače, nego Trdoglav, ki se je sedaj spremenil v drugačino podobo, zasačil ga je ter ga požene v svojo podzemeljsko jamo, iz ktere nikdar več ne pride.

Kmalo dospeta do velike hiše, kjer je stanoval gospodar tega vinograda. – Ko ugleda Mihca, ozmirja ga do dobrega, nekoliko našvrka s šibo po bosih nogah, potem pa ga ukaže zapreti v klet do zjutraj, da bi mu za vselaj prešle pregrešne misli in želje po ptujem blagu.

Mihec je bil zaprt v grozno temni kleti, ki ni imela nobenega okna. »To je naj brž podzemeljska jama,« mislil si je, »in Trdoglav imel ne bo tukaj zaprtega na veke, ali pa me bosta pojedla s teto Torko v kisli juhi.« – Čeravno pa je bil fant v takovi stiski, vendar ni izgubil poguma. Šlata sem tertje po temi in po sreči dobi v roke veliko motiko. »Aha! ta je tista, s ktero je sinoč Trdoglav pred gradom vodo napeljeval iz pod kapa v grapo,« pravi sam pri sebi; »sedaj bom pa vendar poskusil, če zapah res tako trdno drži.« Spravi se na delo in po dolzem lomenji odtrga zapah, in kakor tiček iz kletke, švigne na prosto in potem po cesti proti domu, kar so pete dopuščale. Ušel je hudemu Trdoglavu in Torki, – ne bosta ga pojužnala v kisli juhi! –

Bila je že precej temna noč, ko dospe v vas. Na cesti sreča črevljarja Kosabrina, ki se je ravno vračal s hribov, kamor je sel svoje male dolgove tirjati za pokrpane črevlje.

»Kje pa si bil, Mihec?« ogovori ga črevljar, »Bog nas varuj, kakošen si! ves moker, kot miš, in lase razmršene, kot bi bili vrabci v njih gnjezdili.« 

Mihec mu jame vse natanjko pripovedovati, kaj je doživel po noči, kako ga je oprala Torka in mekastil Trdoglav, ter ga potem zaprl v podzemeljsko ljuknjo, iz ktere se je komaj rešil.

»Šleva, kaj ti nisem pravil, da se to ne da kar takole izvršiti, kot bi si mislil? Zakaj pa ne ubogaš? Brez mene ne opraviš nič, ker imaš premalo skušnje. Še jaž bi si kaj tacega ne upal, kar si ti danes poskusil; le vesel bodi, da nisi še kaj več skupil.« Tako je podučeval črevljar Mihca ter ga kregal, da se brez njegovega vedenja loti zakleto princezinjo rešiti.

»In prepričan sem, da Torka ni nihče drugi, nego naša teta,« pravi Mihec, »pa jim ne smeš povedati, sicer bi Bog vedi kaj z menoj počeli.« 

»E pojdi, meniš, da sem globuzda? – Saj kaj tacega bo, prav imaš. Tvoja stara teta se mi zdi nekako sumljiva; kdo ve kake muhe ima v sebi. Takova stara vica so vedno bolj hudobna, nego se človeku dozdeva. Ljubi moj, ta ti bo še delala preglavico, le zapomni me!« 

»Ali čarovnice ljudi tudi jedo?« 

»Prašaš! – Makarone delajo iž njih.« 

»Mak – makrone? – Kaj pa je to?« 

»To so takove dolge klobase, da se krog in krog hiše razprežejo, in če jo pri enem koncu začneš jesti, pri drugem vedno sproti raste.« 

»O jej mi ne!« 

»Ha, ha! ljubi moj Mihec, to niso mačkine solze; ti se moraš prej učiti na sanjske bukve, preden boš razumel kaj tacega. – Pa nič ne porajtaj, da ti je spodletelo. Kvaterno sredo večer pridi k meni, da pojdeva zaklad vzdignit, sinoč sem zopet videl ondi Iuč goreti, popolnoma gotov sem, da ga dobova. Potlej pa pustiva vse podzemeljske princezinje, gradove, Trdoglave in tete Torke, denarja bova imela dovelj za vse večne šase. – Sedaj pa lehko noč za danes, moram iti še k šepavemu Janezu vprašat, ktere številke so prišle v loteriji. – Le glej, da prideš v sredo!« –

Kosabrin jo maha dalje po cesti, Mihec pa ves potrt proti domu. – Obljubil je nič več ne pečati se o princezinji, naj si že bo še tako lepa, saj nekoliko bi ga bila vendar lehko branila pred Trdoglavom in Torko, da ne bi ga bila tako neusmiljeno obdelovala. – Ker je tako lehkomišljena, naj pa bo pod zemljo.

Komaj je doma odprl duri, že je razbila teta, ki ga je že celo popoldne željno pričakovala, vso srd nad njim. – »Kod si se potepal, potepin? kje imaš kofe?« kričala je in suha brada jej je migala, kot bi bila naperjena.

Pa Mihec komaj ogledavši teto že mu je bila pred očmi Torka. »Ti grda baba ti, ki si me lasala! in pa tvoj Trdoglav! Zaprla sta me v klet, da bi bila mak – mak – marone iz mene delala in krog hiše razobesla, pa unesel sem jo vama o pravem času. Le imejta princezinjo, jaz se več ne menim zanjo, samo mene pustita prt miru. Jaz ne ostanem več tukaj, da bi me Torka lasala; koj ko zaklad vzdigneva s črevljarjem, sezidal si bom lepo hišo, in nobena Torka ni Trdoglav ne bosta smela blizo.« 

Neža je sklepala roki nad glavo, slišavši, kako Mihec blede. – »O, ti moj Bog! sedaj bo pa še znorel. Oh kaj mi je početi! Nihče drugi ni tega vzrok, nego Kosabrin, ta grdi Kosabrin, ki mu vedno polni glavo s takovimi čenčarijami. On se mu je gotovo nalegal in nihče drugi, da sem jaz Torka. O saj pravim! takovo plačilo imam za svojo skrb, da sem od mladih nog pridno odgojala fanta. Le počakaj ti Kosabrin, jaz te bom zatožila pri gospodu fajmoštru, oni ti bodo že povedali, kdo sem jaz, in kakovo pravico imaš otroke pačiti. Več mi ne prideš v mojo hišo in tudi nobenih črevljev mi ne boš več krpal, in jih ne boš.« 

Med tem, ko je teta tako tarnala, bledel je Mihec vedno huje o podzemeljskem gradu, o Torki in Trdoglavu. Neži še na mar ni prišlo, da drugo jutro ne bo imela kave, edina skrb bila jej je le o Mihku, ki jej je tako nanagloma zbolel na možganih. »Mihec! Mihec!« skušala ga je upokojiti, »le umiri se, saj ni nič, saj sem jaz pri tebi, nihče ti nič ne sme. Kar angeljčku varhu se priporoči, pa bo. Jutri bo že zopet vse dobro.« Potem pa je segla na polico, vzela iz škatlice razna zelišča in mazila ter jela kaditi in maziliti Mihčevo glavo.

Necoj ga tudi ni pustila spati pod streho, da bi mesec nanj ne sijal, temuč mu je postala v sobi in vsa okna zakrila s prti, predpasi in kar jej je prišlo v roke, ker bala se je, da ne bi Mihca luna nosila po noči po strehi ali kjer si bodi po nevarnih krajih.

Dober začetek, slab konec.

Drugo jutro je bil Mihec nekoliko bolj pameten, vsaj toliko, da ni tete zmirjal, in ta je hvalila Boga na vso moč, da mu je le odleglo. –

Približala se je kvaterna sreda in Mihec je komaj čakal večera, da bi jo ubral iz pod strehe k črevljarju, ker odšle je smel zopet spati pod streho.

Zunaj je mesec lepo svetil, da se je videlo skoraj, kot po dnevi. Sivkaste megle, ki so se vzdigovale ob potoku ter se vlačile ob gozdu po tratinah, kupičile so se v razne podobe: zdaj, kot velikanske bele žene, zdaj zopet podobne čudnim živalim z velikimi žreli in dolzimi repovi. V gozdu pa se je drl čuk, edina živa stvar, ki je dramila tiho noč.

Mihec je stal oblečen pri podstrešni lini in zrl po okolici. Nekoliko ga je strah obhajal, ko je videl na spašovniku velikanske sence visocih smrek in jelk, podobne strašnim orjakom. Gomazele so mu po glavi razne pravljice o Obrih, Nilah in druzih enacih nočnih prikaznih, o kterih mu je teta vedela vedno tolikanj povedati. – Pa ojači se in misli: »Saj ni daleč do Kosabrina, potlej bova dva skupaj in se nama ne bo treba bati strahov.« 

Spodej na dvorišču je rastla stara jablana in raztezovala svoje z mahom obraščene veje po raztrganej strehi, ter nekoliko branila dežju prosti vhod v borno bajtico. Po tej jablani splazi se Mihec varno, kot maček doli ter postoji nekoliko pri oknu. Hotel se je prepričati, če ga teta ne čutijo, ker pa ni bilo nobenega naj manjšega ropota v sobi čutiti, misli si: »Gotovo jih ni doma; šli so naj brž zopet v zakleti grad k Trdoglavu.« Svoj raztrgan slamnik potisne globoko na oči, da ne bi videl ničesa, če bi ga kaki strahomev srečal, in po bliskovo jo vdere proti vasi.

Kosabrin je sedel že pred pragom svoje koče z motiko v roci in pušil tobak, ko pride Mihec ves spehan po vrtu gori.

»Hej Mihec! pa te dolgo ni bilo!« ogovori ga, »kaj pa tako sopihaš, ali si tekel?« 

»Je, bal sem se, da bi me teta ne videli.« 

»Ali pa, da bi te kaki strah ne pohrustal, ne? – O tako velik fant, ki mu bodo kmalo brke rastle pod nosom, pa se boji strahov!« 

»Kdo pravi, da se jih bojim, še mar mi ni zanje. Um, jaz strahov bal!« hrabril se je Mihec, boje se, da bi ga Kosabrin morda seboj ne vzel, ko bi se izdal, da je strahopetec; pa udje so mu vendar drgetali in vsaki las je stal kviško, ravno kot sveča.

»Tedaj pojdiva počasi,« opomni čez nekaj časa črevljar, ko mu je ugasnila pipa in je iztrkal pepel ob palcu. – »Do enajstih bova že lehko tam, prej se nama pa ne mudi. – Na, vzemi lopato, jaz bom pa motiko nesel.« 

Kosabrin še enkrat pomaje vezne duri, da bi se prepričal, je li bajta dobro zaprta, potlej pa zadene motiko na ramo in obadva koračita po stezi proti Rožeku, kjer je ležal zaklad zakopan.

Med potjo jame Kosabrin svojega mladega tovarša podučevati, kako se je treba obnašati pri takovem opravilu, da bi se jima ne popačilo. – »Naj prej si zapomni,« jame ga opominjati, »da ne črhneš besedice, ko bodeva jela kopati. Nihče ne sme spregovoriti, ker potem bi se zaklad naj manj deset sežnjev globokeje pogreznil. Videla bova vsakovrstne prikazni, ki nama bodo žugale: prišel bo goreč kozel z dolgo brado, kteremu bodo iskre švigale iz gobca, prikazalo se bode odrto tele brez glave, ki bo imelo, kot jajca debele oči.« 

»Brez glave in kot jajca debele oči?« seže mu Mihec v besedo, »kako pa je to mogoče?« 

»E molči, ti ne razumeš tega. Taka žival ima oči v repu. – Prišla bo –« 

»A, takisto, v repu!« –

»Drži jezik in poslušaj! – Prišla bo goreča kača, ki bo migala s strupom in naju hotela pikniti. Prišla bo čudna žival na sedmih nogah, ki bo imela mesto ščetin same ostre žrebice po hrbtu; trkljala se bode proti nama ter naju hotela nabosti, pa nič se ne boj! – Deževalo bo špičaste preklje in kole, pa nič se ne boj! – Lezli bodo krog zaklada kuhani raki, veliki, kot sredno prase, pa ne boj se jih! – Si razumel? – Potlej – ko prideva do zaklada, ki bo naj bolj gotovo v železnem loncu, zasadil bodeš ti v zemljo brž tri križice iz blagoslovljenih leskovih šib, kijih imam že pripravljene tu-le v žepu, jaz bom pa uteknil leskovo šibo, ki je eno leto zrastla, pod lonec, da se ne bo mogel dalje pogrezniti. – Tako, – le glej, da se boš prav obnašal, pred vsem pa, da boš molčal.« 

Kmalo sta prišla v majhen gozdič, kjer je stal na skalini podrti Rožeški grad, spodej pa je imel kočo kmet, kterega so po njegovi lastniji v Rožeku imenovali Rožekarja. – Velik kamen, ki se je privalil z grajskih podrtin v dolino, tičal je med dvema smrekama, in ob kraji rje se je prostiral Rožekarjev zelnik. To je bil kraj, kjer je imel Kosabrin zaznamovan svoj zaklad, kterega je videl, kakor je pravil, neko noč goreti.

V Rožekarjevi hiši ni bilo več luči, in tudi nobenega ponočnjaka ni bilo čuti nikjer; pa kaj bi bil tudi iskal v Rožeku, kjer je stanoval samo postaran možiček s svojo ne dosti mlajšo ženo in edinim sinom Gašperjem, ki pa je bil neki tako gluh, da ne bi bil čul, ko bi mu bil za hrbtom strelih. Ni se bilo toraj nobene nadležnosti bati.

Pri bližnji podružnici sv. Mohora na precej visokem holmcu natolkla je ura deset. – »časa imava še dobro uro,« pravi Kosabrin Mihcu, »vsediva se tu na kamen in povedati ti hočem, kako je prišel ta zaklad, ki ga bova sedaj izkopala, tu sem. – V starodavnih časih, menda še preden je kralj Matijaž po svetu cijazil, stanoval je v tem gradu grajščak, ki je bil grozno predrzen ropar. S svojimi hlapci je hodil doli na Turško, tje, kjer so psejani in ljudožrci, to jo menda še delj, nego v Egipt, – in ondi je kradel svinje, goveda in sploh, kar mu je prišlo v roke. Nekega dne ukrade tudi kraljevega sina, ki je pri pastirjih šale uganjal, kakor so sploh mali otroci vajeni, ter ga odžene seboj. Ko kralj to izve, bil je zelo žalosten in brž pošlje svojega hlapca – ne hlapca, ministra čem reči – to so takovi strežniki, kakor postavim pri nas cerkovnik pri fajmoštru, – pošlje svojega ministra k temu grajščaku, ter ga prosi, naj mu da sina nazaj, ker nima nobenega več in bi moralo sicer kraljestvo v ptuje roke priti in nazadnje še morda na boben. Grajščak pa sporoči kralju, da ne da drugače sina, nego da mu prinese na sedmih velblodih zlatovine in drazjh kamenov. – Kralj je bil pri volji, ker zlata je imel dovelj, sina pa nobenega več. V štirnajstih dneh so prišli njegovi služabniki v Rožek s sedmimi velblodi otovorjenimi z zlatom, da so kar stokali. Ko pa dobi grajščak zlato v roke, noče izpustiti sina, marveč zapre še druge služabnike v podzemeljsko ječo, kjer so lakote poginili. Kralj pa videti, da je prišel ob sina in zlato, razrdi se hudo in nepove Rožeškemu grajščaku vojsko. Prignal je seboj celo kardelo vojakov in ti so obsuli grad, kot bučele panj, kedar se pripravljajo na roj. Ko pa grajščak vidi, da bo premagan, ukaže po noči, ko so sovražniki spali, vso zlatovino zakopati, potem jo pobegne natihoma iz grada in uteče v ptuje dežele. Ondi pa je zopet nekje obresti iskal, kakor so taki mogočnjaki že vajeni, pa sedaj mu je spodletelo. Vse vojščake so mu pomorili, njega pa obesili za peta na visok zvonik, kjer so ga potem krokarji požrli, zaklad pa je ostal v zemlji, ker ni nihče vedel, kje da je zakopan.« –

Ura je vdarila tri četrti in Kosabrin je opomnil, da bo čas pripraviti se na delo, ker torek vdari kladvo enajst, mora biti že motika zasajena v zemlji.

Mihcu so jeli mravlinci laziti po hrbtu, in lasje so mu vstajali, da bi mu bili kmalo prizdignili slamnik. Zdaj zdaj mislil je videti odrtega teleta, ki ima v repu oči, ognjeno kačo in druge enake prikazni, naj bolj pa se je bal špičastih prekel in kolov, ki bodo deževali spod neba.

Kladvo vdari enajst, in ko bi trenil jameta kopati in izmetavati prst, da jima je tekel pot curkoma po licu. Molčala sta, kot lipov bog, še dihati si prav nista upala. Kosabrin je mahal z motiko, kot bi bil hotel predreti zemljo, Mihec pa je z lopato pridno izmetoval prst iz jame. Zdaj pa zdaj poslušata, če že kaj ne brenči pod vdarci, če ne prideta kmalo do kacega železnega lonca, pa nič ni bilo, zaklad je moral tičati globoko v zemlji. Kosabrin jame še huje vihtiti motiko, Mihec pa je le vedno pričakoval, kedaj se prikažejo preklje in koli pod nebom; pa ni jih bilo in tudi druzih prikazni ne.

Luna se je že skrila za bližnji hrib in nastala je temna noč, samo zvezde so se lesketale po nebu. Kar se začuje nakrat čudni glas od Rožekarjeve hiše sem, ki je glasno odmeval v nasprotni strani v gozdu. Kosabrin in Mihec se spogledata in mesto vročine, obide ju merzel pot. Črevljar da dečku znamenje, daje treba še bolj hiteti, in res sta izkopala v nekterih trenotkih toliko jamo, da bi se bila lehko obadva vanjo skrila. – Glas nekoliko prestane, potem pa zopet prične grozno dolgočasno: i-a! i-a! ha! ha! ha! – Včasih je zletela kaka sova ali pa mračnik nad njima z lahnim frfotom in Mihec se je vselaj boječe ozrl kviško in se pripognil, misle, da že padajo koli. – Zdaj si zadene črevljar z motiko na neko mehko stvar in samega pohlepa se mu posvetijo oči. Še nekaj vdarcev in šop trohnele slame privleče na dan. Brž pomigne Mihcu naj prst odpravi, kar se je tudi naglo zgodilo, potem pa jame varnejše kopati. Ali ko odpravita popolnoma prst in slamo, puhne iz jame takovi smrad, da sta si obadva nosove zatisnila, in toliko, da se nista znak zvrnila. – Pa kdo bo porajtal takove malenkosti, kedar je že zaklad v rokah? Mihec urno zasadi tri križice v zemljo, črevljar pa podtakne leskovo šibo spod, da bi se zaklad ne vdrl globočeje. – Že ga hoče z vso ljubeznivostjo objeti in izvleči na dan, kar se nečesa domisli in odskoči, kot bi ga bilo kaj vgriznilo. Mihca podregne ter mu začne dajati različna znamenja: Kazal je, kot bi hotel zaklad izvleči iz jame, potem pa zopet proti Rožekarjevi hiši. Vlekel se je za brado, nastavljal glavo, kot kozel, kedar se beška s svojim nasprotnikom, pa vse zastonj, Mihec ga ni razumel. Strašna obupnost polasti se črevljarja, roki sklepa in natihoma zdihuje, pa kaj ker ni smel spregovoriti. Mihcu se je to počinjanje grozno smešno zdelo in pozabivši, kaj mu je prej črevljar ukazal, pravi glasno: »I vrag vedi, kaj zahtevaš!« 

»Da bi te vsi beriči odnesli, nesrečni jezik!« zakriči črevljar bolestno in obupnosti zgrudi se na tla. – Videti pa, da se zaklad še ni pogreznil, in še vedno puhti ona blaga dišava iz jame, upokoji se ter spravi zopet na delo, da bi zaklad popolnoma krog in krog okopal ter ga potem lože izvlekel iz zemlje.

Sedaj jame biti ura polnoči, čas, ko minejo vse podzemeljske moči, in črevljar je trepetaje zrl, kaj se bo zgodilo z zakladom. – Pa glej! tudi sedaj se ni nikamor premaknil in Kosabrin je vriskaje potrkljal Mihca po rami, ki je bil ves pobit zarad prejšne naglice, ter pravi. »Fante, nič se ne boj! Tvoj jezik bil bi kmalo sicer vse uničil, ali jaz sem še ob pravem času spregovoril nekaj besed, ki imajo veliko moč pri takem opravilu.« 

»I kaj pa si vendar hotel imeti?« vpraša ga sedaj Mihec.

»Kaj neki! – Sicer sem sam tega vzrok, ker ti nisem prej povedal. Kedar se namreč zaklad izkoplje, ne sme ga nihče sam vzdigniti, vselaj ga mora prej kaka žival pretegniti, ker ona stvar, ki ga prva premakne, ob letu pogine. In ta nesrečnež bil bi kmalo jaz, ker sem ga samega veselja že hotel izvleči, pa sem se vendar še domislil o pravem času. Kazal sem ti na vso moč, kaj stori, pa ti si zabit, tepec kmalo bi bilo, da bi ti s tesalom na glavi puščal, sam ne vem, kam si bil zateleban, da me nisi razumel. Po Rožekarjevega kozla bi bil moral iti v hlev, pa bi bilo vse dobro. Samo gluhi sin Gašper spi ondi, kaj lehko bi mu ga bil odgnal. Pa trape je trape, ga deni, kamor hočeš.« 

»In kako naji je strašilo, jeli? – takovega glasu še nikdar nisem slišal,« pravi potem Mihec, ki je zopet lagleje dihal.

»E kaj, to ni še nič, danes se je dobro izšlo. Pa saj ko bi bil ti kako prikazen videl, vem da bi se bil koj podelal. Prebito so se ti že hlačice tresle! – Pa sedaj ni čas se delj obotavljati, glejva, da spraviva zaklad iz jame. Pojdi po kozla, jaz bom pa ta čas vrv krog zaklada otvezel, da ga premakneva.« 

Mihec se splazi v Rožekarjev hlev in pritira za roge velicega kozla, ki se je meketaje nekaj časa ustavljal, ko ga pa je fant jel nabijati po rebrih, vdal se je ter šel izvleči nesrečni zaklad. – Pa bodi si, da je bil Rožekarjev kozel premočen, ali pa je bil zaklad prelahek; kajti v Kosabrinovo začudenje izvlekel ga je kar sam brez vse teže iz jame.

Tu je ležalo sedaj Kosabrinovo edino upanje! V duhu je že videl, kako moško bode zanaprej stopal po vasi, še pogledal ne bo nobenega soseda, posebno pa krčmarja, ki ga je večkrat pod kap pahnil iz svoje hiše, kedar ni imel borov, da bi bil plačal. – O, kako so se mu samih želja oči svetile, s kakim veseljem je pogledoval pred seboj ležeči zaklad, ko bi le tako ne smrdel ne!

»Jé-te, Kosabrin,« pravi Mihec, ki se m mogel zdržati, da ne bi potipal izkopanega zaklada, »to je vendar čudno, da je zaklad tako mehek, smrdi pa, kot bi dihurja drl. – Fej! kako vdarja v nos!« 

»Ti govoriš, ki ne veš, prismoda,« modruje črevljar; »kaj ti nisem že pravil, da škrat ali rogaček, kakor se mu že pravi tistemu možičku, ki zaklade varuje, denarje navadno v kako drugo stvar spremeni, ako jih kdo najde, da bi ljudi preslepil, čez kaj časa pa se zopet spremene v prejšino podobo; če se ne motim, o enih kvatrah. – Naj le smrdi, nama bo pa potlej bolj dišalo. – Sedaj pa glej, da kozla brž domu odpraviš, sicer naji bi kdo zasačil in vsa najina poskušnja bila bi ob tla!« 

»Čakaj! nekaj te moram še prašati: koliko bova pa imela vsak tega zaklada?« 

»Tega sedaj ne morem še razsoditi, ker ne vem koliko je.« 

»Vsak pol, ne?« 

»Si ga videl norca? vsak pol! Jaz sem trikrat toliko delal, kot ti, iznašel sem ga prvi in brez tebe bil bi ga lehko izkopal. Saj nisi bil sploh za druzega tukaj, nego v spodtiko, sedaj bi pa rad ravno toliko imel, kot jaz. O, tako še ne greva! – Boš že dobil svoje, več, nego misliš, sedaj pa glej, da kozla spraviš v hlev.« –

Med tem pogovorom zalaja pes in gromoviti glas čuje se blizo nju: »Le počasi, bratca, koj smo skupaj? – Ti nestranska prikazen ti! Ni dovelj, da sta mi že delj časa kradla kumare in naj boljše zelnate glave, sedaj sta se pa spravila še nad mojega kozla! – Jaz vama jo bom nakanil, da bosta pomnila.« – In pri tej priči stoji pred njima možek v dolgi suknji in kosmato kučmo na glavi, koje uhle so mu segale po ušesih in zakrivale večidel obraz, da so se mu samo oči svetile iž njega. –

Mihec zbeži; Kosabrina pa, ki ni imel časa uteči, jame prišlec neusmiljeno opletati z debelo palico. – »Miha! pomagaj! – Slišiš!« je kričal črevljar na pomoč, ali v tem trenutku je jel tudi fant cviliti. Velik, kodrast pes ga je popadel za hlače in mu jih vse razporjal. Z veliko silo se ga ubrani, potem pa teče na vso moč po gozdu, ne mene se za črevljarja, kaj se godi ž njim.

Prišed do ceste, vsede se ves spehan na bližnjo mejo in pazno posluša, če se nikdo ne bliža, pa hvala Bogu! psa ni bilo več čuti in tudi Kosabrinovega vpitja ne. – Sedaj šele je jel Mihec milo zdihovati in solze so se mu vdirale po licu, debele kot bob, videti hlače vse raztrgane in nogé krvave. »Ti lažnjivi Kosabrin,« grozil se je, »nikdar več me ne bodeš oplahtal, da bi šel s teboj zakladov iskat! Nikdar več ne bova prijatla, če bi mi ne vem kaj obetal, še poznati te nočem več! – O, kako me boli! ta prebiti pes me je oklal.« 

Sedaj jo pripleve po cesti od druge strani tudi Kosabrin. »Mihec! – Mihec! – kaj si ti?« jame polglasno klicati, ko zapazi dečka ob cesti. »O, čast bodi Bogu, da sem še živ in zdrav! Nikdar še nisem toliko molil, kot necoj, saj pa je bilo tudi treba. Ta prebiti škrat bi me bil kmalo zadušil. Naj prej me je napletal s cepcem, da sem vem da ves črn po plečih, potlej mi pa zasadi kremplje za vrat in tako me je mekastil, da so mi kosti pokale. In ti Mihec mi nisi pomagal! ko sem te vendar prosil za vse križe in težave.« 

»Naj bi te bil zadušil, saj bi bilo prav. Kdo pa je meni pomagal, ko meje pes oklal in mi hlače razporjal? – Ti si goljuf, zraven pa neumen in zabit; nikdar več me ne boš izpeljal na led.« 

»Kaj praviš, fante? Jaz goljuf? neumen? – Da mi kaj tacega več ne zineš! – Kaj mar nisva dobila zaklada? Ti, ti si vse spačil, mlečnik, ker si jezik stegnil, preden je polnoč odbila, zato naju je pa škrat naklestil. Saj sem že prej vedel, da ne bo nič prida. O, da bi bil sam šel! Sedaj je vse preč, – vse: moj zaklad, moje prihodnje brezskrbno življenje; o, kako bom neki krčmarjem dolge poplačal!« –

Tako je tarnal Kosabrin in tipal lahno po ramah, kamur so prej padali trdi udarci, Mihec pa jo je pobral tiho domu, še »lehko noč« ni rekel svojemu pajdašu, takovo srd je imel proti njemu.

Miha Brtoncelj zapusti za vselej tetino kočo.

Drugi dan se je po vasi raznesla smešna govorica: Cunjar Andrejec Želodnik je prenočil s svojim osličem pri Rožekarji, kjer je bilo njegovo navadno prenočišče. – Ko drugi zvečer spat odidejo, obleče gospodar dolgo suknjo, stisne cepec pod pazdiho in poklicavši psa kodrastega Belina, gre gledat po polji, če bi kje tatu ne zasačil, ki mu je že nekaj večerov sem mnogo krompirja, zelja in kumar pokradel. – Med tem, ko je stari šaril po polji, spravi se sin, gluhi Gašper, ki je bil vseh muh poln, v kolarno, kjer je imel cunjar osla privezanega, ter mu vtakne koprivo pod rep. Osliča je to peklo, jame se valjati, brcati in slednjič neznano tuliti, da se je cunjar zbudil in šel gledat, kaj je.

Ko stari Rožekar vse njive obleze, pride tudi v zelnik, in kako se zavzame, ko vidi tu dve osebi, ki se ravno menite o njegovem kozlu in nekaki delitvi. Nič drugače ni mislil, nego da sta mu kozla ukradla ter se sedaj prepirata, kdo bi ga imel. Možek stisne cepec v pest in jame neusmiljeno napletati prvega tatu, drugi pa mu uteče. Slednjič se mu tudi ta izvije in zbeži. Rožekar ogleda zelnik, če ni zopet kaj škode, pa nikjer ni nič zapazil. Samo od gozda sem je puhtel grozni smrad, kjer je pred mescem pokopal poginjeno tele. Napoti se tje, in kako se začudi, ko vidi že na pol gnjilo mrho izkopano in krog otvezeno vrv. Sedaj še-le je šinila možu prava misel v glavo. »Aha,« misli si, »ta dva sta najbrž zaklad kopala!« in žal mu je bilo, da je tega abotneža tako po nedolžnem pretepal.

O, kaki smeh je bil drugo jutro po vsej hiši, ko Rožekar pripovedoval nočni dogodek. Celo gluhi Gašper se je krohotal na vse grlo, čeravno ni vedel zakaj.

Ta smešni dogodek je drugi dan pravil cunjar Želodnik po vasi, ko je cunje pobiral, in gotovo ne bi bil nihče zvedel, kdo sta bila ona dva prismodeža, ko ne bi se bil Mihec drugo jutro izdal teti, ki ga je prašala, kje je raztrgal hlače. – To je Mihca še bolj jezilo, ker so se sedaj povsod norčevali ž njim in ga imenovali trapastega Brtonceljna. Kako bi se bil znosil nad goljufivim Kosabrinom, ki je bil vzrok vsega tega, ko bi bil mogel! – Pa sedaj ni bilo drugače, moral je potrpežljivo prenašati zasmehovanje vaške mladine.

Pa tudi temu zasmehovanju se hoče Brtoncelj kmalo umakniti.

Mihec je rastel v starosti, pa ne tolikanj v modrosti, kot v norosti, in bil je res živi križ stari teti, čem veči je prihajal. Bil je trmoglav, neubogljiv in kakor je Neža večkrat sama tožila, od dne do dne bolj neumen. Prosila je že Boga, da bi jo rešil te nadležne butare, in bila je res uslišana.

Bilo je smajno nedeljo popoldne. In smajna nedelja ta je se ve da najvažnejša v celem letu. Tedaj vsaka dekle obleče najlepše krilo, dene najbolj pisano ruto za vrat, na glavo pa belo pečo z umetno pletenimi krajci. Ravno tako skušajo tudi fantje ponašati se s svojo opravo. Irhaste hlače, ki so že dolgo ležale v skrinji, pridejo zopet na dan. Visoki črevlji z gubami se polegnejo čez kolena, da so napeti, kot bi jih vlil, glavo pa krije majhen klobuček kastorec, za kterim je cel grm dišečega rožmarina in druži h vrtnih cvetlic.

Tudi Mihec se je danes našopiril, kolikor se je dalo, čeravno se njegova obleka ni smela primerjati onej druzih vaških fantov. – Irhaste hlače je sicer tudi imel, pa bile so tako široke, da bi bil lehko dva Mihca Brtonceljna vanje spravil; – teta so jih podedovali po svojem bratu ter jih potem podarili Mihcu v znamenje iskrene ljubezni. Klobuk tudi ni bil čisto po današnji šegi, ker je imel neznano velike krajce, štebali pri črevljih pa so bili okorni, kot rog, da se niso dali tako lepo gubančiti, kot drugi. Pa kaj se če! Obleka ni bila umerjena Mihcu, in predelovati jo bilo bi škoda, ker stare reči imajo še vedno svojo vrednost. Mihec tudi ni porajtal teh malenkosti, da je bila le obleka cela, in bil je zadovoljen.

Ravno kakor sveča je stal v nedeljo po krščanskem nauku na farovškem dvorišču med drugimi fantini, ki so ga poredno dražili in se norčevali ž njim. Pa on tega ni porajtal; med fanti je bil vendar in vžival vse njihne pravice po dnevi in po noči, in to je bilo zanj dovelj.

Mladina in starost se je že večidel razšla, bodi si v krčmo privoščit si poliček vina, ali pa domu, da bi se še to in uno vganilo: kterega dela se bode treba čez teden naj bolj poprijeti, če je detelja že zrela, proso opleto i. t. d.; le Mihec je še stal na farovškem dvorišču ter zrl v zvonik, kot bi se hotel prepričati, če ura prav kaže ali ne. – Kmalo potem pride iz hleva farovški hlapec Juri. – »No, Miha,« pravi ondi stoječemu fantinu, »bova pa šla k Jurčetu na poliček vina, da prej dan mine. Danes je smajna nedelja, in ta je le enkrat v letu, toraj se spodobi, da človek nekoliko iz ojnic stopi.« 

Miha je nekaj nerazumljivo mrmral in sramožljivo oči pobesil, pa hlapec je že vedel, kaj leži revežu na srcu in ga hudo tlači. – »Nič se ne boj,« pravi, »danes bom jaz plačal, saj sem ti obljubil, ker si mi zadnjič pomagal gnoj trositi na Rebri. Boš pa drugo pot ti.« –

Te besede so bile hladilno mazilo Mihčevemu krvavečemu srcu. Popravil si je klobuk še bolj po strani in djal poln radosti: »I če je tako, pa pojdiva! Ti je že šlo za eno popoldne!« – In šla sta v krčmo, Mihec prvikrat v svojem življenji. Kaj se je ondi godilo, nam ni treba praviti, ker vsakdo ve, kako je onemu pri srcu, ki prvikrat sedi v krčmi med sosedi s prijateljem, ki bo zanj plačal.

Solnce je že zašlo za božjo gnado, ko je Neža otožno sedela na veznem pragu in žalostno zrla po dolini, kakor bi jej nekaj posebnega srce težilo.

Po poti gori jo primaha Miha počasnih korakov, ker njegov život je bil danes tako nenavadno težek, kakor še nikdar ne poprej. Sedaj ga je vleklo v eno, sedaj v drugo stran, potem zopet v nazaj, in vsak vršiček mu je prav prišel, da se je poprijel zanj ter ni šel rakovo pot nazaj v dolino.

Zagledavši domačo kočo, obšlo ga je tako veselje, da je jel na glas prepevati:

Mi smo mi,
Vsak pa ni,
Hojladri, hojladri!

Vse to je teta molčé opazovala in črni oblaki so se jej zbirali na čelu. – Mihec se približa hiši in zagledavši teto na pragu, nasloni se na plot, ker so mu noge službo odrekle, in prijazno smehljaje se ter z glavo majaje, pravi: »O, teta, danes smo pa fantje od fare! – Nič bati, – nič! Vse naše pa Nackovo! – Teta! teta! – Slišite? – Nikar tako grdo ne glejte; – jelite, da me imate radi? juhej!« 

Neža, ki je dolgo iskala pripravnih besedi, da bi pozdravila pijanega Mihca, vzdigne se slednjič z groznim hrščanjem, kakor huda ura, kedar se bliža plodnemu polju, in suha brada jej miga, kot bi bila iz udov skočila. »O jaz nesrečna ženska na svetu!« pričela je napol jokaje napol hudovaje se, »o kaj sem doživela na stara leta! – Vsi moji opomini so bili bob v steno, vseh malopridnosti se je že privadil, sedaj pa je jel še popijati. – Poberi se mi spred oči, ti grdoba nesramna, jaz te več ne poznam, ni te nočem poznati. Ti si grši, nego neumna živina, ki vsaj ve, kedaj je sita, ti pa ne veš!« In pri tej priči plane v kuhinjo, zgrabi največe burklje, in kot bi šlo proti najkrutejšemu sovražniku, drla je urnih korakov nad pijanega Mihca. Ta videč, da je preslab v tem stanu ustavljati se teti, ki so tako strašno oboroženi, zbere svoje slednje moči ter se spusti v beg proti bližnjemu gozdu, kjer je vedel, da bo v gošči naj boljše zavetje zoper krutega sovražnika, ki ga je z vso silo napadel. Veselje je bilo gledati, kako jo je plel pijani Mihec naprej, za njim pa z nastavljenimi burkljami razsrjena teta, ki je že zdaj zdaj mislila oplaziti svojega neubogljivega rejenca. Pa Mihca sreča vendar ni še popolnoma zapustila. Okorna teta se ob meji spodtakne in se zvali na tla, Mihec pa porabi to priliko in srečno ubeži v gozd. – Sedaj je bil rešen vseh napadov, samo posamezne grozeče besede so se še čule od daleč, ki pa so slednjič tudi potihnile.

Brtoncelj se nasloni na debelo bukev, ki je bila toliko potrpežljiva, da je držala njegovo onemoglo truplo. Čudno, čudno mešalo se je danes v njegovi glavi, vse se je vrtelo, vse je videl dvojno, trojno, ali pa še mnogoterneje. Drevesa so plesala, bližnji hrib se je vrtel v kolobaru in celo tla pod njim so se pomikala dalje. Zdelo se mu je, kot bi splošni potres majal zemljo, in z vso ljubeznivostjo je objel gostovejo bukev, da ne bi ga ta vrtinec vrgel na tla. Slednjič se mu je le še zdelo, kot bi se zibal v zibeli in v tem prijetnem stanji zatisne oči in zaspi.

Se mu je li to noč kaj sanjalo, ali ne, se ne ve. – Ko se prebudi, tresel se je mraza na vseh udih in krog in krog je bila črna noč. Dolgo je šlatal krog sebe, kje bi bil, pa kamor je potipal, zadel je ob grmovje ali pa drevesno deblo. Glava bila je še grozno težka in noge okorne, kakor bi bil že Bog vedi kako dolgo pot storil. Dogodek po dnevi mu je bil še nekoliko pred očmi, pa le motno: da je bil s farovškim Jurjem v krčmi, da ga je teta z burkljami podila, to je še nekoliko vedel, ali kako je prišel tu sem, tega se ni mogel domisliti. – Šaril je dolgo po hosti, pa gozda ni bilo ni konca ni kraja, kakor bi se bil nakrat po vsem svetu raztegnil. Trikrat je šel taisto pot, pa vselaj zopet prišel nazaj na prejšino mesto. – »To ni drugače, nego da me copernice vodijo,« pravi sam pri sebi in še enkrat nastopi neprijetno pot. Mokro grmovje ga je opletalo od vseh strani in trnje praskalo po rokah, slednjič pa vendar zagleda v daljavi luč in napoti se naravnost tje.

Bila je to bajta osebnika Matevža Škrabca, ki je leto in dan kuhal žganje iz brinjevih jagod, bezga in borovnic, ter ga prodajal po svetu.

»Domú ne grem,« pravi Brtoncelj, »tudi bi mi teta ne odprli, tjekaj-le pojdem, da se vsaj pogrejem, jutri bo pa že kako, nič ne de, če me tudi teta nekoliko ozmirjajo.« – Ne iskaje nikakoršne steze, pobriše jo kar prek deteljišča proti koči in ondi potrka s pestjo po durih.

»Kdo je?« oglasi se znotraj hrščeči glas.

»Jaz, oče, jaz; Miha Brtoncelj z Razborja!« 

Zapah znotraj se odmakne, duri zaškripljejo in Mihec ves moker zleze v sobo.

»Bog pomagaj, kod pa si hodil, da si tako obdelan?« praša Škrabec ves zavzet, videč da se Mihec mraza trese.

»E, saj veste oče, kako je, včeraj smo ga nekoliko preveč pili, sem pa – –« 

»Si pa zunaj zaspal. Je, je, taka se meni tudi včasih pripeti.« 

»Ne zunaj zaspal. Teta so me spodili od hiše, – saj veste, kake so stare babnice, – sem pa, ne vem kako, v gozd prišel in ondi zaspal. Potlej so me pa menda same copernice vodile; kajti več, nego celo uro sem lazil po hosti in vendar nisem mogel priti na dan, čeravno za vsaki kot v gozdu dobro vem, kakor za domačo peč.« 

»Ti siromak ti! Na kupico borovničevca, da se ogreješ, na tešči želodec je dober, ravno včeraj sem ga skuhal. – Hm, hm, kaj mi praviš, da te je teta spodila! I no Miha, pa bi si kje drugej poiskal kake službe, saj ni, da bi moral vedno pri starki čepeti in njene obresti pobirati.« 

»Ko bi vedel kam?« 

»E, služba se že dobi. – Unokrat mi je naročevala gospa v Špitalskem gradu, kteri nosim brinjevec, I da bi jej dobil kacega pripravnega hlapca, ki bi se znal pečati nekoliko s konji in poljedelstvom. Ti bi bili kaj pripraven. Ali si kaj vajen pri konjih?« 

»O, vozaril bi že, vozaril, saj vem, kako moral biti, čeravno še nisem bil nikdar pri konjih. »Hi!« »bjo!« »tigot!« se mora vpiti nad mrhami, potlej pa že gredo; vozi se po kolesnicah sredi ceste in kedar se srečata dva voza, umakne se vselej lagleji na levo uni pa jo kar naravnost reže. – To bi mi ne delalo preglavice.« 

»Lej, če te je volja, pa greš lehko koj jutri zjutraj z meno tje, gotovo ti bo všeč. Jesti boš imel dovelj, dela pa ne ravno tolikanj, ker je malo zemljišča pri gradu. Gospa je tudi tako dobra dušica, da je ni treba boljše iskati, marsikdaj ti bo še kaj privrgla, če jo boš ubogal, in ti kako poddelo kupila.« 

»Že prav, kar pojdem. Čemu se bom valjal doma in poslušal mame, ko mi ni treba. Svet je velik, bo že kje tudi zame kaki kotiček, saj ne potrebujem veliko, – Kar pokličite me jutri zjutraj; pa saj je že zjutraj, ne? Koliko pa je ura?« 

»Polnoč je odbila prej-le, ko sem ravno kotel pristavil. – Le pojdi domu, da svoje reči pobereš in navežeš, jaz bom pa ta čas košek naložil brž ko belina iz kotla izteče. Ob štirih te bom že poklical, pa greva.« 

»Že prav, le pridite. – Lehko noč!« Pri teh besedah je zapustil Brtoncelj bajto ter jo urno majal domu, Škrabec pa se zopet vsede na debel parungelj k ognji, kjer je vrela borovničeva čorba v kotlu. –

Doma je bilo vse tiho in Mihec je dolgo premišljeval, bi li potrkal ali ne, ker bal se je še vedno tetine jeze. Slednjič pa se vendar ojači in pomaje duri. – Dolgo ni nič čuti. – Miha čaka in čaka, potlej pa zopet pomekasti duri bolj trdno. – Še ni nikogar. – »Da bi se ta hudir polomljeni res ne odprl!« zarentači srdito, prizdigne ter sname duri iz tečajev. – V sobi je bila tema in Mihec ni nič čutil, li teta spi ali bedi. Ukreše ogenj, napravi luč v leščerbi, potem pa se spravi na delo. – Naj prvo vzeme delavne hlače z droga pri peči ter jih naveže v culjo, potem klobuk in na kveder podšite črevlje, ki so bili sicer že precej zakrpani, pa za delavnik še dobri. Vse to naveže v veliko culo, potem pa se še ozira po sobi, kakor bi se hotel domisliti, če ni česa pozabil, prav za prav pa je le gledal od strani, če teta spe v postelji, ali so se le potajili.

Stara ni spala. Nekoliko pokašlja, vzdigne se v postelji in pravi jezno; »Kaj iščeš tod?« 

»Nič – srajco mi dajte, če ste jo oprali.« 

Zopet nastane delj časa molk, potem pa nadaljuje Neža: »Kaj pa navezuješ to? Kam pojdeš!« 

»Preč, teta, preč; po svetu. Jaz nočem, da bi me za vsako malo reč z burkljami gonili od hiše, da se potem vsa vas z menoj norčuje: Služit pojdem, pa bo mir besedi.« 

»Pa podi, kakor se spodobi človeku, te pa ne bom gonila. Tega se sramuješ, če ti jaz kaj rečem, ako pa se napiješ, kot krava in razsajaš po vasi, da te ljudje gledajo, tega te pa ni sram, jeli? Pamet rabi, pamet, ki ti jo je Bog dal, in ne bode ti treba hoditi po svetu.« 

»Zmirjate, ali ne zmirjajte, teta; vse je zastonj, Mihca ne boste videli nikdar več, – nikdar več! pa je! –« 

»Ovbe, kam neki pojdeš, na koprive menda?« –

»Kamor čem. – Daleč! – Le dajte mi srajco brž, če ste jo oprali in pogladili, da jo navežem v culo, saj potlej vas ne bom več nadlegoval.« 

Neža je vendar še ljubila Mihca, čeravno je svojo ljubezen le malokdaj pokazala. Pa saj pravijo, da le tisti oče otroke ljubi, ki jih nikdar lepo ne pogleda ter jim vedno žuga s šibo, – in če so te besede resnične, smemo reči, da je Neža neizrečeno ljubila Brtonceljna, čeravno ga je vedno zmirjala in klepetala nad njim. – Videti, kako jezno navezuje Mihec svojo culo, vdero se jej debele solze po velem licu in z zaduhlim glasom pravi: »Kaj res misliš iti, Mihec? – Lepo te prosim, kam se češ neki djati sam po svetu na tujem? Nobenega človeka ne boš imel, da bi ti stregel, če bi kdaj zbolel, še manj pa, da bi ti kaj dal. O, saj pravim, toliko časa sem te redila, v plenicah te mi je pustila mati, sedaj na stare dni me boš pa zapustil? – Le čakaj, ne bo se ti dobro godilo ne, ker tako slabo spolnuješ četrto zapoved!« Počasi je tavala do predala in prinesla Mihcu srajco, ki jo je potlačil k drugi robi v culo. – Ubogi teti je bilo gotovo žal, da je prosila Boga, naj bi jo rešil porednega fanta, ali ona ni mislila, da jo bo tako brž uslišal.

Miha je opravil svoje delo, privlekel pipo in mehur iz žepa ter si zapalil tobak, kterega prej nikdar ni smel pušiti v pričo tete. – »Tako-le, teta,« pravi, »tako-le ga bomo odslej čofali, ko bomo vozili gospodo v kočijah po cesti iz mesta v mesto in po največih graščinah. Več mi ne boste pipe v peč vrgli, kot unokrat tisto bezgovo, ki sem si jo bil sam naredil.« 

»O ti moj Bog!« vzdihne Neža ter sklene roki. »Ves spriden si že, kaj pa še le bo, ko prideš po svetu? Vseh hudobij se boš privadil in nazadnje te bodo še obesili. – Moli raje, moli, da bi te sv. Duh razsvetlil in pravo pamet podelil, ne pa prismodij uganjati. Ves neumen si, ljudje te bodo suvali iz kota v kot in čem delj pojdeš, tem delj ti bodo kazali. – Kaj ne bi mogel potrpeti do predpusta, ko se bo županov hlapec oženil, in lehko ti prideš na njegovo mesto? Pa stori, kakor hočeš, saj vem, da moja beseda pri tebi nič ne pomaga.« 

Pa Mihec se ni zmenil za tetine opomine; moško je koračil po sobi puhaje tobak, zraven pa našteval na prste, koliko mesenih klobas bode pohrustal v gradu vsako nedeljo, in koliko primečka bode dobil od blage gospe, ktero mu je Škrabec tako hvalil. –

Zjutraj je bil Mihec že oprtan z navezano culo, ko žganjar Škrabec potrka na okno.

»Že grem!« oglasi se Miha v sobi, – »Tedaj teta, zdravi bodite, pa nikar ne zamerite, da vas zapustim. Na tem svetu se ne vidiva več, če se tam ne bova, jaz grem daleč tje za gore, kamor solnce zahaja.« 

»Pa vsaj ne v Ameriko?« seže mu Neža jokaje v besedo.

»Dosti bliže menda ne, ker Škrabca včasih po štirnajst dni ni domu, če gre tje z žganjem, to mora precej dolga pot biti. – Bog vas obvaruj!« 

Miha je zapustil tetino sobo, vežine duri so zaškripale in pred pragom je stal Škrabec s košem oprtan.

Jokaje je spremila teta Mihca iz hiše in ga pri odhodu še poškropila z blagoslovljeno vodo opominjevaje ga, naj se dobro obnaša in rad moli, potem pa odide ljubi rejenček v daljni kraj, stara Neža pa zapre duri, zleze zopet v postelj in ondi milo toževa in zdihuje po ljubem Mihcu, kakor narodna pesem pravi:

Po hribcih je ivje,
Po dolincah je mraz;
O, kje bos ti Mihec,
O, kje sem pa jaz!

Miha Brtoncelj v službi.

V Špitalskem gradu je stanovala stara vdova nekega stotnika, ki se je že bila naveličala mestnega hrupa ter se preselila tu sem, da bi uživala mir in pokoj na samoti.

Bila je ženica sicer majhne postave, pa tem bolj rejena, in njena edina družabnica je bila kuharica Liza, kteri sta tudi špitalsko podnebje in dobra hrana precej teknila, da se je skoraj smela meriti z gospodinjo.

Za Brtonceljna je bila ta služba kakor nalašč, in je bil iz vsega srcá hvaležen žganjarju Škrabcu, da ga je pripravil h kruhu. Dela je bilo malo, ker je bilo vse zemljišče v najemu, samo dva konja je cedil in krmil dan na dan, drugokrat pa polegal in lenival. Gospa je bila res dobra ženica, vsakih štirnajst dni je komaj enkrat prišla v hlev pogledat, če sta še oba konja živa in zdrava, več drugo pa jo prepustila Mihčevi bistri glavi. Mihec bi bil imel toraj že na tem svetu nebesa, ko ne bi bilo pri hiši kuharice Lize, ktere ni mogel žive trpeti. Ta je vse kote oblezla, vtikala se v vsako reč, če je tudi ni razumela, in vse je hotela bolje vedeti, nego Miha. To ga je jezilo, in mnogokrat jej je povedal ktero v zobe, kar Liza, prva oseba v gradu poleg gospe, ni mogla kar nepožvečeno požreti. Ravsala sta se toliko časa, da je bilo slednjič kuharici preyeč in zatožila je jezičnega in neubogljivega hlapca pri gospej, ter ga ondi tako očrnila še z lastnimi domišlijami in pridevki, da je pobožna gospa večkrat roki sklepala in izdihovala, kako more vendar človek tako hudoben biti. Ni čuda, da je moral potem Brtoncelj tudi od gospé marsiktero debelo požreti; in vse to le zarad kuharice Lize. Zato jo je pa tudi sovražil, kakor trn v preti.

Brtoncelj bi se bil večkrat dolgočasil, ker se v gradu ni bilo z nikomur nič zmeniti: z gospo ne, ker je skoraj nikdar ni bilo iz sobe, in s kuharico ne, ker je ni mogel videti. – Ali sreča Kranjca nikdar ne zapusti, pravi pregovor, in tudi Mihec je našel prijatelja, ki je bil po njegovem mnenji vreden zlatega denarja.

Koj pod gradom v majhni leseni koči je stanoval mizar Stanislav Pludrakovski. Ta človek je prišel pred nekaj leti, ne vemo po kaki naključbi, iz Polskega na Slovensko, ter se v tej neprijazni dolini vdomačil. Ker pa je bil neozenjen in ni imel za druzega skrbeti, ko sam za-se, zato se tudi ni dosti pečal z delom.

Tega moža si je Brtoncelj izvolil za svojega tovarša in marsikak večer sta v krčmi presedela, Poljak pri steklenici žganja, Brtoncelj pa pri vinu, ker ni žganja rad pil. Miha pa ni tega moža samo ljubil, temuč tudi spoštoval, ker zdel se mu je neznano učen. Koliko lepega mu je vedel povedati o tujih krajih, o polskih puntih, ko so nabrušene kose mesto trave kosile bradate Ruse. Kaj tacega Brtoncelj še nikdar ni slišal, zato se mu pa tudi ni škoda zdelo, plačati kake bore v poboljšek prijateljevemu grlu.

Neko nedeljo zjutraj je Miha pridno snažil konjsko oprego in mazal kolesa. Gospa se je namenila s kuharico Lizo, brez ktere ni šla nikamor, na Štajersko v Mozirje, kjer je imela nekega znanca, premožnega posestnika. – Ko je bilo vse v redu, ogleda tudi sam sebe, če ni pruštof umazan, črevlji rujavi in klobuk prašen. Ko se je tudi o tem popolnoma prepričal, vteknil je za klobuk velik rožmarinov šop, ki ga je s koreninami vred izruval v vrtu ne pomišlivši, kaj bo Liza rekla, ako zapazi to tatvino. Pa kaj je bilo Mihcu danes tega mar. Ako človek gospodo vozi, se mora vendar nekoliko našopiriti, da ljudje vsaj vedo, da je grajski hlapec in kočijaž.

»Kam pa pojdeš, Miha?« ogovori ga Pludrakovski, ki je ravno prišel iz za vrta sem in videl hlapca tako nališpanega.

»E, gospó popeljem na Štajersko, pa kuharico. Danes bo pijače, če Bog da, hej!« 

»Kaj pa bo doli?« vpraša mizar dalje.

»Ne vem, zna biti se bodo možili, ker so mi rekli vso konjsko oprava osnažiti in olikati. Gospoda so čudni ljudje. V mladosti krog šemarijo, na starost pa jim pride še-le možitev na mar. – Jaz le tako pravim, za gotovo ne vem, ker mi niso nič rekli o tem.« 

Med tem pogovorom se odpre okno v zgornji sobi, – mizar odide in stara gospa zakliče doli: »Miha, sedaj pa le naprezi, pojdemo koj!« 

»Že prav, gospa, – ali čem napreči staro veliko kočijo?« 

»Tepec, kaj bom z ono staro omaro počela, da se mi bodo ljudje smejali,« huduje se gospa, »novi koleselj naprezi, pa samčnega konja, veš!« 

»Moj ruha!« mrmra Miha z glavo majaje, »novi koleselj in samo enega konja! Saj se mora vse polomiti. Takova teža, cesta pa slaba, saj bi komaj bilo, da bi véliki voz napregel.« – Pa kaj je hotel? Gospej ni smel ugovarjati. Razen tega mu pa tudi nič mar ni bilo, naj se polomi ali ne, saj ne bo on škode trpel.

Nekaj trenotkov pozneje je voziček že drdral po cesti in Miha je vedno gledal po kolesih, kdaj se bo ktero razsedlo, ali pa se os podala. Ne dolgo potem sreča kmeta, ki je peljal poln voz desk po cesti.

»Kdo se bode ognil?« misli si Mihec. »Jaz ne, ker imam gotovo teže naloženo, nego ta. Bes te plentaj, naj se le ta ogne.« Pa uni je menda tudi tako mislil, in prišla sta že blizo skupaj. – »No, boš zapeljal v stran!« zakriči uni nad njim.

»Zavozi ti, ker imaš manjšo težo,« odvrne Miha in vozi dalje. – Voznik se nasmeje, mahne z bičem po Mihatovem konji in ta skočivši vprek, zadene ob nasprotni voz in kolo pri koleseljnu se razdrobi.

Hudi krik predrami Brtonceljna, ki ni koj vedel, kaj se je zgodilo. Gospa je hudo sopla in stokala pod neizmerno težo kuharičino, ki se je zvalila na-njo, – Miha bi bil sedaj iz srca vošil, da bi se bilo narobe zgodilo, da bi bila hudobna Liza vso gospejno težo imela na sebi.

»Nó, gospa, ganite se, ganite! ali ste si nogo zvili, da ne morete vstati?« prigovarja Brtoncelj in spravlja težavno ženo na noge. »Saj sem vam pravil, da vzemimo staro kočijo, ki je bolj močna. Tako krepeljce se koj potere, da le veter pihne va-nj, kaj pa bi se ne pod tako težo.« 

Gospa samega strahu ni mogla govoriti, le posamezne besede je stokala, ki so vse letele, kot ostre puščice, na okornega hlapca. Ta pa ni imel časa poslušati babnic, posebno kuharice ne, ki je najhujše klepetala in Mihata zmerjala, da je zarad njegove okornosti raztrgala in umazala pražnjo obleko in zraven si še nos potolkla, da jej je jel otekati. Brž je spravil potrti koleselj domu in pripeljal staro kočijo, ki je bila prostorna, kakor Noa-tova barka. V pest se je smejal Lizi, kteri je krvavel nos.

Začetek je bil koj nesrečen, Bog vedi, če bo prihodnost boljša! –

Po dolgi težavni vožnji so vendar slednjič priromali v ljubo Mozirje. Obstanejo pred veliko hišo, kjer je stala na dvorišču visoka lipa, in gospa ukaže Mihetu, naj spravi konja v hlev, potem pa lehko gre, kamor hoče do večera.

Brtoncelj je menil, da mu bodo koj s polnim bokalom prisvetili na mizo, ali kako se mu je čelo zgubančilo, ko je prinesla natakarica samo maslec in še ta ni bil čisto poln. Brtoncelj je čakal in čakal misle, da še kaj pride, da je bilo to le za poskušnjo, ko pa vidi, da zastonj sedi, pobere kopita natihoma hudovaje se nad gospodarjem: da je skopuh, ki se za vsako kapljico vina trese, kakor bi mu bila na srcu zrasla, in pobriše jo druge krčme iskat, kjer bo za svoj denar pil ter se ne zanašal na tuje dobrote.

Kmalo je bil Miha v veseli družbi krepkih Štajercev, ki so ga pili na vse pretrganje. Od vseh krajev so ga klicali pit in preden mu je bilo mogoče poklicati si svoj poliček, bil je že čisto pijan.

Noč se je delala in Brtoncelj jo pobere iz krčme poiskat voza in konja. Pa bodi si, da so ga slabosti zmogle, ali pa da je zgrešil pravo hišo, nakrat je zašel v velik vrt in ondi v skrivnem kotu se zvalil v travo, da bi si odpočil, ter sladko zaspal.

Mračno je še bilo, ko se zbudi in sam ni vedel, je-li jutro, ali še-le noč nastaja. »Sedaj bo že vsaj čas, da pojdemo domu,« misli si; »bil sem menda nekoliko moten, da sem tako brž zaspal.« – Iz teh misli ga kmalo prebudi trdi glas velicega moža z motiko v roci. – »Kaj iščeš tod po vrtu?« vpraša.

»Nič – spal sem, sedaj pa grem napreč, da pojdemo domú. Koliko bo pa že ura? je že zvonilo avemarijo?« 

»Nikar se ne delaj bolj neumnega, nego si. Meniš, da ne vem, kaj si tukaj iskal? Češplje si mi kradel pa hruške, stavim, da si jih. Že dva večera zasledujem tatu, sedaj pa mi pride nenadoma v roke. Le hodi z menoj, da se bolje pomeniva!« 

»Jaz hruške kradel? Mar so mi vaše hruške; še ne pokusim nobene ne, ker mi je tako slabo v želodca po prejšnji pijači. Če sem spal ondi-le v travi, menim, nisem nobene škode storil, saj ne ležejo pute jajc va-njo, da bi jih pomečkal.« 

»Prazen izgovor. Le kar pojdi, če ne, bo druga pela!« Dedec nameri motiko, pa Miha je bil urnejši. Izpuli mu orožje ter ga vrže čez plot, svojega nasprotnika pa položi podolgoma na tla in zapusti vrt.

Ko pride v hlev, ni bilo ni konja ni kočije več. Ves prestrašen teče k gospodarju, ki je ravno vstal in prišel na prag, – ter ga popraša, kje so gospa, da se bodo domu peljali.

»O ti revše ti!« se uni smeje. »Po vsej vasi smo te iskali, pa ni te bilo nikjer, zato je moral moj hlapec gospo domu peljati.« 

Sedaj še-le je spoznal Brtoncelj, da je nekoliko predolgo spal na vrtu. Voz je oddrdral in druzega mu ni kazalo, nego peš napotiti se domu. Po poti je na vse kraje premišljeval, kaj bi se nalegal gospej, da ne bi ga zmerjala ali pa iz službe spodila. Pa gospa bi se že dala potolažiti, ko bi le Lize ne bilo, te prebite Lize, ki mu vedno toliko prizadene.

Poldne je že odzvonilo, ko pride Brtoncelj v grad. Gospa je sedela pri mizi in počasno povživala svoje kosilce, ko stopi Miha v sobo s klobukom v roci. – Pogleda ga spod čela, grozno grdo se drže in vstavši od mize, pravi mu jezno: »Miha! tu imaš svoj zaslužek, sedaj pa le pojdi, kamor ti je ljubo, jaz te ne potrebujem več.« 

»Ovbe, gospa, pa vendar ne. – Ne bodite hudi, nekoliko sem se zamudil, in ko pridem, ste jo pa že odmaknili. Saj bi bil tekel za vami, pa sem vedel, da vas ne dohitim, ker kobilca precej urno teče.« 

»Ne potrebujem nobenega izgovora. Ni dosti, da si mi voz potrl, sedaj mi pa še tako neprijetnost napraviš, da moram drugej hlapca iskati, ako se hočem domu peljati. – Tu imaš denar, sedaj pa le pojdi!« In pomolivši mu v papir zavite denarje v roke, sede zopet na prejšnje mesto.

Brtoncelj je še nekaj časa stal pri vratih in držal za kljuko misle, da si gospa morda kaj premislijo, ko pa mu ne črhnejo nobene besedice več, spravi se počasi ven ter gre naravnost v hlev, kjer je imel svoje premoženje.

»Ti pošast ti!« tako je režal Miha. »Tega mi ni nihče drugi naklepal, nego ona debela baba. Da bi si bil zlomek vrat zvil, vrat, ne pa samo nos potolkel, nič bi je ne bilo škoda. In kaj mi stara vse očita, da sem jej voz potrl. Kaj sem jaz vzrok? Kaj bi se ne polomil, če se tako breme na-nj vsede, kakor bi se celi svet na-nj zvalil!« –

Pospravil je svoje reči zopet zkupaj in se poslovil za vselej pri gradu. Mahal jo je na ravnost v krčmo, ker ondi je vedel, da dobi svojega prijatelja mizarja, kteremu bo potožil svoje križe in težave.

Mizar Pludrakovski je res sedel v krčmi nekako kislo se drže. Steklenica namreč je stala prazna pred njim, in to ga je žalilo. Ko pa Brtonceljna zagleda, razprše se nakrat oblaki z njegovega čela in solnce radosti mu je sijalo iz oči. – »Saj sem vedel, da boš prišel!« ogovori Mihata. »Ti si vendar še kaj vreden. Glej! prazno steklenico imam, po grlu pa me še vedno žgeče, reci krčmarju napolniti jo, tebe bo ubogal.« 

»Ljubi moj, jaz sem danes nesrečen; ti ne verjameš,« pravi Miha in žalostno pobesi glavo sedši k svojemu prijatelju.

»Nesrečen? – I kaj pa se ti je hudimana pripetilo? – Saj si včeraj svojo staro možil po Štajerskem, je vsaj kaj dala za vino! – Nič se tako pusto ne drži bo že prešlo, saj vem, da te glava boli po včerajšnji pijači, štajersko vino je močno.« 

»Ko bi bilo le to! Vino je res vsega vzrok, še več pa ona prebita bunka Liza. – Pomisli si živa duša, gospa me je izgnala iz službe!« 

»Iz službe?« čudi se Pludrakovski.

»Dà, izgnala me je. Poslušaj zakaj!« 

Na to mu vse pové, kako je bilo.

»Miha!« pravi po kratkem premišljevanji mizar, »nič se ne boj, ni že vse izgubljeno. – Meni se je tudi že pristudilo to puščobno životarenje v tej dolini. Še brakeljček »vodke« ne morem brez skrbi izpiti, tako me tare revščina. O kako vse drugače je pri nas na Polskem! Tam se da prosto živeti, kakor ptiček pod nebom. Kakovi korenjaki smo bili včasih, ko smo se zbirali na Krakovskem mostu in peli:

Jeszeze Polska nie zgineta,
Poki my zyjemy;
Jeszeze wodka nie skwasniata,
Poki je pijemy.

»O! kar srce mi poskakuje, kedar se spominjam srečnih ur! – Nič – na Polsko zopet pojdem, pa bo! kdo se bo tukaj ubijal za prazni nič.« 

»Če je tam tako dobro, zakaj pa si sem prišel?« pravi mu Brtoncelj smeje se.

»Zakaj sem prišel? ker sem bil prismoda, kot marsikdo drug. Hotel sem goloba vjeti, pa mi je še vrabec všel. – Moj stric mi je pisal, naj pridem k njemu v Ljubljano, kjer bom imel dosti dela in dober zaslužek. Jaz ga res ubogam in grem, pa dospem tjekaj, ležal je stric že pri sv. Krištofu, jaz pa sem bil zapuščen na tujem brez vse pomoči. Po naključbi sem prišel tukaj sem v grad razno orodje narejat, in ker nisem vedel drugam, ostal sem v tej dolini vedno pričakovaje, da se časi zboljšajo. – Sedaj pa ne bom čakal več, kar nazaj v Krakov pojdem med svoje stare tovarše, ki vem, da me bodo veseli ter me radi sprejeli v svojo druščino. – Miha, pojdi še ti z menoj, boš videl, da se ne boš kesal!« 

»Kaj pa bom jaz delal ondi, ker ne urnem nobenega rokodelstva?« 

»Oj, delal! – dela dovelj: Služit greš za hlapca h kakemu graščaku, in imel bodeš takovo življenje, da ti bo veselja srce poskakovalo. Kaj meniš, pri nas niso graščaki taki samotarji in pusteži, kakor tu pri vas, oni se vede drugače obnašati. Vedno gredo po veselicah, in kočijaž dobi denarja, da je grdo.« 

Mizarjeve priliznjene besede so Brtonceljna omamile, posebno, ker ni imel kam iti, domu pa ni hotel. Samo dolga pot, ta ga je skrbela. Pa mizar ga je zavrnil malomarno: »E, kaj te bo to skrbelo; Bog bo že dal in dobri ljudje. Čisto suha pa tudi ne pojdeva: jaz prodam svoje orodje, ti si pa tudi nekaj dobil od svoje gospodinje. – Da le tje prideva, potlej je strah v kraji.« 

Za odhodnjo sta ga pila do trdne noči, potem pa šla na mizarjevo domovje, pospravila in poprodala ondi vse, kar se je dalo, in ko je napočilo tretje jutro, koračila sta že oba dva po prašni cesti iskat boljše dežele, kjer bi se dalo brez truda živeti. Srečno pot! –

Miha Brtoncelj na Polskem.

Solnce je hudó pripekalo, kakor bi hotelo vse božje stvari sežgati na zemlji.

Brtoncelj in njegov tovariš sta koračila prek široke planjave proti slovečemu Krakovu. Obema se je že poznalo, da sta že mnogo pota storila; kajti črevlji so bili raztrgani in sitni palec je ril vedno dalje in dalje iz svoje luknje, ki si jo je izdolbel, kakor bi hotel uiti iz svojega kotišča. Obleka ni bila samo raztrgana, temuč tudi prašna, da se ni več poznalo, kako ve barve je bila nekdaj, lice pa je opeklo solnce, da je dobilo že popolnoma cigansko barvo.

»O ti preklicana reč ti, kako pa danes zopet žge!« oglasi se Miha brisaje si z rokavom pot s čela; – »jaz že ne morem več dihati, tako me tere vročina, jezik pa mi visi do kolen same suhote. Pojdi, vleziva se nekoliko v senco, da se ohladiva; Bog vedi, kje je še oni prebiti Krakov! – In zraven je še vprašanje, če je kje to mesto na svetu, – če me nisi nalegal? Tebi nič več ne verjamem; celo pot me tolažiš z lepimi besedami, pa vgrizniti le nimam kaj.« 

»Nuj, nuj, nikar ne rentači, saj se meni tudi ne godi bolje. Človek mora nekoliko potrpeti, ako hoče doseči srečo. Saj pravijo, da je celo v nebesa trnjeva pot. Po trpljenje je božje zdravilo, po kterem se rane urno cele. Lupina je v začetku vselej trda, tem slajše pa je potem jedro. – Le potolaži se, predno bo dva dni, bova v Krakovu in ondi si bova odpočila vseh nadlog.« 

Tako je modroval Pludrakovski in tolažil Brtonceljna, ta pa se je vendar kislo držal, ker so ga že noge bolele in lakota trla.

Vležeta se pod košato lipo kraj ceste in trudni Miha prijetno zaspi v mehki travi. Ko se zbudi, pomaknilo se je solnce že precej daleč proti Karpaškim goram in visoka lipa je delala podolgasto senco na travniku. – Mizarja Pludrakovskega ni bilo nikjer, in ravno tako tudi Mihatove kamižole ne, ktero je bil pogrnil po sebi. – »Kam pa ga je pes odnesel z mojo kamišolo?« premišljuje dolgo ter se ozira po planjavi, če ne bi ga kje zapazil, ko pa ne vidi nobene duše, misli si, da se mu je ne mara nalašč skril, ter jame vpiti na vso moč: »Stanko! Stanko! kje pa si? Pojdi no brž in nikar se po nepotrebnem ne mudi; čas bo, da odrineva, solnce že zahaja. – Stanko! čuješ!?« –

Pa vpij, ali ne vpij. Stankota ni bilo nikjer, čeravno se je že Mihatu samega vpitja grlo pokvarilo.

»Kaj, ko bi mi bil ta potepin ubežal z mojo kamižolo!« prevdarja Brtoncelj, ko ni bilo mizarja od nikoder, – »muhast je ves in poreden, nič mu ni zaupati. – O ti grdun, kako me je zvodil! Tako daleč sem od doma, v čisto neznani deželi, denarja pa nič. Miha, Miha! sedaj se boš učil, kaj je bog pomagaj! – Kako mi je opisoval to deželo, kako se mi bo dobro godilo! sedaj pa že dva mesca stradam po svetu in vendar še ne vem, sem li kuhan ali pečen. – Kam se čem obrniti? Nič, kar dalje pojdem, bom že kam prišel, če tudi med roparje zajdem, saj mi nimajo kaj vzeti. – Ti pa, lažnjiva, nezvesta duša, ti grdogledi rokomavhar, varuj se še kedaj priti Brtonceljnu pred oči! Premel in pretil ti bo vse koščice, da ti jih vsi Poljaki in Judje več ne poravnajo.« 

Tako je robantil Miha dolgo časa, potem pa se golorok napotil dalje po cesti.

Kmalo zapazi od daleč bližati se človeka v dolgi suknji in z visokim klobukom na glavi, ki je imel veliko culo oprtano.

»To so gotovo fajmošter ali kaplan kake bližnje fare,« pravi Brtoncelj sam pri sebi, »ali čudno je, da so tako obloženi. Ne mara tudi kam potujejo, kot jaz; – ravno prav, pojdeva skupaj; oni bodo bolj vedeli pot, kam se je treba obrniti. Poprosil jih bom par krajcarjev. Če imajo le kaj usmiljenega srca, dali mi bodo.« – In res pospeši korake, da bi mu fajmošter ne ušli kam v stran. Ko pride bliže, vidi, da ima mož dolgo brado in umetno navihani lasje mahljajo mu po licih. To je Brtonceljna pripravilo v zadrego, da ni prav vedel, je-li to duhovnik, ali kaka druga prikazen.

Ptujec videvši, kako ga ta človek opazuje, in da je golorok, izvleče brž iz cule dolgo suknjo ter jo ponudi Mihatu nekaj nerazumljivo godrnjaje.

»Ta je pravi usmiljeni Samaritan. Lejte si! suknjo mi ponuja,« pravi Miha, stisne klobuk pod pazduho ter se ponižno približa možu. Suknja je bila čedna, vsaj Brtonceljnu se je zdela, ogrnje jo in pravi: »Gospod, kaj mi jo res daste? o Bog vam povrni! Menda ste vedeli, da mi je hudobni mizar ukradel kamižolo. – Kako prav mi bo prišla po noči, ko je zunaj nekoliko hladno.« Hvaležno pokima dobremu možu ter hoče iti, – ta pa ga vstavi, in videti, da ne razume judovske nemščine, pravi mu polski: »Prijatelj, čakajte, vi mi niste plačali suknje; pet goldinarjev dajte zanjo!« 

»Kaj?« oglasi se Brtoncelj in jeza ga obide, »pet goldinarjev za to capo? – Kaj pa mi ponujate, če ne mislite dati. Mar se mislite z menoj norčevati? Ta želja vas naj nikar ne obide, rečem vam; še ne poznate Mihata Brtonceljna, doma z Razborja.« 

»Ne, ne, jaz se ne šalim. Pogodiva se, saj bom odjenjal nektere krajcarje. Koliko pa daste?« pravi tujec in jame hvaliti svojo robo.

»Kdo pa ste vi, ki znate tako barantati? – Če se ne motim, ste Jud. Kljukast nos imate, kosmato brado in prodajati znate tudi prav po judovsko. Tako vsaj mi je mizar popisal polske Jude. – Veste kaj, oče – ali kar ste že, – obravnajva z lepo to reč, jaz se nerad z ljudmi prepiram. Denarja sedaj nimam, suknje pa mi je zelo treba, kakor vidite. Potrpite nekoliko, saj vam ni tako sila, ker imate še mnogo blaga v culi. Kedar pridete v Krakov, pa vam vržem nekaj grošev, kar je vredna ta mezelanka. Ali če neradi čakate, naj vam da mizar, – hembrej, kako se že zove, koj pozabim to prebito ime, – Žlobu – Žlobodrovski, tako nekako, – mojo kamižolo, ki mi jo je odnesel. Vredna je še zmiraj toliko, kot vaša suknja. Gotovo ga poznate tistega pijanca, saj je tudi doma v tem kraji, in nemara je tudi Jud, kot vi, saj v cerkvi ga nisem še nikdar videl.« 

Jud se je neznano kislo držal pri vsem tem, da ga je Miha tako prijazno nagovarjal; takova barantija mu ni bila všeč. Zgrabi suknjo ter jo hoče vzeti Mihatu, ta pa ne pomišlja dolgo, temuč položi Juda po dolgoma na tla, vrže mu culo v bližnjo mejo, potem pa jo urno ubere s suknjo vred po cesti, ne mene se za Judovo vpitje in klicanje, naj počaka. – »Vjel me ne bo,« misli si po poti, »saj si ves pokvečen; in če bi me tudi, ne bojim se deset tacih. Če je imel mizar pravico odnesti mi kamižolo s pipo in tobakom vred, zakaj bi pa jaz ne. In takovemu bogatinu, ki je imel še polno culo obleke. To staro suknjo jo že ima ali ne, ne bo se mu nič poznalo, meni pa le prav pride. Razun tega pa je tudi Jud, in Judje so Kristusa križali, zato tudi ni takov greh, ako mu vzemem to betev.« 

Hladni mrak je nastal in Brtoncelj obleče suknjo, ki je bila vsa žnorasta in s širokimi krajci obšita. »Trdno blago je še,« pravi sam pri sebi, »obrniti jo bom dal in predelati, pa se bo še nosila, da bo kaj.« 

Ko korači nekaj časa samši po cesti zatopljen v misli, zapazi na desni strani bel gradič ne daleč od ceste. Krog in krog se je potezal velik vrt, za vrtom travniki in polje, zadej v zakotji pa temen les.

»Tje-le bom stopil,« pravi Brtoncelj, »ne mara dobim službo, ali vsaj kaj vbogajme. Držal se bom prav kislo, bodo mi vsaj verjeli, da sem potreben, če me pa praznega odžene, ti je že šlo za par stopinj.« Krene jo s ceste po kostanjevem drevoredu naravnost proti gradu. –

Zunaj na klopi je sedel gosposk človek srednjih let in pušil iz dolge pipe, v rokah pa je imel knjigo ter pridno prebiral, da se še ozrl ni, ko se mu je Brtoncelj bližal. Velik, kodrast pes je ležal pri nogah in zdaj pa zdaj potresal z glavo in majal z repom odganjaje sitne mrčese, ki mu še o mraku niso dali pokoja. Začuvši človeške korake, vstane počasno, razvera se in poteguje, da mu pokajo udje, potem pa teče nekoliko korakov po dvorišču in jame lajati.

Na klopi sedeči graščak odloži knjigo, ter se nekako nevoljno ozre po oseti, ki ga moti v njegovi zamaknjenosti.

»Česa iščeš tú?« vpraša ostro Brtonceljna.

Ta sname ponižno klobuk z glave, in potuhnjeno bližaje se pravi jecljaje: »Če gospod morda ravno molijo, bom pa počakal, da ne bom motil, saj se ne mudi.« 

»Kdo pravi, da molim?« posili graščaka smeh, »povej, česa bi rad!« 

»Službe iščem, pa nikjer nič pripravnega ne staknem. Morebiti potrebujejo gospod kacega konjskega hlapca, ali pa volarja, povsod sem pripraven. Tudi sem že nekoliko vajen grajske službe, ker sem bil dva mesca pri neki stari gospej za kočijaža.« 

»Od kod pa si?« praša dalje graščak ter meri Mihata od nog do glave.

»Z Razborja sem, pa saj vi ne boste vedeli, kje je to, je precej daleč od tod.« 

»Jaz te prašam, iz ktere dežele si, ker ne govoriš prav našega jezika.« 

»Iz dežele? – Kranjec sem, moj oče in mati pa sta tu nekje na Polskem. Izpraševal sem že po njima, pa nobenega sledu ni nikjer, kot bi se bila v zemljo vdrla.« 

»Pri meni že ne moreš ostati, imam dovelj hlapcev. – Pojdi, dve uri od tod je bogat Jud, ki potrebuje pridnega delavca; morda te vzeme v službo.« 

Brtoncelj je nekako prestrašeno gledal slišavši, da bi šel služit k Judu, česar se vendar nobena krščanska duša ne sme lotiti; pa rekel vendar ni, da ne bi šel. – Nekaj časa stoji pred graščakom s pobešenimi očmi, kakor bi kaj tehtnega premišljeval, potem pa pravi: »Denarja nimam in tri dni že nisem užival nič gorcega; ko bi bili gospod tako dobri in bi mi podelili kaj. Za par šestič vam že ni tolikanj, meni pa bi prav prišle.« 

»Poberi se mi s pred oči ti psia krew!« zarohni graščak. »Ti opravljaš dva posla h kratu; najprej iščeš službe, in če ti tu spodleti, pa beračiš. Te ni sram? tak mlad korenjak, močen, in zdrav ko riba, pa berači! – Odlazi, sicer bo druga pela!« In pri tej priči zavihti pleden bič, ki je ležal na klopi, ter mahne po Brtonceljnu. –

»Ti zver ti, kako je hud; menda je danes z levo nogo vstal,« godrnja Miha ter se urno pobere po dvorišču.

Pri zeleno pobarvani ograji, ki je obdajala lepo obdelani cvetlični vrt, nekoliko postoji ter prevdarja, kam bi jo sedaj krenil. O, kako se je kesal, da ni ostal v domovini, kjer ga vendar niso odganjali z biči od hiše, – da ni ubogal stare tete, temuč raji goljufivega mizarja, ki ga je pripravil v takovo revščino. – »Ljudje tukaj morajo biti sami Judje,« misli si, »sicer ne bi bili tako neusmiljeni.« 

V takovi zamišljenosti ne zapazi brkastega moža, ki je prišel iz vrta in ga dolgo začuden opazoval.

»Človek božji, kje pa si dobil to suknjo?« pravi potem Brtonceljnu z grozečim glasom.

Miha se strahu stresne, slišati to nenadno vprašanje. Videti pa golorocega delavca pred seboj, ojači se mu zopet srce in ponosno odgovori: »Kje sem jo dobil? Saj veš, kje se dobi suknja: kupiti se mora, pa je. Nič me ne glej tako izpod brega, meniš, da sem jo ukradel? in mar tebi? – Ti dolgopetnež ti, kar te je mati rodila, še nisi nosil takove suknje!« 

»Ukradel si jo, ukradel, ravno moja je!« pravi vrtnar, zgrabi Brtonceljna za rame ter jame klicati: »Aleš! – Vojtek! – pojta brž, jaz sem vjel velicega ptiča, pa krščenega!« 

Brtoncelj maha ljuto krog sebe ter hoče ubežati, pa v tem trenotku zgrabita ga dva hlapca prišed iz hleva, ter ga tirata na vrtnarjevo povelje v grad.

»Gospod!« pravi vrtnar graščaku, »sedaj ga imam tatu. ki mi je zadnjič ukradel suknjo, nemara ima tudi vašo sreberno tobačnico, ki ste jo pozabili na vrtu, in je potem ni bilo več. – Le poglejte, prav moja suknja je: tukaj-le na levem komolcu je bila raztrgana in kuharica Maruša mi jo je zašila, podleka pa je pisana z. rudečimi in višnelimi progami. Moja je, pa je.« 

Brtoncelj je bil v hudi zadregi, sam ni vedel, kako bi se opravičeval. Da je suknjo Judu vzel, si ni upal povedati, pa saj bi mu tudi verjeli ne bili, pripravne laži pa si tudi ni mogel koj izmisliti v tej stiski. – »Ne, pane, jaz nisem ukradel suknje; našel – čem reči – kupil sem jo pri nekem starinarji.« 

»Vidiš, kako lažeš,« odvrne graščak, »koj si se zagovoril, tudi se ti, na obrazu bere, da nisi nedolžen; rudeč si, ko rak. – Hajdi, hlapca! zaprita ga v spodnjo klet, kjer že sedi en takov ptiček, jutri pa ju izročim sodniji. Danes je dober lov, dva sta se že vjela, sedaj bi še gozdnega tatu rad staknil, morda tudi sam pride v past.« 

Vse Brtonceljnove prošnje so bile zastonj, moral je v temno klet, do ktere so peljale kamenite stopnice. Močna vrata so zakrčala in hlapca porineta Mihata v luknjo, potem pa zopet zapreta.

Dva stara znanca se zopet snideta.

V kleti je bila taka tema, da Miha nobene stvari ni mogel razločiti. – Sedaj v nasprotnem kotu nekdo lahno zakašlja in Miha pozve, da ni sam v tej luknji.

»Prijatelj, kdo pa si, ki deliš z menoj enako osodo?« pravi Brtoncelj žalostno. »Revež, gotovo si tudi po nedolžnem prišel v ječo, kot jaz. Na Polskem so res neusmiljeni ljudje.« 

»O, preljubi moj Brtoncelj!« oglasi se ona oseba ter se priplazi k Mihatu. »Kaj si ti tudi tukaj? kakovi pes pa te je prinesel sem? Gotovo si prišel mene iskat, si pa tudi zašel v nesrečo, kot jaz.« 

»Há! ti zvitorepec, kaj te imam!« zakriči Brtoncelj ter sune svojega tovarša od sebe. »Ti si kriv, da sem prišel v ječo, ti si mi ukradel kamižolo, ali počakaj ...!« 

»O ti preljubi Miha, kako te imam rad!« jame se mu oni dobrikati. »Ah saj sem vedel, da stara bratovska ljubezen nikdar ne pogine. V naj večih stiskah me ne zapustiš. Čakaj no, da te objamem!« 

»Stran!« kriči Brtoncelj še huje, »ti goljuf, tat in Bog ve kaj še!« 

»I potrpi no, da se zmeniva, – da ti povem, kaj in kako –«.

»Ti bom že jaz povedal, kaj in kako, le počakaj nekoliko, da si oddahnem! O, kako te bom z veseljem drgnil, mekastil in tri, da ti bodo udje pokali, kot mačku, kedar se mu stopi na vrat. Pomnil boš, rečem ti, kedaj si Brtonceljnu ukradel kamižolo. Nobena prikazen te ne reši iz mojih pesti, tukaj sva sama. Le obžaluj svoje grehe, ker jaz še ne vem prav, kaj bom storil s teboj, takova jeza me tare.« 

»Ne jezi se prej, nego izveš vso dogodbo. Daj si vsaj kaj dopovedati.« 

»Nič, nič! – Danes moraš dušo dati, pa je rajtenga storjena.« 

»Ti si tepec neumni! – Počakaj, da ti povem! Ta reč je vse drugače, nego si ti misliš. – Ko sva ondi v senci ležala, si ti trdno zaspal, mene pa je trla huda lakota in mislim si: »morda je kje kaka hiša blizo, postopil bom tje in poprosil miloščine, kajti v sili se človek ne sme sramovati beračenja. – Da bi bila moja postava še bolj siromašna, oblečem tvojo raztrgano kamižolo, ki je popolnoma ustvarjena za beraštvo, in napotim se dalje, ti pa si spal. Kmalo pridem do tega gradu, in pod gradom je bila velika njiva obsejana s krompirjem. »Ovbe« pravim, »ko bi izdrl tukaj-le nekaj stebelj, pa bi bila večerja gotova, in ne bi bilo treba beračiti. Ozrem se krog in videti, da ni nikjer žive duše, rajem srdito krompirjeva stebla po njivi in kmalo sem imel lep kupiček krompirja nabranega. Kar prileze iz za grma človek v zeleni suknji in visokih črevljih. Jaz hočem bežati, oni pa nameri puško ter pravi: »Stoj, če ne vstrelim!« – Kaj sem hotel? Za perišče krompirja vendar nisem hotel pustiti življenja, in počakam ga. – Razodenem mu na tanjko vse svoje križe in težave ter ga prosim, da bi me pustil dalje, on pa ni hotel nič slišati o milosti, temuč me žene domu, kot kacega razbojnika ter me zapre v klet. – To, menim, ti je dovelj, da se prepričaš o moji nedolžnosti, ter ne boš imel več pregrešne misli pretreti mi kosti, ker sem le tebi hotel dobro. Razun tega pa so me že grajski hlapci na gospadarjevo povelje tako oklestili, da sem ves črn. Oh, kako me boli v križu!« 

Takove besede morajo omečiti naj tršo skalo, kar bi še Brtonceljna ne. – Žal mu je bilo, da se je hudoval nad svojim prijatelje ter mu tako srdito žugal, in je bil pripravljen zopet vse poravnati. – »Če je taka,« pravi, »potlej je pa že drugače, potlej se pa ne smem znositi nad teboj.« – Potem mu razodene tudi svojo nesrečo in pove, kakó je prišel grajščaku v roke. –

»Oh, saj pravim, na svetu je vedno bog pomagaj!« vzdihne globoko mizar. »Ali jutri, Miha, jutri ne vem, kako nama pojde, ko naju bodo gnali k sodniji. Zaprli naju bodo ali pa nama še našteli prav gorkih po podplatih. Oh ti prebita reč ti!« 

»Žaltova bo, žaltova, to je res! Ali ljubi moj, poskusiva, če ne bi se dalo kje priti iz te podzemeljske jame! Ko bi zapah odtrgala?« 

»Ali pa, če bi bila kaka druga luknja? Kako lino mora vsaj imeti klet. Lej! – ali se ne blišči gori-le čisto pod stropom nekaj? Mojruha, če jo ulikneva!« 

Pod stropom se je res nekaj bliščalo skozi špranje, kot bi od zunaj prihajala svitloba noter. Pa klet je bila visoka in priprave nikakoršne, da bi gori splezala. Pa modra Mihatova glava jo brž ugane. »Pristopi k steni!« pravi tovaršu, »jaz pa ti skobacam na rame, morda se nama posreči.« 

Mizar Pludrakowski se široko ustopi k steni, Miha pa mu zleze na rame, in glej, kaka radost! Obširno okno bilo je zamašeno s slamo. »Nekaj je že,« pravi Miha, ko odpravi slamo, in svitloba posije temno klet, »ali hudirjeva bo odpraviti železno mrežo, ki je vdelana v zidu.« 

»Stopi doli! poiskala bova kacega orodja, da jo izrujeva,« reče mizar in spusti svoje breme na tla. – Dolgo iščeta po kleti, slednjič pa najdeta v kotu bukovo toporišče, ki je bilo dovelj močno izdreti železno mrežo. Zopet se spravi Miha na mizarjeve rame in prične svoje delo, ki pa je bilo zelo zamudno, ker se mreža ni dala tako brž odtrgati.

»Potisni, potisni bolj trdno toporišče, da mreža odjenja,« godrnja spodej mizar, kteremu so se že kolena šibila prevelike teže. – »Miha, jaz bom spustil! ti si težek, kot medved. Kar krvavo že gledam, tako prebito držim.« 

»Le drži, bo zdaj, zdaj,« tolaži uni gori in še baje lomi. Slednjič je železje odjenjalo in izhod je bil prost. Miha je bil prvi zunaj, potem pa je podal svojemu tovaršu roko ter ga izvlekel na dan.

»Sedaj naj se pa obriše grajščak!« smejeta se, »dobro sva ga opeharila.« In kar so dopuščale pete, ubrala sta jo prek polja do ceste in potem dalje proti Krakovu.

Med potoma prideta do samotne hiše, kjer je gorela luč.

»Tukaj ima neki Jud krčmo,« pravi Pludrakowski, »stopiva noter, jaz imam še dve šestici v žepu, kterih sem bil že čisto pozabil. Poženiva je, zapijva je na »vodki,« ti je že šlo za materino doto, potlej ne bova oba nič imela.« 

»Le je!« pritrdi Brtoncelj, kteremu se je že želodec krčil, »dobro bo, da vžijeva kaj gorcega, mene je jelo že bosti po trebuhu, gotovo sem se prehladil!« 

In šla sta v Judovo krčmo.

Krog mize sedelo je nekaj drevarjev, ki so se vračali iz gozdnatih Karpaških gor na dom in prenočili v tej krčmi. Starikov Jud, ki je gotovo že videl Abrahama, stal je za leseno leso, kakor je Miha imenoval ono ograjo, ter pridno podajal svojim gostom žganjico, vsako steklenico s kredo zaznamovaje na črni tablici, da bi ga pivci ne ogoljufali. Premeden je bil, kar se mu je že bralo na obrazu in njegovih svetlih očeh, premeden, kot so vsi Judje.

Tudi Brtoncelj in mizar ukažeta si prinesti steklenico te pijače ter se vsedeta k sosedni mizi. – Ko je žganje že blizo poteklo, vstane mizar ter se pridruži Judu. Dolgo sta se pogovarjala natihoma in Jud je večkrat skrivaj pogledoval po Brtonceljnu ter se dovoljno posmehoval. Pa Miha po nesreči tega ni zapazil. Slednjič se mizar zopet vrne ter zakliče moško: »E, še eno merico ga dajte, saj še nismo čisto pri kraji!« –

»Kaj pa ti je pravil Jud?« vpraša Brtoncelj svojega tovarša, ko sta se spravila nad novic nalito steklenico.

»Raca na vodi, ne vem, če bi ti povedal ali ne; nisi vreden, ker si me poprej tako zmerjal in dolžil tatvine.« 

»Kaj? ne vreden? Mar te nisem rešil iz kleti? Kaj bi mi bil mogel, ko bi te bil pustil v njej, in te ne izvlekel za roke ven? Že prav!« 

»No, nič se ne huduj, jaz sem te hotel le nekoliko podražiti. Meniš, da sem res takov? – Le potrpi, jutri sije nama drugačino solnce, nego doslej. Jud mi je povedal o neki službi tu blizo.« 

»O službi? – Za hlapca mar ali kočijaža?« 

»A, kdo se meni o takovih priprostih službah, to še senca ni, kar se nama sedaj obeta. – Pomisli, neki knez – knez pravim; ali veš kaj je to knez? To so tako vi ljudje, ki so zakopani v same zlate in ne zmanjka jim jih nikdar, ko bi jih z žlico zajemali in povživali. Neki knez potrebuje dva strežaja in Jud mi je obljubil, da bo za naju govoril.« 

»Kaj je tisti gospod bolan, da potrebuje strežajev? Takova služba pa ne bo dosti boljša, nego hlapčevska. Krog bolnikov nisem nikdar rad lazil, posebno pa krog gospode, ki je vedno čmrna, kot bi bila polna vtisek, če jo le količkaj glava boli.« 

»Šleva, ti si ves neumen. Meniš, da mora vsakdo bolan biti, ki potrebuje strežaja? Taki gospodje imajo služabnike, da jim duri odpirajo, za njimi zapirajo, pomagajo v kočijo in več enacih lahnih opravkov. Meniš, da je to majhina reč, spremljevati povsod gospoda? Kedar se kam popelje, stal bode eden naju zadej na kočiji, drugi pa sedel pri kočijažu in pušil pogrošne smodke brez skrbi. Oblečena pa bova gosposko z visokimi klobuki na glavi, obrobljenimi s portami. Denarja bo, kot toče. Potlej pa še: Taki gospodje imajo mlade kuharice, če se jej kaj prisliniš, boš dobival vedno naj lepše kosce pečenke, ki ostaja gospodi, slednjič pa, ko se bosta obadva naveličala službe, oženiš se ž njo in preskrbljen si za vse življenje, ker take ženske imajo denarja. – Vidiš, to mi je pravil Jud.« 

Brtonceljnu so se široko odprle oči pri teh besedah, same hvaležnosti bil bi skoraj objel svojega tovarša, ko ne bi se bil sramoval pred nazočimi pivci. »Stanko! vse žive dni ti bom hvaležen, če pripraviš tudi mene v tisto hišo, in storil bom za te, kar koli bom mogel,« djal je poln upanja in primaknil tovaršu steklenico, da bi pil.

»Iti pa moram še necoj tje, ni daleč od tod, da kdo drugi službe ne prevzame,« pravi potem mizar. Ker pa je moja obleka preslaba, da bi smel v njej k tako imenitnemu gospodu, dal mi boš ti svojo suknjo, ter me počakal tukaj v krčmi, saj se ne bom dolgo mudil.« 

Česa ne bi bil Miha storil v tem trenotku svojemu prijatelju? Do zadnje cape se bi bil rad slekel, da bi se le bolj prikupil.

Izpila sta še nekaj steklenic »vodke«, da sta bila že obadva motna, potem pa vstane mizar, obleče Brtonceljnovo suknjo in spregovorivši nekaj besed natihoma z Judom, obrne se k Mihatu ter pravi: »Le potrpi, bom koj tukaj; plačano je že, kar sva zapila!« in potem naglo odide.

Brtoncelj je čakal in čakal, pivci so se polegli po tleh in pospali, Jud pa si je že tudi mel oči, ker ga je nadlegoval spanec. – Mihatu se je čakanje v krčmi že predolgo zdelo, toraj se nameni iti tovaršu naproti, kterega je vsak trenotek pričakoval. Počasno se vzdigne iz za mize, izpije še ostalo žganje iz steklenice, potem pa pravi: »Lehko noč, oče! Vidim, da ste že zaspani in nočem, da bi zarad mene čuli; se bomo pa jutri zjutraj zopet videli, če bo še kaj časa.« –

»Čakajte! žganje še ni plačano,« pravi Jud ter mu zastopi duri.

»Kdo pravi, da ni plačano? Kaj ni moj tovariš vsega plačal?« 

»Vaš tovariš je rekel, da boste vi plačali. – Pet meric je bilo, to iznaša dvajset krajcarjev.« 

»To je bilo sicer potrpežljivemu Brtonceljnu vendar preveč. Jel je zmirjati krčmarja, da je goljuf, kakor so vsi njegove vrste, da tirja dvakrat plačo za žganje, ki še vinarja ni bilo vredno, ko pa se Jud le ne da omečiti in trdno drži za žvipel pri durih, pravi slednjič Miha: »Pa počakajva, da pride mizar, kteremu ste povedali o neki dobri službi, on bo govoril.« 

»Jaz sem mu povedal o kakej službi? Kaj vam na mar ne pride! On mi je le rekel, da imate vi mnogo denarja, – da naj le pridno točim, ker boste sami vse plačali. Bog ve, kje je že vaš tovariš, rekel je, da pojde na Rusko!« 

Kot bi bilo iz jasnega vanj treščilo, tako so pretresnile te besede ubozega Brtonceljna. Tovariš ga je tedaj zopet oplahtal, odnesel mu suknjo in zraven še nakopal dolg na glavo. Kaj mu je bilo začeti? Denarja ni imel ni krajcarja, Jud pa je stal pri durih trdovratno, kot bi ga vkopal. – »Oče, vse eno je,« pravi Miha, »plačal ne bom, ker nimam nič, unega bi bili prijeli, ki je imel še dve šestici.« 

»Plačaj, ali ti vzamem klobuk in vse cape, ki jih imaš na sebi, ti capin!« 

»Jaz capin? strelja te poberi ti judovska pokveka!« huduje se Miha, zgrabi Juda za vrat, porine ga od duri, potem pa jo pobegne iz nesrečne koče ne iskaje nobene poti kar naravnost prek polja. In srečnega se je štel, ko je bil zopet na prostem, da jo je tako ceno unesel trdosrčnemu Judu.

Miha Brtoncelj najde slednjič svoje stališče.

Močno je grmelo in treskalo neko noč, ko je Miha koračil samotno pot prek Karpate na Ogersko; bil je namenjen v domovino. Strele so švigale, kot ognjene kače, najviša drevesa so se pripogibala skoraj do tal in vihar je bučal po goščavi, da je bilo groza. Brtonceljnu je streslo srce v hlače in jel je potihoma Boga prositi, da bi ga pripeljal kmalo do kake vasi. Ni se tolikanj bal bliščajoče se plohe, čeravno je bil slabo preskrbljen z obleko, temuč bal se je roparjev, o kterih je že mnogo čul, posebno pa ogerskih, ki so neki tako hudi in grozoviti, da žive ljudi dero. Pa gozd se je širil dalje in dalje, a hiše ni bilo viditi nikjer nobene. – Debele deževne kaplje so jele padati iz pod neba, vedno gosteje in gosteje, slednjič pa se vlije huda ploha in ubogi Brtoncelj je v nekterih minutah premočen do kože. Zeblo ga je, da se je ves tresel in celo pot delal je trdno obljubo, da nikdar nobenega sleparja več ne bo ubogal, naj mu obeta tudi zlate gradove, ker ga je mizar tako zvodil. Ko bi le še enkrat prišel domu, nikdar več se ne gane iz dežele, če bi še tako težka dela moral opravljati! Pa sedaj je bilo daleč, daleč na ptujem, brez podpore in tolažbe, kakor mu je teta prerokovala pri odhodu. Ko bi jo bil Mihec slušal!

Ploha je pojenjala, nebo se zvedrilo in mesec je pokukal skozi drevesne veje. Mihec je bil ves moker, kot miš, pa kaj, ker mesec nima one blagodarne oživljajoče moči, kot solnce, če ravno ga pesniki že leta in leta opevajo ter mu večo slavo krožijo, nego očetu solncu samemu. Pa take pesmi dajo se le kovati, kedar človek iz gorke sobe ali pa v prijetnem večeru luno opazuje. Takrat mu začne srce kipeti, bodi si iz dolzega časa, ali pa, ker ga še kaka nevolja tare, da mu čez dan ni šlo vse po sreči, in vso svojo žalost potoživši ubogi luni, nastane nakrat žalostinka, da se človeku kar srce trga, ako jo bere. Take pesmi, se ve da, mora človek le po noči brati, kedar luna sije, po dnevi ne čuti nič, ker solnce in luna sta kot pes in mačka, nikakor se ne moreta trpeti. Pa to omenim le mimo grede in nočem nikomur krotiti slave, ki si jo je pridobil po luninem petji, le toliko še omenim, da se meni luna nekako potuhnjena zdi, zato jej nisem bil nikdar preveč prijatel: podobna je osebam, ki se hočejo s svojo posiljeno ponižnostjo vsemu svetu prikupiti. Tudi njej pridevek »bleda« me vselej mrzi, ker preveč bledih, mlečnih obrazov nisem nikdar ljubil.

Tudi Brtoncelj, ko bi bil kedaj bral mesečne pesnike, bil bi jih gotovo to noč imenoval abotnike; kajti jezilo ga je neizrečeno, da ta velikanska reta na nebu nima toliko gorkote, da bi vsaj njegove ozeble ude ogrela: Hej, solnce je ves drugi mož!

Oslabljen taval je dalje, kar slednjič zagleda majhino kočo kraj ceste. – »Kar noter pojdem,« pravi, »če so tudi nemara roparji v njej. Naj me spečó in snedó, se bom vsaj pogrel in obleko posušil.« –

Stopi k veznim durim ter jame neusmiljeno nabijati po njih. Dolgo ni bilo nič, slednjič pa se odpre okno in razmršena ženska glava pogleda ven. »Kdo je?« praša, »kaj iščete tukaj?« 

»Mati! odprite brž, odprite, nevihta me je vjela po poti in tako oprala, da vse z mene teče. Še zmrznil bi bil, ko ne bi bil dobil vaše hiše.« 

»Jaz vas ne poznam kdo ste. Ne odprem, le pojte!« 

»Saj vas jaz tudi ne poznam, kdo ste, in vas vendar ne vprašam po vašem imenu, če ste že tako radovedni – Miha Brtoncelj sem z Razborja!« 

»Ni moža doma, ne smem.« 

»Hudiman, saj vas ne bom požrl, če ste tudi sami doma, se nisem nobenega. Samo pogrel se bom in posušil, potlej pa zopet grem.« 

Ženska se je še nekaj časa ustavljala, ker pa Miha le ni odjenjal, odprla mu je ter ga pustila v sobo. –

Kmalo je gorela v svečniku smolnata trska in Brtoncelj se je lehko ogledal po stanici.

Žena je bila srednje starosti, zagorelega lica in črni razpleteni lasje mahali so jej po ramah, obleka njena pa je kazala, da pri hiši ni ravno dosti bogastva, ker bila je raztrgana in zamazana, da ni bilo moč poznati, kakove barve je. V kotu bila je velika, zidana peč, kar je Brtonceljna še naj bolj razveselilo, pod pečjo pa je ležalo mlado prase, ki je začelo neznano kruliti in letati po sobi, ko je zagledalo luč. Bila je to ona borna koča, kakoršne se nahajajo pri karpaških »goralih«, kar toliko pomeni, kot pri nas hribovec ali gorjanec.

»Mati, kako je pa to, da imate pri vas v hiši svinjak, ali je morda prase kaj bolno?« pravi Miha ter jame ganjati pujsa zopet pod peč, od koder je prilezel. Žena ni nič odgovorila, temuč vlegla se je zopet na smrekovo klop, pogrnjeno z velikim kožuhom, Miha pa je tudi ni hotel dalje izpraševati in nadlegovati, ker je bil zadovoljen, da je le pri gorki peči sedel.

Ravno je nekoliko zadremal, ko se začuje zunaj po vratih trkanje. Mrzel pot ga oblije, kajti mislil si je, da so nemara res roparji tukaj doma in se sedaj vračajo s svojega nočnega dela. – Žena vstane, gre k oknu, in ne vprašaje kdo je, odpre vezne duri. Šest trdnih korenjakov primahajo v sobo vsak z veliko culo na rami, ktere pomečejo na tla. – Brtonceljnovo sumenje se je še bolj potrdilo pri tej nenadni prikazni in samega strahu je prišel skoraj ob zavednost. –

»Kdo pa je tam pri peči?« praša eden iz med možakov ženo, ko zagleda Mihata.

»Neki popotnik je, ki me je prosil, da bi se pogrel in posušil, ker ga je med potjo ploha vjela,« odvrne žena.

»Pa ne bo kaka nemarnost?« nadaljuje uni zvedavo ogledovaje Brtonceljna. »Saj sem ti že večkrat rekel, da nikogar ne pusti v hišo, kedar mene ne bo doma; kmalo pridemo v zadrego.« 

»I ker me je prosil; jaz ne morem biti tako trdosrčna.« 

Ves ta pogovor čul je Brtoncelj in srce mu je vtripalo, kot bi s kovaškim kladvom nabijal. Potem stopi uni človek, ki je bil menda hišni gospodar, bliže, pomaja ga za rame ter pravi: »Hej, prijatel, kdo pa ste? – Kam greste?« 

»Lepó vas prosim, oče, prizanesite mi!« jeclja Miha ves prestrašen in trese se kot šiba. »Dež me je vjel po poti, sem pa vašo ženo prosil, da bi se smel nekoliko pogreti. Bog jej daj zdravje za to dobroto!« 

»Kam pa greste?« 

»Domu grem, domu na Kranjsko. Neki slepar me je z vodil rekoč, da bom tukaj na Polskem dobil delo, pa ni nič. Tako hudo se mi ni še nikdar godilo na svetu.« 

»Nič se ne bojte, je že dobro vse,« – pravi možak. »Pojte sem, boste z nami večerjali, potlej se bomo pa kaj več pomenili.« 

Kaj je bilo Mihatu ljubše, nego to! Cel dan je že lačen hodeval, necoj pa ga je še mraz prevzel, da je še tem bolje čutil glad.

Žena je prinesla večerjo sicer priprosto, pa obilno, da so se vsi lehko nasitili, posebno pa Brtoncelj, ki je kaj pridno segal v skledo ter si ni dal velevati.

Po večerji prične gospodar: »Vi ste ptujec, toraj se nam ni treba bati, da bi nas izdali. Tihotapci smo ter nesemo tobak iz Ogerskega, med potjo pa nas je dež vjel in tobak se je mokrote tako navzel, da ga ni moč dalje nesti. Ali ne bi nam hotli pomagati? Plačali vam bomo dobro.« 

»O rad, prav rad bom nesel, cent če je treba, da si le kaj prislužim.« 

»Dobro tedaj, le odpočite si prej, potlej pa bomo odrinili, da še pred dnem pridemo v dolino.« –

Proti polnoči so se odpravili dalje, in Miha močen, kot medved, nesel je naj težo vrečo. –

Srečno so se priplazili že skoraj v dolino, ko jih nakrat obsujejo mejači. Braniti se ni bilo moč, ker jih je bilo unih preveč, in tihotapcom ni druzega kazalo, nego popustiti tobak in bežati. Razpršili so se na vse kraje, kamor je kdo vedel in znal, in Brtoncelj je bil prvi med njimi, ki je popustil culo ter jo ubral prek goščave, da mu je kar grmovje med nogami smukalo.

Dan se je že storil, ko pride do nekega gradiča ves utrujen, in ondi se vsede na debel kamen. Tudi to upanje, zaslužiti si denarja, ga je goljufalo. Bil je potrt, da še nikdar ne tako. Ko premišljuje, kaj bi počel, približa se mu nakrat star gospod, ki je prišel iz grada.

»Od kod pa vi pridete?« ogovori ga prišlec prijazno.

»Iz Polskega pridem, kjer sem iskal službe, pa nisem mogel nič dobiti, sedaj pa sam ne vem kam bi se djal. Kar med vojake se bom dal vpisati, če ne bo drugače.« 

»Pa vi niste Polak, kakor spoznani po vašem govoru,« nadaljuje oni.

»Kranjec sem, pišem pa se Miha Brtoncelj, z Razborja doma. Moj oče in mati sta nekje tu na Polskem, pa ju nisem mogel najti. Vrag ve, kje tičita, saj sem vse kote premedel.« 

»Lejte si, potem sva pa rojaka,« pravi gospod, »jaz sem tudi Kranjec. Bil sem častnik pri huzarjih, potem sem se pa oženil ter si tu posestvo kupil, da živim v miru svoja stara leta.« 

»O, hvala Bogu, da dobim še enega rojaka na svetu!« pravi Brtoncelj vesel. »Vi me gotovo ne boste odgnali praznega od hiše, že zarad tega ne, ker sva rojaka. Da bi le toliko imel, da bi domu prišel, potlej bi že bilo.« 

»Ali ne bi hotli tukaj ostati pri meni?« 

»To pa še veliko raje, gospod, če imate le kaj pripravnega dela zame. Delal bom kot črna živina, da mi le ne bo treba hoditi s praznim trebuhom po svetu.« 

»Prav toraj; gozdnega čuvaja potrebujem, ker moj gozdnar se vedno pritožuje, da mu les kradejo, sam pa ne more vsemu kaj. – Tedaj kar pri meni ostanite, ne bo se vam slabo godilo.« 

Po tolikih križih in težavah je posijalo vendar slednjič Brtonceljnu lepše solnce. – Pridno je opravljal svojo službo in preganjal po gozdih lesne tatove; in gorje mu je bilo, ki je prišel njemu v pest. – Vse življenje ostal je samec, ker si ni hotel še zakonskih skrbi nakopavati na glavo. Sam je živel, sam služil denar in sam ga zapravljal, ker je storil trdno obljubo, da ne sme nihče ni krajcarja dobiti po njegovi smrti.

Tudi, kar je teti obljubil, spolnil je natanjko. Nikdar več se ni vrnil v njeno kočo, kedar pa se je spomnil čevljarja Kosabrina ali mizarja Pludrakowskega, obšla ga je vselej nevolja, da sta mu ravno ona dva naj več krivice storila na svetu, in pa kuharica Liza, zarad ktere se še ženiti ni hotel, ker je mislil, da so vse ženske tako hudobne. Odpustil pa je vendar vsem, ker ga sedaj niso več brigali.

S tem odstavkom končali smo Brtonceljnove dogodbe po svetu, in pustimo ga v miru počivati v Karpaških gorah, v gradu pri svojem rojaku.