Mihec in Jakec pri volitvah
| Mihec in Jakec pri volitvah. anonimno |
| |||||||||||||
Mihec: Veš Japa, hajdiva v Škednjo, da vidiva, kako se kaj tamošnji možje vedó, pa hodiva mimo pokopališča, tam bova vse vrste ljudi videla.
Jakec: Kladivi pa morava se saboj vzeti, da udariva, ako bode treba, po izdajicah, ker tu se jih ne manjka.
Mihec: Kdo je tam oni bradasti človek, ki pije in sedi blizu Sira, in s kterim Boneti tako ozbiljno govori, kakor bi na prodaj bilo fino bergamotno olje?
Jakec: Ali ni si bil nikdar v rojanski čitalnici in poslušal pred letmi predsednikovih govorov?
Mihec: Da, hodil sem tja.
Jakec: Evo ti nekdanjega predsednika rojanske čitalnice, Rožičko, to je on v pravi podobi. On ne gre nikdar sicer od doma, ako ni volitve; pri teh pa hodi agitirat za Strudthoffa v I. okraj, ker tam se misli najbolj varnega, da ga ne zaleze kak narodnjak, in se lahko izgovori, da je šel na pokopališče.
Mihec: Čudno je to, da ima takrat na pokopališči opravek, ko so volitve, morda hodi na grobove, da bi umrle izdajice naroda čaral in k volitvi vabil?
Jakec: Nič ni čudno, saj pri taki priliki Ružičko prav vesel domu pride, ne, pripelje se tako sem hotel reči, in je ta ko čudno zamišljen, da sta ga morala dva domu spremiti z vozičkom. Ali nisi videl kako ga je Sira tolažil na vozu in celo držal tako, kakor se drže tisti, katere vino meče?
Mihec: Oblast ga udari! mislil sem, do se pelje kak mlinar, ali pa da je morda cesta nanj padla? bil je ves oprašen.
Jakec: Nekega uradnika iz Trsta, ki je vrl Slovan, nagovarjal je tudi Ružička, naj za Strudthoffa agitira, pa ker ima „poštenje“ in narodni čut, odbil mu je to in ni hotel stopiti mej izdajalce domovine, kteri za laskave denarje prodajajo svoj narod in svoje poštenje.
Mihec: Tisto pismo, ktero je prej dvema letoma prišlo na g. Sancina, naj bi tudi on Strudthoffa volil in zanj delal, ima v rokah vrednik „Edinosti“. Kakor se vidi iz pisave, da si je zavlečena, kaže povsod izdajico v pravej barvi, v nekih vrstah vrag rožičke ven moli.
Jakec: Hajdiva v Škednjo, pustiva Rožičko, naj pije vino pri Bonetiju, pregovor pravi, da se kača s kačami pari.
Mihec: Strela udri iz višine izdajalca domovine! kdo vžiga svetilnice na lestvi tam le? zdi se mi znan, ker je vedno bil naroden agitator.
Jakec: To je Vincenc, pravi potomec svetega Petra, ki je ribe lovil, in potem ljudi. Ta je tudi ob volitvah svoje mreže, ako jih ima, na kol obesil, pa je ljudi lovil — za Strudthoffa, prodal je svoj narod in svoje poštenje, njegove besede, ki jih pri vsaki priliki govori: „Strela udri i. t. d.“ spolnujejo se nad njim samim. Kdor je svoj narod zatajil, ne velja tudi pri nasprotniku nič; izdajalec se rabi, a spoštuje se ne to si zapomnite, Vincenc.
Mikec: Japa, stopiva malo za uni borjač, ne vidiš lepe družbe tam le? Kinreich ali Škedereich, ker je šked polen, žep imel, s kterimi je hotel morda golufati, to je načelnik, njegov „frajtar“ je baje Biberič, to je tisti, ki je hotel glasovnico šanžirati, pa ga je zidar Sancin zapazil in dal v luknjo vtaknot. Pazi dobro, Japa, zdaj je še Vincenc prišel z lestvo, Bog ve, ali jo kdo porabi za svoj namen?
Jakec: Plakati za Strudthoffa zdé se mi v enakej slovenščini, kakor je Rožička govori, čul sem da, ga na Dunaj vzemo v finančni odsek, saj vleče penzijo od finance, in pri ministerstvu treba takih, ki so izvedeni.
Mihec: E, Japa! da bi ti znal, kako je izveden v agitacijah, kako hinavsko se vesti zna in kmetu pripovedovati o zlatih hribih in dolinah, ki jih Strudthoff Škedenjcem pridobi, o cestah in Bog vedi, o čem vse zna govoriti.
Jakec: Miče! molčiva zdaj, ker se bliža človeče z naočniki, Sira mi je pravil, da Rožičku, prijatelj pri Llojdu, sluša na ime Luksardo.
Mihec: Vrniva se na počeno kolibo in kadar bode županova volitev, bova tudi mi dva glasovala, da bode zopet Angel župan, saj stranka zborovega središča tako ni piškavega oreha vredna, nekteri so celo divji.
Jakec: Kej pej Miče, nekaj časa še prebijeva to lahonsko počenjanje, potem pa vzameva mokro cunjo in udri ga brate, hajdi čez morje, kamor te veseli, tako bova rekla, tu ni treba Garibaldincev, uže mi znamo sami gospodariti.
Na zadnje pa je še to ljudem, z vlasti onim pravil, ki so bolj omikani, da je g. Strudthoff dober Avstrijec?! in da ni Garibaldinec; ha, ha, ha! kdo bi se ne smijal!
Mihec: Jaz pa vem dogodbico, kako je nek student iz Trsta, ki je na dunajskem vseučilišči študiral pred vojno iz Italije nekega dne pozval svoje tovariše k obedu ter potem odrinol v Garibaldijevo četo in ta gospod je neki praktikant ali kali pri nekem odvetniku v Trstu, poleg tega pa še sedi na stolu, na kterem bi moral okoličan sedeti.
Miče: Veš li Japa, zakaj je na levici kakih devet obsedelo, ko je bilo glasovanje za odreso cesarjevo?
Japa: Kej pej Miče, zato ker je na levici tržaškega mestnega zbora toliko lojalnosti, da nekteri skoro od veselja omedlijo, in ako bi vsi ostali, plakala bi majka Italija, da so v Trstn nezvesti sinovi „Italije iredente.“
Miče: Ali je pa morda kedo tam pri levičarjih stole s smolo namazal, da so se prijeti?
Japa: Kej pej, pa ne z avstrijsko.