Miklavžev dar (Ivo Česnik)
| Miklavžev dar Ivo Česnik |
| |||||||||||
Na mizi pred njo je ležalo njegovo pismo in priloženih dvajset kron. Nizko je sklonila glavo in brala vnovič pismo.
Zunaj se je delal mrak in komaj je še razločevala pri oknu posamezne besede. Potem pa je pristavila k oknu stol in naslonivši glavo na roke, se je vtopila v svoje življenje ...
Pred nekaj leti je bilo. Z dežele je prišla v mesto k svoji teti, ki je imela v predmestju malo prodajalno. Teta je bila stara devica in si je tekom let toliko prihranila, da je živela prav udobno. Ker je bila že bolehna, je potrebovala pomoči. Zato je vzela njo, hčer svoje sestre, k sebi kot prodajalniško učenko in pomočnico pri drugih opravilih.
Anika je imela takrat, ko je nastopila svojo službo pri teti, petnajst let in je bila šibka deklica, tako, da bi ne bil nihče sodil, da je prišla s kmetov, kjer so dani vsi pogoji zdravega telesnega razvoja. Podobna je bila vse bolje mestni gospodični in občna sodba je bila, da se bo deklica pri udobnem življenju še lepo razvila, kar se je tudi zgodilo. Čez leto dni že ni bila prav nič podobna nekdanji Aniki, ne po obrazu ne po vedenju. Iz slabotne deklice je postala cvetoča roža in iz nekdanje boječe in sramežljive Anike prava živa igračica. Marsikatero mladeniško oko se je sedaj rado ozrlo po njej; pa tudi onim iz zakonskega jarma so uhajali pogledi na to dekletce, to pa še posebno v nenavzočnosti »angeljev varuhov ...«
Anika je dobila kmalu mnogo čestilcev. Radi so se ustavljali v prodajalni mladi ljudje in izbirali razno trgovinsko drobnjav, samo, da so izpregovorili par besed z ljubeznjivo prodajalko in se naslajali nad njeno lepoto.
Pa tudi resnih ženitovanjskih ponudeb se ji ni manjkalo. Saj so vsi vedeli, da bo dobila po tetini smrti skrogo gotovo vse premoženje Anika ...
Tako se je na primer oglasil pri teti prileten, skoro faliten trgovec, ki je imel v preteklih časih z njo trgovske zveze, in jo vprašal, kako bi bilo, če bi on zasnubil Aniko. Teta je trgovca poznala po osebi, pa tudi po njegovi premoženjski strani in mu odklonila vsako pomoč v tej zadevi. Deklica je vedela za vse to in ostala brezbrižna za take ponudbe.
V njenem srcu pa se je porajala v tistem času slika mladeniča, ki bi mu bila darovala svojo vročo ljubezen. Vsako jutro ga je videla, ko je šel mimo okna, ponosno in samozavestno kakor človek, ki ve, kaj je in kaj bode. Ničesar ni vedela o njem, le to je opazila, da se semtertja skrivši ozre mimogrede v prodajalno.
Zgodilo pa se je, da je šla Anika neko nedeljo s teto na izprehod v mestno okolico. Vračaje se nazaj, sta šli na kavo v neko gostilno zunaj mesta. Tam je sedela družba gospodov in dam, prileten zakonski par, trije mlajši gospodje in dve gospodični. Med gospodi je bil tudi – Anikin oboževanec. Ko sta šli s teto mimo njihove mize, se dvigne starejši gospod, pozdravi teto in jo prijazno povabi k svoji družbi. Pri predstavljanju je šinila Aniki kri v glavo, kajti to je prišlo zanjo tako nenadoma, da si ni mogla predstavljati, ali je resnica, ali samo domnevanje, da stoji pred njim, s katerim je že tolikokrat v sanjah govorila sladke besede.
Prisedli sta k mizi. Starejši gospod je bil trgovec v mestu, zato je tudi poznal Anikino teto. Pripovedoval je, da imajo danes nekak praznik, ker je ravno dvajset let, odkar je odprl svojo trgovino. Zato je tudi povabil vse svoje uslužbence s seboj na izprehod.
S tem je Anika tudi izvedela, kdo je njen oboževanec. Ko se je začelo mračiti, so se odpravili skupno proti mestu. In naneslo je ravno tako, da sta šla Anika in njen novi znanec skupaj. Medpotoma je Anika zvedela, da je njen spremljevalec od prvega dneva službe pri tem gospodarju in da misli v kratkem odpreti svojo trgovino. Pri sloveu ji je Karel – tako mu je bilo ime – lahno stisnil roko in izrazil željo, da bi se kmalu zopet sešla.
Tako priliko sta v kratkem času dobila. Trgovski nastavljenci so imeli ob nedeljah popoldne plesne vaje, h katerim sta zahajala tudi Karel in Anika. Proti večeru sta šla vedno sama proti domu in ker je imel Karel že tako isto pot kot ona, se ni nikomur zedlo čudno, če sta hodila skupaj.
Tako sta se našli dve sorodni duši in kmalu je začel zahajati Karel tudi na stanovanje Anikine tete, kar tudi njej ni bilo neljubo, ko je spoznala v njem pametnega mladeniča.
Zgodilo se je tudi, da je bila teta po opravilih odsotna, in tedaj je bilo zaljubljencema še prijetnejše, ker sta lahko brez skrbi uživala sladke ure ljubezni.
To je trajalo dobro leto. Nekega večera pride Karel nenadoma k Aniki in ji oznani čudno novico, da mu umira bogat stric, trgovec v primorskem mestu, in da je dobil brzojavno obvestilo, naj pride nemudoma k njemu. Čuden nemir in strah je vstal v Anikinem srcu pri tej nenadni vesti. Karlu se je neizrečeno mudilo, komaj da jo je še poljubil in odhitel je v mrzlo zimsko noč ...
Dolgo časa ni dobila nikakega obvestila od njega. Čakala je dan na dan in v srce ji je legla težka slutnja. Slednjič pride pismo, prav hladno, trgovsko: Stric je umrl in zapustil njemu trgovino, ker ni imel potomcev. Kajti edina hči mu je pred kratkim umrla. Pisal ji je, da uredi trgovino in nadaljuje stričevo podjetje, a kadar bo vse gotovo, da uredita tudi onadva svojo zadevo.
A minevali so meseci in Karla ni bilo več nazaj. Ona pa je koprnela v nestrpnem pričakovanju in strahu ... Že so govorili jeziki skrivne stvari o njej in začeli so se kazati nasledki njene resnične ljubezni in preotroške vdanosti ... Pisala mu je obupno pismo. Ni bilo odgovora.
Odpeljala se je naravnost k njemu v dotično mesto. A v njeno veliko začudenje so ji povedali, da je mladi sorodnik bogatega trgovca pred kratkim vse podedovano premoženje prodal in odpotoval neznano kam.
Anika je bila uničena. Vrnila se je nazaj k teti. Kmalu pa je ta za gotovo doznala stanje in jo odslovila ter poslala nazaj domov, na deželo.
Tam se je doigralo zadnje, najburnejše dejanje njenega življenja. –
Ko je okrevala, se je vrnila z malim Karlom v mesto. Postala je likarica. V zadnjem predmestju je imela svoje skromno stanovanje in ob brleči svetilki je čula in delala za svoj obstanek in srečo malega sinka.
O svojem nekdanjem Karlu dolgo ni mogla dobiti nikakih vesti. Ko je bila rana že skoro zaceljena z brezmejno vdanostjo v usodo, ji je šele neka znanka povedala, kje je. V daljnem nemškem mestu je živel bogato poročen, a bil je brez potomcev.
Kljub temu, da je bila dostikrat v velikih stiskah, mu ni hotela pisati, iz ponosa ne. A enkrat jo je premagalo.
Bližal se je praznik nedolžne mladine, sv. Miklavž. Tudi mali Karlček ga je nestrpno pričakoval, posebno, ker je slišal v šoli od svojih sošolcev, kaj je njim že vse obljubil. Aniki je bilo hudo pri srcu. Zaslužek je imela v zadnjem času tako slab, da bi vsak vinar težko pogrešila, a vendar bi bila rada dečka obdarila ne samo z razno drobnjavo, ampak tudi oblekice bi mu bila rada kupila.
In pisala je nekdanjemu Karlu v imenu svojega malega sinčka ...
In prišlo je pismo s priloženim dvajsetkronskim bankovcem. Ni bilo gorke besede v njem, da bi jo potolažila, in ni je razveselila misel, kako se bo otrok veselil darov, ampak zdelo se ji je, da bo suknjica, kupljena s tem denarjem, mrzla in ledena kakor srca brez ljubezni ...