Zima trda premenila
svoj navadni je obraz,
s solnčnim žarki odpodila
si pajdaša: hudi mraz.
Krasno modro je obnebje,
zrak pa čist, ko ribje okó,
da minulo je poletje,
skor da zmanja bi ne b'lo.
Kak se cvetke veselijo
ker morivke jim ne bo;
zvončki vijolcam razglasijo
radostno prigodbo to.
Tiček samček že prepéva,
tovaršíco vab' nazaj,
ves vesel si prizadéva
oživit' samotni kraj.
Zima mila, vém, kaj hoče
to vedenje nas učit;
da bi b'lo mi pač mogoče
svetu nauk tvoj razglasit'!
K srcem hočeš neobčutljivim,
trdim, mrzlim govorit',
z izgledom ljubeznjivim
milosrčnost nas učit'.
Solnce je se zakrivalo,
cvetke groza pomorí,
kdo je peval tvojo hvalo,
ko divjala ljuta si?
Milost ima moč nebeško,
ona v hip si pridobí,
kar divjanje nečloveško
nikdar še doseglo ni!
