Mili glas iz Notranjiga v gojzdnih zadevah
| Mili glas iz Notranjiga v gojzdnih zadevah anonimno |
| |||||||||||||
Glas iz Notranjiga pod čerkama M. V. v Zagrebškim časopisu „Südslawische Zeitung“ novo postavo za varstvo gojzdev na pomoč kliče. Želje tega glasa so v soglasju s željami, ki so bile v prid dežele mnogokrat in tudi v „Novicah“ razodete. Naj bi ne bil dolgo več glas vpijočiga v pušavi! Takole govorí:
„Nekdaj so bili težavni časi – časi, o kterih je le sila močnejšiga veljala. Pravice takrat nista ukazovala um in rahlo peró, ampak pest in ojstri meč. Kakor po celi Evropi so tudi na Krajnskim na homcih in skalah gradovi postajali, v kterih so prebivali močnejši. Pod te gradove pa so se naselile bolj slabe množice, ki so ob časih potrebe pomoči in brambe iskale in jo tudi našle v mogočniših gradovih. Kolikor se je močnejšimu, to je, vitezu poljubilo, si je, ker druziga gospodarja takrat ni bilo, zemlje prilastil, in jo je po tem izročil njegovimu varstvu izročenim branjenikam, to je, oprodam v obdelovanje. – Sčasama je bilo znajdeno černilo za bukvotiskarnice in smodník; jekleni oklépi so se izsleki; iz mečev so se začeli plugi izdelovati; rodovitno zemljo so vitezi med oprode razdelili s tem pogojem, da je vitez dobival, česar je potreboval, in da so ga za gospodarja spoznali in častili. Gojzdje (boršti) takrat skoraj nobene cene niso imeli, razun te, česar se je iz njih lesa za hiše in pohišje in kurjavo potrebovalo. Vitez jih je sicer kot svojo lastníno imel, tode ta lastnína ni nobene obresti (nobeniga činža) dajala.
Konec 15. stoletja se je začel boj uma zoper vražtvo in neumnost. Tri véke je bila Evropa s kervjo močena – poslednjič je vunder um zmagal in pregnal nektere tistih oblakov, ki so ga dolgo mračili. Razcvetelo je družljivo življenje ljudstev – razcvetela je kupčija in umetnija! – Konec 18. stoletja se je začelo daniti v zahodnih deželah in nekdanje silovito hlapčevstvo je zginilo. Iz vitezov so postali grajšaki, iz oprodov podložni. Gojzdje so ostali lastnína grajšin, tode podložnik je imel služne pravíce (servitute) do gojzda za svoje potrebe. Ko so bili davki na gojzde naloženi, ni imela grajšina nobeniga dobička iz gojzdov, ampak še celo velike težave ž njimi. Ni še sto lét preteklo, ko je marsiktera grajšina podložne s sekucijo silila iz gojzda rodovitno polje narejati.
Kupčija je obogatila Španijo, Angleško, Holandsko, Benetke, Genuo, Hamburg i. t. d., in kakor se je kupčija iz zahodnih deželá v izhodne širila, ji je bil um zvest tovarš. Barka za barko je prišla na morje, in gojzd se je čedalje bolj od bregov morjá pomikoval v notranjstvo dežel. Cele dežele so prišle ob gojzde, in med vsimi je primorska Dalmatinska dežela nar veči zgube terpela. Ni še veliko lét preteklo, kar je Krajnska dežela na versto prišla, viditi, kako od dne do dne njeni nekdanji stari gojzdje pod zlo gredó. Komaj se je kupčijstvo v Terstu in Reki vzdignilo, je že Krajna svoj les na prodaj voziti začela, – in ko je kupčija z lesam le majhin dobiček obétala, so napadli naši deželani lepe gojzde z vso silo, in jih ropati začeli, da je joj!
Grajšinam je bilo ljubo, da so podložni iz gojzdov začeli les voziti, ker za kupčijsko blago so dobivali gojzdno dacijo, in tako se je z dobičkam podložniga pomnožil tudi dobiček grajšakov. Začel se je večidel po celi deželi les sekati in žagati, kakor da bi se bilo vse zarotilo, gojzde mahoma pokončati! Potem je prišlo léto 1848 in ž njim nar huji roparska sila v gojzde.
Moja domovina je moje svetišče! Ko to pišem, imam le deželo pred očmí, za njo mi je mar, – ne pa za posamesne grajšine in ne za posamesne kmete, ker od zvedene, previdne in pravične vlade je pričakovati, da bo v poravnanju služnih pravíc dobro prevdarila, da ne bojo služne pravíce kmetov nikakoršne škode terpele, ki so h kupčíi z lesam, za napravo cest in potov po gojzdih i. t. d. veliko veliko pripomogli.
Kar sim že rekel, ponovim še enkrat: jez imam le deželo pred očmí brez ozira na to, čigar je in bo gojzd, in sim terdno prepričan: ako ne bo vlada kmalo in primerno v zadevah gojzdov postave določila, bo Krajnska dežela o malo létih druga Dalmacija!
To svojo prepričanje pa opiram ob ktratkim na tole: Na Krajnskim, sosebno na Notranjskim, je veliko več borštov s služnimi pravicami, kakor služnosti prostih. V tistih gojzdih, kteri nimajo služnosti (servitutov), se še precej umno in z oziram na prihodnost les séka, čeravno se večidel vse premalo za novo pogojzdenje skerbí. Kar pa služne gojzde vtiče, so 3 nadloge nad njimi, ali so namreč 1) le kmetje, ali so 2) grajšine, ali 3) so kmetje In grajšine skupej, ki si, eden čez druziga, na vso moč prizadevajo, gojzde pokončati. Nar bolj pogostama se vidi tretja in nar hujši nadloga, namreč, da kmetje in grajšine s združeno silo gojzde razdevajo. Memo gredé pa moram tudi opomniti, da grozno škodo terpijo gojzdje tudi še verh tega po tacih, ki ne nar manjši pravíce do gojzdov nimajo – namreč po gojzdnih tatovih, ker je znano, da se vkradeno blago nar boljši kup prodaja, in tako cena lesa ponižuje.
Sicer pa tudi jez dobro vém, da je treba, da se tudi iz gojzdov nekolikšen dobiček vleče, – ali le tak les naj se seka, ki je sekati vgoden, in tudi taki le poredama; za mlado drevje naj se pa skerbí, da lepo rase, zakaj mlado drevje je glavnica ali kapital gojzda. Naj nihče ne pozabi, da vse srednomorsko primorje našiga lesa potrebuje, in da se bo od léta do léta dražji prodajati dalo!
Ker pa se gojzdje o grozni slepoti pokončujejo, in se je resno bati, da bo nam in našim naslednikam lesá zmanjkalo, je dolžnost previdne vlade, z vso skerbjo, krepko in brez odlašanja tako ravnanje ustaviti, s kterim si dežela sama morivni nož v serce ubada. Vlada ne sme zadovoljna biti, da uboga deželica le svoje visoke davke o pravim času, tode po škodi gojzdov, odrajtuje, scer se zna primeriti, da o nekterih létih ne bo gojzda in ne lesa več, in da se po tem tudi z nar boljši voljo davki ne bojo mogli odrajtovati.
Neogibljiva potreba je tedaj, da vlada dostojno gojzdno postavo da, in da se nad zvestim spolnovanjem dane postave skerbno čuje, ako hoče vlada našo deželo v zmožnim stanu obderžati. Po mojih mislih bi bilo sedaj potrebno prepovedati, da se ne smejo za sekanje nevgodne debla v Terst in Reko na prodaj voziti. Ta prepoved bi se tudi lahko spolnovala, če se le na Opčini, v Bazovici in Pelínu pot taki izvožnji zapré. Bolj natanjko sim to reč slavnimu ministerstvu že ob času grofa Stadiona predložil – ali pretekle leta so mende že veliko prahu na to pismo nanêsle. In vunder je ta reč tako silno potrebna!
Čeravno sim tudi jez za svobodno kupčijo, vunder sim na vso moč zoper to, da se premlad lés – gojzda kapital – prodaja, ki ni še za sekati vgoden, ker kupčija mora biti deželi prijatlica, ne pa sovražnica, tedaj ne sme dežele blagostana podkopovati.