Milijardar

Milijardar
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 14. oktober 1911 (44/237)
Viri: 237
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Čudne in tudi jako neumne so včasi naše sanje, je jel pripovedovati prijatelj Ciril Jagoda.

Davi se mi je sanjalo, da sem dobil prvi dobitek, okoli stoinosemdesettisoč kron. Takoj je vedelo to veselo novico vse mesto. Moji tovariši so mi čestitali v špalirju na hodniku pred uradom in mi v špalirju nujno svetovali, naj posodim vsakemu tisoč kron. Ginjen sem se jim zahvalil in poklonil vsakemu tisočak. Vzel sem dopust in se peljal s prvim brzovlakom v Monte Carlo.

Ko sem prišel v kazino, so igrali že pri vseh mizah. Nekaj časa sem opazoval razburjene igralce in igralke pa dolgočasne gospode, ki so s srebrnimi grabljicami grabili zlato v blagajnico nenasitne banke in stokali z mrtvaškim glasom: »Gospoda, igrajte!«

Tudi jaz sem stopil k ruleti. »Stavil sem zdaj številko sedem, zdaj številko enointrideset, ker sem rojen 31. julija. Početkoma sem bil srečen, pozneje pa sem imel tako nesrečo, da mi je ostalo samo še tisoč kron. Ves sem se tresel od strahovite razburjenosti. Mrzel pot mi je oblival čelo, senci in lica; kmalu je bil moj ovratnik tako moker, kakor bi ga bil potegnil iz vode. Venomer sem stavil na oni številki, zdaj na črno, zdaj na rdeče. In zasmehljala se mi je zopet sreča. V pol ure sem dobil tisoč milijonov goldinarjev, ne frankov. Razbil sem banko trikrat zaporedoma. Bil sem milijardar!

Milijardar!

Obhajali so me presneto prijetni občutki ...

Ko sem odhajal, me je takoj obsula tolpa obupanih igralcev. Reveži so bili zaigrali svoje poslednje cekine.

Vsi so me milo prosili, naj jim posodim kaj denarja, da bodo mogli igrati jutri dalje in si zopet priigrati, kar so izgubili. Ta je prisegal, da se obesi, ako mu ne pomagam; kazal mi je svilnato vrvico. (Kako nobel, kajne!) Drugi me je rotil, da se utopi, tretji, da se ustreli itd. Najhuje sta me nadlegovala poljski grof in madžarski magnat, ki sta bila že oba popolnoma na dilci. Vrgel sem med prosilce sto tisočakov. Takoj so se jeli pretepati in 1asati za denar, jaz pa sem se z avtomobilom odpeljal proti domu.

Odslej se je začelo moje trpljenje.

Ves čas me je mučila zoprna misel, hud strah, da me kdo ubije in oropa. Za vsakim ovinkom, za vsakim ogalom sem pričakoval morilca. Kako malo časa sem užival veselje zaradi dobljene milijarde! Kolikokrat sem planil sredi noči pokonci! O kakšni reveži so bogataši!

Najel sem dva junaška možaka za telesno stražo. Naposled sem se srečno pripeljal v domovino.

Doma so že vsi vedeli o moji sreči. Časniki so bili raznesli vest o moji milijardi križem sveta. Častilci, oziroma prosilci so oblegali hotel, koder sem stanoval. Pismonoše so mi prinašali cele tovore pisem z obupnimi prošnjami, naj pomagam temu in temu, sicer se zakolje, ustreli itd. Najel sem si pet uradnikov, tajnika in blagajnika, da so brali prošnje in pošiljali denar vsem zares potrebnim. Pomnožil sem telesno stražo in kupil dva huda psa. Navzlic temu nisem bil nikdar prav miren. Upal se nisem nikamor. Bal sem se celo – svojih varuhov; bal sem se, da me okradejo uradniki; bal sem se, da mi stečeta psa. O – strašno, strašno je biti milijardar!

Naposled sem ukrenil takole: ker ne morem uživati življenja s pravim veseljem, piši me v uho vražja milijarda! Zakaj se ne bi iznebil mučnih skrbi in večne bojazni? Zakaj ne bi bil zopet prost, prost in vesel?

Podaril sem zatorej sto milijonov goldinarjev za slovensko vseučilišče v Ljubljani. Po petdeset milijonov (goldinarjev, ne kron) pa: sokolski zvezi, da jih razdeli med sokolska društva; družbi sv. Cirila in Metoda; sokolskemu tekmovalnemu skladu; podpornemu društvu slovenskih književnikov in časnikarjev; ljubljanskim revežem; slov. visokošolcem v Pragi; na Dunaju; v Gradcu; Slov. Matici in tako dalje pa tako dalje ...

Takoj sem se čutil prijetno olajšanega. Najete uradnike sem odpustil z velikimi nagradami.

Ostalo mi je le še sto milijonov kron. S to vsotico, sem si mislil, utegne pošten kristjan izhajati do hladnega groba.

Časniki so me kovali v zvezde. Vse me je hvalilo, jaz pa sem se obril in preoblekel, da bi se odpeljal v Pariz ali na Himalajo, ali kam drugam, koder me ne poznajo.

Zakaj še vedno sem se bal strupa ali za vratnega bodala! In moj strah ni bil prazen! Ko sem pregledoval svoje vrednostne papirje, stopi poslednji trenutek predme neznan možak s cekarjem. Takoj sem slutil, da ne bo nič dobrega. Sluge so odšli na kolodvor. Bil sem sam.

»Kajneda ste anarhist?« sem vprašal sumnega tujca kar najmirneje.

»Uganili ste,« se mi je nasmehnil mož vljudno.

»In v cekarju imate bombo!«

»Vi pa tudi vse uganete, gospod milijardar!« je odvrnil s čudno prijaznim nasmehom; mene pa so izprehajali skrajno neprijetni občutki ...

»Nisem več milijardar, nič več, hvala Bogu! Razdal sem milijardo; pridržal sem le sto milijonov kron.«

»Ali ne bi hoteli dati teh sto milijonov za anarhistično propagando? Storite dobro delo! Sicer –«

Vzdignil je cekar. O presneto!

»Pustite mi vsaj pet milijonov!« sem ga prosil prav pohlevno.

»Nič!«

»Vsaj en milijon!«

»Nobenega počenega groša ne!«

Zabolelo me je v srcu. Tedaj sem se zbudil. Bil je skrajni čas. Ako bi bil anarhist spustil cekar z bombo, pa bi bil jaz prejkone umrl od strahu. Brrr!