Mina (Urban Jarnik)
Mina Urban Jarnik |
|
Po deželi vse že utihne,
lune jasni lej obraz!
Mina prot nebesom zdihne:
»Še ne slišim mojga glas!
Kaj, oh kaj trpi lubezen,
stori tavžent sladkih ran,
človek ni nikoli trezen,
al lubezni je podan.
Močno trka srčna žila,
naglo goni v žvoti kri,
je mi plamen v oči vlila,
tiha noč me ne odkri!
V posteli se obračujem,
sladko spanje ni za me,
čas neusmilen zdaj jemlujem,
kér počasno memo gre.
Skrito moje je trplenje:
komu bom odkrila se,
mlado moje da živlenje
ne predere želenje.
Pridi, pridi, o moj lubi!
Le ti sam odžalnik si,
protlubezen, oh!, ne zgubi,
sicer vtrpne moja kri.«