Mir (Sebastijan Pregelj)

MIR
Sebastijan Pregelj
Spisano: Uredila Sanja Zalar
Viri: Pregelj, Sebastijan (2008). . 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Zbudim se. Preden odprem oči, zaslišim glas, ki pove, da bodo naslednji dnevi sončni in hladni, za praznike pa lahko pričakujemo kakšno snežinko. Privzdignem glavo in z desno poiščem daljinski upravljavec. Pritisnem tipko. V levem zgornjem kotu se pokaže ura. Deset čez polnoč. Še slabe pol ure imam, pomislim, in se dvignem iz troseda, na katerem sem zaspal. Stopim v kuhinjo, prižgem luč nad štedilnikom in iz omare vzamem posodo s kavo. Kava mi sicer ne pomaga pri premagovanju spanca, a imam rad okus črnega napitka. Brez sladkorja, z malo mleka.

S skodelico kave se vrnem v dnevno sobo. Hitro preletim programe na televiziji. Nič, vržem daljinski upravljavec na trosed. Petek zvečer, šestdeset programov, na televiziji pa nič. Vedno je tako, naredim kratek požirek, odložim skodelico in s troseda potegnem pregrinjalo, s katerim sem bil pokrit. Na hitro ga stepem in prekrijem sedežno pohištvo. Potem z mize pospravim knjige, revije in časopise. Nazadnje pospravim še pošto, med katero prevladujejo voščilnice in računi. Poravnam prt in na sredo postavim vazo, ki je bila te dni na tleh, da je bilo na mizi več prostora. Poleg vaze postavim rdečo svečo. Še enkrat poravnam prt in si prikimam, da je v redu. V tem se razlikujeva, se nasmehnem. Katarina mora imeti vse pospravljeno; mene knjige in revije ne motijo. Ustvarjalni nered, se skušam izgovoriti, kadar me vpraša, zakaj imam vse razmetano. Skušam se izgovoriti, čeprav vem, da ni bilo mišljeno kot vprašanje.

Preden si iz predsobe prinesem jakno, naredim še en požirek kave. Preverim, če imam denarnico v žepu. Avtomobilski ključi so skupaj z drugimi ključi v vhodnih vratih. Počasi obujem čevlje, potem zgrabim daljinski upravljavec, vendar televizorja ne ugasnem. Gledam oglase, ki drug za drugim govorijo o prihajajočih praznikih. Oglasi opozarjajo, česa ne smemo pozabiti, in opominjajo, kaj moramo storiti, da bo naše življenje in življenja tistih, ki nas obdajajo, napolnila zares velika in popolna sreča. Sporočajo nam, kakšni hočemo biti in kaj je treba za to kupiti. Ponavljajo, da je vse, kar ima pomen, mogoče zaviti v rdeč papir, povezati z zlato mašno in plačati po položnici ali s kartico. Če zadovoljstva ni, so prodajalci v naslednjih štirinajstih dneh pripravljeni vrniti denar. Sledijo novice. Ugasnem televizor.

Vožnja skozi okrašeno mesto gre hitro. Pred odcepom na avtocesto je bencinska črpalka. Hočem se ustaviti, da bi kupil kakšno malenkost, a mi policist, ki stoji sredi ceste, z rokama kaže, da ne morem zaviti. Peljati moram naprej. Vidim, da se na črpalki nekaj dogaja. Okrog zgradbe utripajo modre in rdeče luči. Policisti in reševalci. Dosti ljudi je zunaj. Dosti ljudi je notri. Med zunaj in notri so nosila. Nosila so med tu in tam. Med ranjenimi in tistimi, ki jim ni nič. Med živimi in mrtvimi.

V naslednjem križišču zavijem na avtocesto. Pohodim plin, avto zdrvi skozi tunel. Na drugi strani je večna noč. Nobene luči, samo zasnežena pokrajina, ki jo tu in tam obsije odsev srebrne lune. S pogledom na uro se prepričam, da imam dovolj časa. Vozim previdno, ker je cesta poledenela.

Na cestninski postaji je kolona. Za postajo stoji policist v neprebojnem jopiču z avtomatsko puško na prsih. »Dokumente, prosim,« je vljuden. Iz denarnice vzamem osebno izkaznico in mu jo podam. Mlad moški pogleda izkaznico, potem mene in še enkrat izkaznico. »Vozite previdno,« mi vrne dokument. »Mirne praznike«.

Z avtoceste zavijem v trenutku, ko na ravnini, na kateri je pristajalna steza, utripnejo modre luči. Minuto pozneje ustavim. Avto pustim na ovinku, kjer se začne pločnik. Pohitim proti steklenim vratom, nad katerimi je napis Prihodi. Na monitorju poiščem letalo, s katerim prileti Katarina. Piše, da je že pristalo. Zdaj pristaja naslednje. Stopim korak naprej in gledam ljudi. Moški pred menoj je v obleki, ima črtasto kravato. Nestrpno pogleduje na ročno uro. Na njegovi desni stoji mlajša ženska. V ušesih ima slušalke. Gleda nekam naprej, skozi okno, mimo vozičkov in kolone taksijev. Za njo stoji debel moški pri šestdesetih. Na nosu ima očala in v desni roki sendvič. Smrdi po tuni. Pred njim stoji deklica, ki vsake toliko časa steče do mlajše ženske, ki ima ustnice namazane z bleščečo šminko. Pri vratih sloni suhljat moški s kartonom, na katerem ima z debelim flomastrom napisano ime. Vrata se ves čas odpirajo in zapirajo.

Ko se na izhodu pojavi stevardesa in takoj za njo še ena, završi med ljudmi, ki čakamo. Debeluh zbaše v usta še zadnji kos sendviča s tuno, ženska z bleščečimi ustnicami počepne, da ji deklica priteče v objem, in ji reče: »Vidiš, že prihajajo.« Moški s kartonom se postavi na vidnejše mesto in pogleda napis, kot bi hotel še enkrat preveriti, ali ima prav napisano ime. Moški s črtasto kravato pogleda na uro, potem se obrne k meni in mi prikima: »Brez zamude.« Ženska s slušalkami v ušesih stopi na prste, čeprav ne vidi nič več kot prej, ker potniki prihajajo okrog vogala.

Naslednji pride pilot s črnim kovčkom, za njim pa vsi, ki jih čakamo. Debeluh se poljublja in objema z drugim debeluhom, moški v kravati objema gospo v krznenem plašču, ženska z bleščečimi ustnicami se poljublja z moškim, ki ima že naslednji trenutek na ramenih deklico. Moški s kartonom se rokuje z žensko v kostimu. Ženska s slušalkami treplja starejšega moškega, jaz objemam Katarino.

Tukaj, na tem letališču, se je pravkar zgodil čudež. Zgodil se je mir. Vse je dobro. Vsi, ki smo jih čakali, so z nami. Moški, ki so mu odstranili raka z debelega črevesja, je priletel domov. Ta božič bo preživel z bratom. Starejša ženska se je vrnila z zadnje službene poti. V torbici ima vavčer, s katerim bo presenetila moža. Čez dva dni odletita. Tam, kamor gresta, ne bo potrebovala krznenega plašča, on pa ne kravate. Pila bosta koktejle in se glasno smejala. Očka se je vrnil od ljubice. Prepričan je, da nihče nič ne ve. Na letalu je sklenil, da je bilo tokrat zadnjič. Izkoristil bo priložnost. Ne ve, s čim si jo je zaslužil, odločen pa je, da je ne izpusti. »Nekaj sem ti prinesel,« potegne iz žepa barbiko in jo poda deklici. Potem poljubi ženo, ki ve za drugo žensko, ampak vztraja. Zaradi male. Ženski v kostimu je odleglo. Sporočilo je prišlo do agencije. »Sklenili bomo posel. Za novo leto bom doma,« pohiti za moškim s kartonom. Starejši moški ne zadržuje solz. Spet lahko objame hčer. Vse bo še dobro. En dan, en mesec, eno leto. Kolikor jima je namenjeno.

Objemam Katarino. Poljubljam jo na usta in lica in vrat. Še malo, pa bova doma. Še malo, pa bova objeta ležala in nič govorila. Samo gledala se bova in vedela, da imava vse. Poljubljal jo bom na čelo in počakal, da zaspi. Potem jo bom gledal, dokler ne zaspim še sam. Ko se zbudiva, bova mogoče že stara, mogoče bova bolna, mogoče bo en sam in ne oba. Zato je pomembno, da jo objemam in poljubljam zdaj in ne potem, nocoj in ne zjutraj, pomembno je, da se je dotikam, da jo čutim, da zaspim ob njej.