Mir (Urban Jarnik)
Mir Urban Jarnik |
|
Zlati mir nas spet objiše,
Je od Boga nam posln,
Burja žovta več ne piše,
Lohko diha vsaki stan.
Se ne sliši več šumenje
Žovtnega orožja k nam;
Vtihnilu je že grumenje
Torka na pokojni znam.
Že 'ma kraj sovraštvu, jeza,
Naš sovražnik je nam brat;
Žlahtna spet ljubezni veza
Nas obvije tavžentkrat.
Že je žovtne konc morije,
bratci se ne vbijajo,
V nožence zdej meč se skrije,
Roke si podajajo.
Lepu seje sonce mira.
Čase dela prižane,
Bug! pogasi žark prepira
Ak' bi žovt 'mel vneti se.
Preč z orodjam vse morije,
Bratovski ostanimo!
Najmo, jasnost se odkrije,
Sad lubezni vživamo!